Jedro

Če ne bi tožeča stranka poskušala zmanjševati škode s preprojektiranjem projekta, bi ji lahko tožena stranka namenila ugovor, da ni zmanjševala škode in da je kršila četrti odstavek 243. člena OZ v zvezi s petim odstavkom istega člena OZ ter da je zato soodgovorna za nastalo škodo. Torej je bilo po materialnem pravu poslovno potrebno, da je tožeča stranka po seznanitvi z nemožnostjo izvedbe investicije po prvotno zamišljeni poslovni ideji poskušala rešiti investicijo s preprojektiranjem in vložitvijo zahteve za spremenjeno gradbeno dovoljenje ter se je tako prilagodila izrednemu dogodku.

Takšen izredni dogodek, kot se je pripetil v tej zadevi, ne more biti v breme tožeče stranke, saj ni storila ničesar narobe.

Za izredni dogodek z napačno lokacijsko informacijo odgovarja tožena stranka in v njeno breme je vsak kasnejši življenjski dogodek, ki je preprečil tožeči stranki uresničitev časovno in finančno realno načrtovanega projekta. Gre za nevarnost oziroma naključje, ki se je pripetilo njej.

Tožena stranka občina bi se morala kot profesionalni subjekt, ki se ukvarja ne le s postopki urejanja prostora, pač pa tudi z investicijami, glede na zahtevano posebno skrbnost, zavedati, da povprečno skrbni investitor ne računa z izredno situacijo (sicer se praviloma ne bi odločil za investicijo), da ni neomejeno kapitalsko sposoben, da bi zmogel časovno in finančno v nedogled vztrajati pri investiciji. Točno to se je v zgodilo v tem primeru tožeči stranki. Ta je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zmanjšala škodo, spremenila je projekt, plačevala obroke po leasing pogodbi skoraj 2 leti in pol dlje kot je realno planirala, pa vseeno ni zmogla do odstopa leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu uresničiti svoje investicijske namere.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev v presežku tožbenega zahtevka za plačilo 1.690.079,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila, - spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še nadaljnji znesek 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni, - razveljavi za znesek 1.484.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Delno se pritožba tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, ki se nanaša na zavrnitev v presežku tožbenega zahtevka za plačilo: - zneska 115.835,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila, - zakonskih zamudnih obresti od že prisojenega zneska 216.372,45 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015 in - zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojenega zneska 203.717,74 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015, zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

IV. Pritožbama strank zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi, sodba se v tem izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 216.372,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.805.914,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 216.372,45 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015 (II. točka izreka). Izreklo je še, da tožeča stranka uspela z 10,7 % tožbenega zahtevka, tožena stranka pa z 89,3 % ugovorov in je dolžna tožeča stranka glede na uspeh povrniti toženi stranki pravdne stroške. O višini stroškov bo po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep (III. točka izreka). Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je imela tožeča stranka kot investitor namen graditi večstanovanjski objekt Vila ... na zemljiščih parc. št. .../2 (v naravi parkirišče 1310 m2, zelenica v izmeri 120 m2) in parc. št. .../8 (v naravi dvorišče v izmeri 1431 m2, poslovna stavba 1052 m2). Ni sporno, da je tožeča stranka pridobila od prodajalca zemljišč družbe A. d.o.o. lokacijsko informacijo št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2007, nato še potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008. Ni sporno, da je bilo pri opredelitvi podrobnejše namenske rabe prostora iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območje centralnih dejavnosti - trgovina, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote, več kot 80 prebivalcev/ha). Ni sporno, da je takšna podrobnejša namenska raba imela podlago v takrat veljavnem Odloku o PUP, kot izvedbenem prostorskem aktu, s katerim je bilo območje zemljišč opredeljeno enako Ct, kar izhaja iz kartografskega dela akta. Sporno med strankama je ali je bilo območje ves čas kvalificirano v Ct ali Sn (kar opredeljuje gradnjo stanovanj višje ali nižje gostote) in ali je tožeči stranki vsled tega, ker ni gradila v skladu z lokacijsko informacijo, ki jo je prejela od družbe A. d.o.o. za višjo gostoto, torej Ct, nastala škoda ter ali je tožena stranka odgovorna za škodo iz razlogov in v višini, kot je zatrjevala tožeča stranka. Glede na ugotovitve, da sta se investitor in projektant lahko upravičeno zanesla tako na potrdilo o namenski rabi kot na lokacijsko informacijo, iz katerih je bilo pri opredelitvi podrobnejše namenske rabe prostora razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območje centralnih dejavnosti - trgovina, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev/ha) je odgovornost občine (tožene stranke) za nepravilno lokacijsko informacijo podana, saj je to njena dejavnost in se od nje zahteva posebna skrbnost, skrbnost dobrega gospodarja. Lokacijska informacija je uradni podatek o prostorskem režimu na določenem območju, ki je namenjen zagotavljanju investicijske varnosti, zato sta se tožeča stranka kot investitor in njen projektant na informacijo lahko zanesla, kot je ugotovilo Vrhovno sodišče RS. Ni dvoma, da je tožena stranka morala vedeti, da se bo tožeča stranka pri nakupu nepremičnine in izvedbi investicije zanesla na podatke iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi. Občina (tožena stranka) bi kot organ, ki izdaja informacije in sprejema pravne podlage, morala vedeti, da je bil izvedbeni občinski akt Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih - PUP, ki je veljal v času izdaje izdaje lokacijske informacije z dne 3. 12. 2007 in potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 15. 4. 2008, v neskladju z Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin in dolgoročnega plana občine za območje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih od 1990 do 1998 ter družbenega plana občine za obdobje od leta 1986 do leta 1990, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje mestne občine in da je za to območje ves čas veljala gostota gradnje z nižjo gostoto, to je Sn. Zaradi tega protipravnega ravnanja je tožeča stranka pričela s pripravo investicije, kot je izhajala iz podatkov lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi, da je območje zemljišč, ki so bila podlaga investicije, opredeljeno z oznako Ct in ji je zaradi spremembe prostorskih aktov nastala določena škoda, ki pa ni bila časovno neomejena. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS je bila tožeča stranka zavedena zaradi neskladnosti občinskih aktov in ji je bila izdana napačna lokacijska informacija ter ji je zaradi navedenega nastala škoda le do 21. 8. 2008, ko je bila obveščena o pripravi sprememb prostorskih aktov, ki so se nanašali na njeno investicijo. Tožeča stranka je za namen sofinanciranja nakupa in izgradnje objekta Vila ... dne 26. 5. 2008 sklenila z družbo B. d.o.o. pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin, iz katere so razvidne obveznosti tožeče stranke. Iz obrazca IOP izhaja, da je tožeča stranka v zvezi s to pogodbo do 21. 8. 2008 imela zapadle obveznosti dne 30. 5. 2008 znesek 3.024,00 EUR, plačan istega dne in predstavlja stroške leasinga, DDV v znesku 182.706,94 EUR, DDV v znesku 2.111,12 EUR in obresti od financiranja 4.515,16 EUR, vsi zneski so zapadli in bili plačani 19. 8. 2008 ter obresti od financiranja so zapadle 19. 8. 2008 in bile plačane 5. 12. 2005 v znesku 15,23 EUR, skupaj 192.372,45 EUR. Ostali zneski, razvidni iz obrazca IOP, so zapadli in bili plačani po 21. 8. 2008. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da ni mogla odstopiti od pogodbe, češ da pogodba tega ni predvidela in da je bila primorana vztrajati pri investiciji. Za to se je odločila sama. Tožeča stranka je po sklenitvi pogodbe o leasingu naročila izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pri NAP nova arhitekturna produkcija A. A. s.p. Po izjavah zaslišanih prič in predloženih listinah ni bilo vloženo gradbeno dovoljenje po projektu za pridobitev NAP in sta stranki prekinili sodelovanje. Projekt PGD za objekt, ki bi ustrezal namenski rabi Ct, je NAP izdelal februarja 2009. Glede na to, da je bila tožeča stranka zavedena do 21. 8. 2008 in je po nakupu zemljišč 26. 5. 2008 pričela s pripravo investicije glede na informacijo, da gre za gostoto gradnje z višjo gostoto Ct ter je dne 30. 5. 2008 sklenila pogodbo o izdelavi projektne in tehnične dokumentacije za gradnjo večstanovanjskega objekta ..., ji iz sklenjene pogodbe o izdelavi projektne dokumentacije pripada le del utrpele škode do 21. 8. 2008, ko je bila seznanjena s spremembo. Tožeča stranka je 25. 7. 2008 sklenila pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice št. oSP00001, za katero trdi, da je dajalcu leasinga plačala 15.637,51 EUR in ta znesek uveljavlja kot navadno škodo. Iz 3. člena pogodbe izhaja plačilo nadomestila za stavbno pravico in je imetnik stavbne pravice dolžan lastniku zemljišča ves čas trajanja stavbne pravice plačevati nadomestilo za podelitev na način: prvi obrok nadomestila 4.300,00 EUR, povečan za DDV, do 1. 12. 2008, drugi obrok 4.300,00 EUR, povečan za DDV, do 1. 6. 2009, tretji obrok 4.300,00 EUR, povečan za DDV, do 30. 11. 2009 in četrti obrok nadomestila 4.300,00 EUR, povečan za DDV, do 31. 5. 2010. Glede na navedeno so vsi obroki zapadli v plačilo po 21. 8. 2008, ko je bila tožeča stranka že seznanjena s spremembo območja pozidave. Tudi glede nadaljnje priglašene navadne škode za PGD2 56.660,00 EUR, za revizijo - SNG svetovanje B. B. s.p. 2.593,50 EUR, za geodetske storitve ... 3.175,20 EUR, za izdelavo urbanističnega mnenja za Upravno enoto C. C. s.p. 1.400,00 EUR, za zastopanje po odvetniku Č. Č. pred Ustavnim sodiščem v zvezi s tehničnim popravkom 1.736,96 EUR, za plačilo dajatve NUSZ 3.273,46 EUR in za prvi obrok komunalnega prispevka, plačan toženi stranki 11.054,84 EUR, plačilo katerih naj bi bilo razvidno iz kopij bančnih izpiskov št. 3 z dne 6. 1. 2011, št. 13 z dne 2. 2. 2011, št. 24 z dne 21. 9. 2010, št. 30 z dne 6. 10. 2010 (prvi obrok komunalnega prispevka je bil plačan, saj je bilo plačilo pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja), so vsi stroški nastali po 21. 8. 2008, ko je bila tožeča stranka že seznanjena s spremembo pozidave območja in ji zahtevana navadna škoda ne pripada. Tožba je bila vročena toženi stranki 13. 4. 2015, zato je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 14. 4. 2015, ko je bila tožena stranka seznanjena z obveznostjo in ne od datuma 7. 6. 2012 dalje, saj takrat tožena stranka še ni bila v plačilni zamudi. Ne more tožeča stranka v nadaljevanju, ko je bila seznanjena, da lahko gradi v območju Sn, za neizvedbo projekta kriviti toženo stranko in posledično za propad celotne investicije. Tožeča stranka je od 21. 8. 2008 dalje imela možnost odstopiti od investicije ali pa jo nadaljevati, kot je storila in je kasneje pridobila gradbeno dovoljenje, ki ji je omogočalo gradnjo v območju Sn. Ni podana vzročna zveza med nadaljnjim ravnanjem tožene stranke od 21. 8. 2008 dalje za preostalo nastalo škodo, ki jo zahteva tožeča stranka (navadno škodo in izgubljeni dobiček), saj tožena stranka ni izdala posamičnega akta gradbenega dovoljenja, za katerega je bil pristojen drug organ, upravni organ. Ne držijo navedbe, da bi bil zahtevek zastaran glede na to, da naj bi tožeča stranka izvedela glede izdane lokacijske informacije A. d.o.o. že 21. 8. 2008 in da naj bi za zahtevek že potekel triletni rok glede na to, da je bila tožba vložena 13. 2. 2015. Odškodninski zahtevek se vloži, ko je znana višina celotne škode, kar ni bilo 21. 8. 2008, zato zahtevek ni zastaran in ugovor ni utemeljen.

2. Zoper prisodilni del v I. točki izreka in zoper pravdne stroške v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Zoper zavrnilni del v II. točki izreka in zoper pravdne stroške v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.

O pritožbi tožene stranke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje:

3. Tožena stranka v pritožbi navaja, da do bližnjega odnosa med tožečo in toženo stranko ni prišlo pred 21. 8. 2008. Šele takrat je tožena stranka izvedela, da naj bi tožeča stranka nameravala graditi objekt na nepremičnini 106/8. Za ugotavljanje soodgovornosti je pomembno, da tožeča stranka niti njen projektant do 28. 10. 2008 nista zaprosila za lokacijsko informacijo, to je za dokument, za katerega sodišče navaja, da je bil od 15. 4. 2008 dalje edini uradni instrument celovitega informiranja o prostorskih režimih in edina podlaga za projektiranje. Lokacijska informacija za parcelo 106/8 je bila izdana družbi A. d.o.o. 3. 12. 2007, potrdilo o namenski rabi za namen prometa z zemljiščem za parceli 106/8 in 107/2 pa tožeči stranki 15. 4. 2008. Če je škodni dogodek nepravilna lokacijska informacija, izdana družbi A. d.o.o. 3. 12. 2007, je bila tožeča stranka o tem obveščena najkasneje 21. 8. 2008, v resnici pa je to vedela že prej in se je relativni zastaralni rok iztekel 21. 8. 2011, absolutni pa 21. 8. 2013. Tožba je bila vložena 13. 2. 2015, kar je po poteku zastaralnega roka, zaradi česar je zahtevek zastaran in bi ga moralo sodišče zavrniti. Iz spisa izhaja, da je tožena stranka začela formalne postopke usklajevanja PUP s PN s sklepom župana z dne 15. 7. 2008. Poleg tega je bil ta sklep javno objavljen, kot sodišče pravilno ugotavlja. Če že, bi lahko sodišče priznalo tožeči stranki samo škodo, ki je nastala do 15. 7. 2008, ne do 21. 8. 2008. Iz pogodbe o finančnem leasingu v obliki notarskega zapisa SV 432/08, ki jo je sodišče bodisi prezrlo bodisi ni ustrezno upoštevalo, izhaja, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo leasing pogodbe že lastnik nepremičnin, nato je nepremičnini prodala leasingodajalcu ter jih prevzela nazaj v posest na podlagi leasing pogodbe. Šlo je za tako imenovan sale and lease back sistem financiranja nakupa nepremičnine. Iz pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da je leasingodajalec samo financer, tisti, ki zagotovi sredstva za nakup. V premoženjski sferi tožeče stranke oziroma v njenih poslovnih okoliščinah se ta okoliščina sale and lease back ni odrazila drugače kot, da se je povečala njena zadolženost. Takšna pogodba je po stališču ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS II Ips 427/2003, III Ips 55/2019 nična, kajti vsebuje prepovedani komisorni dogovor, na podlagi katerega je zaradi neplačila zavarovane terjatve prešla nepremičnina, ki je bila last tožeče stranke in je služila kot stvarno jamstvo za najem financiranja, v last financerja oziroma leasingodajalca. Ravno to se je v konkretnem primeru zgodilo oziroma je nastala tista prepovedana posledica, zaradi katere je ničen komisorni dogovor in vse pravne konstrukcije, ki dajejo enak ekonomski rezultat. Iz končnega seznama preizkušanih terjatev v zadevi St 931/2013 izhaja, da upnik ni prijavil ločitvene niti izločitvene pravice na nepremičninah, temveč je nepremičnini enostransko zadržal in hkrati prijavil neplačane obroke po leasing pogodbi. Na podlagi tega, kar je tožeča stranka plačala leasingodajalcu na podlagi nične pogodbe tipa sale and lease back, ni mogoče ugotavljati škode, ki jo mora plačati tožena stranka. Karkoli je bilo plačano na podlagi nične pogodbe, se lahko zahteva nazaj. V zvezi z leasing pogodbo je tožena stranka tekom postopka zatrjevala, da tožeča stranka zaradi sklenitve leasing pogodbe ni oškodovana, temveč obogatena. Nepremičnini je kupila od družbe A. d.o.o. po nižji ceni, kot jih je prodala leasingodajalcu. Okoliščina, v katerem območju leži gradbena parcela, ni bila pomembna za odločitev o pridobitvi gradbenega dovoljenja. Načrtovan objekt po Sn je bilo moč zgraditi bodisi v enem bodisi v drugem območju, kajti v območju višje gostote poselitve je dovoljeno graditi objekt nižje gostote.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški družbi navaja, da je tožena stranka strokovnjak na področju sprejemanja prostorskih predpisov in ve oziroma bi morala vedeti, da morajo biti prostorski akti med seboj usklajeni, javne listine potrdilo o namenski rabi in lokacijska informacija pa odražati pravilno stanje, saj se investitor na take listine in na sprejete izvedbene prostorske akte lahko zanese. Tožeča stranka ne more biti soodgovorna za škodo, saj se je ob nakupu parcel (leasing) lahko utemeljeno zanesla na relevantne informacije, kar je potrjeno z odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 24/2021. Da so bili izpolnjeni pogoji za uspešno izvedbo projekta tožeče stranke Vila ..., ki upošteva območje namenske rabe Ct, je potrdila izvedenka. Škode se tožena stranka poskuša razbremeniti z ugovorom zastaranja, čeprav je izkazano, da se škoda ni manifestirala v celoti ob škodnem ravnanju tožene stranke, temveč kasneje. Škoda se je manifestirala postopoma, sprva kot zamuda z izvedbo projekta in višjimi stroški financiranja, kasneje dokončno kot navadna škoda in izgubljeni dobiček zaradi propada obetavnega projekta. Šele ko je postal znan obseg celotne škode je lahko pričelo teči zastaranje, kar ni bilo mogoče dokler je imela tožeča stranka pravico graditi. Tožeča stranka je imela pričakovalno pravico na podlagi sklenjene pogodbe o leasingu in dokler je redno plačevala obroke leasinga se je nadejala prenosa lastništva na parcelah, ki ju je kupila kot parceli v območju Ct. Zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke ni mogla realizirati projekta in nadalje plačevati obrokov leasinga. Ker je dajalec leasinga posledično odstopil od leasing pogodbe, se je navadna škoda manifestirala v vseh stroških, ki jih je imela tožeča stranka, vključno s plačili obveznosti po leasing pogodbi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da je neskladna obrazložitev sodbe v uvodnem delu z obrazložitvijo v kasnejšem delu, v katerem ugotavlja, da je prišlo do škode zaradi napačno izdane lokacijske informacije, (-) da navedena diskrepanca predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (-) da iz sodbe ni moč razbrati v kakšni vzročni zvezi je lokacijska informacija z dne 3. 12. 2007 in potrdilo o namenski rabi z dne 15. 4. 2008 z zatrjevano škodo. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je do škode tožeče stranke prišlo zaradi napačno izdane lokacijske informacije tožene stranke, se pravi, da je škoda v vzročni zvezi z lokacijsko informacijo z dne 3. 12. 2007 in potrdilom o namenski rabi z dne 15. 4. 2008, je skladna. Podrobni razlogi sodišča prve stopnje so navedeni (55. do 60., 62., 63., 65. in 75. točka obrazložitve sodbe), njihovo bistvo pa je, da se je tožeča stranka lahko zanesla na izdano lokacijsko informacijo kot javno listino. To je hkrati nosilni razlog sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 24/2021, ki ga je izdalo v obravnavani zadevi po utemeljeni reviziji tožeče stranke v prvem sojenju.

7. Ne držita pritožbena očitka: (-) da je protispisna ugotovitev sodišča, da je med strankama sporno, ali je območje kvalificirano kot Ct ali Sn in (-) in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že tožena stranka v zaključku pritožbe priznava, da za odločitev o pridobitvi gradbenega dovoljenja ni bila pomembna okoliščina v katerem območju leži gradbena parcela in da je načrtovani objekt po Sn bilo moč zgraditi bodisi v enem bodisi v drugem območju, kajti v območju višje gostote poselitve je dovoljeno zgraditi objekt nižje gostote. Zato sporni zapis sodišča prve stopnje (53. točka obrazložitve sodbe) ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

8. Ne držita pritožbeni navedbi: (-) da je ugotovitev, da je šlo v konkretnem primeru za bližnji odnos med strankama, v nasprotju z listinami v spisu in da do takšnega bližnjega odnosa med tožečo stranko in toženo stranko ni prišlo pred 21. 8. 2008 ter (-) da je podan očitek po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravno na podlagi ključnih listin lokacijske informacije z dne 3. 12. 2007 in potrdila o namenski rabi z dne 15. 4. 2008 ter materialnopravnih napotkov Vrhovnega sodišča RS v sklepu III Ips 24/2021 v obravnavani zadevi presodilo, da je do bližnjega odnosa med strankama prišlo, ko je tožeča stranka prevzela od družbe A. d.o.o. lokacijsko informacijo z dne 3. 12. 2007 in ko je tožena stranka neposredno tožeči stranki izdala potrdilo o namenski rabi z dne 15. 4. 2008 (59., 60. točka obrazložitve). Da je tožena stranka štela družbo A. d.o.o. za pravnega prednika tožeče stranke, izhaja iz njenega odgovora na tožbo, kjer je zapisala, da bilo potrdilo o namenski rabi izdano pravnemu predniku tožeče stranke družbi A. 15. 4. 2008 (13. stran odgovora na tožbo, list. št. 37 spisa).

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede ugovora tožene stranke, da je za nastalo situacijo soodgovorna tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je v prisodilnem delu zaključilo, da je (po temelju) v celoti odgovorna tožena stranka (56., 59., 60, 75. točka obrazložitev sodbe), zato se do nedokazane soodgovornosti tožeče stranke ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

10. Prav tako ne drži očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prezrlo pogodbo o finančnem leasingu v obliki notarskega zapisa SV 432/2008. Slednjo je vpogledalo in prebralo, enako obrazec IOP s plačili po tej pogodbi in jih v izpodbijanem delu tožene stranke prisodilo tožeči stranki (62., 66. točka obrazložitve sodbe).

11. Niso utemeljene pritožbene navedbe: (-) da se sodišče ni izjasnilo o predlogu tožene stranke, da naloži tožeči stranki predložitev osnovne prodajne pogodbe, na podlagi katere je kupila nepremičnini od družbe A. d.o.o., (-) da to predstavlja bistveno kršitev določb ZPP, (-) da je tožena stranka v zvezi z leasing pogodbo zatrjevala, da tožeča stranka zaradi sklenitve leasing pogodbe ni oškodovana, temveč je celo obogatena in da je nepremičnini kupila od družbe A. d.o.o. po nižji ceni, kot jih je prodala naprej leasingodajalcu. Slednje trditve tožene stranke in predlagan dokaz z izročitvijo listine niso bile pravno pomembne, kajti tožeča stranka je v zvezi z leasing pogodbo zahtevala povrnitev samo tiste škode, ki jo je plačala v obliki obrokov, ne morebitnega dobička iz preprodaje nepremičnin. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej izjasniti o naložitvi tožeči stranki, da predloži osnovno prodajno pogodbo.

12. Končno ne drži pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je protispisna ugotovitev sodišča v 55. točki obrazložitve, da je tožeča stranka nameravala graditi na obeh parcelah, ker naj bi bila gradnja načrtovana na nepremičnini 106/8, za katero ni v spisu napačne lokacijske informacije, za nepremičnino 107/2 pa je z vidika tožbe vseeno ali je v območju Ct ali Sn, kajti bila je in načrtovano je bilo, da ostane parkirišče. V pritožbi omenjeni 55. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje samo prepisalo stališče sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 24/2021 v obravnavani zadevi. Glede tega, da je imela tožeča stranka namen graditi na obeh parcelah 106/8 in 107/2, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni bilo sporno (52. točka obrazložitve sodbe). Na točno kateri parceli bi naj bil objekt in na kateri parkirišče ni bilo pravno pomembno.

13. Tožena stranka v uvodnem delu pritožbe očita tožeči stranki nekonsistentnost tožbenih trditev in da naj bi šele po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 331/2013 pričela trditi, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi nepravilne lokacijske informacije in da ob vložitvi tožbe tega ni izpostavljala kot razlog odškodninske odgovornosti. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka ne očita sodišču prve stopnje, da bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi se oprlo na neupoštevne trditve tožeče stranke in da naj naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe. Tudi sicer se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na sporno lokacijsko informacijo, ki jo je pridobila od prodajalca zemljišč A. d.o.o. in na potrdilo o namenski rabi (ga je pridobila sama), zatrjevala je v čem je bil namen lokacijske informacije, da ima značaj javne listine, da je takratni Zakon o graditvi objektov v 52. členu določal, da ima investitor pravico do povrnitve odškodnine za povzročeno škodo, ki mu je nastala zaradi zaupanja v lokacijsko informacijo (3. in 4. stran tožbe; listna št. 3 in 4 spisa). Nato je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da škoda, ki jo je tožeča stranka utrpela v zvezi z nakupom (plačani zneski iz naslova pogodbe o finančnem leasingu) in izdelavo projektne dokumentacije PGD NAP, ni posledica lokacijske informacije (12. stran odgovora na tožbo, list. št. 36 spisa).

14. Prav tako tožena stranka neutemeljeno navaja, da je v zvezi s spremembo temelja zahtevka navedla, da gre za spremembo tožbe, v katero ne privoli in da se sodišče do ugovora ni opredelilo, očitno pa je spremembo tožbe dopustilo. Kot je bilo pojasnjeno, so bile trditve tožeče stranke o lokacijski informaciji in odgovornosti tožene stranke podane v tožbi, kar je bilo pravočasno in niso predstavljale spremembe tožbe, zato se sodišče prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati glede tega ugovora tožene stranke.

15. V zvezi z izdajo lokacijske informacije z dne 3. 12. 2007 tožene stranke družbi A. (priloga A 2) ta na večih mestih v pritožbi neutemeljeno navaja: (-) da je za ugotavljanje soodgovornosti pomembno, da niti tožeča stranka niti njen projektant do 28. 10. 2008 nista zaprosila za lokacijsko informacijo, (-) da tožeča stranka od tožene stranke ni pridobila napačne lokacijske informacije, (-) da je edina lokacijska informacija, ki jo je pridobila, tista z dne 28. 10. 2008 in iz te je izhajalo, da gre za območje Sn, (-) da če je tožeča stranka na podlagi lokacijske informacije za parcelo 107/2 z dne 3. 12. 2007, izdane družbi A. d.o.o., zmotno menila, da se nepremičnina nahaja v območju Ct in je bil to bistven nagib, zaradi katerega je kupila nepremičnini ter je bila v zmoti, za kar je izvedela najkasneje 21. 8. 2008, bi lahko zahtevala razveljavitev pogodbe z družbo A. d.o.o., česar ni storila, (-) da je sodišče prezrlo, da je tožeča stranka vložila potrdilo o namenski rabi za Ct za parceli, ki je bilo izdano za namen prometa z nepremičninami in ne za gradnjo objektov ter lokacijsko informacijo za gradnjo Ct zgolj za parcelo 107/2, ne tudi za parcelo 106/8, (-) da je bila sporna gradnja načrtovana na nepremičnini 106/8, za katero v spisu ni napačne lokacijske informacije, (-) da je zaslišana izvedenka potrdila, da je bila tožeči stranki s strani občine (tožene stranke) izdana zgolj ena lokacijska informacija, da ležita nepremičnini v območju Sn, torej pravilna lokacijska informacija. To pritožbeno stališče je preseglo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 24/2021 v obravnavani zadevi, da med strankama ni spora, da je bilo vsaj potrdilo o namenski rabi prostora (z dne 15. 4. 2008, priloga A3) izdano za obe nepremičnini parc. št. 160/8 in 107/2 in da se trditve tožene stranke, da je bila lokacijska informacija z dne 3. 12. 2007 izdana le za nepremičnino parc. št. 107/2, izkažejo za nepomembne (7. stran sklepa Vrhovnega sodišča RS, list. št. 481). Ugotovljeno je že bilo, da je tožena stranka štela družbo A. d.o.o. za pravnega prednika tožeče stranke, kar izhaja iz njenega odgovora na tožbo (13. stran odgovora na tožbo, list. št. 37 spisa).1

16. Tožena stranka neutemeljeno ponavlja pritožbene navedbe, ki so bile predmet prejšnjega pritožbenega postopka in katere je prav tako preseglo Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 24/2021 v obravnavani zadevi: (-) da je za nastalo situacijo (so)odgovorna tožeča stranka, (-) da se je dalo vseskozi ugotoviti v katerem območju leži nepremičnina 106/8 in kaj je na njej moč zgraditi, (-) da je to enostavno ugotoviti subjektu, ki se ukvarja z gradnjo objektov in prodajo nepremičnin profesionalno kakor tožeča stranka, (-) da je za ugotavljanje soodgovornosti pomembno, da niti tožeča stranka niti njen projektant do 28. 10. 2008 nista zaprosila za lokacijsko informacijo.

17. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je imela tožeča stranka kot investitor namen graditi večstanovanjski objekt Vila ... na zemljiščih parc. št. 107/2 in parc. št. 106/8, da je tožeča stranka pridobila od prodajalca zemljišč družbe A. d.o.o. lokacijsko informacijo št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2007, nato še potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008, da je bilo pri opredelitvi podrobnejše namenske rabe prostora iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območje centralnih dejavnosti - trgovina, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote, več kot 80 prebivalcev/ha), da je takšna podrobnejša namenska raba imela podlago v takrat veljavnem Odloku o PUP, kot izvedbenem prostorskem aktu, s katerim je bilo območje zemljišč opredeljeno enako Ct, kar izhaja iz kartografskega dela akta (52. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tudi niso pritožbeno sporne.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se je investitor tožeča stranka lahko upravičeno zanesla na izdano potrdilo o namenski rabi in lokacijsko informacijo, iz katerih je bilo razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct, ki dovoljuje gradnjo višje gostote in da je odgovornost tožene stranke za nepravilno lokacijsko informacijo podana, saj je to njena dejavnost in se od nje zahteva posebna skrbnost, ker je lokacijska informacija uradni podatek o prostorskem režimu, ki je namenjen zagotavljanju investicijske varnosti, kot je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu III Ips 24/2021 v obravnavani zadevi (59., 60. točka obrazložitve sodbe).

19. Zato bi se morala tožena stranka občina kot profesionalni subjekt, ki se ukvarja ne le s postopki urejanja prostora2, pač pa tudi z investicijami, glede na zahtevano posebno skrbnost, zavedati, da povprečno skrbni investitor ne računa z izredno situacijo (sicer se praviloma ne bi odločil za investicijo), da ni neomejeno kapitalsko sposoben, da bi zmogel časovno in finančno v nedogled vztrajati pri investiciji.3 Točno to se je v zgodilo v tem primeru tožeči stranki. Podrobno o odgovornosti tožene stranke pri obravnavi pritožbe tožeče stranke (43. do 55. točka te obrazložitve).

20. V skladu s prvim v zvezi s petim odstavkom 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega. Tožena stranka je morala glede na njeno skrbnost pričakovati, da lahko tožeči stranki kot investitorju nastane škoda zaradi nerealizirane investicije.

21. Tožena stranka neutemeljeno ponavlja ugovor zastaranja: (-) da če je škodni dogodek nepravilna lokacijska informacija, izdana družbi A. d.o.o. 3. 12. 2007, je bila tožeča stranka o tem obveščena najkasneje 21. 8. 2008 in se je relativni zastaralni rok iztekel 21. 8. 2011, absolutni pa 21. 8. 2013, (-) da se je na isti dan izteklo zastaranje, če je škodni dogodek nepravilno potrdilo o namenski rabi 15. 4. 2008, kot tudi če je razlog za škodo neskladnost prostorskih aktov, kar sicer iz sklepa Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, (-) da je sodišče nepravilno ugotovilo dejstva glede tega kdaj je pričelo teči zastaranje in kdaj se je izteklo, (-) da ni razloga zakaj bi zastaranje pričelo teči od takrat, ko je postalo gradbeno dovoljenje pravnomočno.

22. Prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. OZ v prvem in drugem odstavku 352. členu določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala.

23. Iz pritožbenih navedb tožene stranke izhaja njeno priznanje, da je tožeča stranka preprojektirala objekt in da je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi projektne dokumentacije, ki je ustrezala gradnji v območju Sn. To izhaja iz njenih navedb: (-) da je tožeča stranka v celoti upoštevala pri projektiranju in vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, da gre za območje Sn, (-) da je nameravala zgraditi takšen objekt, za kakršnega je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja, torej objekt, ki bi ga bilo moč zgraditi v območju Ct bodisi Sn, (-) da je tožeča stranka najprej poskusila doseči spremembo območja v Ct, vendar je od namere odstopila v letu 2008 in akceptirala, da se parcela nahaja v območju Sn. Zato od 21. 8. 2008, ko je tožena stranka obvestila tožečo stranko o nepravilnosti prvotne lokacijske informacije in dokler ni bilo tožeči stranki znano, da ne bo mogla graditi nobenega objekta, ji še ni nastala škoda. V vmesnem obdobju je bilo teoretično možno, da bi tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje za območje Sn, zgradila objekt in ga prodala. Morda celo z načrtovanim dobičkom in tedaj ji škoda sploh ne bi nastala. Ko pa je bilo tožeči stranki jasno, da tudi po spremenjenem projektu za gradnjo v območju Sn ne bo mogla zgraditi objekta in ko je dokončno propadla njena investicijska namera ji je bila znana višina celotne škode. Šele tedaj je lahko začel teči zastaralni rok. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo tožeči stranki, da se odškodninski zahtevek lahko vloži takrat, ko je znana celotna višina škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka, kar ni bilo 21. 8. 2008 (76. točka obrazložitve sodbe), kot v pritožbi neutemeljeno vztraja tožena stranka.

24. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je bila škoda znana z odstopom leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012, sodišče prve stopnje pa je začetek teka zastaralnega roka vezalo na kasnejši trenutek, na pravnomočnost gradbenega dovoljenja 18. 9. 2013 (76. točka obrazložitve sodbe). Tožba je bila po pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje vložena 13. 2. 2015 (71., 76. točka obrazložitve sodbe). Materialnopravno pravilno je stališče tožeče stranke, da je zastaralni rok začel teči z odstopom leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012, kar vseeno potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Na dan vložitve tožbe 13. 2. 2015 ni iztekel relativni, ne absolutni zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ.

25. Pritožbene novote so navedbe: (-) da je tožeča stranka v resnici že prej vedela, da je nepravilna lokacijska informacija, izdana družbi A. 3. 12. 2007, (-) da velja enako za nepravilno potrdilo o namenski rabi z dne 15. 4. 2008, (-) da je tožeča stranka vedela za sklep župana tožene stranke z dne 15. 7. 2008, (-) da tudi, če bi sodišče štelo, da tožeča stranka ne bi bila seznanjena s sklepom župana takrat, ko je bil sprejet 15. 7. 2008, je bila seznanjena z njegovo objavo 28. 7. 2008 in se zaradi pravila šteje, da so 15 dni po objavi splošnih aktov v uradnem glasilu z njegovo vsebino seznanjeni vsi, katerih se tiče, zaradi česar sodišče ne bi smelo priznati tožeči stranki odškodnine za škodo po 13. 8. 2008, (-) da iz izpiska odprtih postavk izhaja, da je tožena stranka do 13. 8. 2008 iz naslova pogodbe o finančnem leasingu plačala zgolj 3.027,00 EUR. Zanje tožena stranka ni pojasnila zakaj jih brez svoje krivde ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo teh pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP).

26. Tožena stranka neutemeljeno vztraja pri ugovoru prepovedanega komisornega dogovora: (-) da je pogodba o finančnem leasingu nična, (-) da se je v konkretnem primeru zgodila oziroma nastala tista prepovedana posledica, zaradi katere je ničen komisorni dogovor in vse pravne konstrukcije, ki dajejo enak ekonomski položaj, (-) da je upnik leasingodajalec zaradi neplačila terjatve enostransko zadržal predmet leasinga, ki je bil v osnovi pred pričetkom financiranja last tožeče stranke, (-) da iz končnega seznama preizkušanih terjatev St 931/2013 izhaja, da upnik ni prijavil ločitvene niti izločitvene pravice na nepremičnini, temveč ju je enostransko zadržal in prijavil vse neplačane pogodbe po leasing pogodbi, (-) da so ekonomske posledice konkretnega primera takšne, kot jih prepoveduje lex commissoriae, (-) da na podlagi tega, kar je tožeča stranka plačala leasingodajalcu na podlagi nične pogodbe sale and lease back, ni mogoče ugotavljati škode, ki jo mora plačati tožena stranka, (-) da karkoli je bilo plačano na podlagi nične pogodbe, se lahko zahteva nazaj, (-) da je napačna ugotovitev sodišča, da so plačila po leasing pogodbi navadna škoda, (-) da je odločitev, da se bo projekt financiral po sistemu sale and lease back in ne z najemom kredita ter zastavo nepremičnine, sprejela tožeča stranka samostojno, zato ne more biti odgovorna tožena stranka, (-) da tožena stranka do vložitve tožbe tega ni vedela niti ni bila dolžna vedeti.

27. V skladu s prvim odstavkom 132. člena Stavrnopravnega zakonika pogodbeni določili, da zastavljena stvar preide v last zastavnega upnika, če njegova terjatev ob zapadlosti ne bo plačana in o prodaji zastavljene stvari po vnaprej določeni ceni, sta nični, razen če ta zakon določa drugače. S prepovedjo komisoričnega dogovora je zakonodajalec zagotovil varstvo zastavnega dolžnika pred zlorabo, ko bi upnik v primeru neizpolnitve dolžnikove obveznosti prejel stvar, vredno več od njegove terjatve do dolžnika.4

28. Vendar v konkretni zadevi ne gre za zlorabo leasingodajalca, da bi ta prejel stvar, ki bi bila več vredna kot njegova terjatev. Neutemeljena je bistvena pritožbena navedba tožene stranke, da naj bi leasingodajalec zadržal predmet leasinga, hkrati pa prijavil neplačane obroke po leasing pogodbi v stečaju nad tožečo stranko (poleg plačanih obrokov tožeče stranke). Že tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2023, ko ji je sodišče prve stopnje pred tem na naroku 11. 1. 2023 dodelilo rok za odgovor na naroku prejeto vlogo tožeče stranke z dne 5. 1. 20235, priznala, da je leasingodajalec samostojno prodal predmet zavarovanja in je še zatrjevala, da kolikor je leasingodajalec resnično oškodovan, je zato, ker mu je tožeča stranka prodala nepremičnino za bistveno previsoko ceno, to je 1,080.000,00 EUR, glede na to, da je bila prava tržna vrednost nepremičnine očitno zgolj 265.000,00 EUR (3. in 4. stran vloge, list. št. 522 in 523 spisa). Da tožeča stranka ni mogla zahtevati od leasingodajalca vračila plačanih obrokov je ta pojasnila v vlogi z dne 3. 12. 2015 in sicer, da mu dajalec leasinga ni vrnil obrokov plačanih obrokov, kar je skladno s pogodbenimi določili (2. stran vloge, listna št. 60 spisa). Iz 14.7 člena pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da v primeru odstopa od pogodbe iz člena 14.1 vse še nezapadle obveznosti jemalca leasinga zapadejo v plačilo (dospejo) na dan odstopa od pogodbe. Dajalec leasinga z nepremičnino prosto razpolaga in svoje terjatve, ki so kakorkoli v zvezi s pogodbo, poplača s prodajo nepremičnin, ki so predmet te pogodbe. Če je izkupiček pri prodaji nepremičnin višji od vseh terjatev dajalca leasinga v zvezi s pogodbo, dajalec leasinga razliko nakaže jemalcu leasinga. Če je izkupiček pri prodaji nepremičnine manjši od vseh terjatev dajalca leasinga v zvezi s pogodbo, ima dajalec leasinga pravico zahtevati razliko od jemalca leasinga (priloga A5).

29. Pritožbene novote predstavljajo tudi navedbe tožeče stranke glede plačila DDV: (-) da iz seznama preizkušenih terjatev izhaja, da je tožeča stranka ostala dolžna davke upniku FURS in si je refundirala celoten DDV, za katerega naj bi bila oškodovana in tovrstne škode ni utrpela oziroma ni izkazana, (-) da bi morala tožeča stranka dokazati škodo kot posledico plačila DDV, denimo z izvedencem, vendar je ni, (-) da bi škoda eventuelno lahko nastala za tisti del DDV, ki si ga tožeča stranka ne bi uspela refundirati bodisi s preteklimi bodisi z bodočimi izdanimi računi in davkom, ki je bil z njimi obračunan. Ker tožena stranka ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla brez svoje krivde podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP).

30. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 131. člena OZ (60. točka obrazložitve sodbe). Ta določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

31. V izpodbijanem delu sodbe tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki dejansko škodo zapadlih in plačanih obrokov po leasing pogodbi. Te je ugotovilo iz obrazca IOP (62., 65. točka obrazložitve sodbe; priloga A8) in jih tožena stranka posebej ne izpodbija.

32. Tožena stranka obrazloženo tudi ne izpodbija prisojenega zneska za izdelavo projektne dokumentacije NAP nova arhitekturna produkcija A. A. s.p., ki ga je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki delno 20.000,00 EUR z DDV, skupaj 24.000,00 EUR. V zvezi s tem je ugotovilo, da sta tožeča stranka in projektant sklenila pogodbo o izdelavi projektne in tehnične dokumentacije 30. 5. 2008, da tožeči stranki pripada le prvi obrok 25 % pogodbenega zneska za izdelavo idejne zasnove, s katero je projektant po sklenitvi pogodbe dne 30. 5. 2008 nedoumno začel, kar izhaja računa št. 10-2008 z dne 24. 7. 2008, s katerim je B. d.o.o. izstavil tožeči stranki račun za izdelavo projektne dokumentacije za izgradnjo večstanovanjskega objekta ... - idejna zasnova objekta in osnova za izdajo projektnih pogojev 20.000,00 EUR z DDV, skupaj 24.000,00 EUR (67. točka obrazložitve sodbe). Teh ugotovitev tožena stranka ne prereka.

33. Prav tako tožena stranka obrazloženo ne izpodbija prisojenih zakonskih zamudnih obresti od po sodišču prve stopnje prisojenega skupnega zneska od 14. 4. 2015 dalje do plačila (71. točka obrazložitve sodbe).

34. Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu tožene stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje:

35. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi lahko dopis tožene stranke pomenil opozorilo tožeči stranki pred izvedbo investicije. Pomembno je časovno razmejiti obveznosti, ki so nastale pred presečnim datumom 21. 8. 2008 in so bile nujne za izvedbo projekta Vila ... ali so bile neposredno povezane s poskusom zmanjševanja škode. Nedvomno je izkazano, da je tožeča stranka pričela z aktivnostmi, povezanimi s projektom, pred presečnim datumom 21. 8. 2008. V tem času je zagotovila financiranje projekta, sklenila pogodbo o finančnem leasingu za nakup nepremičnine, pridobila stavbno pravico, angažirala projektanta A. A., ki je pravilno pričel s projektiranjem projekta, ki je upošteval večjo gostoto poselitve (podrobna namenska raba Ct). Sodišče gradi obrazložitev na domnevi, da bi dajalec leasinga odstopil od pogodbe zaradi kršitev pogodbe tožeče stranke. Tožeča stranka te pravice po pogodbi o finančnem leasingu ni imela, kar je izrecno zapisano v pogodbi. Temeljno obligacijsko pravilo je, da je pogodbe potrebno spoštovati (pacta sunt servanda). Sodišče ne more graditi delne zavrnitve zahtevka iz naslova navadne škode z očitkom tožeči stranki, da ni delovala v nasprotju s pogodbenimi določili in da bi jih morala kršiti. Tožena stranka je tista, ki je ravnala protipravno, zato dejstvo prehodno sklenjene pogodbe o finančnem leasingu ne more biti v škodo tožeči stranki niti dajalca leasinga, ki sta ravnala skrbno, pošteno in v dobri veri. Tudi v kolikor bi dajalec leasinga predčasno odstopil od pogodbe o finančnem leasingu zaradi kršitev pogodbe tožeče stranke, bi tožeči stranki ostala obveznost plačila dolga po pogodbi (določilo 14.7). Ker je tožena stranka od presečnega dne 21. 8. 2008 dalje nenadoma pričela komunicirati, da se nepremičnini nahajata v območju Sn, bi to v primeru odstopa od pogodbe po logiki pomenilo bistveno nižji izkupiček od morebitne prodaje nepremičnin in bi tožeči stranki od obetavnega in uresničljivega projekta ostala le velika izguba. Takšnega postopanja si tožeča stranka ni mogla privoščiti, pač pa je po najboljših močeh poskušala zmanjšati grozečo škodo, kakor je bilo izdatno pojasnjeno in izkazano, nenazadnje s pričanjem J. J. V primeru pogodbe o finančnem leasingu, kjer je predviden prehod lastninske pravice po izpolnitvi obveznosti jemalca leasinga (1., 8. in 12. člen pogodbe), gre za modaliteto prodajne pogodbe. Tako se izkaže, da je imela tožeča stranka legitimno pričakovalno pravico, da bo postala lastnik nepremičnin pod pogojem, da redno izpolnjuje obveznosti delodajalca leasinga. Obveznosti (terjatve) iz pogodb nastanejo ob sklenitvi pogodbe, niso pa še zapadle. Škoda še ni nastala ob škodnem dogodku, ampak se je manifestirala mnogo kasneje, dokončno je bila znana, ko je postalo objektivno nemogoče, da bi lahko tožeča stranka vsaj delno realizirala gradbeni projekt. Vse do odstopa dajalca leasinga od pogodbe o leasingu plačani obroki po pogodbi niso predstavljali škode, pač pa uresničevanje pričakovalne pravice. Po odstopu dajalca leasinga od pogodbe o finančnem leasingu so se ta plačila manifestirala kot navadna škoda. Smiselno enake navedbe veljajo za ostale postavke navadne škode ter dodatno za stroške, ki so nastali kasneje v posledici protipravnega ravnanja tožeče stranke. Tako je življenjsko, pravno in silogistično nelogično, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do povračila škode za vse obveznosti, ki so nastale pred presečnim datumom 21. 8. 2008 in so zapadle šele po tem datumu. Enako velja za obveznosti, ki so nastale v posledici ravnanja tožene stranke in so predstavljale poskus zmanjševanje grozeče škode (stroški preprojektiranja PGD2, odvetniški stroški, stroški vzdrževanja stavbne pravice, plačilo NUSZ in drugo). Glede teka zamudnih obresti za navadno škodo tožeča stranka vztraja, da je najmanj glede škode, povezane s pogodbo o leasingu, pravilno postavljen datum. Po rednem teku dogodkov bi lahko tožeča stranka izvedla projekt v celoti kot si ga je zamislila. Ključen je obstoj protipravnega ravnanja na strani tožene stranke, s katerim je tožeči stranki preprečila dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine. Vsebina izgubljenega dobička ne more biti presoja ravnanja tožeče stranke po presečnem datumu 21. 8. 2008 in kaj bi lahko od tedaj dalje načrtovala. Izhajati je potrebno iz kronologije dogodkov pred tem datumom, ko je sodišče ugotovilo, da se je tožeča stranka lahko utemeljeno zanesla, da se nepremičnini nahajata v območju Ct. Zato je ugotavljanje izgubljenega dobička vezano na trenutek odločanja tožeče stranke, ko se je odločila za investicijo na podlagi teh informacij. To je vsebina izgubljenega dobička, ki ga je tožeča stranka utrpela zaradi neuresničitve prvotno zastavljenega projekta. Sodišče se ni opredelilo do navedb in dokazov tožeče stranke, da je projekt izpolnjeval vse pogoje za uspešno izvedbo, ki jo je preprečila tožeča stranka s svojim ravnanjem. Ne gre za imaginarno kategorijo, temveč za pričakovan dobiček konkretnega projekta, ki se je pričel uresničevati pa je izvedbo preprečila tožena stranka.

36. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da glede presečnega datuma za ugotavljanje škode 21. 8. 2008 iz spisa izhaja, da tožeča stranka pred tem datumom ni storila nič drugega, kot od družbe A. d.o.o. kupila zemljišče in ga za tem z dobičkom prodala leasingodajalcu ter z njim istočasno sklenila leasing pogodbo. Edini strošek, ki bi v zvezi s projektom lahko nastal tožeči stranki do 21. 8. 2008 oziroma pravilneje 28. 7. 2008, ko je bil sklep župana objavljen v Uradnem listu RS, bi bil strošek projektanta, ki bi eventualno lahko pričel s projektiranjem objekta tipa Ct namesto Sn brez lokacijske informacije, izdane za namen projektiranja, kakor so bili kasneje izdelani projekti in na njihovi podlagi vložena zahteva za gradbeno dovoljenje. Z vložitvijo gradbenega dovoljenja za objekt tipa Sn tožeča stranka ni poskušala omejiti škode, temveč je vložila zahtevo za gradbeno dovoljenje za objekt, kakršnega omogočajo prostorski akti. Postopek izdaje gradbenega dovoljenja je dejansko tekel dolgo, vendar ne po krivdi tožene stranke, ki gradbenih dovoljenj ne izdaja. Glede na to, da je tožeča stranka podala vlogo za gradbeno dovoljenje objekta tipa Sn, v resnici ni bilo odločilno v katerem območju se nahajata nepremičnini. Seznam zainteresiranih kupcev, ki ga je sestavila J. J., ne dokazuje, da bi ti stanovanja dejansko kupili, kot tudi okvirne in posplošene cene, ki jih je objavljal GURS, ne pomenijo, da so bile leta 2010 v Slovenj Gradcu pri prodaji stanovanj dosežene takšne cene. Konkretnih dokazov, da bi bil projekt ekonomsko uspešen, ni v spisu. Protispisna je pritožbena trditev, da je postopek izdaje gradbenega dovoljenja tekel tako dolgo, ker upravni organi uporabljajo prostorske akte, za usklajenost katerih je zadolžena tožena stranka. Glede grajanja dokazne ocene, ki se nanaša na dokazovanje z izvedencem, je med strankama nesporno, da bi se projekt Vila ... lahko realiziral, pri čemer projekta ni preprečila tožena stranka, kot ji to skuša naprtiti tožeča stranka.

37. Pritožba je delno utemeljena.

38. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da izrek sodbe nasprotuje razlogom, (-) da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, (-) da je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami oziroma zapisniki.

39. Tožeča stranka ni pojasnila v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave, ko ni upoštevalo njene zadnje vloge z dne 13. 3. 2023, prejete 28. 3. 2023. Ne povzema nobenih njenih pravno pomembnih trditev v zadnji vlogi, ki bi jih moralo upoštevati sodišče prve stopnje in da bi zato kršilo tožeči stranki pravico do izjave.

40. Pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča, kjer je povzelo pojasnila izvedenke, da sta listini lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi veljali le do uveljavitve sprememb prostorskega akta in da od obvestila tožene stranke naprej tožeča stranka ter njen projektant nista bila več zavedena, ne pomeni očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč zmotne uporabe materialnega prava. O tem v nadaljevanju.

41. Ne drži očitek, da sodba nima razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. Razlogi sodišča prve stopnje so bili, ker tožena stranka ne more odgovarjati za trg in za nihanja na trgu ter splošno znano gospodarsko krizo, ki je nastopila v letu 2009 in je v Sloveniji trajala kar nekaj časa, da je tožena stranka od 21. 8. 2008 dalje imela možnost odstopiti od investicije ali pa jo nadaljevati, kot je storila in je kasneje pridobila gradbeno dovoljenje, ki bi ji omogočalo gradnjo v območju Sn (72. točka obrazložitve sodbe), da ni podana vzročna zveza med nadaljnjim ravnanjem tožene stranke od 21. 8. 2008 dalje za preostalo škodo, ki jo zahteva tožeča stranka (navadno škodo in izgubljeni dobiček), saj tožena stranka ni izdala posamičnega akta gradbenega dovoljenja, za katerega je pristojen drug organ, upravni organ, da tožeča stranka ni zaprosila za gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta višje gostote Ct, ampak za Sn, za kar je dobila gradbeno dovoljenje in da je izvedenka potrdila, da je iz odločbe Upravne enote št. 351-76/2010-46 z dne 20. 9. 2010 izhajalo, da je bila projektna dokumentacija izvedena v skladu s podrobnejšo namensko rabo Sn, to je nižje gostote ter da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo po tem obdobju (73. točka obrazložitve sodbe). Ali so razlogi sodišča prve stopnje materialnopravno pravilni, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

42. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka pridobila gradbeno dovoljenje v območju Sn in da je bilo izdano gradbeno dovoljenje z dne 15. 3. 2011 za podrobnejšo namensko rabo Ct. Kot je bilo pojasnjeno ob obravnavi pritožbe tožene stranke, je bilo za ta postopek pravno nepomembno v katerem območju ležita parceli, bodisi v Sn bodisi Ct. 43. Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje o časovni omejitvi odškodnine glede na presečni datum 21. 8. 2008, kar je posledično pomenilo omejitev višine odškodnine in o možnosti tožeče stranke odstopiti od pogodbe o finančnem leasingu ter od investicije po presečnem datumu (60. do 75. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je tako razlagalo napotek revizijskega sodišča v obravnavani zadevi, da mora upoštevati zgolj škodo, ki je tožeči stranki nastala v obdobju, ko je bila zaradi neskladnosti občinskih aktov zavedena, to je do 21. 8. 2008 (stran 7 revizijske odločbe, list. št. 481 spisa). Tožeča stranka utemeljeno navaja, da (vsa) škoda še ni nastala ob škodnem dogodku, ampak se je manifestirala kasneje, dokončno pa je bila znana, ko je postalo objektivno nemogoče, da bi lahko vsaj delno realizirala gradbeni projekt. Zatrjevala je, da je to bilo ob odstopu leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu, kar se je zgodilo 7. 6. 2012, dokončno pa je pogodba prenehala 22. 6. 2012. Zatrjevanih dejstev o prenehanju pogodbe o finančnem leasingu tožena stranka ni obrazloženo prerekala.

44. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da se je tožena stranka ves čas zavedala oziroma bi se morala zavedati, da tožeči stranki lahko nastane velika škoda (18. točka obrazložitve sodbe), da je tožena stranka morala vedeti, da gre pri projektu za obliko financiranja in udeležbo finančne institucije in da zaradi tega lahko tako tožniku kot dajalcu leasinga nastane velika materialna škoda (19. točka obrazložitve sodbe), da je za izjalovitev namena v celoti odgovorna tožena stranka, da se je zavedala ali morala zavedati, da lahko z njenim ravnanjem pride do velike premoženjske škode zaradi neuspeha projekta tožnika (21. točka obrazložitve sodbe). Te trditve so bile utemeljene.

45. Prav tako tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi po rednem teku dogodkov lahko izvedla projekt v celoti, kot si ga je zamislila. Tako je v tožbi je zatrjevala, da je bil rok izvedbe projekta bistven, da je predvidela lastna prihranjena sredstva za odplačevanje leasinga in bi s tem uspela, kolikor bi bil projekt zaključen v razumnem roku, ki ga je glede na razpoložljivo dokumentacijo ob pričetku projekta lahko pričakovala, da je njenih sredstev zmanjkalo (17. točka obrazložitve sodbe), da je izpad prihodkov privedel do tega, da projekta objektivno ni bila več zmožna realizirati, da ni mogla niti z razumno zamudo pričeti z izvedbo projekta (18. točka obrazložitve sodbe), da je imela do odstopa od pogodbe s strani dajalca leasinga zagotovljena finančna sredstva, da je dajalec leasinga zagotovil financiranje za nakup zemljišča in je bil pripravljen investirati sredstva v izgradnjo objekta, da je zagotovila vse pogoje za uspešno izvedbo projekta, ki je bil izvedljiv glede na prostorske akte, veljavne v času odločanja za projekt in v času sklepanja pogodbe o finančnem leasingu (20. točka obrazložitve sodbe), da bila za tožečo stranko edina možnost čim prej realizirati projekt, s čimer bi ob normalnem teku dogodkov in še nekoliko kasneje z zelo veliko verjetnostjo uspela (21. točka obrazložitve sodbe).

46. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zapisala, da je zasnovan objekt opravičeval in izpolnjeval poslovni načrt tožnika (3. stran, list. št. 32 spisa). Nato je v prvi pripravljalni vlogi zatrjevala, da iz leasing pogodbe izhaja, da se je tožeča stranka zavezala leasing dokončno poplačati 31. 5. 2010, da je to pomenilo, da mora pred tem pridobiti vsa potrebna dovoljenja, porušiti obstoječi objekt in zgraditi ter prodati novega, kar je bilo po prepričanju tožene stranke preoptimistično in nerealno, kar bi morala vedeti tako tožeča stranka kot B. (5. stran vloge, list. št. 57 spisa). V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka navaja, da je med strankama nesporno, da bi se projekt Vila ... lahko realiziral, pri čemer pa projekta ni preprečila tožena stranka.

47. Ne glede na nekonsistentnost trditev tožene stranke, je bil projekt tožeče stranke časovno in finančno izvedljiv, se pravi realno planiran in finančno zagotovljen, saj je tožeča stranka nesporno sklenila pogodbo o finančnem leasingu. To logično in izkustveno potrjuje ugotovitev, ker se je leasingodajalec odločil sodelovati v financiranju projekta kajti, če prvotni projekt ne bi bil časovno in finančno izvedljiv, tudi leasingodajalec ne bi vanj vstopil ter ga sofinanciral.6

48. Nadalje tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da ni mogla odstopiti od pogodbe o finančnem leasingu, pač pa je po najboljših močeh poskušala zmanjšati grozečo škodo. To dokazuje, da je bila tožeča stranka tudi po izrednem dogodku (napačni lokacijski informaciji in posledični zamudi s projektom) v dobri veri, da bo uspela zaključiti investicijo, sicer v manjšem obsegu na račun nižje gostote gradnje Sn, morda zato z manjšim dobičkom in je razumno vztrajala pri investiciji. Njeno dobrovernost potrjujejo nesporna dejstva, da je sklenila pet aneksov k pogodbi z dne 25. 7. 2008, 17. 3. 2009, 1. 6. 2010, 28. 12. 2010 in 12. 7. 2011 (priloga A30) in v aneksih št. 3 do 5 zaprosila za podaljšanje obdobja trajanje leasinga, čemur je leasingodajalec ugodil do odstopa od pogodbe 7. 6. 2012. 49. Tožeča stranka je v terminskem planu projekta po fazah v predstavitvenem gradivu za leasingodajalca (15. in 16. točka obrazložitve sodbe; priloga A 38) predvidela zaključek prodaje enot do 31. 12. 2009, leasingodajalec pa je odstopil od pogodbe 7. 6. 2012. Torej je tožeča stranka več kot 2 leti in pol vztrajala pri projektu, čeprav bi moral biti po njeni realni oceni že dosti prej zaključen. Vse to je počela z enim samim namenom, da bi zmanjšala škodo, kot utemeljeno navaja v pritožbi. Nasprotna navedba tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da z vložitvijo gradbenega dovoljenja za objekt tipa Sn tožeča stranka ni poskušala omejiti škode, temveč je vložila zahtevo za gradbeno dovoljenje za objekt, kakršnega prostorski akti omogočajo, ni utemeljena oziroma ne pomeni, da tožena stranka ne odgovarja za nastalo škodo.

50. Tožena stranka pritrjuje v odgovoru na pritožbo, da so bili projekti izdelani za Sn in na njihovi podlagi vložena zahteva za gradbeno dovoljenje. Če ne bi tožeča stranka tako ravnala in poskušala zmanjševati škode s preprojektiranjem projekta, bi ji lahko tožena stranka namenila ugovor, da ni zmanjševala škode in da je kršila četrti odstavek 243. člena OZ v zvezi s petim odstavkom istega člena OZ ter da je zato soodgovorna za nastalo škodo. Torej je bilo po materialnem pravu poslovno potrebno, da je tožeča stranka po seznanitvi z nemožnostjo izvedbe investicije po prvotno zamišljeni poslovni ideji poskušala rešiti investicijo s preprojektiranjem in vložitvijo zahteve za spremenjeno gradbeno dovoljenje ter se je tako prilagodila izrednemu dogodku.

51. Vendar takšen izredni dogodek, kot se je pripetil v tej zadevi, ne more biti v breme tožeče stranke, saj ni storila ničesar narobe. V pritožbi utemeljeno navaja: (-) da ni delovala v nasprotju s pogodbenimi določili, (-) da dejstvo predhodno sklenjene pogodbe o finančnem leasingu ne more biti v njeno škodo niti dajalca leasinga, ki sta ravnala skrbno, pošteno in v dobri veri, česar ni mogoče trditi za toženo stranko, saj je ona tista, ki je ravnala protipravno. Za izredni dogodek z napačno lokacijsko informacijo odgovarja tožena stranka in v njeno breme je vsak kasnejši življenjski dogodek, ki je preprečil tožeči stranki uresničitev časovno in finančno realno načrtovanega projekta. Gre za nevarnost oziroma naključje, ki se je pripetilo njej. V tem primeru je tak kasnejši življenjski dogodek odstop leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012 in s tem propad investicije tožeče stranke. Končno se je nad tožečo stranko 26. 6. 2013 začel stečajni postopek (priloga A 28), kar ni bilo sporno.

52. Zato spreminjanje prostorskih aktov tožene stranke, protipravno ali ne, ni bilo pravno odločilno. Prav tako se je zaradi vlaganja pravnih sredstev tožene stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki je načeloma izraz ustavne pravice do pravnega sredstva, le minimalno podaljšal upravni postopek, saj sta pritožbe in tožbe vlagala tudi mejaša D. D.7

53. Tožena stranka občina bi se morala kot profesionalni subjekt, ki se ukvarja ne le s postopki urejanja prostora8, pač pa tudi z investicijami, glede na zahtevano posebno skrbnost, zavedati, da povprečno skrbni investitor ne računa z izredno situacijo (sicer se praviloma ne bi odločil za investicijo), da ni neomejeno kapitalsko sposoben, da bi zmogel časovno in finančno v nedogled vztrajati pri investiciji.9 Točno to se je v zgodilo v tem primeru tožeči stranki. Ta je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi zmanjšala škodo, spremenila je projekt, plačevala obroke po leasing pogodbi skoraj 2 leti in pol dlje kot je realno planirala, pa vseeno ni zmogla do odstopa leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu uresničiti svoje investicijske namere. Ker je bil odstop leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu in s tem propad investicije tožeče stranke v breme tožene stranke, je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za vso škodo zaradi neuspele investicije. Tisto škodo, ki je nastala do 21. 8. 2008 (že prisojena in je bila predmet pritožbe tožene stranke) in tisto škodo, ki je nastala po presečnem datumu.

54. V skladu s prvim v zvezi s petim odstavkom 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za neizpolnitev obveznosti, ki niso nastale iz pogodbe, če ni za posamezne izmed njih v tem zakoniku določeno kaj drugega. Tožena stranka je morala glede na njeno skrbnost pričakovati, da lahko tožeči stranki kot investitorju nastane škoda zaradi nerealizirane investicije.

55. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 131. člena OZ (60. točka obrazložitve sodbe). Ta določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

56. Glede dejanske škode v obliki po 21. 8. 2008 plačanih obrokov po pogodbi o finančnem leasingu tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja: (-) da po pogodbi ni imela pravice odstopiti od pogodbe, (-) da je temeljno obligacijsko pravilo, da je potrebno pogodbe spoštovati, (-) da sodišče ne more graditi delne zavrnitve zahtevka iz naslova navadne škode z očitkom tožeči stranki, da ni delovala v nasprotju s pogodbenimi določili in da bi jih morala kršiti, (-) da je tožena stranka tista, ki je ravnala protipravno, zato dejstvo prehodno sklenjene pogodbe o finančnem leasingu ne more biti v škodo tožeče stranke, niti dajalca leasinga, ki sta ravnala skrbno, pošteno in v dobri veri, (-) da gre v primeru pogodbe o finančnem leasingu, kjer je predviden prehod lastninske pravice po izpolnitvi obveznosti jemalca leasinga (1., 8. in 12. člen pogodbe), za modaliteto prodajne pogodbe, (-) da je imela tožeča stranka legitimno pričakovalno pravico, da bo postala lastnik nepremičnin pod pogojem, da redno izpolnjuje obveznosti delodajalca leasinga, (-) da je upravičena do povračila škode za vse obveznosti, ki so nastale pred presečnim datumom 21. 8. 2008 in so zapadle po tem datumu, konkretno plačila obrokov po leasing pogodbi. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v IOP obrazec plačil (62., 65. točka obrazložitve sodbe; priloga A 36) in je zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 169.758,09 EUR obrokov po leasing pogodbi (plačano 362.130,54 - že prisojeno 192.372,45 EUR).

57. Enako velja glede plačil po pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice z dne 25. 7. 2008. Tožeča stranka je to pogodbo sklenila z izključnim namenom prevzema investitorstva in pridobitve gradbenega ter uporabnega dovoljenja in izgradnjo stanovanjskega objekta (5. točka uvodnih določb pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice; priloga A 31), kar ni bilo sporno. V pritožbi utemeljeno navaja, da so plačila nastala pred presečnim datumom 21. 8. 2008 in so zapadla šele po tem datumu. Kot je bilo pojasnjeno, je tožeča stranka poslovno potrebno in življenjsko pričakovano vztrajala pri projektu in je razumno plačevala obroke po leasing pogodbi, s tem pa tudi obroke po pogodbi o ustanovitvi stavbne pravice. Sodišče prve stopnje je iz te pogodbe ugotovilo na kakšen način mora tožeča stranka plačati nadomestilo za podelitev stavbne pravice (68. točka obrazložitve sodbe). Ta plačila v skupnem znesku 15.637,51 EUR izhajajo iz IOP obrazca, ki ga je vpogledalo sodišče prve stopnje (62., 65. točka obrazložitve sodbe; priloga A36). Plačane zneske je tožeča stranka utemeljeno zahtevala kot navadno škodo.

58. Tudi glede odvetniških stroškov za zastopanje pred Ustavnim sodiščem velja, da so nastali pred presečnim datumom 21. 8. 2008, zapadli pa so po tem datumu, kot tožeča stranka utemeljeno navaja. S pobudo za oceno ustavnosti je tožeča stranka sprva želela doseči, da bi nadaljevala z investicijo po prvotno zamišljenem projektu v območju Ct, ko pa s pobudo ni uspela, je poskušala škodo zmanjšati s preprojektiranjem in poskusom pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo v območju nižje gostote Sn. Ko je bilo tožeči stranki ob odstopu leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu dokončno znano, da z nobenim projektom ne bo uspela, so postali stroški odvetniškega zastopanja dejanska škoda. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v bančni izpisek št. 24 z dne 21. 9. 2010, kjer je razvidno plačilo odvetniku 1.736,96 EUR (63., 69. točka obrazložitve sodbe; priloga A 37).

59. Končno velja enako za vtoževane stroške za revizijo SNG svetovanje B. B. s.p. 2.593,50 EUR, kar je razvidno iz kopije bančnega izpiska št. 13 z dne 2. 2. 2011, za izdelavo urbanističnega mnenja C. C. s.p. 1.400,00 EUR, kar je razvidno iz izpiska št. 30 z dne 6. 10. 2010, plačilo dajatve NUSZ 3.273,46 EUR, kar je razvidno iz kopije bančnega izpiska št. 3 z dne 6. 1. 2011, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo (63., 69. točka obrazložitve sodbe; priloga A 37). Za prvi obrok komunalnega prispevka je ugotovilo, da je bil plačan, saj je bilo plačilo prvega obroka pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja (63., 69. točka obrazložitve sodbe), kar ni bilo sporno. Iz II. člena pogodbe o obročnem odplačevanju komunalnega prispevka med pravdnima strankama z dne 9. 6. 2010 izhaja, da znaša prvi obrok 11.054,84 EUR (priloga A62). Vsi ti stroški so bili potrebni za nameravano investicijo tožeče stranke, postali pa so njena dejanska škoda z odstopom leasingodajalca od pogodbe o finančnem leasingu 7. 6. 2012. 60. Sodišče druge stopnje je zato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da je dolžna tožena stranka poleg pravnomočno prisojenega zneska 216.372,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila plačati tožeči stranki še nadaljnji znesek 205.454,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni (druga in peta alineja 358. člena ZPP).

61. Za škodo nad priznanim zneskom 24.000,00 EUR do zahtevanih 80.000,00 EUR, to je znesek 56.000,00 EUR, za projektanta A. A. s.p., tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne materialnopravnih zaključkov zakaj ji ti stroški ne gredo (67. točka obrazložitve sodbe). Zato je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

62. Glede stroškov za PGD2 C. d.o.o. v znesku 56.660,00 EUR in glede geodetskih storitev K. d.o.o. v znesku 3.175,20 EUR tožeča stranka ni predložila listinskega dokaza o plačilu, kot za ostale stroške. Tudi ni navedla zakaj takšnega dokaza ni mogla predložiti. Kot dokaz je v tožbi predlagala zaslišanje E. E. in predstavnika ... d.o.o., vendar je na naroku 2. 10. 2017 umaknila dokazni predlog (3. stran zapisnika, listna št. 166 spisa). Zato je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov.

63. Tožeča stranka neutemeljeno vztraja pri teku zakonskih zamudnih obresti za priznano škodo od 7. 6. 2012 dalje, ko je leasingodajalec odstopil od pogodbe o leasingu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožba vročena toženi stranki 13. 4. 2015 in takrat je bila seznanjena z obveznostjo (71. točka obrazložitve sodbe). Pred tem datumom tožeča stranka ni notificirala toženi stranki nastale škode.

64. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na prvi odstavek 378. člena OZ in 299. člen OZ (71. točka obrazložitve sodbe). V njih je določeno, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 65. Sodišče druge stopnje je zavrnilo nadaljnjo pritožbo tožeče stranke zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev v presežku tožbenega zahtevka za plačilo 115.835,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2012 dalje do plačila, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 216.372,45 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dodatno prisojenega zneska 203.717,74 EUR od 6. 7. 2012 do 13. 4. 2015 in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

66. Glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička tožeča stranka utemeljeno navaja: (-) da bi po rednem teku dogodkov lahko izvedla svoj projekt v celoti, kot si ga je zamislila, (-) da je ugotavljanje izgubljenega dobička vezano na trenutek odločanja tožeče stranke, ko se je za investicijo odločila na podlagi informacij, (-) da je to vsebina izgubljenega dobička, ki ga je utrpela zaradi neuresničitve prvotno zastavljenega projekta. Kot dokaz je v tožbi predlagala listine predstavitev investitorja in izvajalcev z dne 2. 4. 2008 (priloga A 38), mnenje o ekonomski upravičenosti do povrnitve škode oziroma izgubljenega dobička v primeru tožeče stranke z dne 24. 12. 2014 (priloga A 40), seznam potencialnih kupcev (priloga A 41), poročilo o slovenskem nepremičninskem trgu za leto 2010 GURS z marca 2011 (priloga A 42) in imenovanje izvedenca gradbene ter finančne stroke (stran 23, list. št. 23 spisa).

67. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da tožeča stranka z ničemer ne dokazuje izgubljenega dobička, da ocene višine temeljijo na predpostavkah, ki jih je predvidela sama na podlagi lastnih kalkulacij, da glede na zgodnjo fazo graditve objekta v trenutku, ko se je šele odločala o nakupu zemljišč, takšnega izgubljenega dobička ni bilo mogoče pričakovati (13. stran odgovora na tožbo, list. št. 37 spisa), da ocena izgubljenega dobička ne temelji na ustreznem in verodostojnem cenilnem mnenju, ki bi utemeljevalo verodostojnost višine predvidenih cen za stanovanje glede na razmere na trgu (stran 14 odgovora na tožbo, list. št. 37 spisa). Tudi v odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da v spisu ni dokaza za koliko bi tožeča stranka zaslužila z načrtovanim objektom tipa Sn in Ct, da seznam zainteresiranih kupcev, ki ga je sestavila J. J., ne dokazuje, da bi ti kupci stanovanje dejansko kupili, kot tudi okvirne in posplošene cene, ki jih je objavljal GURS, ne pomenijo, da bi bile leta 2010 v Slovenj Gradcu pri prodaji konkretnih stanovanj takšne cene dosežene, da ni konkretnih dokazov, da bi bil projekt ekonomsko uspešen.

68. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagan dokaz tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke (51. točka obrazložitve sodbe), saj je priznalo navadno škodo do presečnega datuma in ni potrebovalo izvedenca finančne stroke, saj so bili priznani zneski razvidni iz spisa in listin ter od sodišča niso zahtevali finančnega znanja (70. točka obrazložitve sodbe). Stališče o omejitvi odškodnine na presečni datum je bilo materialnopravno zmotno. Ko gre za izgubljeni dobiček pa to pomeni, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na nasprotujoče trditve strank in predlagan dokaz z izvedencem bi ugotavljanje izgubljenega dobička terjalo njegovo angažiranje, saj sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Ker ga sodišče prve stopnje ni imenovalo, izvedenca ni moglo določiti sodišče druge stopnje, ker bi potem samo ugotavljalo celoten sklop dejstev brez neposrednega izvajanja dokaza pred strankama in bi jima odvzelo pravico do izjave o izvedenskem mnenju ter posledično pravico do pravnega sredstva. Zato je v delu toženega zahtevka za plačilo izgubljenega dobička ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

O pritožbah strank zoper pravdne stroške v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje:

69. Pravdni stranki vlagata po pooblaščencih tudi pritožbi zoper pravdne stroške.

70. Pritožbi sta utemeljeni.

71. Glede na to, da je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in v večjem delu vrnilo zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, pa ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zato je ugodilo pritožbama stranka, razveljavilo odločitev o pravdnih stroških in zadevo vrnilo v nov postopek (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

Napotek za novo sojenje:

72. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odloči o preostalem delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izgubljeni dobiček. Pri tem naj upošteva, da je tožeča stranka predlagala imenovanje izvedenca.

1 Da je tožena stranka sprva obravnavala obe parceli kot Ct izhaja tudi iz njenega odgovora D. D. z dne 21. 12. 2007 (priloga A 4). Na to listino se je tožeča stranka sklicevala v tožbi, tožena stranka ji v odgovoru na tožbo ni obrazloženo nasprotovala. 2 Po izjavi F. F. je ta zaposlena pri toženi stranki na oddelku za urejanje prostora in vodi postopke izdelave prostorskih aktov (zaslišanje 2. 10. 2017, 2. stran zapisnika, list. št. 167 spisa) 3 Iz izpovedbe F. F., zaposlene pri toženi stranki, izhaja, da je tožena stranka vedela za neusklajenost aktov in za potencialne kupce obeh parcel, vsaj za tri kupce, ..., g. G. G. in še en gospod (zaslišanje 2. 10. 2017, 10. stran zapisnika, list. št. 171 spisa). 4 Sodba VS RS III Ips 55/2009, sodba in sklep VS RS II Ips 427/2003, na kateri se sklicuje tožena stranka. 5 V tej vlogi je tožeča stranka zatrjevala, da je dajalec leasinga uspel prodati parceli za bistveno nižjo ceno 265.000,00 EUR (5. stran vloge, list. št. 516 spisa). 6 To sta v bistvenem potrdila priči H. H. in I. I. 7 Nenavadno je, da je tožena stranka vlagala pravna sredstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in uveljavljala, da sta parceli v območju Sn, kajti zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja je bila vložena na podlagi projekta PGD2 C. d.o.o. ravno za območje Sn, kar tožena stranka večkrat ponavlja v odgovoru na pritožbo. Poleg tega je v svoji pritožbi zoper sodbo pritrdila, da okoliščina, v katerem območju leži gradbena parcela, niti ni bila pomembna za odločitev o pridobitvi gradbenega dovoljenja in da je bilo načrtovan objekt po Sn moč graditi v enem bodisi v drugem območju, kajti v območju višje gostote poselitve je dovoljeno zgraditi objekt nižje gostote. 8 Po izjavi F. F. je ta zaposlena pri toženi stranki na oddelku za urejanje prostora in vodi postopke izdelave prostorskih aktov (zaslišanje 2. 10. 2017, 2. stran zapisnika, list. št. 167 spisa). 9 Iz izpovedbe F. F., zaposlene pri toženi stranki, izhaja, da je tožena stranka vedela za neusklajenost aktov in za potencialne kupce obeh parcel, vsaj za tri kupce, ..., g. G. G. in še en gospod (zaslišanje 2. 10. 2017, 10. stran zapisnika, list. št. 171 spisa).