Jedro

Ker se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ter do vprašanja, zakaj ne pride v poštev uporaba 2. odstavka 118. člena ZDR, sta zmotno uporabili materialno pravo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in jo je zato tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za ves čas ko ni delala, priznati in poplačati vse pravice iz dela. Ugotovilo je, da je bilo šest mesečno trajanje poskusnega dela določeno v nasprotju z določbo tretjega odstavka 10. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 in nasl. - SKPGD), ki za dela iz pete tarifne skupine določa poskusno delo v trajanju največ treh mesecev. Zato bi tožena stranka morala uspešnost poskusnega dela ugotavljati najkasneje do konca meseca maja 2005 in o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločiti najkasneje v petnajstih dneh po poteku poskusnega dela. Ker je odločila 1. 9. 2005 je odpoved prepozna. Ker tožnici tudi ni omogočila zagovora je kršila določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) in je odpoved tudi iz tega razloga nezakonita.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo s stališčem prvostopnega sodišča, da je bilo trajanje poskusnega dela določeno nepravilno in je bila zato posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Potrdilo pa je odločitev, da mora biti tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela opravljena v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR. To pomeni, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to neupravičeno pričakovati.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Navaja, da je sporno, ali je sploh bila dolžna omogočiti tožnici zagovor, kot je določeno v 83. členu ZDR v povezavi z institutom poskusnega dela, ki ga ureja posebno poglavje ZDR. Iz Konvencije MOD št. 158 in določbe 83. člena ZDR je razvidna obveznost delodajalca, da razloge za odpoved posreduje delavcu jasno in nedvoumno, tako da ima delavec možnost zagovora. Vendar pa po konvenciji MOD takšna pravica delavca ni podana v tistih primerih, ko bi bilo od delodajalca z razlogom, t. j. neupravičeno, neprimerno oz. nesprejemljivo pričakovati, da se z zagovorom sploh strinja. Tožena stranka je prepričana, da so v obravnavanem primeru take okoliščine podane. Iz vseh predhodnih dejanj delodajalca je bilo razvidno, da je delo delavke neuspešno, saj enostavno ni dosegla niti minimalnih standardov za njeno delo in za opravljanje nalog glede na pogodbo o zaposlitvi. Delavka se je s tem strinjala, kar je razvidno iz pravnomočnega sklepa z dne 30. 6. 2005, s katerim je bila zaradi nedoseganja potrebnih rezultatov razporejena na čakanje doma. Sodišče prve stopnje tega sklepa ni upoštevalo. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 118. člena ZDR, saj je očitno, da obstajajo okoliščine, ko nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj te določbe ni upoštevalo, s čimer je kršilo postopek, kar je tožena stranka navajala že v pritožbi. Sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo predlaganih prič.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot revizija tudi sama pravilno ugotavlja, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tovrstnih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati.

V zvezi s pravico do zagovora tudi v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 4. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) lahko delodajalec na podlagi ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu, ob poteku poskusnega dela delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tudi 4. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR kot enega od razlogov za izredno odpoved delodajalca določa neuspešno opravljeno poskusno delo. V zvezi s postopkom izredne odpovedi iz tega in drugih razlogov je pomembna predvsem določba 2. odstavka 83. člena ZDR, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (iz kateregakoli razloga za izredno odpoved) delavcu omogočiti zagovor, ob smiselnem upoštevanju 1. in 2. odstavka 177. člena tega zakona, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to zavestno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Dolžnost omogočiti zagovor delavcu se nanaša na postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga ni mogoče enačiti z neformalnimi razgovori delavca in delodajalca že pred tem in tudi ne z izdajo formalnih sklepov "o čakanju na delo doma". To izhaja že iz formalnih zahtev zakona v zvezi s samim zagovorom. Z namenom vsebinske in ne le formalne zagotovitve pravice do zagovora namreč ZDR v 177. členu zahteva pisno obdolžitev z določitvijo časa in kraja, kjer bo lahko delavec podal svoj zagovor, to pisno obrazložitev pa mora delodajalec vročiti delavcu na način, kot ga določa 180. člen tega zakona. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalec sicer ne obdolži delavca za neuspeh pri opravljenem poskusnem delu, temveč ugotovi oziroma oceni, da je bilo to delo neuspešno. Kljub temu pa mu je glede na 4. odstavek 125. člena ZDR, ob pravilni uporabi 177. člena ZDR in v povezavi z 2. odstavkom 83. člena ZDR, dolžan omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu pred zagovorom vročiti pisno oceno oziroma ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu.

Enako je Vrhovno sodišče že odločilo (sodba in sklep opr. št. VIII Ips 236/2006 z dne 26. 9. 2006), velja pa tudi v obravnavani zadevi. Ker tožena stranka tožnice ni predhodno pisno seznanila z oceno oziroma ugotovitvami o njenem poskusnem delu in je ni vabila na zagovor, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na neuporabo določb 118. člena ZDR in zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka zato, ker izpodbijana sodba o pritožbenih navedbah o tem nima ustrezne obrazložitve. Tožena stranka se v pritožbi sicer ni izrecno sklicevala na uporabo 118. člena ZDR, bi pa bilo njene pritožbene navedbe mogoče razumeti tako. In ker izpodbijana sodba o tem res nima obrazložitve, bi to lahko bila kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 360. členom ZPP, to kršitev revizija smiselno uveljavlja v reviziji).

Tožena stranka pa se je že v postopku pred sodiščem prve stopnje smiselno sklicevala na uporabo določbe 118. člena ZDR. Na prvem (poravnalnem) naroku za glavno obravnavo dne 30. 11. 2005 je pooblaščenec tožene stranke izrecno navedel, da "bi bilo primerno, da se ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče in da se tožnici v tem okviru prisodi določena odškodnina". Po določbi drugega odstavka 118. člena lahko sodišče razveže delovno razmerje, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče tudi, ne glede na predlog delavca. To pomeni tudi na podlagi utemeljenih navedb delodajalca, da na njegovi strani take okoliščine in interes obstajajo. Enako kot delavec lahko tudi delodajalec tako možnost uveljavlja do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 118. člena ZPP). Tožena stranka je to storila.

Ker se ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja in se nista opredelili do vprašanja, zakaj ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 118. člena ZDR, sta tudi zmotno uporabili materialno pravo.

Ob upoštevanju navedenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena in drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo na podlagi izvedenega dokaznega postopka opredeliti do navedb tožene stranke, da obstajajo okoliščine in interesi na njeni strani, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kljub ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi.