Jedro

Pri presoji, ali gre za primer, na katerega se nanaša Ustavna odločba o razveljavitvi določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, je treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, kot tudi, ali je podana očitna nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini. Z golj ugotovitev bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja pa bi zadostovala le v izjemnih primerih, in sicer, ko bi bil tak vložek očitno tako neznaten in minimalen oziroma simboličen in tudi sam po sebi tako neznatno malo vreden, da bi zgolj ugotovitev takega dejstva zadoščala za oceno njegove bagatelnosti, bodisi že iz narave stvari ali pa na podlagi ustaljene upravnosodne prakse.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

K I. točki izreka

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24. 3. 2007, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 13. 7. 2007 .

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano delno odločbo med drugim odločil, da se upravičenki do denacionalizacije A.A. vrne v last poslovni prostor v izmeri 61,45 m2 v pritličju objekta na naslovu Ljubljana, in pripadajoči del skupnih prostorov, delov in naprav na tej nepremičnini ter ustrezni del stavbnega zemljišča parc. št. ... k.o. ....

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam upravnih organov glede uporabe četrtega odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen v tej zadevi. Meni, da sta organa ugotovljeno višino zasebnega vložka v zavezani pravni osebi v mešani lastnini pravilno opredelila kot bagatelni vložek. Že to pa zadostuje za ugotovitev, da je, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, podana podlaga za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, ne glede na to, da je denacionalizacijski zavezanec pravna oseba v mešani lastnini. Nadaljnje ugotavljanje razmerja med vrednostjo lastninskega vložka in premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, pa, glede na ugotovljeno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do celotnega premoženja družbe, ni potrebno. Ne glede na različna razmerja lastninskega vložka, ugotovljena po različnih metodah cenitve in različnih izvedencih (4,7 %, 5,5 %, 7,9 %), meni, da bi tudi vrednost lastninskega vložka, ki jo tožeča stranka priznava kot pravilno (11,257 %), narekovala ugotovitev, da je bil ta vložek ob ustanovitvi tožeče stranke bagatelen.

3. Revidentka dovoljenost revizije uveljavlja po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1, in sicer navaja, da je vrednost sporne nepremičnine ob nacionalizaciji znašala 22.896,67 EUR, da sodišče prve stopnje pojem bagatelnega vložka razlaga v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 in sodbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 401/94 z dne 5. 6. 1996 in X Ips 309/2007 z dne 19. 4. 2007 ter s tem odstopa od sodne prakse glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, razlaga pojma bagatelnosti vložka pa je tudi pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Navaja tudi, da izguba tega in drugih poslovnih prostorov, ki so predmet denacionalizacije, zanjo pomeni zelo hudo posledico. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je razmerje med vložkom družbenega in zasebnega kapitala napačno ugotovljeno. Navaja, da sta upravna organa zmotno uporabila merilo nesorazmernosti in bagatelnosti iz odločbe Ustavnega sodišča. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Trdi, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Vztraja, da noben od ugotovljenih deležev (4,7%, 5,5%, 7,9% ali 11,257%) ni bagatelen. Upravna organa in sodišče prve stopnje pa naj bi pri oceni bagatelnosti le sledili izvedenki. Hkrati z revizijo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, in sicer predlaga, da Vrhovno sodišče z začasno odredbo do odločitve o reviziji odloži izvršbo odločbe z dne 24. 3. 2007. Priglaša stroške postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Prizadeta stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Po presoji Vrhovnega sodišča je podan razlog za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj pravno vprašanje razlage pojma bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v pravni osebi v mešani lastnini, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev, po vsebini zadeve pomeni odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.

8. Revizija v upravnem sporu je izre dno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali gre za primer, na katerega se nanaša odločba Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, s katero je to odločilo, da se določba četrtega odstavka 16. člena ZDen razveljavi, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki. V ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ZDen ni v nasprotju z Ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe. Četrti odstavek 16. člena ZDen sicer določa, da se p remoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja.

10. V 24. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče med drugim navedlo, da naj breme popravljanja krivic nosita predvsem lastnina, ki nima znanega titularja, in država, ne pa posamezne fizične osebe, in take pravne osebe, v katerih je že udeležen zasebni kapital in ki so z veljavnimi pravnimi posli v dobri veri pridobile določene premoženjske pravice na premoženju, ki je prešlo v državno oziroma družbeno last z nacionalizacijo. Takšen poseg v pravico, da se upravičencem do denacionalizacije popravijo storjene krivice, pa je utemeljen tudi s pravičnostjo, ki zahteva, da se z denacionalizacijo ne smejo povzročati nove krivice. Izjemo od tega pomenijo le primeri, ko se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi, zlasti če gre za bagatelne lastninske deleže. Nadalje je Ustavno sodišče v odločbi Up-93/96 z dne 22. 10. 1997 navedlo, da je treba pri tehtanju varovanja pravic denacionalizacijskih upravičencev in vlagateljev lastninskih vložkov v pravnih osebah v mešani lastnini upoštevati tudi to, ali lastninski vložek ni v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. To pomeni, da je treba ugotoviti vrednost lastninskih vložkov na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskih vložkov z vrednostjo podržavljenega premoženja. Za to oceno, zlasti za primerjavo glede na morebitno očitno nesorazmernost, je pristojen sam upravni organ, ki vodi postopek denacionalizacije. To mnenje glede pristojnosti upravnega organa pa je v odločbi U-I-102/96 z dne 11. 11. 1999 dopolnilo še s stališčem, da je vprašanje uporabe četrtega odstavka 16. člena ZDen v konkretnem denacionalizacijskem postopku v pristojnosti organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, morebitno napačno uporabo prava pa lahko prizadete osebe uveljavljajo v pravnih sredstvih, če gre za kršitev človekovih pravic, pa tudi z ustavno pritožbo. Po tretjem odstavku 1. člena Zakona o ustavnem sodišču – ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča gre v primerih, na katere se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, za izjemo, ki terja restriktivno razlago, saj se na njeni podlagi, v nasprotju s siceršnjo ureditvijo v ZDen in v nasprotju s temeljnimi načeli denacionalizacije, lahko poseže v premoženje fizičnih in zasebnopravnih oseb, ki so ga te pridobile na podržavljenemu premoženju. Glede na navedene odločbe Ustavnega sodišča je poseg v te pravice mogoč le v izjemnih primerih, ko bi bil glede na vložke zasebnega kapitala in glede na razmerje med temi vložki in premoženjem, ki se vrača v naravi, ter ob upoštevanju morebitnih drugih okoliščin, tak poseg tudi za te vlagatelje tako bagatelen oziroma v razmerju do premoženja, ki se vrača, očitno nesorazmeren, da take vrnitve ne bi bilo mogoče, vsaj po objektivnih merilih, šteti za neupravičen in nedopusten poseg v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine. To pa pomeni, da je treba pri presoji, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča bi sicer za presojo, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev četrtega 16. člena ZDen, zadostovala tudi zgolj ugotovitev bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja, vendar le v izjemnih primerih, ko bi bil tak vložek očitno tako neznaten in minimalen oziroma simboličen in tudi sam po sebi tako neznatno malo vreden, da bi zgolj ugotovitev takega dejstva zadoščala za oceno njegove bagatelnosti, bodisi že iz narave stvari ali pa na podlagi ustaljene sodne prakse. To pa bi bilo hkrati mogoče v le primerih, ko bi bila taka razmerja in deleži znani že iz samih aktov pravne osebe v mešani lastnini in ne bi bili sporni med udeleženci v postopku. Če pa tako kot v obravnavanem primeru organ dvomi o razmerju med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je bilo določeno v ustanovitvenih aktih pravne osebe v mešani lastnini, vrednost stvarnih vložkov pa je bila celo potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 113/2000 z dne 6.12. 2001, in je zato treba po mnenju upravnega organa to razmerje na novo ugotavljati z izvedenci, pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča še posebej utemeljiti, zakaj zgolj primerjava teh deležev zadošča za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev premoženja v naravi. V primeru, ko pa ni že samo po sebi razvidno očitno nesorazmerje v smislu primerjav, ki jih je nakazalo že Ustavno sodišče, uporaba pravnega standarda bagatelnosti vložka zasebnega kapitala terja še poglobljen test sorazmernosti in oceno posledic, ki bi jih izločitev premoženja iz sredstev pravne osebe imela za vlagatelje zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih imela za upravičence do denacionalizacije, s tem ko bi jim bilo premoženje vrnjeno le v obliki lastninskega deleža in ne v naravi.

13. V obravnavani zadevi ugotovljena različna razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom (4,7%, 5,5%, 7,9% in 11,257%) sama po sebi, brez napolnitve z drugo vsebino, še posebej pa ne z vsebinami, ki jih je v svojih odločbah določilo že Ustavno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča, ne pomenijo pravilne zapolnitve pravnih standardov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev četrtega odstavka 16. člena ZDen. Ker taki odstotki niso kot splošno znani standardi uveljavljeni v korporacijskih in drugih gospodarskih razmerjih, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne morejo biti sami po sebi, brez podrobne utemeljitve, pravilna in zakonita podlaga za tako pomembno odločitev, s katero se lahko poseže v lastninsko pravico.

14. Ustavno sodišče je ugotavljanje primerov, na katere se nanaša razveljavitev četrtega odstavka 16. člena ZDen, vezalo na uporabo nekaterih nedoločenih pravnih pojmov oziroma pravnih standardov, katerih vsebine ni mogoče določiti na abstraktno regulativni ravni, ampak le v konkretnih življenjskih primerih. Določitev natančnejše vsebine in meril je zato prepuščena organom, ki odločajo o denacionalizaciji, oziroma sodni praksi, ki mora v vsakem posameznem primeru posebej ugotoviti, ali ugotovljeno dejansko stanje ustreza konkretnemu pravnemu standardu. Ker gre pri tem za izjemo, ki jo je zato treba že po splošnih pravnih načelih restriktivno razlagati, je dolžan organ oziroma sodišče še toliko bolj skrbno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine posameznega primera, ki vplivajo na takšno odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba pri tehtanju, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev četrtega odstavka 16. člena ZDen, glede na okoliščine posameznega primera, upoštevati celo vrsto specifičnih dejavnikov, kot na primer vrsto in dejavnost pravne osebe, vrsto delničarjev in njihovih medsebojnih razmerij, kot npr. skupina povezanih delničarjev v odnosu do nepovezanih, vrsto delnic, s katerimi razpolagajo, kot npr. navadne oziroma upravljavske delnice v razmerju do prednostnih, obliko premoženja, ki je predmet vračanja, kot npr. osnovna sredstva oziroma druga vrsta premoženja družbe.

15. V obravnavani zadevi pa ne sodišče prve stopnje niti pred njim oba upravna organa niso navedli razlogov, zakaj ugotovljena različna razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom v kapitalu tožeče stranke ob njeni ustanovitvi sploh štejejo kot bagatelne oziroma katere so tiste konkretne okoliščine, ki v danem primeru narekujejo oziroma upravičujejo, da sama razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom zadostujejo za vsebinsko zapolnitev pravnega standarda bagatelnosti vložka zasebnega kapitala, zaradi katerih zato ni bilo treba ugotavljati nobenih drugih dejstev in okoliščin ter tudi ne razmerja med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, na kar sicer napotujejo tako odločbe Ustavnega sodišča kot tudi dosedanje odločbe Vrhovnega sodišča (sodbi X Ips 309/2007 z dne 19. 4. 2007 in U 401/94 z dne 5. 6. 1996). Iz obrazložitev obeh upravnih odločb in iz sodbe sodišča prve stopnje tudi izhaja, da odločitev, da so v obravnavanem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je mogoče sporno nepremičnino vrniti denacionalizacijskemu upravičencu v naravi, temelji na ugotovitvah in ocenah izvedenke. Vrhovno sodišče poudarja, da vprašanje bagatelnosti vložka zasebnega kapitala oziroma napolnitve tega pravnega standarda, kakor tudi test očitne nesorazmernosti lastninskih vložkov z vrednostjo podržavljenega premoženja ter druge primerjave, v zvezi s posegom v pravni položaj lastnikov kapitala in denacionalizacijskih upravičencev, pomenijo presojo pravnih vprašanj, ki so v izključni domeni upravnih organov in sodišča, zato ti te pravne presoje nikakor ne smejo nadomestiti s sklicevanjem na mnenje izvedenca.

16. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je mogoče sporno nepremičnino vrniti denacionalizacijskemu upravičencu v naravi že v primeru, če je ugotovljena bagatelnost vložka zasebnega kapitala v pravni osebi v mešani lastnini, zaradi česar ni potrebno ugotavljati obstoja očitne nesorazmernosti med vrednostjo lastninskega vložka in premoženjem, ki je predmet denacionalizacije, prav tako pa tudi ni pravilno napolnilo pravnega standarda bagatelnosti vložka zasebnega kapitala. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo glede na navedena stališča Vrhovnega sodišča napolniti pravni standard „bagatelnosti vložka“ zasebnega kapitala glede na vse okoliščine obravnavanega primera, ter, kolikor ne bo, ob ustrezni utemeljitvi, upoštevaje nakazane okoliščine, ugotovilo, da je bagatelnost vložka zasebnega kapitala tako očitna, da ne terja preizkusa dodatnih okoliščin, tudi moralo opraviti preizkus sorazmernosti med lastninskim vložkom ter vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije . Ta pa bo moral poleg kvantitativnega vsebovati tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani in zasebnih vlagateljev na drugi strani. Glede na zgoraj navedena materialnopravna izhodišča bo treba odgovoriti tudi na vse pravno pomembne ugovore tožeče stranke ter tudi dopolniti dejansko stanje. Pri tem bo treba upoštevati tudi, da navodila tožene stranke v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča o ugotavljanju bagatelnosti oziroma nesorazmernosti in špekulativnosti, na katerega se sklicuje prvostopenjski upravni organ in ga tudi povzema v svoji odločbi, ni šteti za veljaven predpis, saj ni bil objavljen na način, predpisan v določbi 154. člena Ustave RS. Zato to navodilo, kolikor vsebuje materialnopravno razlago predpisov, skladno z določbami 10. člena ZUP (1986) ne zavezuje organa pri odločanju. Tako kot je vsebina tega navodila povzeta v odločbi prvostopenjskega organa, pa kaže na to, da je v tem navodilu sprejeto stališče o uporabi materialnega prava v nasprotju z razlago, kot jo je v tej zadevi podalo Vrhovno sodišče. K II. točki izreka

18. Ker je po določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve v reviziji, o kateri je revizijsko sodišče odločilo s tem sklepom in je ta odločitev pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

K III. točki izreka

19. Odločitev o stroških postopka temelji na na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.