Jedro

Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Prav zato materialnega procesnega vodstva ni mogoče omejevati s sklicevanjem na pristranskost sodnika, rekoč, da bi tak njegov poseg v pravdi vplival na njen končni rezultat (v prid eni ali drugi stranki postopka).

Materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo.

Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve, zadosti trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če toženec ugovarja tožbenemu zahtevku, mora tožnik za svoje trditve predložiti dokaze, po potrebi pa tudi dopolniti navedbe. Če toženec ugovarja le prenosnemu poslu (cesiji), mora dokazati obstoj veljavnega prenosnega posla, če ugovarja obstoju prenesene terjatve, pa mora tožnik dokazati tudi njen obstoj.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki, v delu, ki zadeva I. točko izreka prvostopenjske sodbe in delu 5. točke izreka, ki zadeva toženčeve pritožbene stroške, razveljavi in vrne sodišču druge stopnje v tem obsegu v novo sojenje; v preostalem delu se revizija tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroški; toženčevi revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v višini 300.960,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2003 do plačila, v II. točki pa je zavrnilo zahtevka za obstoj terjatev v višini 553.089,51 EUR in 2,001.194,00 EUR, obe z zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2003 do plačila.

2. Glede nasprotne tožbe je v II. točki izreka (pravilno bi bilo v III. točki) ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo 2,729.265,00 EUR z zamudnimi obrestmi od različnih datumov, v preostalem delu pa je nasprotni tožbeni zahtevek v III. točki izreka (pravilno bi bilo v IV. točki) zavrnilo (za plačilo 581.095,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2003 do plačila in za zamudne obresti od 305.565,32 EUR od 29. 9. 2004 do plačila).

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo delni umik tožbe in postopek v tem delu ustavilo ter še odločilo o stroških postopka.

4. Pritožbeno sodišče je v delu, ki je pomemben za odločanje v revizijskem postopku, pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo (ugodilo je le pritožbi tožene stranke glede stroškov postopka). Vsaka stranka se je pritožila v delu, v katerem ni uspela na prvi stopnji.

5. Reviziji sta vložili obe stranki postopka, vsaka v delu, v katerem ni uspela v pritožbenem postopku. Na prejeti reviziji nasprotne stranke nista odgovorili.

Revizija tožeče stranke (tožene po nasprotni tožbi)

6. Tožeča stranka z revizijo napada 1. točko izreka sodbe (in sklepa) pritožbenega sodišča, in sicer „iz vseh revizijskih razlogov“, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

7. Revident konkretizira le procesne kršitve. Graja stališče sodišč nižjih stopenj, da ni postavil ustreznih trditev glede prodaje lesa in glede plačila kupnine. Dodaja, da razen gole navedbe o tem sodba sodišča druge stopnje ničesar ne pove, v čem naj bi bile njegove (tožnikove) trditve neustrezne. Zaradi manjkajočih razlogov sodbe sodišča druge stopnje po njegovem mnenju ni mogoče preizkusiti. Na podoben način graja obrazložitev pritožbenega sodišča v delu, ki zadeva materialno procesno vodstvo.

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da je za toženo stranko uvozila in dobavila les, ki ga je zaračunala z dvema računoma, št. 37-2003 z dne 25. 2. 2003 (dokazna listina A 65 in A 403) in 55-2003 z dne 15. 5. 2003 (dokazna listina A 66 in A 404). V pripravljalni vlogi z dne 4. 5. 2006 je v XV. točki navedla, da bosta o uvozu in dobavi lesa „vedela povedati oba takratna direktorja družb.“ Priložila je še dokazilo o svojem plačilu tujemu dobavitelju lesa.

9. Sodišče prve stopnje je navedlo (drugi odstavek na 11. strani odločbe), da tožeča stranka „ni postavila relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj terjatve, čeprav je tožena stranka ugovarjala, da sta računa navidezna in da storitev ni bila opravljena.“ Zavrnilo je tudi dokaz z zaslišanjem prič, ker „tožeča stranka ni zatrjevala, da listine, ki bi dokazovala dobavo nima oziroma jih ne more predložiti.“ Dodalo je še, da račun kot enostranska listina nič ne pove o ravnanju tožene stranke, potrebnem za nastanek obligacijske zaveze. Tožnik bi moral zato predložiti listine o naročilu in dobavi zaračunanega blaga.

10. Trditev tožeče stranke, da je za toženo stranko uvozila in dobavila les, skupaj z računoma, iz katerih je razvidna vrsta in kvaliteta lesa (smrekov les I. oziroma II. kvalitete z izmerami), količina, cena in datum dobave, zadostujejo kot začetna trditvena podlaga glede nastanka obveznosti tožene stranke. Vendar pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo v točki 5.4 ugovarjala, da tožeča stranka sploh ni opravljala dejavnosti dobave rezanega lesa in je bila ustanovljena zgolj kot „by pass“ podjetje. Računa naj bi bila zato „simulirana in kot taka nična.“ Tak ugovor tožene stranke je terjal dopolnitev navedb tožeče stranke, ki bi morala pojasniti, na kakšni podlagi je pravzaprav uvozila in dobavila sporni les toženi stranki. Kljub temu je tožeča stranka predlagala le dokaz z zaslišanjem prič o uvozu in dobavi lesa, torej o izpolnitvi posla, nič pa ni povedala o njegovem nastanku. Prav te manjkajoče trditve je imelo v mislih prvostopenjsko sodišče, ko je pojasnjevalo pomen računa kot enostranske listine. Zato ne drži, da ni pojasnilo, v čem so bile trditve tožeče stranke pomanjkljive. Enako velja za obrazložitev pritožbenega sodišča, saj je pritožbeni očitek tožeče stranke glede pomanjkljivih trditev in zavrnitve dokaza z zaslišanjem prič zavrnilo s tem, da je v celoti pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča. 11. Materialno procesno vodstvo je opredeljeno v 285. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Prav zato materialnega procesnega vodstva ni mogoče omejevati s sklicevanjem na pristranskost sodnika, rekoč, da bi tak njegov poseg v pravdi vplival na njen končni rezultat (v prid eni ali drugi stranki postopka). Sklicevanje na pristranskost pride v poštev le v ekscesnih primerih; okoliščine, ki bi kazalo na pristranskost, je treba ugotavljati v vsakem sporu posebej. V predmetni zadevi takih okoliščin ni videti, pa tudi pritožbeno sodišče jih ni znalo predstaviti.

12. Kljub temu pa materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Če je na podlagi vloge nasprotne stranke jasno razbrati, da so trditve presplošne, nenatančne, ali da niso v zadostni meri podprte s ponujenimi dokazi, sodnik na to stranke ni dolžan še posebej opozarjati v okviru materialnega procesnega vodstva. Tako je bilo tudi v postopku na prvi stopnji v tej zadevi. Prvostopenjska razpravljajoča sodnica bi sicer tožečo stranko lahko opozorila na manjkajoče navedbe in dokaze, ni pa bila tega dolžna storiti. Zato tudi ni zagrešila očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija tožene stranke (tožeče po nasprotni tožbi)

13. Tožena stranka napada z revizijo 3. in 5. točko izreka sodbe (in sklepa) pritožbenega sodišča, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se njeni pritožbi v celoti ugodilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev njenih pravdnih stroškov. V 3. točki izreka je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu; ta del zadeva ugodilni del prvostopenjske sodbe glede tožbenega zahtevka in zavrnilni del glede nasprotnega tožbenega zahtevka.

14. Revident v zvezi z ugodilnim delom tožbenega zahtevka uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegovega bistvenega ugovora zoper pogodbe o odstopu terjatev, namreč, da sploh ni imel obveznosti do domnevnih upnikov (cedentov). Ker negativnega dejstva ne more dokazati, je bilo na strani tožeče stranke dokazno breme glede obstoja terjatev odstopnikov do cessusa (tožene stranke). Nadaljuje, da je pritožbeno sodišče zavzelo zmotno stališče, sklicujoč se na prakso višjih sodišč, po kateri mora stranka, ki zatrjuje, da je pogodba fiktivna, in da terjatev ne obstoji, to dokazati. Revident še dodaja, da je zgolj podredno ugovarjal tudi samemu prenosu terjatev.

15. Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve, zadosti trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če toženec ugovarja tožbenemu zahtevku, mora tožnik za svoje trditve predložiti dokaze, po potrebi pa tudi dopolniti navedbe. Če toženec ugovarja le prenosnemu poslu (cesiji), mora dokazati obstoj veljavnega prenosnega posla, če ugovarja obstoju prenesene terjatve, pa mora tožnik dokazati tudi njen obstoj.

16. Toženec (revident) je v postopku na prvi stopnji ugovarjal tako veljavnosti cesij kakor tudi obstoju prenesenih terjatev. V 5. točki odgovora na tožbo je po posameznih vrstah terjatev z navajanjem razlogov, ki so šli v smeri nenastanka terjatev (drugi odstavek 214. člena ZPP) prerekal obstoj vseh cediranih terjatev. S tem se je aktiviralo tožnikovo dokazno breme glede resničnosti njegovih trditev o obstoju terjatev. Če bi toženec zgolj ugovarjal, da so terjatve prenehale, bi (praviloma) sam nosil dokazno breme glede prenehanja terjatev. Revident zato utemeljeno graja prevalitev dokaznega bremena nanj, za kar ni bilo opore v procesnih dejanjih pravdnih strank.

17. Po povedanem je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo razveljaviti v tistem delu 3. točke izreka, ki zadeva I. točko izreka prvostopenjske sodbe in posledično tudi v tistem delu 5. točke izreka, ki zadeva pritožbene stroške tožene stranke ter zadevo vrniti v tem obsegu pritožbenemu sodišču v novo sojenje, da v omenjenem delu o pritožbi tožene stranke odloči na podlagi pravilne porazdelitve dokaznega bremena (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18. Tožena stranka z revizijo napada tudi tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba zoper 1. točko III. (pravilno IV.) točke izreka prvostopenjske sodbe (zavrnilni del glede nasprotnega tožbenega zahtevka, ki je bil zavrnjen zaradi pobotanja s terjatvijo tožeče stranke). Revizijske navedbe gredo v dve smeri. Po eni strani revident navaja argumente proti priznanju terjatve tožeče stranke, ki je bila pobotana s terjatvijo tožene stranke, po drugi strani pa uveljavlja, da terjatev, tudi če bi obstajala, ne bi smela biti pobotana z njegovo terjatvijo.

19. Revident navaja, da „tožena stranka v letu 2003 de facto ni smela dokončati hiš, saj je take posle na podlagi četrtega odstavka 31. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) možno opravljati le z dovoljenjem poravnalnega senata, ki ga tožena stranka ni imela.“ Temu ni mogoče pritrditi. Po določbi četrtega odstavka 31. člena ZPPSL je bilo potrebno dovoljenje poravnalnega senata le za posle, ki so presegali okvir tekočih poslov. Gradnja hiš je sodila v okvir dejavnosti tožene stranke, njeno dokončanje pa v okvir rednih poslov. Da dokončanje hiš ne bi obremenjevalo premoženja tožene stranke, kar sicer zatrjuje revident, je razvidno že iz tega, ker ob njihovem dokončanju tožeča stranka ne bi imela terjatve, ki je bila pobotana s terjatvijo tožene stranke.

20. Revident graja stališče iz 25. točke izpodbijane odločbe, v katerem je pritožbeno sodišče štelo, da je prvostopenjsko sodišče navedbe tožeče stranke „pravilno štelo kot ugovor predpravdnega pobotanja v postopku po nasprotni tožbi, zato je terjatev tožene stranke po nasprotni tožbi na plačilo kupnine v višini 711,069.191,45 SIT pravilno zmanjšalo za vrednost nedokončanih del...“. Dodalo je, da „Pravne podlage za svoje pravno naziranje, po katerem bi morala tožeča stranka vložiti tožbo na ugotovitev celotne terjatve, tožena stranka v pritožbi ni navedla.“ Revident svojega stališča ne dopolnjuje z dodatno obrazložitvijo, da bi bilo mogoče razbrati, kaj ima pravzaprav v mislih, ko vztraja, da predpravdno pobotanje za del terjatve ne bi prišlo v poštev. Del terjatve je vsekakor mogoče pobotavati z nasprotno terjatvijo, po njenem pobotanju pa ni upanja, da bi bilo mogoče v pravdi uspeti s celotno terjatvijo.

21. Po povedanem je bilo treba revizijo tožene stranke v preostalem delu zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP (glede revizijskih stroškov tožeče stranke) in tretjega odstavka 165. člena ZPP (glede revizijskih stroškov tožene stranke).