Jedro

Tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost. Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na novo glasi: „Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 109,19 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 153,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 210,68 EUR, svoje stroške postopka pa krije sam.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je tožena stranka 5. 12. 2017 in 5. 3. 2018 plačala dodatek za opravljene nadure. Do plačila 30 % dodatka je prišlo zaradi množičnih tožb pripadnikov SV, pri čemer pa tožniki praviloma niso razpolagali z lastnimi podatki o številu nadur po posameznih referenčnih obdobjih. Dejansko stanje se je ugotavljalo z vpogledom v evidence ter z zaslišanjem strank in s strani tožene stranke predlaganih prič. Vztrajanje tožnikov pri tožbah je bilo očitno upravičeno, saj je tožena stranka naknadno, 5. 3. 2018, posameznim pripadnikom ponovno plačala določene 30 % dodatke. Tako ni razumljivo, kdaj naj bi nastopil trenutek, ko naj bi bil tožnik dolžan umakniti tožbo, da ga ne bi zadele posledice iz 158. člena ZPP. Navaja, da je pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 412/2018 zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka, čeprav tožbe ni umaknil v 8 dneh od izpolnitve zahtevka. Zato meni, da bi moralo sodišče odločiti na podlagi uspeha v pravdi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o stroških postopka po umiku tožbe, pri tem pa je zavzelo stališče, da tožnik ni umaknil tožbe takoj po izpolnitvi. Pritožnik pravilno uveljavlja, da je tako stališče zmotno. Tožnik je 4. 8. 2017 vložil tožbo za plačilo razlike v plači zaradi nadur. V pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2018, s katero je svojo tožbo umaknil, je navajal, da je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila svojo obveznost in mu izplačala dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka je v soglasju k umiku z dne 5. 5. 2018 priglasila stroške postopka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni dolžan toženi stranki povrniti celotnih stroškov postopka na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, saj je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila svojo obveznost. Ni mogoče šteti, da je tožnik že 5. 12. 2017 vedel, na katero obveznost tožene stranke se nanaša njena izpolnitev, saj iz plačilne liste (A 2) ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo zneski pod postavko E060 (Dod. preko pol.del.časa-korišč.ur), pri čemer je bilo izpolnjenega več od vtoževanega v tem postopku. Tudi sicer pa za umik tožbe rok ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Tožena stranka ne navaja, iz spisa pa tudi ni razvidno, koliko časa je poteklo med seznanitvijo z (delno) izpolnitvijo in umikom tožbe, pa tudi če bi res poteklo več mesecev, to ni odločilno, saj v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Ker je tožnik umaknil tožbo takoj po izpolnitvi s strani tožene stranke, je bilo treba izpodbijani sklep spremeniti tako, da se stroški postopka odmerijo po uspehu (3. točka 365. člena ZPP v povezavi s 358. členom ZPP).

7. V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je tožnik upravičen do povračila naslednjih potrebnih stroškov pred sodiščem prve stopnje: 400 točk za tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, skupaj 700 točk oziroma 321,30 EUR (glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR), čemur je treba prišteti še 2 % materialne stroške v višini 6,42 EUR točk, 22 % DDV in sodno takso v višini 73,50 EUR, skupaj torej 473,31 EUR. Glede na tožnikov uspeh v pravdi, ki znaša 14,82 % (1.023,60 EUR od vtoževanih 6.903,11 EUR), je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v znesku 70,14 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v OT.

8. Tožena stranka je upravičena do 400 točk za odgovor na tožbo in 50 točk za soglasje k umiku tožbe (4. točka tar. št. 19), skupaj 450 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke v času odločanja (0,459 EUR) znaša 206,55 EUR, ter materialne stroške v višini 4,13 EUR, skupaj 210,68 EUR. Glede na uspeh v pravdi v višini 85,12 % je torej upravičena do zneska 179,33 EUR.

9. Po pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 109,19 EUR.

10. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov za pritožbo v višini 250 točk, na podlagi tar. št. 15/IV v povezavi s tar. št. 18/I OT (glede na vrednost točke 0,60 EUR) v višini 150,00 EUR in 2 % materialne stroške v višini 3,00 EUR. Tožena stranka je tako dolžna tožniku povrniti skupne stroške pritožbenega postopka v višini 153,00 EUR.