Jedro

Revolucionarno nasilje kot družbeni pojav v konkretnih pojavnih oblikah lahko podlaga za uporabo določbe 5. člena ZDen.

Splošne razmere v kritičnem času, ko je politična klima (posebej na obravnavanem območju) ustvarjala pogoje za podržavljenje zemlje, je pomemben element pri opredeljevanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. To pa ne izključuje dolžnosti sodišča, da mimo splošnih razmer ugotovi tudi konkretne okoliščine, ki slede iz same formulacije 5. člena ZDen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je predlagateljica upravičena do denacionalizacije nepremičnin, ki so vpisane v vl. št... k.o... ter do solastnega dela nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o..., ki so prešle v državno last na podlagi darilne pogodbe z dne 26.6.1962 med D. M., D. M. in C. K. na eni strani ter Občino ... na drugi strani ter na podlagi darilne pogodbe z dne 29.4.1963, sklenjene med G. M. por. C. in Občino ...

Pritožbi nasprotnega udeleženca je sodišče druge stopnje ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je predlagateljičin predlog za denacionalizacijo opisanih nepremičnin zavrnilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje vlaga predlagateljica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo spremembo z zavrnitvijo pritožbe nasprotnega udeleženca ter potrditvijo sklepa sodišča prve stopnje, ali pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je upravičenost predlagateljice do denacionalizacije obrazložilo z ugotovljeno prisilo in zvijačo državnega organa. Pri tem se je oprlo na oceno izvedenih dokazov, predvsem na zaslišanje predlagateljice in prič A. K., B. B. in S. V. Sodišče druge stopnje je pri presoji vsebine pravnega razmerja na ugotovljeno dejansko stanje vezano. V nasprotju s tem je sodišče druge stopnje izvedene dokaze ocenilo drugače in štelo, da zatrjevana sila in zvijača državnega organa ni podana. Drugačno dokazno oceno od sodišča prve stopnje pa sodišče druge stopnje lahko sprejme le na obravnavi na pritožbeni stopnji v skladu z določbo 1. točke 373. člena ZPP. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa je predlagateljica zatrjevala tudi zvijačnost ravnanja oblastnih organov. Njeni materi je bila obljubljena socialna pomoč v zameno za podaritev premoženja, te pomoči pa nato ni bilo. Tudi davki so se namerno prekomerno zviševali. Sodišče prve stopnje je zvijačnost oblastnih organov posebej ugotavljalo, sodišče druge stopnje pa se do tega vprašanja ni opredelilo. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Posledično je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Ob ugotovljeni zvijačnosti oblastnih organov bi bilo treba pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje zavrniti. Sodišče druge stopnje zmotno tolmači silo in grožnjo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji. Zadostuje namreč, da oblastni organ zlorablja stisko drugega, kar pa je v tem postopku bilo zanesljivo ugotovljeno.

Nasprotni udeleženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka za denacionalizacijo oprlo predvsem na izpoved priče S. V., ki je bil v 60. letih referent za splošno ljudsko premoženje pri Občini ... Iz njegove izpovedi sklepa na obstoj pritiska oblastvenih organov na lastnike nepremičnin, naj svojo lastnino prepuste državi, v zameno pa bodo dobili otroške dodatke, prosti pa bodo davčnih obveznosti, ki so jih zaradi slabih ekonomskih razmer potiskale v pomanjkanje. Darilni pogodbi, ki sta predmet tega postopka, sta bili izsiljeni zaradi stiske darovalk. Svoj solastni del nepremičnin v J. pa je pokojna predlagateljičina mati podarila zaradi zvijače oblastnih organov: obljubljali so ji socialno pomoč, ki pa je po prepustitvi zemlje v državno last niso dajali. V sklepu sodišča prve stopnje so torej opisane socialno ekonomske razmere v tistem času in posredna prisila državnih organov nad lastniki zemljišč in stavb, naj svojo lastnino prepuste državi. Dokazano naj bi bilo tudi prej opisano zvijačno ravnanje oblasti, kar pogojuje uporabo določbe 5. člena ZDen (Zakona o denacionalizaciji).

Sodišče druge stopnje pa šteje, da sta sporna pravna posla sicer sklenjena v socialnih razmerah in družbeni klimi iz začetka 60. let (kmetje so se naseljevali v mesta in zapuščali zemljo), da pa ni podlage za sklepanje, da je nad predlagateljico in njeno materjo bila izvajana prisila ali grožnja. Ker ni obstojalo konkretno ravnanje oblastnega predstavnika, ki bi protipravno vplivalo na njuno voljo, da sta podarili nepremičnine, uporaba določbe 5. člena ZDen ne prihaja v poštev.

Glede na revizijske navedbe sodišču druge stopnje ni mogoče očitati, da bi spremenilo prvostopno dokazno oceno in ob spremembi sklepa sodišča prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s 373. členom ZPP. Družbenoekonomske, socialne, pa tudi politične razmere v spornem času je upoštevalo v enakem obsegu kot sodišče prve stopnje. Pravno pa je presodilo drugače (4. točka 373. člena ZPP). Postavilo se je na stališče, da mora protipravno ravnanje oblasti ob sklenitvi pravnega posla biti konkretizirano in da je šele potem možna uporaba določbe 5. člena ZDen. Na načelni ravni takemu stališču ni mogoče v celoti odreči utemeljenosti. Čeprav je res, da je revolucionarno nasilje kot družbeni pojav v konkretnih pojavnih oblikah lahko podlaga za uporabo določbe 5. člena ZDen, pa je v obravnavanem primeru tako nasilje opredeljevano z opisom ekonomskih in socialnih razmer.

Predlagateljica je morala preživljati tri mladoletne otroke, kar jo je ob davkih in drugih izdatkih potiskalo v revščino. Njeno, tedaj že ostarelo mater, naj bi davčne obveznosti obremenjevale tako, da je bila potrebna socialne pomoči. Odločitev za podaritev zemlje državi in s tem za domnevno izboljšanje socialnega stanja je sicer šla na roke težnjam oblasti, da čimveč zemlje in drugih nepremičnin preide v državno last, vendar pa ugotovljeno dejansko stanje istočasno dopušča sklepanje, da je bil nagib pri sklenitvi obeh darilnih pogodb vendarle v tem, da predlagateljica in njena mati za brezplačno odtujitev dobita ustrezno odmeno: predlagateljica otroški dodatek, njena mati pa socialno pomoč. Zatrjevana prisila oblasti bi bila pri tem izenačena z ekonomsko socialnimi razmerami, ki naj bi jih ta (revolucionarna) oblast sama ustvarila; vendar pa konkretnih dejanj prisile in groženj predlagateljica ne navaja.

Splošne razmere v kritičnem času, ko je politična klima (posebej na obravnavanem območju) ustvarjala pogoje za podržavljenje zemlje, je pomemben element pri opredeljevanju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Zaradi namena zakona, da se odpravijo povojne krivice, je sprejeta širša podlaga za ugotavljanje razlogov za napake volje ob sklenitvi pravnih poslov, kakršna je bila v tedaj veljavnih pravnih pravilih bivšega Občega državljanjskega zakonika. To pa ne izključuje dolžnosti sodišča, da mimo splošnih razmer ugotovi tudi konkretne okoliščine, ki slede iz same formulacije 5. člena ZDen. Dosedanje dejanske ugotovitve obstoja nasilja in groženj ne potrjujejo. Obstoja prevare, katere se je poslužil državni organ, pa ne izključujejo. Na možnost prevare ob sklepanju spornih pravnih poslov je opozorilo sodišče druge stopnje že v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 12.4.1999. Gre za primerjavo obsega "podarjenega" premoženja z obljubljenimi in dejansko s strani državnega organa realiziranimi ugodnostmi.

Sodišče druge stopnje je dejansko stanje, ugotovljeno v sklepu sodišča prve stopnje, zaradi uporabe določbe 5. člena ZDen presojalo le s stališča zatrjevane sile in groženj državnega organa, ne pa določno tudi s stališča prevare, čeprav se ta zatrjuje. Iz vsebine razlogov je sicer mogoče sklepati, da je zadevo obravnavalo celovito, vendar zmotno. Ekonomsko socialne razmere naj bi izključevale uporabo določbe 5. člena ZDen same po sebi, ne glede na nagibe ob daritvi in ne glede na pričakovanja ugodnosti, ki naj bi se zato uresničile. V slednjem tiči zatrjevana napaka volje. Mati predlagateljice je po navedbah predloga pričakovala socialno pomoč, ki je ni dobila z obrazložitvijo, naj jo preživljajo otroci, torej predlagateljica. Slednja, ki je svoje nepremičnine podarila državi 10 mesecev kasneje, bi bila potisnjena v situacijo, ko bi ji ugodnost zaradi otroških dodatkov splahnela zaradi dodatnega preživljanja matere. V tem primeru bi se pričakovane ugodnosti ne uresničile, nagib za daritev pa bi naknadno odpadel. Za vsem bi mogla tičati prevara, ki jo je storil državni organ ob sklepanju darilnih pogodb.

Opisana materialnopravna razlaga je v izpodbijanem sklepu odpadla, zaradi česar tudi pritožba ni bila v celoti izčrpana. Del dejanskih ugotovitev ni bil preizkušen. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede zatrjevane zvijače državnega organa ostalo nepopolno ugotovljeno. To pa ima za posledico razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje (drugi odstavek 395. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih predlagateljica v reviziji ni zaznamovala.