Jedro

Ugotovitev, ali parc. št. 1126/6 k.o. R. na K. predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, ki jo je tožnik kupil od prvotožene stranke po izpodbijani kupoprodajni pogodbi, predstavlja predhodno vprašanje za zahtevano ugotovitev ničnosti dela obravnavanih kupoprodajnih pogodb oziroma nadaljnji dajatveni del tožbenega zahtevka. Obseg funkcionalnega zemljišča se tako ugotavlja za potrebe te pravde, določitev tega obsega ni samo sebi namen, ampak podlaga presoji ničnosti citiranih pogodb. To vprašanje je zato potrebno rešiti znotraj te pravde, seveda ob upoštevanju kriterijev, ki so navedeni v določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor za primer, ko določa funkcionalno zemljišče na zahtevo lastnika oziroma uporabnika pristojni upravni organ.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke s tem, ko je odločilo pod točko I. izreka izpodbijane sodbe, da so določila kupoprodajnih pogodb o prodaji stanovanja z dne 18.11.1991, sklenjenih med prvotoženo stranko in tožnikom, prvotoženo stranko in drugotoženemu ter med prvotoženo stranko in četrtotoženo stranko, nična v delu, v katerem se nanašajo na zemljišče, ki presega obseg funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim hišam na parc. št. 1125/3, 1125/4 ter 1125/5, vse k.o. R. na K. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, kjer se zahteva ugotovitev, da je nična kupna pogodba sklenjena med tožnikom in prvotoženo stranko dne 18.11.1991 in to v tistem delu, ki se nanaša na nakup dela parc. št. 1126/6, nadalje v smeri ugotovitve, da sta prav tako nični istega dne sklenjeni kupni pogodbi med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko ter prvotoženo stranko in četrtotoženo stranko, prav tako v delu, ki se nanaša na nakup dela parc. št. 1126/6 (točka II. izreka). Zavrnilo pa je tudi tisti del tožbenega zahtevka tožeče stranke (točka III. izreka izpodbijane sodbe), kjer se prvotoženi stranki nalaga sklenitev dodatka h kupni pogodbi z dne 18.11.1991 s tožečo stranko, tako da ji proda na enak način kot prej del parc. št. 1126/6 v izmeri 178 m2 še preostanek do 326 m2 oziroma izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice na celi parc. 1126/6 vl. št. 813 k.o. R. na K. v korist in na ime tožnika.

V delu izpodbijanega sklepa je "sodišče prve stopnje najprej zavrglo" tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je funkcionalno zemljišče k hiši, stoječi na parc. št. 1125/3 tudi cela parc. 1126/6 v izmeri 326 m2, vse vl. št. 813 k.o. R. na K. Prav tako pa je odločilo, da se zavrže "tožbeni zahtevek" s povsem enakim tožbenim izrekom, kot ga vsebuje izrek izpodbijane sodbe pod točko II. in III. v delu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma zgoraj navedeni že zavrženi del "tožbenega zahtevka".

V delu stroškovne odločitve sodišče prve stopnje nalaga tožeči stranki povračilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 131.152,50 SIT ter tretje in četrtotožene stranke v znesku 59.561,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe dalje do plačila.

Proti tej sodbi in sklepu se pravočasno pritožujejo vse pravdne stranke, razen prvotožene. Tožeča stranka jo napada v njenem zavrnilnem delu oziroma v delu zavrženja "tožbenega zahtevka" ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 353. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, s pritožbenim predlogom na razveljavitev prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enake pritožbene razloge smiselno uveljavljata tudi vloženi pritožbi toženca A. S. in skupna pritožba tožencev M. in M. O. Slednja sta izven pritožbenega roka podala obširno dopolnitev pritožbe, ki je upoštevna le v delu, v kolikor služi pojasnjevanju pritožbenih navedb iz pravočasno vložene njune pritožbe. Tudi te pravdne stranke se smiselno zavzemajo za razveljavitev napadene prvostopenjske sodne odločbe in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvi stopnji oziroma za ustrezno spremembo napadene sodbe v smeri popolne zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Pritožbenih odgovorov pravdne stranke niso vložile.

Pritožbe so utemeljene.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe procesnega prava na osnovi drugega odstavka člena 365 ZPP, pokažeta, da je pritožbam utemeljeno slediti že iz procesnih razlogov. Že ti so podlaga za razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma sklepa, dodatno pa je potrebno pritrditi tudi pritožbam v njihovem očitku, da zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa k rešitvi zadevi tudi dejansko stanje obravnavanega razmerja še ni v zadostni meri razčiščeno, da bi lahko predstavljalo trdno in zanesljivo dejansko podlago za materialnopravno pravilno odločitev.

Izrek izpodbijane sodbe oziroma sklepa tako v bistvu ni dovolj jasen, da bi se ga dalo preizkusiti, dodatno pa kaže, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano meritorno odločitvijo v bistvu tudi prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na kar tudi pritožbe smiselno opozarjajo. V izreku izpodbijane sodbe pod točko I. tako sodišče prve stopnje ugotavlja ničnost določil kupoprodajnih pogodb o prodaji stanovanja z dne 18.11.1991, sklenjenih med prvotoženo stranko in tožnikom kot tudi med prvotoženo ter drugotoženo in četrtotoženo stranko, v delu "v katerem se nanašajo na zemljišče, ki presega obseg funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim hišam na parc. št. 1125/3, 1125/4 ter 1125/5, vse k.o. R. na K." Tak izrek sam po sebi ni dovolj jasen, ker ne vsebuje določne ali vsaj določljive ugotovitve, zato pa ta tudi ne more učinkovati nasproti pravdnim strankam oziroma tretjim osebam in je tudi nikakor ne bi bilo mogoče izvršiti. V kolikor bi sodišče prve stopnje že imelo podlago za ugotovitev delne ničnosti zgoraj navedenih pogodb, bi moralo v izreku sodbe obseg te ničnosti natančno določiti in tudi določno opredeliti, na katero pogodbeno določilo in določno na kateri pogodbeni predmet oziroma njegov del se ta ničnost nanaša. Edino v tem delu takšna pogodba ne bi imela nobenih pravnih učinkov. Zaradi takšne nejasnosti in nepopolnosti izreka tega dela izpodbijane sodbe se pravilnost izpodbijane odločitve v bistvu sploh ne da preizkusiti in je že s tem zagrešena absolutna bistvena procesna kršitev iz točke 13 drugega odstavka člena 354 ZPP, ki vselej vodi k razveljavitvi napadene sodbe.

Na prvi pogled tudi ni razumljivo, kako je ob navedenem stališču, da gre za ničnost spornih kupoprodajnih podgodb v delu, v kolikor presegajo obseg potrebnega funkcionalnega zemljišča k posameznim stanovanjskim hišam, sodišče prve stopnje potem v nadaljnji odločitvi pod točko II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti dela spornih pogodb, ki se nanašajo na nakup prac. št. 1126/6 k.o. R. na K., kar pogojuje tudi nadaljnjo odločitev pod točko III. izreka izpodbijane sodbe. Razlogi izpodbijane sodbe kažejo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke gradilo na zaključku, da so v bistvu tako tožnik kot drugo in četrtotožena stranka po izpodbijanih kupoprodajnih pogodbah prejeli več funkcionalnega zemljišča, kot bi jim to pripadalo. Takšno stališče je v škodo tožeče stranke, saj slednja nasprotno zatrjevano ničnost dela navedenih kupoprodajnih pogodb opira na trditev, da so s prodajo delov parc. št. 1126/6 bili kršeni kogentni predpisi o režimu funkcionalnih zemljišč, tudi nadaljnji dajatveni zahtevek kaže na pričakovanje tožeče stranke, da bi ji razen z izpodbijano kupoprodajno pogodbo prodanega dela zemljišča parc. št. 1126/6 pripadlo še več. Prvostopenjska sodba izhaja iz nasprotnega aspekta, kar v bistvu pripelje do prekoračitve postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke in do presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih kupoprodajnih pogodb z vidika, ki prekoračuje interese pravdnih strank v tej pravdi. Za takšen pristop sodišče prve stopnje ni imelo podlage. Četudi mora paziti na ničnost pogodb po uradni dolžnosti, je pri tem vezano na obseg v posamezni pravdi obravnavanega spornega razmerja. Tudi takšna prekoračitev tožbenega zahtevka ob izrecnih tovrstnih pritožbenih ugovorih vodi k razveljavitvi napadene sodbe iz procesnih razlogov (tretji odstavek člena 365 v zvezi s členom 372 ZPP).

Zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga je potem sodišče prve stopnje v delu sklepa obenem tudi zavrglo, prav tako vodi k nejasnosti takšnega izreka izpodbijane sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, zavrglo "tožbeni zahtevek", postavljen v pridruženi pravdni zadevi opr. št. P 43/96 istega sodišča, smiselno zaradi ugotovljene litispendence. V kolikor je sodišče prve stopnje že štelo, da za to obstajajo pogoji, bi moralo v tem delu tožbenega zahtevka zavreči tožbo (ne pa tožbeni zahtevek).

Ker pa je obe zadevi obravnavalo združeno in enotno, ni bilo osnove za navedeno dvojnost tožbenih zahtevkov ob dejstvu, da je bilo na glavni obravnavi dne 28.3.1997 ugotovljeno, da se modifikacija tožbenega zahtevka, razvidna iz pripravljalne vloge tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo dne 26.5.1997, tudi po nesporni ugotovitvi pravdnih strank, nanaša tudi na tožbeni zahtevek v omenjeni pridruženi pravdni zadevi, in da to predstavlja "edini tožbeni zahtevek". To bo potrebno razčistiti v ponovljenem postopku, glede na skupno obravnavanje obeh združenih pravd pa ni mogoče govoriti o litispendenci.

Iz materialnopravnega vidika se pritožbeno sodišče ne more strinjati s stališčem prve stopnje, da v vsakem primeru določitev obsega funkcionalnega zemljišča sodi v sfero upravnega organa in upravnega postopka, na kar je oprlo svojo odločitev o zavrženju "tožbenega zahtevka" (pravilno bi bilo tožbe) pod točko I. izreka izpodbijanega sklepa, kar smiselno grajajo vse pritožbe. Ugotovitev, ali parc. št. 1126/6 k.o. R. na K. predstavlja funkcionalno zemljišče k stavbi, ki jo je tožnik kupil od prvotožene stranke po izpodbijani kupoprodajni pogodbi, predstavlja predhodno vprašanje za zahtevano ugotovitev ničnosti dela obravnavanih kupoprodajnih pogodb oziroma nadaljnji dajatveni del tožbenega zahtevka. Obseg funkcionalnega zemljišča se tako ugotavlja za potrebe te pravde, določitev tega obsega ni samo sebi namen, ampak podlaga presoji ničnosti citiranih pogodb. To vprašanje je zato potrebno rešiti znotraj te pravde, seveda ob upoštevanju kriterijev, ki so navedeni v določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor za primer, ko določa funkcionalno zemljišče na zahtevo lastnika oziroma uporabnika pristojni upravni organ. Pritožba tožeče stranke v tej smeri umestno upozarja na sprejeto in objavljeno takšno pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ocena sodišča prve stopnje o pomanjkanju sodne jurisdikcije za obravnavanje dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da parc. št. 1126/6 predstavlja funkcionalno zemljišče, tako materialnopravno ni pravilna. Nasploh pa pritožbeno sodišče opozarja na izraženo pravno stališče v prejšnjem razveljavitvenem sklepu (r. št. 63 spisa) in ostaja pri njem. Tako je pomembna ugotovitev, ali je predmet izpodbijane kupoprodajne pogodbe z dne 18.11.1991, sklenjene med tožnikom in prvotoženo stranko, stanovanje, opredeljeno po definiciji ustreznih določb Stanovanjskega zakona - SZ ali samostojni individualni objekt, ki ga ni mogoče obravnavati kot etažno lastnino po določbah Stanovanjskega zakona. Od tega je odvisna uporaba režima stavbnega zemljišča in lastninski status tega. V kolikor gre za prodajo samostojnega objekta, je pridobil kupec na podlagi samega zakona tudi enako pravico na zemljišču na katerem stoji stavba oziroma funkcionalnem zemljišču, to je zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (ustrezno določbam 7. člena tedaj še veljavnega Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. l. SRS št. 19/76 in 42/86). V primeru obstoja etažne lastnine se na funkcionalnem zemljišču vspostavi solastnina vseh etažnih lastnikov skladno tretjemu odstavku člena 12 SZ, ob možni spremembi v ločeno lastnino skladno določbam 13. v povezavi s členom 17 SZ. Ta normativa je kogentne narave. Šele po ugotovitvi navedenega osnovnega vprašanja, ali gre za etažno lastnino ali ločeno individualno lastnino stavbe, bo možno oceniti usodo spornega zemljišča in presoditi, ali so z izpodbijanimi pogodbami kakorkoli kršene te kogentne določbe v škodo tožnika. Edino v tem obsegu bi lahko bila ugotovljena ničnost izpodbijanih kupoprodajnih pogodb.

Prvo sodišče povsem nerazumljivo ni sledilo inštančnim napotkom iz prvega razveljavitvenega sklepa o potrebni pritegnitvi ustreznega izvedenca (z neupoštevanjem teh napotkov in ob smiselni tovrstni pritožbeni graji je zagrešilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka člena 354 ZPP v zvezi s členom 377 ZPP). To bo moralo storiti v ponovljenem postopku. Edino ustrezni izvedenec ob uporabi svojega strokovnega znanja in upoštevanju tovrstnih zakonskih in podzakonskih kriterijev, bo mogel oceniti ali je tožniku prodano stavbo Č. 60/a mogoče obravnavati kot samostojni gradbeni objekt in samostojno stvar ali le kot enažno lastnino, na kar kaže tudi pritožbeno zatrjevanje iz pritožb toženih strank o določenih skupnih napravah v navedenem stanovanjskem kompleksu, ki služijo vsem njegovim delom, kar naj bi kazalo, da posamezni deli ločeno ne morejo samostojno funkcionirati. Vse to so dejanska vprašanja, delno tudi strokovne narave in jih sodišče prve stopnje nikakor samo ni moglo rešiti in so zato v tej smeri izoblikovani njegovi zaključki preuranjeni in brez vsake osnove. Gotovo pa ni mogoče spregledati določenih okoliščin, kot so ločena zemljiškoknjižna označba posameznega dela stavbe, ločena hišna številka in podobno, na kar je pritožbeno sodišče že opozorilo. Sicer pa bo moral izvedenec ustrezne stroke nato tudi določiti obseg funkcionalnega zemljišča k tožnikovi stavbi, odvisno od odločitve o statusu te stavbe in od tega odvisne izbire načina določitve funkcionalnega zemljišča. Od pravilne ugotovitve obsega funkcionalnega zemljišča bo odvisna utemeljenost postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke, saj bo zahtevana zatrjevana ničnost izpodbijanih kupoprodajnih pogodb mogla biti ugotovljena le v delu, v kolikor te pogodbe posegajo v funkcionalno zemljišče tožnika in utemeljenost dajatvnega dela tožbenega zahtevka v smeri zahteve po uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki bi glede funkcionalnega zemljišča nastalo ex lege, saj bi to že na podlagi samega zakona prešlo v njegovo lastnino. Nobena podlaga pa ni izkazana za tožnikov dajatveni zahtevek v smeri sklenitve dodatka h kupoprodajni pogodbi z dne 18.11.1991 s prvotoženo stranko, po katerem naj bi mu ta prodala še preostali del parc. št. 1126/6. Iz že navedenih procesnih razlogov, kot tudi zaradi potrebne dopolnitve dejanskega stanja v nakazanih smereh je tako bilo potrebno prvostopenjsko sodbo in sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Utemeljena je razveljavitev napadene sodne odločbe v celoti, čeprav se prvotožena stranka ni pritožila.

Glede na naravo obravnavanega razmerja pa imajo vse tožene stranke značaj nujnih sospornikov, zato vložene pritožbe ostalih toženih strank učinkujejo tudi v korist prvotožene stranke in glede dela izpodbijane odločitve, ki zadeva njo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka (te je priglasila v pritožbenem postopku le tožeča stranke) temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.