Jedro

Če ne gre za nova dejstva oz. nove dokaze, ni pogojev za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru (sodišče prve stopnje) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 8.9.2003. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper prvostopno odločbo Upravne enote M. z dne 8.4.2003, s katero je bil zavrnjen tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopnega organa (Upravne enote M.) z dne 22.4.1999, s katero prvostopni organ ni ugodil tožničinemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ zavrnil predlog za obnovo postopka po ugotovitvi, da tožnica ni predložila novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Prvostopni organ je zaslišal tožnico in pričo Š.M., predloženo pa je bilo tudi strokovno mnenje Inštituta za novejšo zgodovino M. z dne 22.11.2000. Tožena stranka je ugotovila, da tožnica ni predlagala nobenih novih dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v tej zadevi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnica v svojem predlogu za obnovo postopka, niti v pritožbi, niti v tožbi ni navedla novih dejstev, ki jih ne bi navajala ali imela možnost navajati že prej. Prav tako ne ponuja novih dokazov, ki bi dokazovali njeno upravičenost do statusa žrtve vojnega nasilja.

Iz strokovnega mnenja Inštituta za novejšo zgodovino iz M. izhaja, da je šlo v zadevi premestitve učenk iz meščanske šole v M. v šolo v R. dne 12.1.1944 za evakuacijo šoloobveznih otrok iz M. zaradi njihove zaščite pred bombardiranjem. Po tem strokovnem mnenju ni znano, da bi v R. obstajala kaka ostrejša oblika ponemčevanja v šoli kot v M. oziroma na okupiranih območjih nasploh. Na to kaže tudi dejstvo, da se je nadaljevalo šolsko delo z istimi učitelji in v istem razredu. Enako velja tudi za naslednjo evakuacijo v Avstrijo. V zmešnjavi pred koncem vojne so bile marsikje prekinjene preskrbovalne ureditve.

Begunci oziroma preseljenci pa tudi meščani so si morali pogosto z delom odslužiti hrano pri kmetih, ki so jo še imeli. Iz mnenja ne izhajajo nova dejstva ali okoliščine. Tudi na zapisnik dana izjava tožničine sestre Š.M. z dne 2.4.2003 ne dokazuje oziroma ne kaže na to, da bi bila tožnica izpostavljena vojnemu nasilju v smislu določb Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN - Uradni list RS, št. 63/95 - 3/03). Povedala namreč ni nič takega, kar ne bi bilo povedano in znano že v prvotnem postopku. Med drugim je povedala, da je bila tožnica po nalogu šolskega sveta v mesecu februarju 1944 odpeljana iz M., česar njeni starši niso mogli preprečiti (ne pravi, da so to poskušali ali želeli). Nemški učitelji so ji namreč govorili, da bo njena hčerka varna pred bombnimi napadi, katerim je bil M. v tistem času močno podvržen. Na dan odhoda so starši tožnico pospremili na železniško postajo, kjer se je zbral ves 3. razred Dekliške meščanske šole M. - T. Vsa dekleta (3. razred) so bila potem v spremstvu učiteljev odpeljana iz M. in potem vse do maja 1945 niso vedeli, kje se njena sestra (tožnica) nahaja. Šele v maju 1945 je materi uspelo izvedeti, da je tožnica na Koroškem, v lagerju M. Z vlakom se je odpeljala po njo in po odhodu domov jim je sestra povedala, kje se je nahajala. Tudi ta izjava ne kaže na to, da bi bila tožnica iz M. v R. in kasneje v Avstrijo odpeljana iz rasnih, nacionalnih ali drugih po ZZVN relevantnih razlogov. Žrtev vojnega nasilja v smislu ZZVN je le oseba, ki je bila vojnemu nasilju izpostavljena iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Sodišče ne dvomi, da je bila tudi tožnica žrtev vojnega nasilja tako kot vsi ali večina ljudi, ki so preživeli viharno in z nasiljem izpolnjeno obdobje II. svetovne vojne na naših tleh. Vendar tistih posebnih okoliščin, zaradi katerih je bilo vojno nasilje zoper nekatere osebe še posebno hudo - koncentracijska taborišča, zapori, talci, prisilne izselitve, ukradeni otroci in podobno, tožnica v svojem primeru ni uspela izkazati oziroma v konkretnem primeru ni uspela izkazati novih okoliščin, ki v prejšnjem postopku ne bi bili znani in ki bi utemeljevali njeno zahtevo, da se postopek zaradi tega obnovi.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila prisilno izgnana. Preselitev je bila načrtovana, toda ne zaradi bombardiranja. Zelo je prizadeta.

Bila je iztrgana iz domačega okolja in je doživela veliko kalvarijo. Ko je iskala dokaze po arhivih, so ji sporočili, da teh dokazov ne hranijo. Avstrijski sklad za spravo jo je uvrstil v skupino izgnanih otrok in jim dodelil odškodnino. E.Z., ki je doživela enako dosodo, je bil zahtevek priznan. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica v tem upravnem sporu uveljavlja nezakonitost odločitev, ki se nanašajo na predlagano obnovo postopka, končanega z odločbo prvostopnega organa z dne 22.4.1999, s katero ni bilo ugodeno tožničinemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Oba organa in sodišče prve stopnje sta v svojih odločbah oziroma sodbi navedla konkretne razloge, zakaj tožnica s svojim predlogom za obnovo postopka ne more uspeti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo obeh upravnih organov in s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila novih dokazov, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, kar je pogoj za obnovo postopka zaradi morebitnih novih dejstev in dokazov v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Pravilna je tudi presoja, da v tej zadevi ni izkazan nobeden drug obnovitveni razlog po navedeni določbi ZUP. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V njej tožnica namreč ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo presojo in odločitev sodišča prve stopnje ter odločitve obeh upravnih organov. Vsak postopek teče posebej, njegov zaključek je odvisen od konkretnih okoliščin in presoje konkretnega dejanskega stanja. Zgolj trditev, da je bilo zahtevku tretje osebe (ki naj bi doživela enako usodo), ugodeno, še ne more pomeniti, da so odločitve v konkretnem primeru nezakonite. Tudi sklicevanje na avstrijski sklad ne more biti odločilno. Gre za obnovo postopka, dejansko stanje pa so okoliščine iz ZZVN.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.