Jedro

Ne gre za navidezni odkup, če je obsojeni tajnemu policistu izročil vzorec mamila, za katerega ta ni plačal ničesar.

Strokovno mnenje CFP ni izvedensko mnenje in je dovoljen dokaz, ki ga sodišče ocenjuje na podlagi 1. odstavka 18. člena ZKP.

V opisu dejanja (točka 1) kupnina ni omenjena, ker ni bila dogovorjena; v tem primeru je obsojeni predal dva vzorca mamila zaradi prihodnje sklenitve dogovora o prodaji, torej ga je ponujal naprodaj, to pa je oblika storitve kaznivega dejanja po 196. členu KZ, ki je v abstraktnem delu izreka tudi posebej navedena (poleg prodaje).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih J.A. in Z.B. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni J.A. in Z.B. sta dolžna plačati vsak po 350.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama sta bila Z.B. in J.A. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, storjenega v času od 6.5. do 20.6.2003 s tem, da sta v petih primerih v različnih krajih prodala oziroma nudila na prodaj tajnemu policijskemu delavcu A. skupaj 1,2 litra in 11,7 g hašiševega olja ter 241,1 g tobaka prepojenega s hašiševim oljem, obsojena vsak na kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, v katerega se všteje odvzem prostosti, pripor in hišni pripor, odvzeta so jima bila zasežena mamila in premoženjska korist, plačati pa morata tudi stroške postopka.

Zoper sodbi sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega Z.B. jo je vložil zaradi vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da se sodbi opirata na dokaze, pridobljene z nezakonitimi prikritimi policijskimi ukrepi, ki so bili odrejeni in podaljševani s kršitvijo načel subsidiarnosti, sorazmernosti, zakonitosti in časovne omejenosti ter brez utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Predlogi in odločbe o dovolitvi teh ukrepov niso ustrezno obrazložene. Obramba je že pred začetkom obravnave in kasneje zahtevala, da se izloči iz spisa vse listine in izjave v zvezi z izvajanjem prikritih policijskih ukrepov ali pridobljene na podlagi 150. člena ZKP, o zahtevi pa je sodišče odločilo šele na koncu dokaznega postopka. Tako se je seznanilo s prepovedanimi dokazi, zato bi morali biti sodniki izločeni na podlagi določb 4. a točke 1. odstavka 39. člena ZKP, kot je to predlagala obramba. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo pravico obsojenca do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče je v sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov upravičevalo odreditev prikritih ukrepov z dogodkom, ko so policisti zasegli obsojencu nekaj marihuane, čeprav je bil pri sodniku za prekrške za to dejanje oproščen, in z obsojenčevo tožbo, kar naj bi bila kršitev postopka. Tajno policijsko delovanje, uporaba prirejenih listin, opazovanje in sledenje so bili dovoljeni brez utemeljenih razlogov za sum. Generalni direktor policije je šele 23.9.2002 dal soglasje za prikrite policijske ukrepe, policijska uprava v Novem mestu pa jih je izvajala že prej. Čeprav je tajni policijski delavec deloval od 25.9.2002, je prvo poročilo o njegovem delovanju šele z dne 6.1.2003. Policijska uprava v Novem mestu je 12.5.2003 predlagala Državnemu tožilstvu podaljšanje ukrepa uporabe prirejenih listin z resnično trditvijo, da z njimi soglaša generalni direktor policije. Tudi kontrola telefonov je bila nezakonita. V skladu s 6. in 7. odstavkom 49. člena Zakona o policiji bi morali biti vsi podatki, zbrani s prikritimi policijskimi ukrepi, uničeni dne 25.3.2003, ker v roku 6 mesecev od uvedbe ukrepov ni bila podana ovadba. Nobenega razloga ni bilo za sum, da obsojeni B. uporablja telefon v zvezi s kaznivim dejanjem. Policija ga je nadzorovala od leta 1998 dalje in pri tem uporabljala nedovoljene metode (preiskave avtomobila in hiše, v katero je prišla z vlomom). Ker je bilo dovoljenje za enkratni navidezni odkup z dne 14.4.2003 izkoriščeno z odkupom dne 11.4.2003, sta bila navidezna odkupa dne 6.5. in 21.5.2003 nezakonita in vsi dokazi v zvezi z njima bi morali biti izločeni. Za ponovne odobritve navideznega odkupa in odložitve prijetja ni bilo nobene podlage, predlogi in dovoljenja pa naj bi bili brez potrebne utemeljitve. Sodišče naj bi nezakonito zavrnilo dokazne predloge obrambe. V pritožbi je zagovornik ponudil dokaze za navedbe, da na sestanku tajnega policijskega delavca z A. in D.J. dne 30.5.2003 v B. baru v L. vzdevek Z. ni bil omenjen, da je obsojenec dne 12.6.2003 peljal na H. malico za drvarje, ne pa zaradi mamila, in dokaze o nezakonitih ukrepih policije. Zaradi zavrnitve teh predlogov je bila obramba v neenakopravnem položaju z državnim tožilstvom. Za krivdorek naj ne bi bilo nobenega dokaza, čeprav je policija obsojenca nadzorovala s prikritimi ukrepi vsaj do septembra 2002 in uvedla več preiskav, drugačni zaključki sodb pa so protispisni, razlogi sami s seboj v nasprotju in nejasni, kršeno pa naj bi bilo tudi načelo "in dubio pro reo". Kršene naj bi bile določbe kazenskega zakona, ker je sodišče odstopilo od sodne prakse, da se konoplja šteje za mamilo le, če je razmerje med psihogenimi komponentami konoplje več kot ena. Ta odstop od sodne prakse ni obrazložen in krši načelo pravne države po 2. členu in pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Center za kriminalistično tehnične preiskave (CKTP) je organ v sestavi ovaditelja, njegov direktor pa podrejen ministru za notranje zadeve, zato obstaja utemeljen dvom v objektivnost strokovnih mnenj C entra. Tako je tudi stališče Ustavnega sodišča. Sodišče druge stopnje naj ne bi presodilo pritožbenih navedb, da so bili prikriti ukrepi dovoljeni in podaljševani brez utemeljenega suma o kaznivem dejanju, da je policijska uprava izvajala policijske ukrepe še pred odobritvijo in da je bila kontrola telefonov nezakonita. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, razveljavi pa naj se tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 11.11.2003, s katerim je sodišče zavrnilo predlog obrambe, da se izločijo vsi podatki in dokazi, pridobljeni s prikritimi policijskimi ukrepi.

Zagovornik obsojenega J.A. pa navaja, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nesklepčen in sam s seboj v nasprotju, ker ne navaja, od koga, kje, koliko mamila in za kakšno ceno ga je obsojenec kupil ali hranil ali prodal oziroma ponujal v odkup, ampak le, da je tajnemu policijskemu delavcu izročil mamilo. Izročitev je lahko le element prodaje, ta pa je končana, ko se stranki sporazumeta o blagu in ceni. Dne 6.5.2003 naj bi izročil le vzorec, to dejanje pa ni kaznivo. Razlogi sodbe naj bi bili v nasprotju z izrekom, sami s seboj in z vsebino listin in zapisnikov, ker so količine mamila, ki so navedene v izreku, bistveno drugačne od tistih, ki jih navajajo strokovna mnenja, kar velja zlasti za primer z dne 6.5.2003. Dovoljenja generalnega direktorja policije, državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika za prikrite policijske ukrepe in predlogi zanje ne navajajo kakšno kriminalno dejavnost naj bi obsojenec izvrševal s konkretnimi okoliščinami posameznih dejanj, katere okoliščine in dejstva utemeljujejo sum za tako dejavnost, predlog za tajno policijsko delovanje pa takih podatkov sploh nima. Obsodba naj bi jasno pokazala, da v času, ko so bili ukrepi odrejeni in prvič podaljšani, obsojeni A. ni izvrševal nobene kriminalne dejavnosti, zato je bila odreditev v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča. Prvo dovoljenje za enkratni navidezni odkup z dne 11.4.2003 dovoljuje odkup od 14.4.2003 dalje, izvršen pa je bil že 13.4.2003, torej nezakonito. Navidezna odkupa dne 6. in 22.5.2003 nista imela podlage v predpisanem dovoljenju, ker je bil odkup na podlagi dovoljenja z dne 11.4.2003 opravljen že dne 13.4.2003, za odkupa dne 6. in 22.5.2003 pa dovoljenje sploh ni bilo dano. Predlaga, da se se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovno državno tožilstvo glede zahteve zagovornika obsojenega B. za varstvo zakonitosti odgovarja, da je odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov, v skladu s 4. odstavkom 340. člena ZKP. Stopnja suma o kaznivem dejanju za odreditev prikritih policijskih ukrepov ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker gre za presojo dokazov. Ukrepi so bili odrejeni v skladu z zakonom na podlagi utemeljenih razlogov za sum, da obsojeni B. po informacijah policije poseduje večjo količino hašiša in hašiševega olja, ki ga je pretihotapil s Kosova in v Sloveniji išče kupce zanju. Da obsojeni B. poseduje mamilo je policija sklepala tudi na podlagi dejstva, da je proizvajal pivo z dodatkom THC. Dovoljenje po 49. členu Zakona o policiji lahko odobri generalni direktor policije ali njegov namestnik, to pa je po pooblastilu generalnega direktorja tudi direktor Uprave kriminalistične policije. Odreditev in podaljšanje ukrepov je bilo izvršeno v skladu s takrat veljavnimi predpisi in odločbami Ustavnega sodišča. Kjer zahteva trdi, da za odreditev ukrepov niso obstajali minimalni dokazni standardi, uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o utemeljenih razlogih za sum o storitvi kaznivega dejanja. Dovoljenje za enkratni navidezni odkup mamila ni bilo kršeno, ker je soobsojeni J.A. dvakrat izročil tajnemu policijskemu delavcu brezplačna vzorca mamila, česar dovoljenje ni pokrivalo. Zavrnitev dokaznih predlogov sta sodbi prepričljivo obrazložili in ne gre za kršitev pravice do obrambe. Količnik med psihogenimi komponentami konoplje ni predpisan in zato ne gre za kršitev kazenskega zakona, če sodba tega podatka ne ugotovi in utemelji. V delu, kjer zahteva uveljavlja kršitev načela "v dvomu v korist obdolženca" pa uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Glede zahteve za zagovornika obsojenega J.A. Vrhovno državno tožilstvo odgovarja, da dne 6.5.2003, ko je ta obsojenec izročil vzorec mamila, mamila ni prodal, ampak ga je ponujal naprodaj, kar je tudi oblika storitve tega kaznivega dejanja. Količina mamila ni znak kaznivega dejanja in morebitne razlike in nasprotja v sodbi o količini niso bistvenega pomena, zato zatrjevane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Prikrite policijske ukrepe po 49. členu Zakona o policiji je odredil pooblaščeni namestnik generalnega direktorja policije, morebitna nezakonitost odobritve za navidezni odkup 13.4.2003 je irelevantna, saj to dejanje sploh ni obseženo s kaznivim dejanjem.

Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrneta kot neutemeljeni.

Zahtevi zagovornikov obsojenih Z.B. in J.A. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP zagovornik lahko vloži zoper pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred njo, zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

Trditev v obeh zahtevah za varstvo zakonitosti, da se sodbi opirata na nedovoljene dokaze v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, Zakona o policiji in Ustave o pravici obsojencev do zasebnosti, ni utemeljena. Dokazi o dejanjih obsojencev, ki sestavljajo kaznivo dejanje, so bili pridobljeni s prikritimi policijskimi ukrepi v času od 6.5. do 20.6.2003, ko so bili urejeni z novelo ZKP- D (Uradni list, št. 111/01 z dne 29.12.2001) ter odločbama Ustavnega sodišča RS, št. U-I-92/96 z dne 21.3.2002 in št. U-I-149/99 z dne 3.4.2003, ter z Zakonom o policiji (Uradni list, št. 49/98 in 93/01) in določbo Ustavnega sodišča, št. U-I-272/98. V skladu z zakonoma in odločbami Ustavnega sodišča so bili izvedeni: - na podlagi 49. člena Zakona o policiji tajno policijsko delovanje ter tajno opazovanje in sledenje z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje z odobritvijo namestnika generalnega direktorja policije; - na podlagi 49. člena Zakona o policiji uporaba prirejenih listin in identifikacijskih oznak (osebne izkaznice za tajnega policijskega delavca, vozniško dovoljenje, prometno dovoljenje in registrske tablice za njegov avtomobil) z dovoljenjem Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu; - na podlagi 155. člena ZKP navidezni odkup mamil z dovoljenjem okrožnega državnega tožilca v Novem mestu; - na podlagi 1. točke 1. odstavka 150. člena in 152. člena ZKP kontrola mobilnih telefonov z odredbo preiskovalnega sodnika v Novem mestu.

Po izrečnih pojasnilih v izpodbijanih sodbah in v sklepu sodišča prve stopnje z dne 11.11.2003, da se zavrne predlog zagovornikov za izločitev nedovoljenih dokazov, se sodbi ne opirata na noben dokaz, ki naj bi bil pridobljen s kontrolo mobilnih telefonov, tudi zahtevi za varstvo zakonitosti tega ne izpodbijata, zato se Vrhovno sodišče ne spušča v presojo, kateri dokazi naj bi bili pridobljeni z nadzorom mobilnih telefonov obsojencev in ali so bili pridobljeni na zakonit oziroma ustavno dovoljen način.

Ukrepi po 49. členu Zakona o policiji so se lahko odobrili oziroma dovolili, če so obstajali razlogi za sum o storitvi ali pripravljanju kaznivega dejanja ob spoštovanju načela sorazmernosti in subsidiarnosti. Trajati so smeli do treh mesecev, lahko pa so se podaljševali "iz tehtnih razlogov".

Navidezni odkup je bil lahko odrejen, če je bilo "mogoče utemeljeno sklepati, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost" v zvezi s katerim od kataloških kaznivih dejanj. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003 ugotovilo, da so cilji in prikriti policijski ukrepi po Zakonu o policiji legitimni in niso v neskladju z Ustavo, da pa so določbe 1.,2. in 3. odstavka 49. člena Zakona o policiji protiustavne, ker ukrepi v nasprotju z zahtevo po določnosti zakona niso ustrezno opredeljeni in zato ni jasno katero ravnanje policije je dovoljeno in kje je meja med dovoljenim in prepovedanim; ker so se ukrepi lahko odobrili v zvezi s katerimkoli kaznivim dejanjem in za neomejeno trajanje so bili v naskladju z načelom sorazmernosti. Ocena, ali so policijski ukrepi po 49. členu Zakona o policiji posegli v ustavno varovano zasebnost, je po stališču Ustavnega sodišča v 22. točki te odločbe odvisna od vsebine posameznega ukrepa oziroma od pristojnosti policije pri izvajanju. Samo v primeru, da je policijski nadzor trajal toliko časa, da si je bilo mogoče ustvariti podobo o posameznikovem življenju brez povezave s kaznivo dejavnostjo, gre za poseg v osebnostne pravice. Podobno je Ustavno sodišče v zvezi s prikritimi policijskimi ukrepi po ZKP v odločbi št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997 ugotovilo, da ukrepi sami po sebi niso protiustavni, vendar pa jih je treba dovoliti in izvajati ob spoštovanju načel določnosti, sorazmernosti, subsidiarnosti in diferenciranosti ob upoštevanju invazivnosti ukrepov, pristojnosti in postopka za dovoljenje in izvajanje ukrepov, njihovo trajanje in način uporabe dokazov, pridobljenih s takimi ukrepi.

V obravnavani zadevi so bili prikriti policijski ukrepi, tudi tisti po 49. členu Zakona o policiji, izvedeni zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, to kaznivo dejanje pa je tako imenovano "kataloško" kaznivo dejanje, zaradi katerega so taki ukrepi sorazmerni tako po ZKP in Zakonu o policiji kot tudi po kriterijih Ustavnega sodišča, ki so bili podlaga za kasnejše spremembe ZKP za te ukrepe. Sodišči sta ugotovili (sodišče prve stopnje v sodbi v 3. odstavku na 11. strani, sodišče druge stopnje pa v zadnjem odstavku na 3. strani na 4. in v 1. odstavku na 5. strani), da s klasičnimi metodami ni bilo mogoče zbrati dokazov o kaznivem dejanju in storilcih, pravzaprav celotne količine in izvora mamila ni bilo mogoče odkriti niti z uporabo prikritih policijskih ukrepov. Sodišči sta torej presojali, ali so bili ukrepi izvedeni ob upoštevanju načela subsidiarnosti ter ugotovili, da je bilo to načelo spoštovano. Spoštovanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi v sklepu z dne 11.11.2003, s katerim je z obširnimi razlogi zavrnilo predlog zagovornikov obeh obsojencev za izločitev nedovoljenih dokazov. Vrhovno sodišče pritrjuje stališčem obeh sodišč v navedenih odločbah.

Največji del obeh zahtev za varstvo zakonitosti utemeljuje trditve, da v času odobritve prikritih ukrepov ni bil podan sum, da se obsojenca ukvarjata s kaznivo dejavnostjo na takšni stopnji kot jo je opredelilo Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-25/95 in U-I-158/95. Sodišče pa je v že omenjenem sklepu z dne 11.11.2003 o zavrnitvi predloga zagovornikov za izločitev dokazov in v izpodbijanih sodbah presodilo, da so zbrane operativne informacije, da obsojenca ponujata naprodaj večje količine hašiša in hašiševega olja, okoliščina, da je obsojeni B. že prej posedoval hašiš tudi za nameravano proizvodnjo piva z dodatkom psihotropnih izvlečkov konoplje, da je sin obsojenega A. v oktobru in decembru 2002 posredoval hašiš in ga dal tudi sošolcu, podlaga za utemeljene razloge za sum, da se obsojenca ukvarjata s prodajo hašiša in hašiševega olja. Drugačno stališče obeh zahtev pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve sodišča o utemeljenih razlogih za sum, ne pa kršitev določb ZKP. Vrhovno sodišče dodaja, da sta na podlagi enakih okoliščin tudi preiskovalni sodnik in državni tožilec, torej ne le kriminalistična policija, ocenila, da obstajajo utemeljeni razlogi za sum o izvrševanju kriminalne dejavnosti obsojencev in sta dovolila nadzor telekomunikacij in navidezni odkup mamila. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališčem sodišča, da so bili prikriti policijski ukrepi dovoljeni na podlagi utemeljenih razlogov za sum o kaznivi dejavnosti obsojencev, torej dokaznega standarda, ki je uzakonjen za te ukrepe tudi po sedaj veljavnih določbah ZKP po novelah, ki so uzakonile stališča Ustavnega sodišča (točke 52-57 odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-25/95).

Zmotna je trditev zahteve zagovornika obsojenega B., da je po ugotovitvah sodb tajni policijski delavec na podlagi dovoljenje okrožnega državnega tožilca z dne 11.4.2003 kar trikrat navidezno odkupil od A. mamilo, namreč 11.4. ter 6. in 21.5.2003. Dne 13.4.2003 (ne pa 11.4., kot zmotno trdi zahteva) je obsojeni A. predal tajnemu policistu vzorec 0,3 g konoplje in ta primer ni obsežen s kaznivim dejanjem, dne 6.5.2003 pa vzorec 4,5 g s hašiševem oljem prepojenega tobaka ter hašiševo olje v majhni plastenki v skupni teži 11,7 g, za katera tajni policist ni plačal ničesar, torej ne gre za navidezni odkup.

Trditve, da so pobude, predlogi in odločitve za prikrite policijske ukrepe neobrazložene, so neutemeljene. Pobude policijske uprave Novo mesto in predlogi policije in državnega tožilstva ter odločitve so ustrezno obrazloženi, odločitve generalnega direktorja policija se sklicujejo na obrazložitve v predlogih, odobritev pa je dana v dodatku samega predloga v skladu s prakso in določbami 2. odstavka 49. člena Zakona o policiji.

Zmotna je tudi trditev, da je policija izvrševala ukrepe na podlagi soglasja direktorja Uprave kriminalistične policije K. ne pa generalnega direktorja policije: iz listin je vidno, da je ukrepe odredil generalni direktor policije M.P. potem, ko sta s predlogom soglašala direktor Uprave kriminalistične policije S.K. in njegov pomočnik M.E. Razen tega pa v spisu ni podatkov, da bi se prikriti ukrepi opravljali pred odobritvijo in zahteva sploh ne pove, kateri dokazi, ki se nanje opirata sodbi, naj bi bili pridobljeni na podlagi neveljavnega dovoljenja.

Če policija ni podala ovadbe je morala po določbah 6. odstavka 49. člena Zakona o policiji v roku 6 mesecev od prenehanja izvajanja ukrepov uničiti z njim zbrane podatke in o tem obvestiti prizadeto osebo. V obravnavanem primeru je bila ovadba vložena takoj po prejetju obsojencev, ko so se prikriti ukrepi še izvajali. Zato v zahtevi zagovornika obsojenega B. zatrjevana kršitev teh določb ni podana.

Zahteva zagovornika obsojenega B. uveljavlja kršitev kazenskega postopka, ker so sodili sodniki, ki so se seznanili z nedovoljeni dokazi. Vrhovno sodišče je, kot je že navedeno v obrazložitvi, ugotovilo, da je stališče zahteve o nedovoljenosti s prikritimi ukrepi pridobljenih dokazov zmotno, zato je neutemeljena tudi zahteva, da bi morali biti sodniki izločeni.

Trditev v zahtevi, da je sodišče nezakonito zavrnilo predlagano zaslišanje državnega tožilca B.A. in načelnika Policijske uprave Novo mesto F.P. o posegih policije v obsojenčeve pravice in o njegovih ovadbah ter o tem, da je policija poskušala dobiti informacije o njegovi kaznivi dejavnosti na nedovoljene načine, ni utemeljena: sodišče je pravilno ugotovilo, da zaslišanje predlaganih prič o teh okoliščinah ni materialnopravno relevantno za odločitev o kaznivem dejanju obsojenca. O tem se je izjasnilo tudi pritožbeno sodišče na 10. strani svoje sodbe. Pritožbeno sodišče je z razumnimi in sprejemljivimi razlogi na 12. strani sodbe zavrnilo dokazne predloge v pritožbi zagovornika obsojenega B. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom obeh sodišč v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe in ugotavlja, da sodišči nista kršili pravice obsojencev do obrambe, načelo enakopravnosti strank v kazenskem postopku in pravnih jamstev, ki jih imajo obdolženci v kazenskem postopku po Ustavi.

Stališče v zahtevi zagovornika obsojenega B., da sodišče ni ugotavljalo, ali je prodano mamilo preseglo količnik 1 med psihoaktivnimi komponentami konoplje, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona in neupravičeno odstopanje od ustaljene sodne prakse. Vrhovno sodišče pripominja, da je enako stališče, kot je o tem vprašanju sprejeto v izpodbijanih sodbah, sprejelo tudi samo v odločbi št. I Ips 282/99 in ga obrazložilo.

Trditev v zahtevi, da pritožbeno sodišče ni presodilo vseh pritožbenih navedb, zlasti o tem, da so bili prikriti policijski ukrepi nezakoniti in protiustavni in da je policijska uprava izvajala ukrepe še pred odobritvijo, ni utemeljena. Povedano je že bilo, da je pritožbeno sodišče velik del sodbe posvetilo prav tem vprašanjem od zadnjega odstavka na tretji strani, do vključno 1. odstavka na četrti strani, v 2. odstavku na 6. strani, na 7., v 1. in 3. odstavku na 8. in na 9. strani sodbe.

Zahteva dalje neutemeljeno trdi, da se sodišče ne bi smelo opreti na strokovna mnenja CKTP oziroma Centra za forenzične preiskave (CFP), zaradi pristranskosti tega centra, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, št. U-I-132/95 z dne 8.1.1998 zavzelo stališče, da postavitev CKTP za izvedenca krši ustavno jamstvo enakopravnosti strank v kazenskem postopku, ker se domneva, da Center ni nepristranski zaradi tega, ker je organizacija v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, to je organa, ki opravlja funkcijo kazenskega pregona. Toda v obravnavani zadevi Center ni bil odrejen za izvedensko delo in ga tudi ni opravil. Laboratorij Centra je opravil analize snovi, ki jih je poslala Policijska uprava Novo mesto, ali vsebujejo psihoaktivne snovi. Strokovno mnenje Centra ni izvedensko mnenje, o katerem govori odločba Ustavnega sodišča, in je dovoljen dokaz, ki ga sodišče ocenjuje na podlagi 1. odstavka 18. člena ZKP kot druge dokaze, ne pa kot izvedensko mnenje po 248. členu v zvezi s 257. in 258. členom ZKP. Tudi v tem primeru je sodišče ocenjevalo strokovno mnenje v takem pomenu in ni ravnalo v nasprotju z določbami ZKP ali kršilo ustavna jamstva obsojenca v kazenskem postopku.

Precejšen del zahteve zagovornika obsojenega B. se v bistvu ukvarja z uveljavljanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz teh razlogov, zato navedb zahteve v tej smeri Vrhovno sodišče ni presojalo.

Tudi zahteva zagovornika obsojenega J.A. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. O smiselno enakih navedbah glede nedovoljenosti dokazov, pridobljenih s prikritimi policijskimi ukrepi, ki jih vsebuje tudi zahteva zagovornika obsojenega B., je Vrhovno sodišče že presodilo in vložnika napotuje na ustrezni del te sodbe.

Neutemeljena je trditev v tej zahtevi, da so opisi dejanj nesklepčni, ker da ne navajajo okoliščin o predaji mamila in denarja. Opisi obsegajo natančne krajevne in časovne podatke srečanj obsojenca s tajnim policijskim delavcem, vrsto in količino mamila in dogovorjeno kupnino. Le pri opisu dejanja pod točko 1. izreka kupnina ni omenjena, ker ni bila dogovorjena; v tem primeru je obsojeni A. tajnemu policistu predal dva vzorca mamila zaradi prihodnje sklenitve dogovora o prodaji mamila, v tem primeru je torej obsojenec mamilo ponujal naprodaj, to pa je oblika storitve kaznivega dejanja, ki je v abstraktnem delu izreka sodbe tudi posebej navedena (poleg prodaje).

Trditev, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi in s strokovnimi mnenji, kar je kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. V izreku sodbe se res navaja, da je obsojeni A. dne 6.5.2003 izročil tajnemu policistu 11,7 g hašiševega olja, iz strokovnega mnenja (l. št. 583-584) pa izhaja, da je bilo v majhni plastenki približno 3,5 ml snovi. Sodišče prve stopnje se z razliko količine in merskih enot za ta primer ni posebej ukvarjalo, je pa pritožbeno sodišče na take pritožbene navedbe zagovornika odgovorilo v 1. odstavku na 6. strani sodbe, da je mogoče morebitne razlike v količini pojasniti s tem, da je bila analiza opravljeno po preteku daljšega časa, štelo pa je, da ne gre za nasprotje o odločilnem dejstvu, ker količina mamila ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Temu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj je šlo v tem primeru za obliko storitve s ponujanjem mamila naprodaj, ne pa za prodajo, manjši količini mamil sta bili dani kot brezplačni vzorec kakovosti, zato količina in vrednost sploh nista bili bistveni, vzorca pa predstavljata le neznaten del v kasneje uresničenih prodajah, zato količina mamila v tem primeru ni pomembna, še manj bistvena za presojo o obstoju in o teži kaznivega dejanja. Kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena so storjene le, če gre za precejšnja nasprotja o odločilnih dejstvih, tega pa v obravnavanem primeru ni.

Ker zahtevi zagovornikov obsojenih Z.B. in J.A. za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo. Zagovornik obsojenega B. je v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 11.11.2003 o zavrnitvi predloga, da se izloči nedovoljene dokaze. Takšna odločitev je odločitev vodenja postopka, zoper katero po določbah 3. odstavka 399. člena in 4. odstavka 340. člena samostojna pritožba ni dovoljena, ampak se odločitev lahko izpodbija le v pritožbi zoper sodbo. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti zoper tak sklep ni dovoljena, ampak se morebitne kršitve zakona lahko uveljavljajo samo z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v okviru sodnega postopka, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče se zato v izreku te sodbe ni posebej izreklo o neutemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep, ampak je ta presoja vsebovana v izreku o neutemeljenosti zahteve v celoti.

Po določbah 98.a člena, 98. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojencev (obsojeni B. ima primeren poklic, je direktor in lastnik gospodarske družbe, obsojeni A. pa ima primeren poklic in je lastnik stanovanja) ter zahtevnost in obširnost vsake od vloženih zahtev za varstvo zakonitosti, ki sta uveljavljali številne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona ter uveljavljali zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.