Jedro

Investitorka je dolžna izvajati dostop do javne ceste na način, s katerim ne bo posegala v druga zemljišča razen v za to predvidena. V nasprotnem primeru ima tožnik zaradi varstva svoje posesti in lastninske pravice zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku, ne more pa s temi razlogi preprečiti izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo.

V obravnavanem primeru izpodbijano dovoljenje ni bilo izdano za gradnjo dovoza, saj ta že obstaja v obliki lokalne ceste, zato so za to zadevo nepomembne določbe PUP, ki predpisujejo širino cest oz. dovozov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim enotnim dovoljenjem za gradnjo dovolila investitorki A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradnjo stanovanjske hiše s frizerskim salonom, komunalno, prometno in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 2920 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji ter v skladu z lokacijsko dokumentacijo (LD) št. 35008/2013/00/946-7 z dne 11. 12. 2000, ki jo je izdelal projektant B. d.o.o. v novembru 2000 ter verificirala Občina ... Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se parc. št. 2920 k. o. ... delno nahaja v prvem območju kmetijskih zemljišč, to je v območju urejanja VK 29/1-1, delno (južni del) pa v območju R-razpršena gradnja, kjer se bo izvajal gradbeni poseg. Območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Velike Lašče (v nadaljevanju PUP).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi na podlagi pojasnila prvostopenjskega organa navaja, da se gradbeno dovoljenje v izreku sklicuje na verifikacijsko številko 35008/213/00/946-7 z dne 11. 12. 2000 zato, ker je šele s to potrditvijo Občine ..., ki se nahaja na 10. strani LD, ta dokumentacija postala veljavna. Pritožbeni organ poudarja, da je občina s to listino potrdila skladnost LD št. 624 izdelovalca B. z dne 10. 11. 2000 s prostorskim izvedbenim aktom. Zato po mnenju upravnega organa druge stopnje ni bila pravilna ugotovitev Vrhovnega sodišča RS v sklepu z dne 8. 10. 2008, posledično pa tudi ne ugotovitev Upravnega sodišča RS v sodbi z dne 6. 11. 2008, da se LD pod št. 35008/213/00946-7 z dne 11. 12. 2000 v spisu ne nahaja. V nadaljevanju drugostopenjski organ navaja podrobne razloge, s katerimi ugotavlja, da je načrtovani poseg v skladu z določbami PUP. Glede dostopa med drugim ugotavlja, da se obravnavano zemljišče prometno navezuje na lokalno asfaltno cesto parc. št. 4007/1 širine od 3,00 do 3,5 m. V zvezi s tem je bil 3. 4. 2002 opravljen ogled na kraju samem, prisoten je bil tudi tožnik. V zapisniku je tako ugotovljeno, da širina dovozne poti v naravi znaša okoli 4 m (dejanska meritev na terenu), širina 3,00 do 3,5 m, ki je navedena v lokacijski dokumentaciji, pa je širina asfaltne prevleke. Iz zapisnika je sicer razvidno, da pritožniki (med njimi tudi tožnik) vztrajajo pri navedbah v pritožbi, kjer se trditve ne skladajo z ugotovitvami na terenu in v lokacijski dokumentaciji, kot je ugotovljeno zgoraj, vendar pritožniki nasprotnega niso dokazali, ugotovitvam na obravnavi pa niso oporekali in so zapisali podpisnik.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že v upravnem postopku uveljavljal, da zaradi nagiba terena dostop do parcele investitorke ni mogoč brez posega v njegovo parcelo. Investitorka je takšno protipravno poseganje v njegovo lastnino nato tudi dejansko izvajala, zaradi česar se tožnik čuti izigranega. Izvršilni in sodni organi ne morejo delovati na podlagi izvršenih dejanj, ampak le na podlagi zakonodaje. Nadalje meni, da je bila storjena napaka s tem, ko je bilo po razveljavitvi odločbe Ministrstva za okolje in prostor (MOP) o zadevi odločeno na drugi stopnji, namesto da bi bila zadeva vrnjena v odločanje prvostopenjskemu organu. Zaradi takšne napake v postopku je nepotrebna razprava o dejanskih okoliščinah, povezanih z njegovim nasprotovanjem prvostopenjski odločbi. Če naslovno sodišče „to želi, pa ima v spisu tudi vse dosedanje vloge tožnika“, ki se nato sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe v izogib očitku, da bo sodišče odločalo le o tožbenih navedbah. V zaključku poudarja, da so mu bile v dosedanjem postopku kršene nekatere njegove osnovne pravice stranke v postopku in osnovne pravice državljana RS, zato pričakuje, da bo sodišče obravnavalo vse okoliščine tega primera in ustrezno odločilo. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Toženka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev sodbe.

Prizadeta stranka A.A. na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče glede na tožbene navedbe, da se tožnik sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe, uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008 in U 1476/2007. Navedeno izhaja iz 1. odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s 1. odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po določbi 2. odstavka 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Sodišče na podlagi podatkov U vpisnika tega sodišča ugotavlja, da se je v zvezi z obravnavano gradnjo že vodil upravni spor na podlagi tožbe, ki jo je tožnik vložil 7. 6. 2002 zoper odločbo MOP št. 351-08-152/01-FM z dne 24. 4. 2002 (zadeva U 1084/2002). Po razveljavitvi sodbe tega sodišča z dne 17. 4. 2003 s strani Vrhovnega sodišča RS je bila zadeva vpisana pod U 1052/2004, po ponovni razveljavitvi prvostopenjske sodbe z dne 8. 12. 2004 pa pod U 2189/2008. V tem (zadnjem) postopku je Upravno sodišče RS odločilo s sodbo z dne 6. 11. 2008, s katero je v skladu s stališčem v sklepu Vrhovnega sodišča I Up 113/2005 z dne 8. 10. 2008, da se lokacijska dokumentacija št. 35008/213/00/946-7 z dne 11. 12. 2000, ki je navedena v izreku enotnega dovoljenja za gradnjo, ne nahaja v upravnih spisih, izpodbijano odločbo MOP odpravilo in zadevo vrnilo tožencu, to je MOP, v ponovni postopek.

Ker je sodišče s sodbo U 2189/2008 odločalo o zakonitosti drugostopenjske odločbe - tožba zoper njo je bila vložena v skladu z določbami prej veljavnega ZUS -, je po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo organu, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Z odpravo drugostopenjske (pritožbene) odločbe je nastalo stanje, ko o tožnikovi pritožbi še ni bilo odločeno, zato je moral pritožbeni organ v ponovljenem postopku ponovno odločiti tudi o njej. Zato je nepravilno tožbeno stališče, da bi moral v ponovljenem postopku odločati upravni organ prve stopnje.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je drugostopenjski organ nato v odločbi z dne 30. 11. 2010 v 2. točki izreka zavrnil tožnikovo pritožbo zoper enotno dovoljenje za gradnjo, v obrazložitvi pa za to navedel podrobne razloge (3. do 8. stran obrazložitve), in sicer zlasti z vidika izpolnjevanja pogojev za izdajo dovoljenja glede na določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO) in PUP (Uradni list SRS, št. 6/86 in Uradni list RS, št. 40/92 in naslednji). Na ta način je dopolnil razloge prvostopenjske odločbe, za kar ima podlago v 1. odstavku 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Zato ne drži, da se je upravni organ v ponovljenem postopku opredelil le do okoliščine v zvezi z napačno navedeno lokacijsko dokumentacijo v izreku enotnega dovoljenja za gradnjo. V zvezi s slednjim sodišče le dodaja, da v celoti sprejema pojasnilo pritožbenega organa, da v izreku izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo navedena označba LD s št. 35008/213/00/946-7 z dne 11. 12. 2000 pomeni s strani Občine ... potrjeno LD št. 624 izdelovalca B. d.o.o. z dne 10. 11. 2000. Na ta način je bil odpravljen razlog iz prejšnjega upravnega spora, zaradi katerega se sodišče pri reševanju tožbe (pred tem pa že Vrhovno sodišče pri reševanju tožnikove pritožbe) ni moglo brez pomislekov opreti na dostopno lokacijsko dokumentacijo št. 624 z dne 10. 11. 2000 in je že iz tega razloga tožnikovi tožbi ugodilo, odpravilo drugostopenjsko odločbo z dne 24. 4. 2002 in zadevo vrnila MOP v ponovni postopek.

Iz izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo je razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval kot lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 2916/2 k.o. ... in da je načrtovani objekt od meje njegovega zemljišča oddaljen 4 m. Tožnik tako določenemu odmiku v tožbi ne oporeka, sporen pa je dostop do objekta, katerega izvajanje naj bi zaradi nagiba terena povzročalo posege v njegovo parcelo.

Navedeni ugovor ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Iz izreka izpodbijanega dovoljenja je namreč razvidno, da je dovozna cesta za objekt regionalna cesta Ljubljana-Kočevje, dostop do načrtovanega objekta pa je zagotovljen z lokalne ceste parc. št. 4007/1, ki leži na južni strani zemljišča posega. Ker iz navedenega ne izhaja, da se dostop zagotavlja po zemljišču v tožnikovi lasti, je investitorka dolžna izvajati dostop na način, s katerim ne bo posegala v druga zemljišča razen v za to predvidena. V nasprotnem primeru ima tožnik zaradi varstva svoje posesti in lastninske pravice zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku, ne more pa s temi razlogi preprečiti izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo.

V zvezi z dostopom, ki se v obravnavanem primeru zagotavlja po lokalni cesti, kar ni sporno, sodišče samo še dodaja, da PUP v 15. točki 4. člena določa merila in pogoje glede prometnega urejanja, kar pomeni, da določbe v tem delu zavezujejo investitorje posegov, ki se nanašajo na prometno urejanje. Ker v obravnavanem primeru izpodbijano dovoljenje ni bilo izdano za tovrstni poseg in tožnica ne bo gradila dovoza, saj ta že obstaja v obliki lokalne ceste, so za to zadevo po presoji sodišča nepomembne določbe v 15.3. točki iste določbe PUP, ki predpisujejo širine cest oz. dovozov. Zato je treba upoštevati 15.5. točko, ki določa, da mora imeti vsaka gradbena parcela zagotovljen dovoz za motorna vozila. Kot je razvidno iz PGD dokumentacije, je Občina ... izdala prometno soglasje št. 2736/00 z dne 8. 11. 2000, s katerim daje investitorki A.A. soglasje za javno pot parc. št. 4007/1 v zvezi z gradnjo stanovanjske hiše s poslovnim prostorom na zemljišču parc. št. 2920 k.o. ...

Na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene trditve o kršitvah pravil upravnega postopka in ustavnih pravic. Ti očitki niso obrazloženi, zato njihov preizkus ni mogoč.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.