Jedro

Med terjatve, navedene v 355. členu OZ, ni mogoče uvrstiti terjatev rezervnega sklada, saj gre za drugačno naravo terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 130384/2012 s 24. 9. 2012, tako da je dolžan toženec plačati tožeči stranki 3.765,87 EUR z zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 dalje do plačila. Sodišče je tožencu naložilo tudi povrnitev 923,11 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženec ves čas zatrjeval, da je tožeča stranka račune pošiljala napačnemu naslovniku in na napačen naslov. Toženec od leta 2009 dalje stalno prebiva na naslovu M. 4a, Bled, prav tako ima poštni predal 0 v L. Toženec je svoj poslovni prostor razdelil na dva dela. Enega oddaja, drugi pa je zaprt. Tožeča stranka tožencu obračunava 1,20 % ter 4,72 % delež, kljub temu, da je bil s pogodbo določen delež 1,5621 %, torej nižji od vtoževanega. Sodišče se v sodbi sklicuje na račune, ki jih tožena stranka ni prejela ter v računih priznava višji odstotek deleža, kot je bil dogovorjen v pogodbi. Pritožba sodišču očita, da je sledilo izračunu dolga, ki ga je naredila tožeča stranka. Izračun je napravljen napačno in v škodo toženca. Sodišče bi moralo ugotoviti pravilen znesek glavnice ter zamudnih obresti. Obseg glavnice, ki mu je ugodilo sodišče, gotovo ni utemeljen, dokapitalizirane obresti, ki so pripisane h glavnici, pa niso nova glavnica. Pritožuje se tudi zoper stroške, ki jih je sodišče priznalo tožeči stranki.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je upravnik večstanovanjske stavbe, v kateri ima tožena stranka poslovni prostor. Tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo stroškov upravljanja, energetskih storitev, vodenja rezervnega sklada in ogrevanja. Sklicuje se na račune ter razdelilnik stroškov. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da toženec izdanim in prejetim računom ni ugovarjal, zato se je z njihovim temeljem in višino v celoti strinjal. Višino je ugotovilo iz izpiska odprtih postavk, ki zajema tudi kapitalizirano glavnico. Sodišče je štelo, da vsi stroški jasno in pregledno izhajajo iz specifikacije stroškov, način obračuna in višina pa je prav tako razvidna iz specifikacije in cenika. Sodišče je zato tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritožba take ugotovitve prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja.

6. Toženec je tekom postopka med ostalim ugovarjal višini zahtevka, obračunu stroškov, in sicer obračunanemu deležu (ki se razlikuje od deleža, določenega v Pogodbi o opravljanju upravniških storitev) in zastaranje. Zato so napačni zaključki prvostopenjskega sodišča, da se je toženec strinjal s temeljem in višino vtoževane terjatve.

7. Stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka, se nanašajo na stroške upravljanja, energetske storitve, vodenja rezervnega sklada in ogrevanje (navedbe v pripravljalni vlogi tožeče stranke, s katero je utemeljila svoj tožbeni zahtevek). Račune za te stroške je tožeča stranka izdala za obdobje od 20. 2. 2009 dalje. Toženec je ugovarjal zastaranje.

8. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da tožeča stranka terja plačilo stroškov upravljanja in vodenja rezervnega sklada, kar predstavlja občasne terjatve, ki zastarajo v roku treh let. Za terjatve, ki jih je v smislu poslovodstva brez naročila tožeča stranka plačala tretjim osebam (in jih terja od toženca), pa velja petletni zastaralni rok. Štelo je, da je prva terjatev z 19. 1. 2010, zato je predlog za izvršbo, vložen v septembru 2012, pravočasen in je pretrgal zastaranje. Take ugotovitve prvostopenjskega sodišča so napačne.

9. Obligacijski zakonik(1) določa enoletni zastaralni rok za terjatve, navedene v 355. členu. Gre za terjatve dobaviteljev energije, izvajalcev storitev in vzdrževanja, kot tudi za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš (primerjaj 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ). Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za tri in petletni zastaralni rok, je tako napačno. Med terjatve, navedene v 355. členu OZ pa ni mogoče uvrstiti terjatev rezervnega sklada, saj gre za drugačno naravo terjatve.

10. Iz pripravljalne vloge, s katero je tožeča stranka utemeljila svoj tožbeni zahtevek, izhaja, da se terjatve nanašajo na obdobje od februarja 2009 (in ne od januarja 2010, kot je napačno ugotovilo sodišče) do avgusta 2012. Predlog za izvršbo je bil vložen 5. 9. 2012. Za odločitev o ugovoru zastaranja je potrebno ugotoviti, za kakšno vrste terjatve gre, nato pa ugotoviti začetek in tek zastaranja v skladu z drugim odstavkom 355. člena OZ. Po citiranem določilu začne teči zastaranje po poteku leta, v katerem je terjatev dospela.

11. Sodišče je ugodilo zahtevku na plačilo 3.765,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 9. 2012 dalje do plačila, višina pa naj bi bila razvidna iz specifikacije obračunov in cenika. Pri tem ni jasno, na katero specifikacijo stroškov se sodišče sploh sklicuje. V spisu se nahaja izpis odprtih postavk na list. št. 60 do 63 ter računi tožeče stranke v prilogi A4 do A91. Iz izpisa odprtih postavk na dan 30. 11. 2011 (l. 60 do 61) izhaja, da znaša izpisek odprtih postavk 2.350,24 EUR, iz drugega izpiska odprtih postavk (l. 62 do 63) pa izhaja, da znaša 275,45 EUR. Noben znesek se ne ujema z vtoževanim. Poleg tega iz računov, ki so vloženi v spis, izhaja, da znaša solastniški delež toženca 1,2 % (računi na A5 do A31) in 4,72 % (računi na A32 do A67). Iz Pogodbe o opravljanju upravniških storitev (na katero se sklicujeta obe pravdni stranki in sodišče) pa izhaja, da znaša toženčev delež 1,5621 % (A3). Tudi v tem delu se listine in zaključki sodišča ne ujemajo.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2) izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (354. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ

(2) Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji