Jedro

Tožena stranka je pravilno obračunala vodno povračilo za pridobivanje toplote v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo lahko tožnik odvzel na podlagi dodeljene vodne pravice.

Če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, se višina vodnega povračila zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Če pa je obseg rabe odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, se višina zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Tožbena navedba, da porabi le eno tisočinko vodne dobrine iz koncesijske pogodbe tako ni upoštevna, saj tožnik v tožbi ne navaja, da način rabe vode ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zato tudi ni razlogov za sorazmerno zmanjšanje višine vodnega povračila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo v izreku v točki 1. izreka zavezancu A. d.o.o. (v nadaljevanju tožnik) za posebno rabo vode v letu 2013, ki jo izvaja na podlagi navedenih vodnih pravic ali brez njih, odmeril vodno povračilo v skupni višini 14.360,19 EUR (kopališča in naravna zdravilišča v višini 495,51 EUR, zasneževanje smučišč v višini 3.329,87 EUR, pridobivanje toplote v višini 10.534,81 EUR). Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe ugotovil, da je obveznost zavezanca za plačilo akontacij za leto 2013 znašala 3.096,12 EUR, pod točko 3. izreka izpodbijane odločbe ugotovil, da je zavezanec za leto 2013 z akontacijami vplačal 3.069,12 EUR, pod točko 4. izreka ugotovil, da razlika med odmerjenim vodnim povračilom in z akontacijami plačanim zneskom znaša 11.291,07 EUR. Tožniku je naložil, da mora razliko v višini 11.291,07 EUR plačati v roku 60 dni od dokončnosti odločbe na tam naveden račun. Pod točko 5. izreka izpodbijane odločbe je odločil, da mora zavezanec za nepravočasno plačano vodno povračilo plačati zamudne obresti, pod točko 6. pa da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati vodno povračilo. Po tem ko navede določila 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba) ugotavlja, da je zavezanec v napovedi z dne 30. 1. 2014 osnovo za obračun vodnega povračila 310 Lastna oskrba s pitno vodo vpisal količino 1.858,00 m3, v osnovo 323 Kopališča in naravna zdravilišča količino 5.386,00 m3 ter kot osnovo zasneževanja smučišč količino 49.998,00 m3. 3. Nadalje navaja, da je tožnik imetnik vodne pravice po koncesijski pogodbi 35503-41/2005 z dne 25. 7. 2005, s katero mu je podeljena vodna pravica za rabo vode za potrebe kopališč in ogrevanje prostorov, namenjenih turistični dejavnosti. Iz koncesijske pogodbe izhaja, da znaša največja dovoljena količina za odvzem 30 l/s oziroma 570.000 m3 na leto. Tožnik ni vpisal podatka o rabi vode za pridobivanje toplote, ki jo lahko odvzame na podlagi veljavne koncesijske pogodbe. V skladu z Uredbo je za rabo vode za pridobivanje toplote osnova za obračun vodnega povračila določena glede na namen in obseg podeljene vodne pravice, saj Uredba v četrtem odstavku 9. člena višino vodnega povračila veže na razpoložljivost, ki izhaja iz pridobljene vodne pravice. V skladu z določili Uredbe se za vodno povračilo za rabo vode upošteva količina določena v koncesijski pogodbi. Količino 570.000 m3 je upravni organ zmanjšal za 7.592 m3, to je količino vode, porabljene za potrebe kopališča in po ceni 0,974 EUR za MWh energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, ki je določena s sklepom Vlade za določitev cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013 (v nadaljevanju Sklep Vlade) in izračunal znesek vodnega povračila v višini 10.534,81 EUR za pridobivanje toplote, za rabo vode za zasneževanje smučišč pa 0,066 EUR na m3 odvzete vode. Od tako izračunanega zneska vodnega povračila je odštel akontacijo, ki jo je že vplačal zavezanec. Zavezancu vodno povračilo za odvzeto vodo, ki jo je vpisal v osnovo za lastno oskrbo s pitno vodo za leto 2013 ni obračunal, upoštevaje določbo 1. alinee petega odstavka 7. člena Uredbe.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 3555-81/2014-2 z dne 9. 10. 2015 pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Dodatno je zavrnilo ugovor tožnika, da so členi 5, 6, 8 in 9 Uredbe v neskladju z Ustavo, o čemer je že odločilo Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-215/11-10 z dne 10. 1. 2013. 5. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da vodno povračilo predstavlja nadomestitev stroškov, ki so povzročeni z obremenjevanjem vode, po načelu, da te stroške nosi njegov povzročitelj. Upravljanje voda naj bi temeljilo na domnevi, da je rabo vode treba načrtovati tako, da se stanje voda ne poslabšuje. Vsaka raba vode naj bi pomenila obremenjevanje voda, zato naj bi za vsako posebno rabo vode bilo treba plačevati vodno pravico in vodna povračila. Vodno povračilo naj bi imelo naravo okoljske dajatve za rabo naravne dobrine in naj bi se po svoji funkciji razlikovalo od plačil povezanih z izkoriščanjem javnega dobra. Vodno povračilo ni davek, ampak odmena ki jo plača imetnik vodne pravice, zato ker rabi vodo. Ker je vodno povračilo dajatev za obremenjevanje voda, je izključni kriterij za določitev vodnega povračila dejanski obseg porabljene vode, kot je to določeno v prvem odstavku 5. člena Uredbe.

6. Tožena stranka navedenega pri določitvi vodnega povračila za pridobivanje toplote ni upoštevala, saj z izpodbijano odločbo zahteva plačilo vodnega povračila za celotno količino dovoljenega odvzema termalne vode, kot to izhaja iz koncesijske pogodbe, ne pa zgolj za dejansko porabljeno vodo. Na tak način je vodno povračilo plačilo katerega se zahteva od tožnika postalo vir zbiranja proračunskih sredstev preko obsega, ki je potreben za pokrivanje stroškov, s tem pa se izniči namen vodnega povračila kot okoljske dajatve, to je spodbujanja zmanjševanja obremenjevanja okolja zaradi rabe naravnih dobrin.

7. Tožeča stranka je pred leti napovedala odvzem velike količine vode za pridobivanje toplote na podlagi mnenja Geološkega zavoda RS danega upoštevaje kapaciteto same vrtine, to pa je bilo upoštevano tudi pri sklepanju koncesijske pogodbe, s katero je bilo tožniku kot koncesionarju dovoljeno odvzemati termalno vodo iz vodnega vira CE-2/95 v k.o. ... za potrebe kopališč in ogrevanje prostorov, namenjenih turistični dejavnosti. Količina porabljene vode pa ni bila takšna kot napovedano, saj tožnik letno porabi zgolj eno tisočinko napovedane porabe, kar je razvidno iz meritev, ki jih tožnik izvaja v sodelovanju z Geološkim zavodom. Tožnik pridobljene podatke, ki se avtomatično zapisujejo zbira in enkrat na leto posreduje Agenciji RS za okolje. Glede na navedeno je izpodbijana odločba tožene stranke, v kateri je naloženo plačilo vodnega prispevka tudi za vodo, ki je ni porabila, nepravilna in nezakonita. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, ki jih je upravni organ druge stopnje še dopolnil. Sodišče se z njimi strinja in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. V zadevi ni sporno, da je tožnik imetnik vodne pravice za potrebe kopališč in ogrevanja prostorov, namenjenih turistični dejavnosti na podlagi koncesijske pogodbe št. 35503-41/2005 z dne 25. 7. 2005 z največjim skupnim odvzemom 30 l/s oziroma 570.000 m3 na leto. V zadevi tudi ni sporno, da je tako dobljeno količino upravni organ prve stopnje zmanjšal za 7.592 m2, to je za količino vode, porabljene za potrebe kopališča in po izračunu po ceni 0,974 EUR za MWh energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, ki je določena s sklepom Vlade o določitvi cene na osnovi vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013 (v nadaljevanju sklep Vlade 2013), izračunal znesek vodnega povračila za pridobivanje toplote. Med tožnico in toženo stranko je sporna količina vode (570.000 m3), ki je bila določena kot osnova za izračun letne količine energije za pridobivanje toplote.

11. Imetnik vodne pravice je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo sorazmerno obsegu vodne pravice (prvi odstavek 124. člena ZV-1). Vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenitvijo voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja na katerem se izvaja vodna pravica (peti odstavek 124. člena ZV-1). Vlada je to storila z Uredbo, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jih določa vodna pravica. Osnova za obračunavanje vodnega povračila pa je na podlagi 9. alinee 6. člena Uredbe za pridobivanje toplote; energija, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, izražena v MWh. Iz navedenega torej izhaja, da je tožena stranka pravilno obračunala vodno povračilo za pridobivanje toplote v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo lahko tožnik odvzel na podlagi dodeljene vodne pravice, upoštevaje pri tem prvi odstavek 5. člena, 9. alineo 6. člena ter 4. alineo prvega odstavka 9. člena Uredbe, ki izrecno določajo, da se na podlagi meril za določitev višine vodnega povračila iz 5. člena Uredbe zavezancu za plačilo vodnega povračila obračuna vodno povračilo za pridobivanje toplote v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi vodne pravice.

12. Ugovor tožnika, da je treba upoštevaje prvi odstavek 5. člena Uredbe, ki kot ključni kriterij določa dejanski obseg porabljene vode upoštevati le dejansko odvzeto vodo, saj je pred leti napovedal odvzem velike količine vode za pridobivanje toplote na podlagi mnenja Geološkega zavoda RS, upoštevaje kapaciteto same vrtine, kar je bila osnova za sklepanje koncesijske pogodbe, s katero je bil tožniku koncesionarju dovoljeno odvzemati termalno vodo izvornega vira CE-2/95 za potrebe ogrevanja, ni utemeljen. Kot je bilo že navedeno je Vlada v Uredbi podrobneje uredila način določanja višine vodnega povračila in način njegovega obračunavanja, odmere in plačevanja ter merila za njegovo znižanje in oprostitev. V prvem odstavku 5. člena Uredbe je med drugim določeno, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki ga določa vodna pravica. V drugem in tretjem odstavku 5. člena Uredbe pa sta določeni še dodatni merili, ki omogočata znižanje višine vodnega povračila. Če je obseg rabe vode odvisen od letne razpoložljivosti vodnega dobra, se višina vodnega povračila zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Če pa je obseg rabe odvisen od načina rabe končnega uporabnika, ki ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, se višina zmanjša sorazmerno razmerju med dejanskim letnim obsegom in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica. Tožbena navedba, da porabi le eno tisočinko vodne dobrine iz koncesijske pogodbe tako ni upoštevna, saj tožnik v tožbi ne navaja, da način rabe vode ne omogoča polnega izkoriščanja vodne pravice, zato tudi ni razlogov za sorazmerno zmanjšanje višine vodnega povračila, kakor zmotno meni tožnik.

13. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi U-I-215/2011-10 z dne 10. 1. 2013 odločilo, da členi 5, 6, 8 in 9 Uredbe niso v neskladju z Ustavo. Načelo ekonomskega vrednotenja, ki vključuje stroške obremenjevanja, je izvedba načela plačila za obremenjevanje iz 10. člena ZV-1 na področju upravljanja voda. Zakonodajalec je pri ureditvi višine vodnega povračila določil merila, ki omogočajo izvedbo tega temeljnega načela. Zgolj dejstvo, da morajo zavezanci za vodno povračilo plačevati tudi plačilo za vodno pravico glede na razpoložljivost vode, ne more pomeniti, da obseg vodne pravice ne bi smel biti tudi en od meril pri določitvi vodnega povračila. Sodišče pri tem dodaja, da do situacije, kot je obravnavana ob upoštevanju 1. točke prvega odstavka 135. člena ZV-1 sploh ne bi moglo priti, saj v primeru, če stranka dve zaporedni leti ne izvaja vodne pravice, slednja po samem zakonu preneha, z njo pa tudi obveznost plačila vodnega povračila. Obračun, po katerem bi bila višina vodnega povračila odvisna le od tožnikove potrebe za rabo vode, bi pomenil uvedbo kriterija za odmero oziroma znižanje, ki ne izhaja iz ZV-1. 14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.