Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, kamor sodi tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja. Prisojeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je odločilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki znesek 2.880,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje. V presežku, to je za plačilo razlike do zneska 5.600,00 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska od 19. 7. 2011 do 20. 7. 2011, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Prvotoženi stranki in drugotoženi stranki je naložilo, da sta nerazdelno dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 868,05 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Nadalje je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.199,52 EUR in drugotoženi stranki v višini 359,25 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka v delu nepriznane odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer je označila sporno vrednost 1.920,00 EUR, iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne v novo obravnavo in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Glede odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti navaja, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih izvedensko mnenje ocenjuje v trajanju 6 mesecev za pogoste duševne bolečine blage intenzitete in še 2 meseca za občasne duševne bolečine blage intenzitete. Te duševne bolečine se navezujejo na ovirano in težjo hojo v trajanju 6 mesecev, v katerem tožnica ni bila sposobna za pridobitno delo, še nadaljnja dva meseca pa ni bila sposobna ukvarjanja z dejavnostmi, ki zahtevajo večji napor z desno nogo. Tožnica je res po pridobitvi izvedenskega mnenja s pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2015 umaknila postavko odškodnine za duševne bolečine zaradi trajno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, vendar je skladno s sodno prakso v takih primerih modificirala svoj zahtevek na način, da je odškodnino za duševne bolečine za začasno zmanjšane življenjske aktivnosti upoštevala v sklopu postavke za telesne bolečine, in sicer v okviru komplikacij zdravljenja. Sodišče se do tega ni opredelilo in tožnica meni, da bi v primeru pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevanja zatrjevane postavke bila upravičena do odškodnine za telesne bolečine v višjem znesku, kot je bil dosojen in sicer v celotnem vtoževanem znesku v višini 6.000,00 EUR. Tožnica se pritožuje tudi zoper občutno prenizko prisojeno odškodnino za strah, saj je bilo po izvedenskem mnenju ugotovljeno, da je izkusila tako primarni kot sekundarni strah. Tožnica je trpela dolgorajni strah v skupnem trajanju 7 mesecev in 3 tedne, pri čemer je trpela razne intenzitete, zaradi česar se ne more strinjati, da je pravična odškodnina zgolj 800,00 EUR. Meni, da je zahtevana odškodnina 2.000,00 EUR (brez upoštevanega soprispevka) ustrezna in pravična satisfakcija. Tožnica graja tudi odločitev o stroških postopka in meni, da bi moralo sodišče posebej upoštevati temelj in posebej višino. Res je glede na prvotno vtoževani znesek 9.000,00 EUR z izpodbijano sodbo dosojen znesek 2.880,00 EUR, kar predstavlja 32 % uspeh. Vendar je potrebno upoštevati, da se meritorno o višini tožbenega zahtevka ni odločalo vse do s pritožbo izpodbijane sodbe. Meni, da bi bilo pravilno, da bi se stroški naložili v plačilo toženima strankama v višini 60 % in tožeči stranki v višini 40 %, kakršno je bilo razmerje uspeha po temelju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ter da ni storilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči 15. 10. 2010 na delovnem mestu čistilke, ko ji je prvo tožena stranka odredila čiščenje zgornje površine visečih elementov. Tožnica si je pri čiščenju pomagala s stolom na vrtljivih kolesih, ki se ji je ob sestopu izmaknil, zato je padla na tla in si pri tem poškodovala desno koleno. Odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo uveljavlja od delodajalca (prvotožene stranke) in od zavarovalnice (drugotožene stranke), pri kateri je imel delodajalec zavarovano civilno odgovornost. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določb 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) presodilo, da prvotožena stranka ni spoštovala določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji), ki je v spornem obdobju določal pravice in obveznosti delavcev in delodajalcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v členih 5-9 ter 14, 15, 23 in 24. Ugotovilo pa je tudi soprispevek tožnice k nastanku škode, saj je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škode, saj ji je mogoče očitati kršitev določb 33. in 34. člena ZDR in 9. ter 32. člena ZVZD, ki se nanašajo na delavčevo obveznost varnega opravljanja dela. Tožnica je že med postopkom svoj soprispevek ocenila na višino 30 % in zato znižala sporno vrednost. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožničin soprispevek k nastanku škode 40 %. V zvezi s to odločitvijo tožnica na vlaga pritožbe.

6. Tožnica je po spremembi tožbe uveljavljala le še odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem in strah. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je uveljavljala polno denarno odškodnino v višini 6.000,00 EUR, zmanjšano po priznanem soprispevku k nastali škodi v višini 30 %. Sodišče je glede na objektivne ugotovitve izvedenca in upoštevaje izpoved tožnice ocenilo, da znaša pravična polna denarna odškodnina iz tega naslova 4.000,00 EUR. Tožnica se pritožuje, da sodišče pri odločitvi o odškodnini za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ni upoštevalo začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar se po sodni praksi upošteva pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Pritožbene trditve so neutemeljene. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela udarnino desnega kolega in raztrganje notranjega meniskusa desnega kolena zaradi česar je bil začasno okrnjen del telesa in začasno okvarjeno njeno zdravje ter posledično začasno zmanjšana zmožnost za delo. Aktivno zdravljenje je trajalo do konca fizikalne terapije, kar je predstavljalo nekaj manj kot šest mesecev. Tekom zdravljenja je opravila 8 pregledov pri kirurgu, 16 obiskov pri izbranem zdravniku, potrebno je bilo RTG slikanje, MR preiskava, fizikalna terapija 20 krat, operativni poseg, hospitalizacija 2 dni, odstranitev šivov ter jemanje analgetikov. Tožnica je trpela občasne in pogoste srednje hude bolečine 10 dni, občasne srednje hude telesne bolečine v kombinaciji s stalnimi lahkimi pogostimi telesnimi bolečinami 2 tedna, pogoste lahke telesne bolečine 5 mesecev in občasne lahke telesne bolečine 2 meseca. Zmotno je stališče pritožbe, da ker sodišče ni izrecno prepisalo izvedeniškega mnenja, da je oškodovanka zaradi obravnavanih poškodb 6 mesecev težje hodila ter da v tem času ni bila sposobna za pridobitno delo ter še nadaljnja dva meseca ni bila sposobna ukvarjanja z dejavnostmi, ki zahtevajo večji napor z desno nogo, npr. delo na kmetiji, tega ni upoštevalo pri določitvi odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem. Sodišče je namreč pravilno upoštevalo ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, kamor sodi tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v času zdravljenja. Iz tega naslova je tožnici prisodilo znesek 4.000,00 EUR, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za opisane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, saj je pri odmeri odškodnine potrebno poleg subjektivnega dojemanja bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kamor sodi tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, upoštevati tudi razmerja med odškodninami, ki jih iz tega naslova določajo sodišča za podobne primere. Tako predstavlja prisojeni znesek pravično denarno odškodnino in je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. Tožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini iz naslova odškodnine za strah, kjer je tožnica zahtevala denarno odškodnino v višini 2.000,00 EUR, ustrezno zmanjšano glede na priznan soprispevek, sodišče pa je iz tega naslova prisodilo denarno odškodnino v višini 800,00 EUR, ki jo je znižalo glede na tožničin soprispevek. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica ob padcu utrpela primaren kratkotrajni strah, srednje hud strah je bil prisoten tik pred samo nezgodo, sekundarni strah pa se je pričel pojavljati kmalu po nezgodi, ko je ugotovila, da ima poškodovano desno koleno in so se težave stopnjevale. Tako je doživljala pogost srednje hud strah 4 dni, pogost sekundarni strah blage intenzitete 3 tedne, občasni sekundarni strah blage intenzitete 5 mesecev in bojazen pred poslabšanjem 2 meseca. Strah je prenehal, ko je zaključila terapije, kar je bilo nekaj manj kot 6 mesecev po nezgodi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odškodnina v višini 800,00 EUR za opisani strah primerna odškodnina, upoštevajoč subjektivno dojemanje tožnice in vpetost odškodnin v sistem odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi. Tako je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je presodilo še odločitev o stroških postopka, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje stroške postopka odmerilo skladno z določbami 154. in 155. člena ZPP glede na uspeh v sporu. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo odločati o stroških postopka, glede na uspeh po temelju in ne po višini.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP).