Jedro

Ker ni bil ugotovljen obstoj razlogov, zaradi katerih bi bila pravica tožene stranke do razporeditve tožnice na ustrezno delo v drug kraj kakorkoli omejena, ni bilo razlogov za ugotovitev nezakonitosti sklepov o razporeditvi tožnice z delovnega mesta v L. na delovno mesto v Ivančni Gorici. Pri ugotavljanju upravičene odsotnosti z dela ne gre za ugotavljanje krivde v klasičnem pojmovanju, ampak se ugotavljajo razlogi odsotnosti. Če ti ne upravičijo odsotnosti, to zadostuje za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razveljavilo sklepa tožene stranke o razporeditvi tožnice na delovno mesto razvojnega tehnologa v Ivančno Gorico z dne 18.5.1994 in 7.7.1994, razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.8.1994 in 10.10.1994, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestila plače za čas od 3.8.1994 dalje do vrnitve na delo, zmanjšane za zneske, ki jih je vmes zaslužila, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo razporediti na delovno mesto skladno z njeno izobrazbo in delovnimi zmožnostmi in ji povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bila razporeditev tožnice na delovno mesto v Ivančno Gorico zaradi tožničinih težav z zdravjem neopravičljiva, saj bi razporeditev lahko vplivala na bistveno poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Zato je bila razporeditev v nasprotju z veljavnim predpisom. Zato tudi tožničin izostanek z dela ni bil neupravičen in tožena stranka ni imela pravne podlage za sklep o prenehanju delovnega razmerja. Tožnica z dela ni izostala pet zaporednih dni po svoji lastni krivdi, kar je pogoj za uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR/90. Tožnica je ves čas ravnala po priporočilih svojih zdravnikov, zato njenega ravnanja ni mogoče oceniti kot neupravičen krivdni izostanek. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno s strani nižjih sodišč.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 10. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPg - Uradni list RS, št. 39/93) izhaja, da delavca ni mogoče prerazporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve, če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravstvenega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, katerega sta sodišči ugotovili na podlagi obsežne medicinske dokumentacije, in ob upoštevanju različnih izvedenskih mnenj ni mogoče narediti zaključka, da bi se zaradi dela na sedežu tožene stranke zdravstveno stanje tožnice kakorkoli poslabšalo ali da zaradi zdravstvenega stanja ne bi bila sposobna za pot iz L. do Ivančne Gorice (v primeru, da bi ta nevarnost obstajala, bi bilo tako treba v postopku invalidskega zavarovanja ugotavljati zmanjšano delovno zmožnost tožnice, vendar iz spisa ni razvidno, da bi takšen postopek sploh potekal). Zato v tožničinem primeru ni mogoče ugotavljati obstoja razlogov, zaradi katerih bi bila pravica tožene stranke do razporeditve delavke na sicer ustrezno delo v drug kraj kakor koli omejena. To jasno sledi tudi iz zadnjega izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 28.5.2005, kjer je jasno zapisano, da bi sicer premestitev bila za tožnico obremenjujoča, da pa iz zdravstvenega stališča ni mogoče (kljub odsvetovanju) reči, da dela v Ivančni Gorici ne bi mogla opravljati, z enakim zadržkom pa je tudi jasno povedano, da vožnja na relaciji L. - Ivančna Gorica zdravstveno za tožnico ni problematična in da je bila za vožnjo sposobna. Zato ni bilo razlogov za ugotovitev nezakonitosti sklepov o razporeditvi tožnice z delovnega mesta v L. na delovno mesto v Ivančni Gorici.

Zaradi povedanega tožnica ni imela upravičenega razloga, da je po 3.8.1994 izostala z dela. Zato je tožena stranka imela pravno podlago za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice, na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Ta je določal, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Pri tem je treba pojasniti, da pri ugotavljanju upravičene odsotnosti ne gre za ugotavljanje krivde v klasičnem pojmovanju krivde, ampak se ugotavljajo razlogi odsotnosti. Če razlogi ne upravičijo odsotnosti, to zadostuje za prenehanje delovnega razmerja, kot je bilo to pravilno ugotovljeno tudi s strani nižjih sodišč.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.