Jedro

Dokazno breme za izkazovanje lastništva delnice oziroma dela kapitala delniške družbe ob podržavljanju je na strani tožnika. To lastništvo bi lahko izkazoval z listino – delnico. Teh pa, kot je ugotovljeno v upravnem postopku in s čemer se strinja tudi prvostopno sodišče, tožnik ni predložil.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 13. 3. 2008, s katero je bilo ugodeno pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. ter odpravljena odločba Upravne enote Ljubljana z dne 4. 9. 2002 (1. točka izreka). S slednjo je prvostopenjski organ odločil, da tožniku pripada za 1359 delnic podržavljene A d.d. odškodnina v obveznicah v višini 146.840 USD. Pod 2. točko izpodbijane odločbe je tožena stranka tožniku za njegov delež na podržavljeni A d.d. priznala odškodnino v obveznicah v višini 12.832,50 EUR, zahtevo za višjo odškodnino pa je zavrnila (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje strinja s stališčem tožene stranke, da zgolj glede na seznam prezentantov kuponov iz leta 1939 ni mogoče sklepati, da je bil tožnik ob podržavljenju poleg tega, da je bil lastnik 185 delnic, ki so mu bile podržavljene, lastnik še dodatnih 1174 delnic. Ker gre za prinosniške delnice, so bile te prosto prenosljive ne glede na funkcioniranje kapitalskega trga. Tudi predlagano zaslišanje prič ni bilo potrebno, saj lastništva delnic v času podržavljenja na tak način ni možno dokazovati. Ob dejstvu, da drugega listinskega dokaza za lastništvo še dodatnih 1174 delnic družbe v času podržavljenja (poleg seznama prezentantov kuponov št. 27/39) tožnik ni predložil, ter glede na to, da je bil s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 12. 8. 1947 obsojen na zaplembo (med drugim) 185 delnic A. d.d., je tako po presoji sodišča prve stopnje upravičen do odškodnine le do višine 185 delnic.

3. Tožnik uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava (tretji odstavek 8. člena ZDen) in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter potrdi odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 4. 9. 2002. Navaja, da upravni organ napačno zaključuje, da se lastništvo prinosniške delnice lahko dokazuje le z delnico, ne upoštevaje izkazane okoliščine v času podržavljenja (zlasti aretacije upravičenca) ter seznam prezentantov dividendnih kuponov. Kupon je bil sestavni del delniškega papirja in je oddvojen le kupon zaradi dividende, delnica pa je ostala last delničarja, ki je revident nikoli ni odtujil. Tako upravni organ kot sodišče prve stopnje sta povsem zanemarila druge znane nesporne okoliščine iz tistega časa, zlasti nista upoštevala grobega poseganja takratnih oblasti v svobodo in premoženje tožnika in njegove družine. Ocena sodišča prve stopnje je pavšalna. Prav tako se ne strinja s trditvijo sodišča, da organ druge stopnje s presojo ni omejeval izvajanja dokazov, saj naj bi bila tožniku dana možnost, da sporno dejstvo dokaže z vsemi dokaznimi sredstvi. Vendar je do omejevanja dokaznih sredstev in s tem posledično kršitev procesnega prava prišlo, ker sodišče še naprej vztraja le pri pisnem dokazu. Revident tudi poudarja, da ni bil deležen enake obravnave kot drugi denacionalizacijski upravičenci ter se pri tem sklicuje na druge odločbe v drugih postopkih denacionalizacij v zvezi s A d.d..

4. Tožena stranka in Slovenska odškodninska družba d.d. na revizijo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče je revizijo dovolilo na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Revident je zatrjeval, da vrednost – razlika v odškodnini, določeni z odločbo upravnega organa prve stopnje in odškodnini, ki je določena v odločbi organa druge stopnje, ki jo je upravno sodišče potrdilo, presega znesek 20.000 EUR, kar je izkazal in je razvidno iz izpodbijanih odločb. Zatrjeval je sicer tudi obstoj razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, vendar ga ni izkazal. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik uspel izkazati lastništvo tudi za 1174 prinosniških delnic A. d.d. v času podržavljenja, da so mu bile te delnice podržavljene na enega od načinov, določenem po Zakonu o denacionalizaciji – ZDen (3. ali 4. člen), in da je to premoženje prešlo v državno sfero (8. člen ZDen). Pri tem ni sporno, da je bilo tožniku podržavljeno premoženje na podlagi sodne odločbe o zaplembi z dne 9. 12. 1947 (ta sodba je bila v letu 1991 razveljavljena), s katero mu je bilo podržavljenih med drugim tudi 185 delnic A d.d..

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in svojo odločitev tudi pravilno in prepričljivo obrazložilo. Tožnik je zatrjeval svoje lastništvo delnic s seznamom prezentantov dividendnih kuponov št. ... ter predlaganim zaslišanjem prič ter se glede podržavljenja skliceval na okoliščine takratnega časa, ko se je premoženje podržavljalo tudi brez pravnega naslova.

10. Stališče glede izkazovanja lastništva prinosniških delnic, kot ga je v izpodbijani sodbi zavzelo prvostopno sodišče, je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sodbah (I Up 1160/99, I Up 19/05, I Up 1112/04, I Up 116/05). Dokazno breme za izkazovanje lastništva delnice oziroma dela kapitala delniške družbe ob podržavljanju je na strani tožnika. To lastništvo bi lahko izkazoval z listino – delnico. Teh pa, kot je ugotovljeno v upravnem postopku in s čemer se strinja tudi prvostopno sodišče, tožnik ni predložil. Revizije ni mogel vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč je Vrhovno sodišče glede tega vezano na ugotovitve v upravnem postopku oziroma pred prvostopnim sodiščem. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo (8. člen ZDen v povezavi s 1. členom ZDen) pravilno uporabljeno in ugotovljeno, da tožnik ni izkazal lastništva spornih delnic, posledično tudi ni mogel izkazati, da bi mu bile podržavljene ter prešle v državno premoženje. Zato je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za 1174 delnic.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik glede na druge osebe, ki so zahtevale odškodnino za prinosniške delnice A d.d., za katere lastništva niso izkazale, ni bil neenako obravnavan. Tožniku je bilo na ta ugovor že v izpodbijani sodbi pravilno odgovorjeno. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sklicevalo tudi na razloge v izpodbijani odločbi tožene stranke, v kateri je ta pojasnila okoliščine vsakega posameznega primera ter navedla, da ni šlo za enako dejansko podlago, saj je bilo število delnic posameznega upravičenca ugotovljeno z različnimi dokazili (seznam imen delničarjev, ki so imeli delnice deponirane pri različnih finančnih institucijah, sodne odločbe, izjave strank, seznam prezentantov kuponov). V zadevi, v kateri je bil kot dokaz upoštevan (le) seznam prezentantov kuponov, pa je bila odločba odpravljena v zvezi s sodbo Upravnega sodišča z dne 9. 11. 2004 in sodbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 3. 2007, ter zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni bila podana zatrjevana kršitev določb Ustave.

12. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb postopka tožnik v reviziji navaja, da sodišče ni prepričljivo pojasnilo, zaradi ocene katerega dokaza – revidentove izpovedi ob zaslišanju pred upravnim organom skupaj z obravnavanim seznamom ni bila zadostna podlaga za odločitev tožene stranke ter zakaj se ločeno od izpovedi kot osrednji dokaz obravnava in ocenjuje le seznam. Po presoji Vrhovnega sodišča iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja stališče glede dokazovanja lastništva prinosniških delnic, ki izhaja iz njihove narave, in s katerim se, kot je že obrazloženo, Vrhovno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, da zgolj na podlagi seznama prezentantov kuponov ni mogoče sklepati na lastništvo prinosniških delnic, prav tako je pojasnilo, da tožnik drugih listinskih dokazov ni predložil (pozvan je bil namreč k predložitvi seznama delničarjev iz leta 1945, katerega obstoj je zatrjeval), pravilno je tudi pojasnilo, zakaj zaslišanje prič ni bilo potrebno, saj lastništva delnic ob podržavljenju na ta način ni možno dokazati. Sodišče ni izrazilo dvoma v seznam prezentantov kuponov, je pa pravilno pojasnilo, da z njim ni mogoče dokazovati lastništva delnic v času podržavljenja. Po presoji revizijskega sodišča glede na navedeno niso podane v reviziji zatrjevane kršitve določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi za svojo odločitev navedlo pravilne razloge ter jih dovolj natančno in prepričljivo obrazložilo ter oprlo na pravilno uporabo materialnega prava.

13. Tožnik v reviziji zatrjuje tudi, da je prišlo do kršitev procesnega prava zaradi omejevanja dokaznih sredstev ter se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 593/93-6 z dne 11. 1. 1995. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, se zaradi narave prinosniških delnic njihovo lastništvo (praviloma) izkazuje s predložitvijo delnic. Vendar to ni edina možnost. Tožnik je bil pozvan k predložitvi drugih dokazov (na primer: akt o podržavljenju), a jih nesporno ni predložil. Glede dokazovanja s predlaganima pričama je bilo tudi pravilno pojasnjeno, zakaj lastništva spornih delnic v času podržavljenja na tak način ni možno dokazati. Izjava prič, da so imeli člani družine delnice v lasti, ne da bi priči izpovedali, da so jim bile z aktom državnega organa ali z ravnanjem državnih uslužbencev podržavljene, pa ne potrjuje samega akta podržavljenja in posledično denacionalizacijskega upravičenja. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 19/2005 z dne 29. 11. 2006 že zavzelo stališče, da izpovedba prič, ki so bile samo posredno seznanjene, da naj bi bil razlaščenec lastnik delnic podržavljene družbe, niso pa vedele ničesar povedati, kje so bile delnice shranjene oziroma deponirane, ne morejo biti dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo in v kakšnem obsegu zahtevano premoženje podržavljeno. Glede na navedeno v reviziji zatrjevana kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

14. Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov in tudi ne tistih, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

15. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato na podlagi odločb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 trpi sama svoje stroške postopka.