Jedro

Med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka s pravnomočno odločitvijo pristojnega organa spoznana za odgovorno storitve prekrška iz 4. točke 1. odstavka 75. člena ZZasV. Torej so nastopile vse pravno-relevantne okoliščine, ki jih predvideva 3. odstavek 36b. člena ZZasV in na podlagi katerih je upravni organ izdal izpodbijano odločbo. Ker morajo biti za pridobitev licence kumulativno podani vsi pogoji iz 35a., 36., 36a., kot tudi posebni pogoji iz 36b. člena ZZasV, je za zavrnitev vloge tožeče stranke dovolj že to, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega izmed posebnih pogojev iz 36b. člena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za podelitev licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je zastopnik pravne osebe podal vlogo za pridobitev licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja in da je tožena stranka zaradi postopka v prekršku zaradi storitve prekrška po 4. točki 1. odstavka 75. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS št. 126/03 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZasV) prekinila postopek do pravnomočnosti odločbe o prekršku. Odločba o prekršku je postala pravnomočna dne 24. 10. 2008 in je bil tožeči stranki ter njeni odgovorni osebi izrečen opomin. V nadaljevanju tožena stranka navaja, kateri so pogoji za podelitev licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja. Sklicuje se na 3. odstavek 36. b člena ZZasV, kjer je določeno, da gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je bil s pravnomočno odločitvijo pristojnega organa spoznan za odgovornega storitve prekrška iz 1. do vključno 6. točke 1. odstavka 75. člena ZZasV, ne more pridobiti licence pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe. Tožeča stranka in njena odgovorna oseba sta bili s pravnomočno odločbo spoznana za odgovorno storitve prekrška po 4. točki 1. odstavka 75. člena ZZasV, ker sta opravljali zasebno varovanje z osebo, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje zasebnega varovanja. Ta oseba je dala vlogo za izdajo službene izkaznice za varnostnika 11. 7. 2008, dejstvo pa je, da je opravljala dejavnost zasebnega varovanja že pred tem, čeprav ni izpolnjevala pogojev in še ni imela službene izkaznice. Tožena stranka je presojala tudi okoliščine prekrška in pri tem uporabila načelo sorazmernosti. Namen 3. odstavka 36. b člena ZZasV je, da pravna oseba zaradi kršitev ne more pridobiti licence pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe, s čemer se ščiti javni interes. Ta odločba onemogoča, da bi nove licence pridobila pravna oseba, ki je bila kaznovana zaradi kršitev, zaradi katerih bi ji bila lahko odvzeta licenca. Zaradi storjenega prekrška bi lahko bila tožeči stranki tudi odvzeta licenca za varovanje ljudi in premoženja, ki jo že ima. Na podlagi uporabe načela sorazmernosti tožena stranka ni odvzela te licence, pač pa ugotavlja, da ne izpolnjuje pogojev za podelitev nove licence, saj na podlagi 3. odstavka 36. b člena ZZasV ne more pridobiti nove licence pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe o prekršku.

Tožeča stranka v tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in navaja, da so v 35. a členu ZZasV navedeni tudi pogoji, da za pridobitev navedene licence ne sme za lastnike, zakonite zastopnike, prokuriste in člane nadzornega sveta biti zadržkov javnega reda, vsebina katerih je določena v 36. členu. Citira tudi vsebino 36. a člena ZZasV, ki določa, da za lastnike, zakonite zastopnike, prokuriste in člane nadzornega sveta ne sme biti varnostnih zadržkov, ki so določeni v 2. odstavku 36. a člena. Teh zadržkov tožena stranka sploh ni preverjala, kar pomeni, da splošnih pogojev za pridobitev licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja v postopku ni ugotavljala in zato ni mogla meritorno odločati o vlogi tožeče stranke. Tožena stranka je presojala samo izpolnjevanje posebnih pogojev za pridobitev licence. To pa so tisti pogoji, ki se jih uporabi naknadno in šele potem, ko se ugotovi, da je vlagatelj izpolnil ostale pogoje. Torej tožena stranka ni ugotavljala izpolnjevanje pogojev iz 35. a, 36. in 36. a člena ZZasV. Razen tega tožeča stranka tudi navaja, da se odločba o prekršku nanaša na varnostnika, ki je izvajal varovanje premoženja in ne sistemov tehničnega varovanja. Za sam sistem tehničnega varovanja je v 35. a členu določen pogoj, da mora vlagatelj zaposlovati s polnim delovnim časom najmanj 3 varnostne tehnike in ne varnostnika. Konkretna odločba o prekršku se je tako nanašala na varnostnika in ne na varnostnega tehnika. Poleg tega je odločba o prekršku vsebovala kot sankcijo opomin, medtem ko 75. člen ZZasV predvideva plačilo globe v določeni višini, kar tožeči stranki ni bilo izrečeno. Očitno je bila kršitev tako majhnega pomena, da se je prekrškovni organ odločil, da bo izrekel zgolj opomin in ne plačilo globe. Zaradi tega odločitev tožene stranke predstavlja pretiran ukrep in presega načelo sorazmernosti. Prekršek, ki ga je storila tožeča stranka, je prekršek v sistemu varovanja premoženja in ne ljudi in sistema tehničnega varovanja in gre zato za nesorazmeren ukrep. V zakonu je glede odvzema licence določeno, da organ, ki odloča o odvzemu, lahko odloči, ali se odvzamejo vse licence ali samo tista, katera je kršena. Navedeno bi pomenilo, da je tožena stranka načelo sorazmernosti uporabila v hujši obliki, kot bi ga lahko uporabila pri odvzemu licence po 41. členu. Tožena stranka je posegla tudi v ustavno pravico tožeče stranke glede gospodarske pobude po 74. členu ustave. Načelo sorazmernosti bi morala presojati tudi v kontekstu te ustavne določbe in upoštevati, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki opravlja dejavnost, katera ni v nasprotju z javno koristijo. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi dejstvo, da tožeča stranka za isti ali podoben prekršek nikoli ni bila kaznovana. Tožeča stranka tudi predlaga sodišču, naj pri ustavnem sodišču vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti 3. odstavka 36. b člena ZZasV v povezavi s 74. členom ustave. Ukrep, ki ga določa 3. odstavek 36. b člena ZZasV ni v sorazmerju s kršitvami glede na 1. odstavek 75. člena ZZasV. Določeno bi moralo biti, da je organu, ki odloča v konkretni zadevi, dana diskrecijska pravica glede odločitve v zvezi s kršitvijo od 1. do 6. točke 1. odstavka 75. člena ZZasV. Navedeno nesorazmerje je očitno vidno tudi v 41. členu ZZasV, kjer lahko Ministrstvo za notranje zadeve odvzame licenco, v kolikor so podane določene kršitve, navedene v 1. odstavku navedenega člena. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki in da naj naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku petnajstdnevnega paricijskega roka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala na podlagi zakona, veljavnega ob izdaji odločbe. Ugotovila je vsa pravno pomembna dejstva tako, da je preverila tudi izpolnjevanje posebnih pogojev za pridobitev licence. Določba 1. odstavka 36. b člena zahteva kumulativno izpolnjevanje vseh pogojev za pridobitev licence, tako tistih, navedenih v 35. a členu, kot tistih, vsebovanih v 36. členu (zadržki javnega reda), 36. a členu (varnostni zadržek) in 36. b členu (posebni pogoji za pridobitev licence). Zmotno je stališče tožeče stranke, da so posebni pogoji po 36. b členu lahko le tisti, ki se jih lahko uporabi naknadno, ko se ugotovi, da so izpolnjeni pogoji po zakonu za pridobitev licence. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla zgolj dejstva, zaradi katerih je zavrnila podelitev, nesmiselno pa bi bilo navajati pogoje, ki jih tožeča stranka izpolnjuje. Tožena stranka je ugotavljala tudi dejstva in okoliščine prekrška, za katerega je tožeča stranka bila spoznana za odgovorno. Tožena stranka je ugotovila izpolnjevanje splošnih pogojev po 35. a členu ZZasV, tako da navedba tožeče stranke, da tožena stranka teh pogojev ni ugotavljala, ni točna. Ne drži tudi navedba, da gre za edino kršitev ZZasV, saj je bila tožeča stranka in njena odgovorna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po istem členu, ker je 19. 8. 2007 opravljala varovanje z osebama, ki nista izpolnjevali pogojev. Teh kršitev pri odločitvi o zavrnitvi oziroma odvzemu licence ni upoštevala, ker sta bili storjeni pred spremembo ZZasV. Dejstvo, da je bila tožeča stranka kaznovana zgolj z opomini in ne z globo, ne spremeni dejstva, da je bila spoznana za odgovorno za hujšo kršitev, za katero je možen tudi odvzem licence. Opomin je le ena izmed sankcij za prekršek. Opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja z osebami, ki ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje zasebnega varovanja, sodi med hujše prekrške zakona, zaradi katerih je možen tudi najhujši ukrep, to je odvzem licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Ta določba je smiselna, saj onemogoča, da bi gospodarska družba, ki ji je bila licenca odvzeta, takoj po odvzemu zaprosila za novo licenco in na tak način nemoteno nadaljevala s svojim delom ali celo kršitvami. Enako tudi onemogoča, da bi imetniki licenc, ki huje kršijo ZZasV, pridobivali nove licence. Tožeča stranka poseduje tri licence za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja. Tožena stranka je okoliščine prekrška presojala na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) in je tehtala sorazmernost izrečenih ukrepov glede na cilj, pri čemer je zasledovala javni interes. Ocenila je, da je poseg primeren za dosego želenega cilja, kar predstavlja varstvo pravic drugih in javni interes, izražen v pričakovanju zagotavljanja osebne varnosti in varnosti premoženja, pa tudi v zagotavljanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka kršila zakon in da so izpolnjeni pogoji za odvzem licence za varovanje ljudi in premoženja, ko pa je presojala, ali bi zaradi storjene kršitve izrekla ukrep odvzema licence za varovanje ljudi in premoženja, je ugotovila, da bi v primeru, če bi tožeči stranki odvzela omenjeno licenco, nastala velika škoda, saj je na licenco vezanih več pogodb o delu večje vrednosti, zaradi česar bi bil ukrep nesorazmeren. Odločila se je za milejši ukrep, s katerim bo v zadostni meri zavarovan javni interes. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tretji odstavek 36. b člena ZZasV določa, da gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik, ki je bil s pravnomočno odločitvijo pristojnega organa spoznan za odgovornega storitve prekrška iz 1. do vključno 6. točke 1. odstavka 75 člena tega zakona, ne more pridobiti licence pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka s pravnomočno odločitvijo pristojnega organa spoznana za odgovorno storitve prekrška iz 4. točke 1. odstavka 75. člena ZZasV. Torej so v konkretnem primeru nastopile vse pravno-relevantne okoliščine, na podlagi katerih je upravni organ v skladu s citiranim določilom izdal izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka navaja kot kršitev postopka to, da naj tožena stranka ne bi posebej ugotavljala izpolnjevanja pogojev iz 35. a, 36. in 36. a člena ZZasV. S tem v zvezi sodišče meni, da v obravnavni zadevi niti ni bistveno, ali je tožeča stranka ugotavljala izpolnjevanje teh pogojev, saj morajo biti kumulativno podani vsi pogoji za pridobitev določene licence (v konkretnem primeru licence za izvajanje sistemov tehničnega varovanja), tako pogoji iz 35. a člena, 36. in 36. a člena, kot tudi posebni pogoji za pridobitev licence iz 36. b člena, katerih eden izmed njih je sporen v obravnavni zadevi. Ker morajo biti kumulativno podani vsi pogoji, je za zavrnitev vloge tožeče stranke dovolj že to, da tožeča stranka ne izpolnjuje enega izmed posebnih pogojev iz 36. b člena ZZasV. Prav tako je po mnenju sodišča v obravnavni zadevi tudi brezpredmetno to, ali je pri konkretnem prekršku določena oseba izvajala naloge varnostnika, ki je izvajal varovanje premoženja in ne sistemov tehničnega varovanja. Tretji odstavek 36. b člena namreč določa, da se licence ne more pridobiti pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe že zgolj iz razloga, če je gospodarska družba spoznana za odgovorno za storitev prekrška iz 1. do vključno 6. točke 1. odstavka 75. člena tega zakona, pri čemer zakon posebej ne določa konkretnih okoliščin prekrška. Iz navedenega razloga so tudi brezpredmetne tožbene navedbe, da je bila tožeči stranki kot sankcija izrečena zgolj opomin, saj 3. odstavek 36. b člena ZZasV ne določa, kakšna sankcija mora biti izrečena, da se zavrne vloga za pridobitev licence, ampak zadostuje že to, da je gospodarska družba ali samostojni podjetnik posameznik spoznan za odgovornega storitve prekrška iz 1. do vključno 6. točke 1. odstavka 75. člena ZZasV. Prav tako pa je tožeča stranka tudi ustrezno uporabila načelo sorazmernosti iz razlogov, kot so navedeni v izpodbijani odločbi. Pojasnila je, da je namen 3. odstavka 36. b člena ZZasV, da pravna oseba zaradi kršitev ne more pridobiti licence pred potekom štirih let od pravnomočnosti odločbe, s čemer se ščiti javni interes in da ta določba onemogoča, da bi nove licence pridobila pravna oseba, ki je bila kaznovana zaradi kršitev, zaradi katerih bi ji bila lahko odvzeta licenca. Na podlagi uporabe načela sorazmernosti tožena stranka ni odvzela tožeči stranki drugih licenc, temveč ji le ni podelila dodatne licence. V ustavno pravico tožeče stranke glede gospodarske pobude po 74. členu ustave ni bilo poseženo. Tožena stranka je s tem, ko je izdala izpodbijano odločbo, imela za izdajo odločbe zakonito podlago, konkretno določilo 3. odstavka 36. b člena ZZasV. 36. b člen ZZasV ni v nasprotju s 74. členom ustave, saj ta določba, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, onemogoča, da bi gospodarska družba, ki huje krši ZZasV, pridobivala nove licence, kar je smiselno z vidika varovanja javnega interesa. Vsaka ustavna pravica, tudi pravica do svobodne gospodarske pobude, je lahko tudi omejena s pravicami drugih, to omejitev pa v konkretnem primeru po mnenju sodišča na ustrezen način omejujejo določila ZZasV, zaradi česar sodišče ni sprožilo postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 36. b člena ZZasV.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1), zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.