Jedro

Če pa je novi upnik (prevzemnik) trdil, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve, lahko dolžnik poravna svoj dolg le še prevzemniku terjatve kot novemu upniku. Ni pa zadosti, da dolžnik zgolj trdi, da je izpolnil staremu dolžniku (odstopniku). Če hoče uspeti z ugovorom izpolnitve, mora trditi, da je staremu dolžniku izpolnil še preden je bil obveščen o odstopu terjatve in tudi, da tudi sicer ni vedel za odstop.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah II in IV izreka potrdi.

II. Toženki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 356,99 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo tekle s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine. Po ugovoru obeh tožencev se je nadaljeval kot gospodarski spor.

2. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi razveljavilo v celoti v prvem in tretjem odstavku izreka in je postopek glede plačila 11.344,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2015 naprej ustavilo (točka I izreka). Tožencema je naložilo solidarno plačilo 11.344,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.705,30 EUR od 9. 5. 2015 naprej in od zneska 1639,16 EUR od 28. 8. 2015 naprej (točka II izreka). Zahtevek za plačilo zamudnih obresti je v presežku zavrnilo (točka III izreka). Tožencema je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka (točka IV izreka).

3. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča glede točk II in IV izreka sta pritožbo vložili obe toženki. V pritožbi sta navedli, da naj bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen. Tožeča stranka naj ne bi namreč nikjer jasno in določno obrazložila, na kakšen način je sploh izračunala znesek, katerega plačilo zahteva od toženk. Na to naj bi toženki opozorili v svoji vlogi z dne 27. 5. 2016. V dopolnitvi tožbe naj bi tožeča stranka sicer navedla, da naj obračun dolga dopolni njeno trditveno podlago, toda to naj bi bilo po mnenju pritožnic nedopustno. Toženki tudi menita, da naj bi "Pogodba o odkupu terjatev št. 1189/2012 š" ne bila pogodba o odstopu terjatev, temveč naj bi šlo za pogodbo o izterjavi dolga. Takšna pogodba naj ne bi bila izrecno urejena v OZ. Pogodba o izterjavi dolga naj bi bila pogodba posebne vrste, ki naj bi jo tvorili elementi različnih pogodb. Bistveno zanjo naj bi bilo, da naj bi pri njej šlo zgolj za izterjavo dolga in ne za odkup terjatev. Da ni šlo za odstop terjatev, naj bi bilo razvidno tudi iz 3. in 6. člena Pogodbe. Sodišče naj bi tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje M. D. Za to, da je stranka določen dolg poravnala, naj ne bi bil pomemben točen datum plačila. Poleg tega glede v slovenskem pravu ne obstajajo formalna dokazna pravila glede dokazovanja dejstev.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala temu, da bi prvostopenjsko sodišče kot pravočasno upoštevalo vlogo, ki sta jo toženki vložili na naroku 27. 5. 2016. Če pa naj bi jo vendarle upoštevalo, potem pa naj bi očitane kršitve ne bile podane. Tožeča stranka naj bi za obračun trdila, da gre za del trditvene podlage in ne za dokazni predlog. Izvajanja toženk, da gre za dokaz, ki naj bi nadomeščal trditve, naj ne bi bile utemeljen pritožbeni razlog. Predmetna pogodba naj bi bila zgolj pogodba o odstopu terjatve. Toženki naj ne bi pojasnili, kaj naj bi pogodbeni stranki želeli skleniti s t. i. pogodbo o izterjavi dolga in kako naj bi si bilo mogoče tako razložiti konkretno pogodbo. Zaslišanje naj ne bi bilo potrebno, ker naj bi toženki sami navedli, da sta dolg plačali že po obvestilu o odstopu. Morebitni izvajani dokazi naj bi bili za materialnopravno pravilnost odločitve nepomembni, saj dolžnik po obvestilu o odstopu ne more več pravilno izpolniti odstopniku, temveč le še prevzemniku (2. odstavek 419. člena OZ).

5. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

6. V pritožbenem postopku je treba odločiti le še o zahtevku tožeče stranke na solidarno plačilo 11.344,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in o odločitvi o stroških postopka.

7. Tožeča stranka je z družbo A. d. o. o. sklenila "Pogodbo o odkupu terjatev št. 1189/2012 š". S to pogodbo je po mnenju prvostopenjskega sodišča A. d. o. o. kot odstopnik tožeči stranki kot prevzemniku odstopila terjatev. To terjatev je imela do prvega toženca zaradi neplačanega računa št. 2013/116, in sicer v znesku 18.327,00 EUR. O odstopu terjatve je bil prvi toženec obveščen 29. 5. 2012. 8. Drugi toženec pa je pristopil k dolgu prvega toženca kot solidarni porok in plačnik z generalno menično in poroštveno izjavo z dne 29. 5. 2012 (priloga A4). Prvi in drugi toženec sta tožeči stranki izročila vsak po eno prazno (bianco) menico. V menični izjavi pa sta podelila tožeči stranki upravičenje, da ti menici izpolni (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Menici sta toženca izdala za zavarovanje terjatve, ki je bila predmet prej navedenega odstopa (izjavi na list. št. 4; prvostopenjska sodba, r. št. 13). Menici je tožeča stranka izpolnila. Toženca sta uveljavljala ugovore iz temeljnega razmerja.

9. Povzetih dejstev pritožba ne izpodbija. Meni pa, da Pogodba sploh ni bila pogodba o odstopu terjatev. Takšno stališče je očitno nepravilno. Že v 1. členu je bilo z vso jasnostjo dogovorjeno, da odstopnik terjatve (A. d. o. o.) prevzemniku terjatve odstopa terjatev do dolžnika, ki je v tem sporu prvi toženec. Terjatev je bila opredeljena še vrednostno, namreč kot terjatev v znesku 18.327,00 EUR. To pa povsem ustreza vsebini pogodbe o odstopu terjatev, kakor jo opredeljuje 1. odstavek 417. člena OZ. V 3. členu iste pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo prevzemnik terjatve plačal kupnino. "Pogodba o odkupu terjatev št. 1189/2012 š" torej po svoji vsebini ni bila zgolj pogodba o odstopu terjatev, temveč tudi prodajna pogodba. Če stari upnik s prodajno pogodbo proda terjatev novemu upniku (2. odstavek 435. člena OZ), mora prodano terjatev tudi prenesti na novega upnika, zato mora skleniti pogodbo o odstopu terjatve (1. odstavek 417. člena OZ). Kako se pri tem oblikuje cena, je stvar obeh pogodbenih strank in se dolžnika nič ne tiče. Koliko bi pri takšnih poslih prejela A. d. o. o. je torej za pravni položaj tožencev povsem vseeno. Da bi bil skupen namen obeh pogodbenih strank te pogodbe kaj drugačen kot takšen, kot je bil razviden iz pogodbe same, tožena stranka ne more niti vedeti. Navedena pogodba je bila namreč sklenjena med tožečo stranko in A. d. o. o., in je torej edini spoznavni vir za njuno skupno voljo prav besedilo pogodbe same. Glede razlage vsebine Pogodbe nič ne spremeni niti njen 6. člen, saj ta zgolj določa, da bo A. d. o. o. morebitna, po sklenitvi te pogodbe prejeta plačila prenesel na novega upnika (prevzemnika terjatve, to je: tožeča stranka). Takšen medsebojni dogovor pa se tožencev že zaradi načela relativnosti obveznostnih razmerij ne tiče (1. odstavek 125. člena OZ), in ni tudi sicer v ničemer vplival na njun pravni položaj. Ta položaj je bil položaj dolžnikov. Kakršenkoli dogovor med starim in novim upnikom (odstopnikom in prevzemnikom) seveda ni v ničemer spremenil obveznosti dolžnika, da po obvestilu o odstopu terjatve izpolni novemu upniku (tožeči stranki). Glede tega je 2. odstavek 419. člena OZ jasen, in morebitno plačilo dolgovanega zneska prvega toženca ne bi oprostilo obveznosti v razmerju do novega upnika.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ravnalo, ker ni zaslišalo M. D. Izpolnitev bi se lahko sicer poskusila dokazati tudi z zaslišanjem priče, saj v tem primeru formalnega dokaznega pravila ni. Prvostopenjsko sodišče pa je ravnalo prav, ker M. D. ni zaslišalo. Dolžnik seveda lahko poskusi dokazati, da je izpolnil svoj dolg, če je bila terjatev odstopljena. Če pa je novi upnik (prevzemnik) trdil, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve, lahko dolžnik poravna svoj dolg le še prevzemniku terjatve kot novemu upniku (2. odstavek 419. člena OZ). Ni pa zadosti, da dolžnik zgolj trdi, da je izpolnil staremu dolžniku (odstopniku). Če hoče uspeti z ugovorom izpolnitve, mora trditi, da je staremu dolžniku izpolnil še preden je bil obveščen o odstopu terjatve in tudi, da tudi sicer ni vedel za odstop (2. odstavek 419. člena OZ). Tožena stranka pa se je branila zgolj s trditvijo, da je poravnala celoten dolg A. d. o. o., nič pa kdaj je to storila (odgovor na dopolnitev tožbe z dne 27. 5. 2016, l. št. 46). S tem pa je manjkala odločilna trditev, s katero bi toženca šele zadostila svojemu trditvenemu bremenu (212. člen ZPP). Ker že trditev ni dovolj, tudi izvedba dokaza z zaslišanjem M. D. ni bila potrebna.

11. Kakšna pa naj bi bila sicer vsebina fantazijske pogodbe, ki jo je tožena stranka poimenovala "pogodba o izterjatvi terjatev" pa pritožbeno sodišče ni dolžno ugibati. Glede na dovolj jasna določila Pogodbe to ni potrebno.

12. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem meni, da so bile nezadostne trditve tožeče stranke glede terjatev in glede plačil, njegov zahtevek pa nesklepčen. Očitek o nesklepčnosti je neutemeljen. Sklepčna je tožba, če je stranka postavila dovolj trditev, na temelju katerih je njen zahtevek lahko utemeljen.

13. Tožena stranka se sklicuje na odločbo VS RS, opr. št. II Ips 110/2014. Ta odločba se nanaša na trditve glede protipravnosti. Njen bistveni del je v r. št. 9: "Sklicevanje na vsebino drugih listin in dokumentov kot na lastne navedbe namreč povzroča tako pri sodišču kot pri nasprotni stranki nejasnost in negotovost o vsebini trditvene podlage tožbe in dejanske podlage spora nasploh. Zato mora biti pristop k dovolitvi sklicevanja na priloge tožbe kot lastne navedbe stranke restriktiven. V primerih, kot je obravnavani, ko konkretna relevantna dejanja sploh še niso konkretizirana, pa je sklicevanje na dokumentacijo povsem neprimerno, saj ni mogoče pričakovati od sodišča, da bo samo v obširni dokumentaciji iskalo in izluščilo, katera dejstva bi utegnila biti relevantna za odločitev v sporu. S tem bi sodišče prevzelo vlogo stranke in samo - morda celo mimo volje stranke - oblikovalo dejansko podlago spora, obenem pa bi onemogočilo nasprotni stranki izjaviti se o relevantnih dejstvih, saj ji ne bi bilo znano, katera iz obširne dokumentacije bo sodišče sploh prepoznalo za taka." Konkretna relevantna dejanja, na katera se nanaša ta sodba, so se nanašala na protipravnost. Kot je mogoče razbrati že iz same obrazložitve VS RS, so kolikor toliko sklenjene trditve v tej zadevi manjkale v celoti. VS RS je že v odločbi z opr. št. II Ips 187/2009, r. št. 13, odločilo takole: "Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP), listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino." Oba navedka sta dobesedna, le številke opomb pod črto so bile izpuščene.

14. Tožeča stranka je trditve glede višine odstopljene terjatve postavila, trditve so ostale neprerekane. Postavila je tudi trditve glede s strani prvega toženca opravljenih plačil (dopolnitev tožbe z dne 16. 12. 2015, str. 2). Te naj bi bile 4. Le glede samega obračuna dolga, ta pa je upošteval tudi zakonske zamudne obresti, se je sklicevala na obračun dolga, ki ga je predložila kot listino. Prvi toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine sam trdil, da je delno poravnal terjatve tožeče stranke (l. št. VL 9), in sicer je tako trdil za tri terjatve od štirih, ki jih je navajala tožeča stranka.

15. Prvostopenjsko sodišče trditev glede plačil ni spregledalo (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Ne glede na to, da tožeča stranka trditev glede dneva posameznih plačil in natečenih zamudnih obresti ni izpisala v pripravljalni vlogi, je tožeča stranka torej, tudi v skladu s sodno prakso, trdila dovolj. Ker so njene trditve ostale neprerekane, je bil zahtevek tudi po dejanski plati dovolj utemeljen, njena tožba pa sklepčna.

16. Zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženko je bil torej utemeljen na temelju 3. odstavka 1019. člena OZ, zoper obe toženki pa tudi na temelju 110. člena ZM v povezavi s 27. in 47. členom ZM.

17. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Dolžna pa je povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je upravičena do povrnitve zahtevane nagrade v višini 625 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 OT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 12,5 OT in do DDV. Skupaj je upravičena do povrnitve 356,99 EUR. Ta znesek sta pritožnici dolžni povrniti nerazdelno (3. odstavek 161. člena ZPP), v 15 dneh od vročitve te odločbe. V primeru nastanka zamude s plačilom je treba plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.