Jedro

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Zakonska določba 154. člena ZPP, enako kot določba šestega odstavka 38. člena ZIZ, ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka, neodvisno od njegovega končnega izida in je izjema predvidena z določbo 158. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba upnika zoper sklep z dne 13. 11. 2019 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba dolžnika zoper 2. točko sklepa z dne 9. 10. 2019 se zavrne in se v tem delu izpodbijani sklep potrdi, pritožba zoper 1. točko pa se zavrže. III. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_O pritožbi upnika zoper sklep z dne 13. 11. 2019_

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo upnika, vloženo 23. 10. 2019, zavrglo kot prepozno.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik po zakoniti zastopnici in v pritožbi ponovno uveljavlja le ugovorne razloge, kar pa ni predmet tega pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

5. Po določbi tretjega odstavka 9. člena ZIZ je pritožbo treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa o izvršbi. Če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik je bil o roku za vložitev pritožbe v pravnem pouku sklepa z dne 9. 10. 2019 pravilno poučen.

6. Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje zakoniti zastopnici upnika, da ji je bil sklep z dne 9. 10. 2019 osebno vročen dne 14. 10. 2019 in je tako osemdnevni rok za pritožbo potekel v torek 22. 10. 2019, medtem ko je pritožbo vložila 24. 10. 2019, kar je prepozno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

7. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 9. 10. 2019_

8. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 sklenilo, da je ugovor zoper sklep o izvršbi delno utemeljen in sicer v delu, ki se nanaša na plačilo zneska preživnine za oktober 2016 v višini 300,00 EUR dne 29. 10. 2016, v točki 2 pa sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka.

9. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je upnica, po vložitvi ugovora, umaknila predlog za izvršbo, zato je sodišče dne 25. 2. 2019 ustavilo postopek. Dolžnik je v ugovoru podal tudi zahtevek za povrnitev vseh stroškov, o čemer pa sodišče ni odločalo. Dolžnik je ugovarjal sklepu o izvršbi iz razloga ugasle terjatve po 8. točki 55. člena ZIZ, ko navaja, da je njegova terjatev ugasnila vsakega avgusta (2015, 2017 in 2018), torej v času, ko se je mld. upnik preselil k njemu in ga je v času šolskih poletnih počitnic preživljal po 6 tednov tako, da zakonita zastopnica z njim ni imela nobenih stroškov in ga v tem obdobju ni preživljala. Uveljavlja nadomestno izpolnitev v skladu z določbo 283. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dolžnik ima na podlagi sodne poravnave v poletnih počitnicah stik s sinom od konca šole 24. 6. do 15. 7. (tri tedne), in nato od 1. 8. do 20. 8. (3 tedne), ko upnika vedno pelje na počitnice, ki so zanj tudi edine. V tem času ga v celoti vzdržuje dolžnik (nabavi mu tudi vso športno opremo in vsa potrebna oblačila) in takrat v skladu z dogovorom, ne plača preživnine v denarju materi, temveč ta čas sina več kot cel mesec vzdržuje, mu omogoči počitnice in nabavi potrebno športno opremo, oblačila, obutev idr. Dolžnik je tako izpolnil svojo dolžnost plačila preživnine z nadomestno izpolnitvijo, saj bi bila v nasprotnem primeru zakonita zastopnica s plačilom preživnine neupravičeno obogatena, saj v času šolskih počitnic dejansko ni preživljala upnika in mu tudi ni omogočila počitnic. Sodišče tudi ni obrazložilo izvršbe v delu, kjer se zahteva zavarovanje terjatve. Prav tako je tudi sama zakonita zastopnica podala trditve, da dolžnik redno plačuje preživnino, kar je tudi dokazal, zato me obstajajo pogoji za zavarovanje terjatve. Protispisna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče napačno ugotavlja doseženi uspeh dolžnika, ki je zgolj 3,5 %, kar ne drži, saj terjatev, vključno z zavarovanjem višja in je dolžnik uspel z ugovorom 25 %. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, kjer je dolžnik uveljavljal podredno ugovor pobota. Ne glede na to, da je za mesec oktober 2013 plačal celotno preživnino in mu je banka celoten znesek tudi odtegnila, sodišče pobota ni upoštevalo, pri čemer pa dolžnik, kot je že navedeno, redno mesečno plačuje preživnino za upnika. Priglaša pritožbene stroške.

10. Pritožba zoper točko 1 ni dovoljena, zoper točko 2 pa ni utemeljena.

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje, na podlagi izvršilnega naslova1, s sklepom o izvršbi z dne 16. 1. 2019, dovolilo predlagano izvršbo zaradi izterjave zapadlih in neplačanih preživninskih obrokov v skupni višini 1.217,79 EUR, kar predstavlja preživnine: za mesece avgust 2015 v višini 300,00 EUR, oktober 2016 v znesku 300,00 EUR, avgust 2017 v višini 306,90 EUR in september 2018 v višini 310,89 EUR ter v zavarovanje zahtevka za plačilo v bodoče dospelih obrokov preživnine za čas od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2020. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik ugovarjal 5. 2. 2019, zakonita zastopnica mld. upnika pa je dne 19. 2. 2019 umaknila predlog za izvršbo, ker je dolžnik izpolnil obveznost tudi za nazaj in prav tako redno izpolnjuje mesečne preživninske obveznosti, zato nima več interesa za vodenje izvršilnega postopka. S sklepom z dne 25. 2. 2019 je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo, ker je upnik umaknil predlog za izvršbo.

12. Umik izvršilnega predloga pa pomeni konec procesno pravnega razmerja, _ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku in je tako sklep sodišča prve stopnje le deklaratorne narave_. Umik izvršbe je namreč dispozitivno procesno dejanje upnika, za katerega le-ta od dolžnika ne potrebuje soglasja, zato v tem primeru sodišče le ustavi izvršilni postopek in ne odloča o preostanku terjatve (drugi odstavek 43. člena ZIZ). Kljub temu, da je dolžnikov ugovor vložen pred umikom predloga za izvršbo, je tudi v tem primeru potrebno, pravno dosledno, ustaviti postopek v delu, v katerem je predlog za izvršbo umaknjen in zavreči pravno sredstvo zaradi odpadlega pravnega interesa, saj si stranka z vloženo pritožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja oziroma izpodbijana odločitev v njen pravni položaj več ne posega. Pravni interes mora namreč obstajati, tako ob vložitvi pritožbe, kot tudi v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi. Če po vložitvi pritožbe odpade, ker za pritožnika prvotna neugodnost izpodbijanega sklepa ne more več nastopiti, je treba pritožbo zavreči, ne glede na to, ali je bila prvotno dovoljena2. 13. Pritožbeno sodišče mora torej, pred vsebinskim odločanjem o pritožbi, najprej preveriti ali je pritožba pravočasna in dovoljena. Ob preizkusu dovoljenosti pritožbe pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je upnik umaknil predlog za izvršbo (posledično je že izdan sklep o ustavitvi, ki je le deklaratorne narave) in z ustavitvijo postopka, ki je nedvomno dolžniku v korist, je dolžnik tudi dosegel svoj interes, ki ga je glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe, zasledoval s pritožbo, zato mu pravni red ne priznava več pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj tudi, če bi bila pritožba utemeljena, dolžnik ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Ker je torej pravni interes za pritožbo zoper 1. točko izreka (tudi v delu, delne neutemeljenosti ugovora) sklepa naknadno odpadel, je pritožba, v skladu s četrtim odstavkom 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ nedovoljena in jo je sodišče dolžno zavreči in ker nedovoljene pritožbe v tem delu ni zavrglo že sodišče prve stopnje (primerjaj prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je to storilo sodišče druge stopnje, na podlagi 1. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

14. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani 2. točki izreka _v odločitvi o stroških_ preizkusilo sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ) in pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o stroških izvršilnega postopka dejansko odločilo z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid, čeprav se je pri tem sklicevalo le na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Pri tem je ugotovilo, da je bil ugovor utemeljen le za znesek 300,00 EUR, kar je ob upoštevanju celotne terjatve v višini 8.417,79 EUR le 3,56 % delež in kar pomeni, da dolžnik z ugovorom v pretežni meri ni uspel, dolžnikovi stroški pa ne predstavljajo stroškov, ki bi jih upnik dolžniku neutemeljeno povzročil, zato dolžnik nosi ugovorne stroške sam.

15. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku (oziroma tretjemu) na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, je resda predviden kot izjema od načela uspeha tudi krivdni princip, upošteven za odločanje o povrnitvi stroškov postopka; vendar pa je za obravnavani primer neuporaben. Zakonska določba 154. člena ZPP, enako kot določba šestega odstavka 38. člena ZIZ, namreč ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom "ne glede na izid" postopka3. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka, neodvisno od njegovega končnega izida in je izjema predvidena z določbo 158. člena ZPP. Ob upoštevanju navedene določbe je dolžna stranka, ki umakne tožbo (v tem primeru smiselno predlog za izvršbo), povrniti nasprotni stranki stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je zakonita zastopnika upnika umaknila predlog za izvršbo _takoj_ po dolžnikovi izpolnitvi obveznosti. V umiku predloga za izvršbo je pojasnila, da je dolžnik izpolnil obveznost za nazaj in sedaj redno izpolnjuje tudi mesečne obveznosti, zato nima več interesa za vodenje izvršilnega postopka. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje je dolžnik z ugovorom uspel le s sorazmerno majhnim delom, saj je bil ugovor utemeljen le za znesek 300,00 EUR od celotne terjatve 8.417,79 EUR, kar predstavlja le 3,56 % delež. Zakonita zastopnica je v odgovoru na ugovor izrecno zanikala ustni dogovor med strankama, da dolžnik v času šolskih počitnic ne bi plačeval preživnine, pri čemer takšen dogovor niti ne bi bil v korist mladoletnega otroka in ne izhaja iz sodne poravnave, ki predstavlja v tej zadevi izvršilni naslov4, o ostalem delu pa je bil ugovor dolžnika utemeljen le v nespornem delu poravnave preživnine za oktober 2016 v višini 300,00 EUR. Izračunan uspeh dolžnika v tem postopku je tako pravilen in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je terjatev znašala le 1.217,79 EUR, kot je vrednost zahtevka. Upoštevati je potrebno tudi zavarovanje plačila bodočih preživninskih terjatev, pri čemer iz navedb zakonite zastopnice in dolžnikovega ugovora izhaja, da je bil dolžnik (razen za preživninski obrok za mesec oktober 2016, za kar je ugovoru ugodeno) v zamudi s plačilom treh preživninskih obrokov, zato je bilo utemeljeno tudi zavarovanje plačila v bodoče dospelih obrokov, v skladu z določbo 106. člena ZIZ. Ob ugotovljeni dolžnikovi zamudi je namreč utemeljeno zavarovanje nezapadlih občasnih dajatev v skladu z določbo drugega odstavka 259. člena ZIZ, ki določa, da se pri zavarovanju še ne zapadlih občasnih dajatev domneva, da je podana nevarnost, če je bilo treba zoper dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska ali če bila taka izvršba predlagana, kot je podano v konkretnem primeru.

16. Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo v stroškovnem delu zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Pritožnik v tem postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Kar predstavlja sklenjena sodna poravnava pri Okrožnem sodišču na Ptuju opr.št. IV P 203/2013 z dne 22. 8. 2014. 2 Tako Jan Zobec, Lojze Ude, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 361, Uradni list RS in GV Založba Ljubljana 2009, o tem tudi sodna praksa v številnih odločbah Višjih sodišč: npr. odločba VSL Ip 464/2011, Ip 306/2013, Cpg 203/2005, VSM Ip 1018/2011, VSC Ip 311/2008, VSC Ip 524/2007 VSL Cp 378/2007, Ip 606/2008 ipd) in nenazadnje takšno stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 659/2006. 3 O tem Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 454/2007. 4 Pravdno sodišče namreč ob sklenitvi sodne poravnave niti ne bi dovolilo takšna razpolaganja strank, ki niso v korist mld. otroka, zato tudi morebitni ustni dogovor o tem ni dovoljen.