Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje sodnika v predhodnem postopku pravilno oziroma v skladu s potrebno profesionalno skrbnostjo, odločitve jasne in norme razlagane skladno s sodno prakso.

Zato ker tožnik ni vložil ugovora proti plačilnemu nalogu za odmero sodne takse za sodbo, je postal sklep pravnomočen in sledila je izvršba. Tako je pretrgana vzročna zveza med zatrjevanimi ravnanji tožene stranke, ki odgovarja za ravnanje sodnika, in zatrjevano posledico.

Protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z razlogi, zaradi katerih naj bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v predhodnemu postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 10.000,00 EUR in prisodilo toženi stranki pravdne stroške.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče meni, da je sam kriv, ker ni vložil ugovora. Državno pravobranilstvo pa se je sklicevalo na ZST-UTB-1, ki sploh ne more veljati za zadevo I P 161/2012. Sodba je postala pravnomočna 11. 1. 2011, ZST pa je veljal samo do pravnomočnosti zadeve. Ponovno sojenje pa je bilo v zadevi P 801/2008. Okrožno sodišče v Ljubljani je sprejelo sklep o plačilu sodne takse šele po pravnomočnosti zadeve. Ni jasno kaj bi pravzaprav plačal. Ne drži, da ni dokazal, da je plačal sodno takso v P 801/2008. Ni res, da ga sodišče ni oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Če je oproščen plačila sodne takse, je po 4. členu ZST-UPN-1 oproščen za vse sodne odločitve. S tem sodišče prelaga kaznivo dejanje tožene stranke na tožečo stranko. Šlo je tudi za zlorabo izvršbe. Sodišče je preložilo odgovornost za odškodnino zaradi zlorabe izvršbe na tožnika. Razsodilo je, da je za izvršbo kriv sam. Več mesecev po pravnomočnosti sodbe je poslalo plačilni nalog v zadevi P 161/2012 v višini 300,00 EUR. Tako je sodišče zlorabilo izvršbo, ker je napačno in previsoko odmerilo sodne takse, ker mu je zaračunalo sodne takse, ko ni bil zavezanec, ko zaračunalo še enkrat, ko je bila taksa že plačana, ko ga je naredilo za zavezanca, pa je zadevo razveljavilo in je nato v celoti uspel in ni bil dolžan plačati takse. Vse to je sodišče glede odgovornosti ugotovilo narobe. Sodišče pa krivdo in odgovornost naloži tožniku, ker ni vložil ugovora. Pritožnik podaja svoje videnje pravice. Meni, da je sodišče kršilo tožnikove ustavne pravice. Ko je postal izvršilni nalog izvršljiv, mu je to poslalo domov, ko je bil v tujini in na poti. Imel je samo osem dni časa. Nato pa je v izvršilnem postopku banka zablokirala račun v nekaj urah. Ko je vložil tožbo, je vzročno zvezo obnovil in je bila le preložena, ne pretrgana. Sicer pa velja petletni zastaralni rok. To velja za I P 1363/2015. Z izvršbo je bil oškodovan. Sodišče je kršilo 2. člen ZPP, ker ni preverilo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in je krivdo prevalilo na tožnika. Peti člen ZPP pa določa, da se druga stran izjavi o zahtevkih in stališčih nasprotnika. Sodišče je pri sojenju opustilo povedati o ugovoru na izvršbo. Druga stran pa ni ponudila nobenega dokaza, da je bilo z izvršbo zahtevano plačilo sodne takse. Na naroku predstavljenih dokazov, da ni bil dolžan plačati sodne takse, ker jih ni zahteval, sodišče ni upoštevalo. Pomagalo je toženi stranki, čeprav ni dokazala svojih trditev. Sodišče je njegovo tožbo zavrglo. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, saj je bila izvršba zlorabljena. Vzročna zveza ni bila prekinjena. Sodišče ni upoštevalo Kazenskega zakonika, da je tožena stranka storila kaznivo dejanje zlorabe izvršbe. Ni jasno, na kateri podlagi je bil izdan sporni plačilni nalog v zadevi I P 161/2012. Tam ni bil taksni zavezanec, vrednost spornega predmeta je bila 9.600,00 EUR, v pravdi je uspel v celoti in zato ni bilo potrebno plačati sodne takse. Sodišče se je oprlo na 34. člen ZST-1 iz leta 2008, čeprav je bila zadeva vložena za časa ZST iz leta 2004, na plačilnem nalogu je bila opr. št. I P 161/2012 in ne P 801/2008, takse je bil oproščen in to učinkuje od vloge. Na to je sodišče opozoril. Do plačilnega naloga sploh ne bi smelo priti. Tako tudi izvršba ne bi smela biti opravljena. Zato mu je bila povzročena škoda 10.000,00 EUR. Kršene so mu ustavne pravice enakosti pred zakonom, šlo je za pristransko sojenje in povzročena mu je bila škoda.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva odškodnino, ker meni, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi P 801/2008 napačno zaračunalo tožniku takso takso 300,00 EUR za sodbo. Ker tožnik takse ni plačal, je sodišče skupaj s kazensko takso prisilno po izdanem sklepu o izvršbi v davčni izvršbi na denarna sredstva tožnika. Tožnik poleg tega meni, da je bila taksa previsoko zaračunana (od vrednosti 30.000,00 EUR), namesto od dejanske vrednosti spornega predmeta 9.599,38 EUR, da je takso plačal in da je bil oproščen plačila sodnih taks. Zato mu je nastala škoda ne samo v povračilu tega zneska, ampak škoda v zvezi z izvršbo in najemom kredita zaradi blokiranih sredstev. Skupaj je škode za 10.000,00 EUR. Tožena stranka se v pravdi brani, da je bil dolžan plačati sodno takso za sodbo, da je bila višina spornega predmeta 30.000,00 EUR, ko je bila tožba vložena. Po pritožbi je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2075/2011 sodbo delno razveljavilo in sicer glede zneska 9.599,38 EU s pripadki. Tožniku je bil izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse, opr. št. I P 161/2012 za plačilo takse za prvo sodbo in v višini 300,00 EUR. Upoštevali so višino spornega predmeta ob zaključku glavne obravnave 9. 2. 2011 in zato bi po navedbah tožene stranke tožnik moral to takso plačati. Plačilni nalog je bil tožeči stranki vročen 18. 5. 2013, tožeča stranka ni vložila ugovora in plačilni nalog je postal pravnomočen in izvršljiv 3. 6. 2013. Zato je potekala izvršba na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga. Tožena stranka je tudi ugovarjala, da je tožnik plačal takso za tožbo, bil oproščen plačila sodnih taks za obe pritožbi, ne pa za plačilo sodnih taks za sodbo. Tožena stranka je zatrjevala, da bi tožnik moral plačati sodne takse ali pa ugovarjati izdanemu plačilnemu nalogu, če je menil, da ni pravilen. Zato je odklanjala plačilo odškodnine.

6. Ker je pritožba tožeče stranke obsežna, bo pritožbeno sodišče najprej pojasnilo, kaj šteje v tej zadevi za pravno odločilna dejstva in bo odgovorilo v obrazložitvi sodbe na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navedlo razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Pravna podlaga v tem sporu je 26. člen Ustave Republike Slovenije (URS), ki ureja odgovornost države in njenih organov za povzročeno škodo pri izvrševanju dejanj oblasti. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da gre za posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo, pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi ravnanji. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da če obstoji sodnikovo protipravno ravnanje, je to lahko podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti. Za nastanek odškodninske obveznosti pa morajo biti izpolnjeni tudi ostali elementi: nedopustno ravnanje, pravno relevantna škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in odgovornostjo povzročitelja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni podal ugovora, proti zanj spornemu plačilnemu nalogu, čeprav ga je prejel, zato je plačilni nalog opr. št. P 161/2012 postal pravnomočen. Tožnik želi dokazati, da je ta pravnomočen plačilni nalog za plačilo sodne takse za sodbo, bil izdan nepravilno in da je zato bila tudi nepravilna izvršba, ki je tekla na podlagi te pravnomočne sodne odločbe. S tem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni vložil ugovora in je postal sporni plačilni nalog pravnomočen, je ugotovilo, da ne more v drugi pravdi posegati v ta pravnomočni izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem sodišča in škodo tožeče stranke, ker je z opustitvijo ugovora vzročna zveza pretrgana. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Hkrati pa pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče v odškodninski pravdi doseči drugačne odločitve o zahtevku, o katerem je že prej pravnomočno razsojeno, ampak je treba zatrjevane nepravilnosti uveljavljati v ustreznem postopku, kjer naj bi nepravilnost nastala. Gre za eno temeljnih načel prava, za prirejenost postopkov oziroma inštituta res iudicata (že razsojene stvari).

7. V predmetni pravdi pa je možno le ugotavljati in to je storilo sodišče prve stopnje, ali je sodišče z malomarnim oziroma nepravilnim ravnanjem v postopku odmere in naložitve sodne takse v prvi pravdi, povzročilo škodo, ki je v vzročni zvezi z vtoževano škodo in zatrjevano napako sodišča. Vendar dejstvo, da je bil plačilni nalog pravnomočen, ko bi imel tožnik možnost vložiti ugovor, po ugotovitvah sodišča prve stopnje pretrga možno vzročno zvezo in tako ni mogoče več odpirati vprašanja zatrjevane povzročitve škode. Vse, kar je v zvezi z odmero in obračunom sodne takse za sodbo, bi tožnik moral ugovarjati v ugovoru zoper plačilni nalog oziroma priglasiti stroške na koncu glavne obravnave, če je menil, da jih mora plačati druga stran v pravdi. Po pravnomočnosti bi mu lahko ostala samo izredna pravna sredstva, v zadevi, iz katere izhaja pravnomočni izvršilni naslov. Ne more pa tožnik v tožbi za plačilo odškodnine doseči materialnopravno spremembo zadeve, iz katere izhaja obveznost, s katero se tožnik ne strinja.

8. Pritožnik meni, da mu sodišče nalaga dokazno breme oziroma krivdo. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da se tudi odškodninska odgovornost države presoja na podlagi splošnih načel odškodninskega prava, zato je treba ob upoštevanju vseh zatrjevanih okoliščin presoditi, ali je zatrjevana škoda posledica protipravnega ravnanja državnega organa ali nosilca javnih oblasti in ali gre za pravno priznano škodo. Pri tem pa je treba upoštevati, da gre za specifično obliko odgovornosti, saj izvira iz posebnega položaja države oziroma v tem primeru sodišča nasproti subjektom. Pravni standard protipravnosti ima drugačno vsebino kot v klasičnih civilnih odškodninskih razmerjih. Ugotoviti je treba kako bi moralo sodišče ravnati v posamičnem primeru oziroma kakšna je bila konkretna in objektivna potrebna skrbnost organa v izvrševanju oblastne funkcije. Na državi je dokazno breme, da so njeni organi delovali zakonito in ustrezno skrbno(1). Upoštevati je treba naravo dela državnega organa oziroma sodišča in pravila stroke, to je pravila za opravljanje službe oziroma dejavnosti državnega organa oziroma v tem primeru sodišča. Upošteva se narava postopka, iz katerega naj bi izhajala protipravnost in način njegovega vodenja(2). Zahteva se skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). V zvezi z odgovornostjo države za sodno odločanje je Vrhovno sodišče RS na občni seji 14. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje, da pravnomočnost odločbe sodišča ne preprečuje možnosti presoje o zatrjevani protipravnosti sodnikovega ravnanja, vendar pa pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, s katerimi bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Pravilnost in zakonitost sodnih odločb se primerja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, dopušča pa se presoja utemeljenosti odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega ravnanja sodišča, če se dokaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Tako je odgovornost države za ravnanje sodnika podana, če je škoda nastala oškodovancu z nepravilno uporabo zakonodaje, če niso bili uporabljeni veljavni predpisi, če je prišlo do očitnega odstopa od običajne metode dela. Torej je ravnanje sodišča protipravno, če sodnik ni uporabljal povsem jasne zakonske določbe zakona, če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ali če je odstopal od običajne metode dela v nasprotju s profesionalno skrbnostjo.

9. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo P 801/2008 za odškodnino v znesku 30.000,00 EUR. To pomeni, da tožnik zmotno meni, da bi morala biti plačana sodna taksa za (prvo) sodbo v višini spornega predmeta, ko je višje sodišče to sodbo razveljavilo glede zneska 9.599,38 EUR. Sodišče je s plačilnim nalogom, opr. št. I P 161/2012 z dne 13. 5. 2013, pozvalo tožečo stranko na plačilo sodne takse za sodbo v znesku 300,00 EUR. Tožnik te takse ni plačal in zato je šlo sodišče naprej v izvršbo. Tožnik je dokazoval, da je sodno takso plačal, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je plačal takso za tožbo (C2). Tožnik je nadalje trdil, da je bil oproščen plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sodišče v zadevi P 108/2008 (po razveljavitvi dobi opr. št. P 161/2012) tožnika dvakrat oprostilo plačila sodnih taks za obe pritožbi, ne pa za sodbo. Zmotno meni tožnik, da ker je bil oproščen plačila sodnih taks za pritožbo, to velja tudi za že nastale obveznosti, ki zapadejo plačilu sodnih taks (v tem primeru za sodbo). Oprostitev plačila sodnih taks velja za tisto vlogo, za katero je stranka oproščena in za naslednje, ne pa za pred tem nastale taksne obveznosti. Taksna obveznost za plačilo sodne takse za sodbo je nastala, ko je bila prva sodba (ob vrednosti spornega predmeta 30.000,00 EUR), izdana. Tožniku je še treba pojasniti, da je bilo treba plačati za sodbo po tedaj veljavnem zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1-1/90-77/2002 in ustavna odločba 99/2002, ZST). Tožnik se sklicuje na ZST-1 (Ur. l. RS, št. 37/2008). Pri tem spregleda, da je bila tožba v zadevi P 801/2008 vložena 18. 3. 2008 in da po 39. členu ZST-1 takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, se do pravnomočnega zaključka postopka plačajo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. To pomeni, da sodišče pravilno uporablja Zakon o sodnih taksah, ki je veljal v času vložitve tožbe, to je ZST. Ta pa je poznal takso za sodbo in tako jo je sodišče odmerilo. Pri tem ni pomembno, kdaj sodišče izda nalog oziroma naloži plačilo takse. Pomembno je, kdaj je taksna obveznost nastala in da je tožnik plačilni nalog prejel. Če pa je menil, da je kaj narobe z nalogom, bi ga moral izpodbijati oziroma vložiti ugovor. V pritožbi tožnik prvič trdi, da tega ni prejel. Gre za nedovoljeno novoto, saj tožnik ne pojasni, zakaj te navedbe ni mogel podati prej (337. člen ZPP). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je tožnik nalog prejel 18. 5. 2013. 10. Tožnik še trdi, da bi sodno takso morala plačati nasprotna stranka, ki je po njegovih navedbah pravdo izgubila. Plačilo sodne takse je obveznost tistega, ki jo po Zakonu o sodnih taksah mora plačati. To je bila v primeru sodne takse za sodbo, tožeča stranka. Nato pa stranka priglasi takse kot strošek postopka in o tem delu zahtevka nato sodišče odloči po 154. členu ZPP. Pritožbi pa je treba tudi odgovoriti, da je od prvotnih 30.000,00 EUR na koncu uspel s 7.561,58 EUR s pripadajočimi obrestmi (I Cp 245/2013, C 12). Po pravnomočnem plačilnem nalogu pa je tekla izvršba. Sicer graja izvršbo, vendar ne pojasni, kaj naj bi bilo v konkretnem primeru narobe narejeno v smeri že podanih materialnopravnih izhodišč odgovornosti tožene stranke. Tožnik le meni, da je bila zlorabljena izvršba za po tožnikovem mnenju napačen izvršilni naslov, to je sklep o izdanem plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 161/2012. Glede tega sklepa pa je že bilo pojasnjeno, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanimi ravnanji sodišča, za katere odgovarja tožena stranka in nastalo posledico. Tožnik se sicer sklicuje na kršenje človekovih pravic, zlasti meni, da je kršena pravica enakosti pred zakonom. Vendar je bilo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, da ni nastala odškodninska obveznost tožene stranke. Sodišče je ravnalo po tedaj veljavnem Zakonu o sodnih taksah in ni prekršilo 34. člena in 4. člena ZST. Pritožnik je še menil, da je bilo sojenje sodnice sodišča prve stopnje pristransko. Na to je treba odgovoriti, da je tožnik prepozen. Razpravljajočega sodnika je mogoče izločiti do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožba še meni, da mu je bila kršena pravica do povračila škode z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da plačilo zneska, ki ga tožnik zahteva, ni škoda, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe povzročil nosilec javnih pooblastil oziroma sodnik. Tožena stranka je uspela dokazati, da ravnanje sodnika ni bilo v nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in da zato tožniku ni nastala škoda.

11. Pritožnik še graja kršitve ZPP. Meni, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj bi moralo ugotoviti, da je bilo storjeno očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče na to lahko le odgovori, da je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke glede na podano trditveno podlago in dalo tožniku možnost, da se izjavi o navedbah tožene stranke. Zato ni bilo kršitve določb ZPP, ki jih pritožba navaja (2., 4. in 5. člen ZPP). Sodišče je upoštevalo vse tožnikove trditve, ki so lahko relevantne glede na podano materialnopravno izhodišče. Ni pa treba sodišču odgovarjati na tiste navedbe, ki niso pravno odločilne in ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (tožnikovo videnje in doživljanje odgovornosti, pravice in pravičnosti, hiearhije).

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavne sodišča RS Up 679/2012. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VSRS II Ips 110/2012, II Ips 35/98, II Ips 565/2002.