Jedro

Odgovor na ugovor je treba (nujno) vročati nasprotni stranki le, če bi predlagatelj v takšni vlogi popolnoma spremenil dejansko podlago, na kateri utemeljuje verjetnost svoje terjatve, in če bi sodišče na tako bistveno spremenjene trditve oprlo svojo odločitev.

Cilj izdaje začasne odredbe je, da se prepreči, da bi se predlagatelju dostop do stanovanjske hiše onemogočal. Ker je ta nujno eksistencialno potreben, lahko njegovo preprečevanje nedvomno privede do nastanka težko nadomestljive škode.

Pritožbeno sodišče se strinja, da sam pisni poziv nasprotnih udeležencev predlagatelju še ne izkazuje nastanka škode, ki bi ga bilo potrebno z izdajo začasne odredbe preprečiti. Vendar je potrebno zadevo obravnavati celostno in upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera. Tudi sodna praksa namreč poudarja, da gre pri težko nadomestljivi škodi za pravni standard, ki ga mora v konkretni zadevi glede na vse okoliščine primera napolniti sodišče, saj zakonsko ni definiran. Pri tem izhaja iz konkretnih in relevantnih dejstev, ki jih navede in izkaže predlagatelj. V obravnavani zadevi tako ne gre spregledati pretekla oviranja uporabe sporne trase. Iz več pričevanj izhaja, da nasprotna udeleženca nista vedno dopuščala uporabe sporne poti in sta njen prehod (tudi že) ovirala. V luči navedenega je sodišče prve stopnje njun pisni poziv upravičeno 'strožje' presojalo ter štelo, da nakazuje večjo verjetnost morebitnih bodočih in ponovnih oviranj dostopa po sporni trasi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženca sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor nasprotnih udeležencev zoper sklep o začasni odredbi.

2. Zoper sklep se pritožujeta nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.1 Predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se njunemu ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 2. 10. 2023 razveljavi in predlagateljev predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očitata kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker jima pred izdajo izpodbijanega sklepa ni vročalo predlagateljevega odgovora na ugovor in ni izvedlo predlaganih dokazov. S tem, ko jima ni omogočilo izjave na navedbe in dokazne predloge z odgovora na ugovor je kršilo načelo kontradiktornosti. Navedbam in fotografijam, da naj bi bil dostop do predlagateljevih nepremičnin večkrat oviran, je kar sledilo, čeprav so prepozne in bi morale biti podane že v predlogu. Prav tako sodišču očitata kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do alternativne poti in v sklepu ni obrazložilo, zakaj dostop do predlagateljevih nepremičnin ni mogoč. Predlagatelj v predlogu namreč ni zatrjeval oviranja oziroma onemogočanja s strani nasprotnih udeležencev. Skliceval se je le na predpravdni zahtevek na opustitev vožnje in hoje in morebitno sodno pot. Enake kršitve so podane, ker ni odgovorilo na vse ugovorne navedbe. Med drugim na njuno zanikanje onemogočanja prehoda oziroma oviranja poti, dejstva, da tožbe na vznemirjanje lastninske pravice nista vložila in da rok, ki sta mu ga določila v predhodnem pisnem pozivu še ni potekel. Posledično predlagatelju neugodne posledice še niso nastale. Kot bistveno v pritožbi izpostavljata, da predlagatelj ni izkazal, da mu preti nastanek težko nadomestljive škode. Zlasti ne s tem, ko sta mu nasprotna udeleženca napovedala sprožitev sodnega postopka in zahtevala, da opusti vožnjo in hojo po njuni nepremičnini. V času teka (morebitnega) sodnega postopka bi predlagatelj lahko neovirano izvajal vožnje in hojo, najmanj do pridobitve izvršilnega naslova. V predlogu zatrjevana škoda ni dovolj konkretizirana. Nasprotna udeleženca opozarjata, da je že Ustavno sodišče reklo, da je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe presojati restriktivno. Dan primer ni ne nujen in ne tako izjemen, da bi opravičeval izdajo takšne začasne odredbe. Ne zadostuje namreč le dejstvo, da predlagatelj za dostop do svojih parcel nima pravice do vožnje oziroma hoje. Neobstoj pravice ne pomeni dejansko nezmožnost dostopa. Prav tako trditev, da predlagatelj nima pravice poti, ker jo je s pravnomočno zavrnilno sodbo o zahtevku na ugotovitev obstoja stvarne služnosti, izgubil in mu zato zaradi pisnega poziva nasprotnih udeležencev nastaja škoda, obstoja objektivne nevarnosti ne izkazuje. Sodišče prve stopnje tudi ni razumno obrazložilo, zakaj bi bila izdaja začasne odredbe potrebna za potrebe vožnje za drugi dve parceli 505/10 in 505/7 (saj je predlagateljeva stanovanjska hiša le na parceli 527/7). Odločitev za izdajo začasne odredbe, kot tudi sklepa o zavrnitvi ugovora je tako nepravilna.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj v tem postopku predlaga, da sodišče s sklepom določi nujno pot po obstoječi trasi, ki so jo tako predlagatelj, kot njegovi pravni predniki ves čas uporabljali. V predhodni pravdi na ugotovitev obstoja služnostne pravice po v naravi obstoječi poti, ni bil uspešen. Njegove nepremičnine so posledično ostale brez vsake povezave z javno potjo, nasprotna udeleženca pa sta mu s pisnim pozivom določila 2 mesečni rok za opustitev hoje in vožnje po njuni nepremičnini. Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe na dovolitev hoje in vožnje po obstoječi trasi poti. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 2. 10. 2023 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se za potrebe nepremičnin v lasti predlagatelja2 dovoli hoja in vožnja z vsemi motornimi vozili po obstoječi poti, ki poteka po parceli 527/2, k. o. X, ki je last nasprotnih udeležencev. Za primer, da nasprotna udeleženca ne bi ravnala v skladu z obveznostmi iz začasne odredbe, jima je določilo denarno kazen v znesku 1.000 EUR in sklenilo, da začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka ter da ugovor oziroma pritožba zoper sklep ne zadržita njegove izvršitve.

6. V pritožbi očitana kršitev kontradiktornosti ni izkazana. Pravna teorija in sodna praksa velita, da je treba odgovor na ugovor (nujno) vročati nasprotni stranki le če bi predlagatelj v takšni vlogi popolnoma spremenil dejansko podlago, na kateri utemeljuje verjetnost svoje terjatve. In če bi sodišče na tako bistveno spremenjene trditve oprlo svojo odločitev.3 V konkretni zadevi do opisanega ni prišlo. Predlagatelj v odgovoru na ugovor trditvene podlage ni spreminjal. Glede dejanskih ovir prehoda po sporni trasi je (zgolj) odgovoril na ugovorne navedbe nasprotnih udeležencev, v katerih sta oviranje prehoda zanikala. Že v predlogu je poudaril, da sta ga nasprotna udeleženca s (pred pravdnim) pozivom pozvala k opustitvi hoje in voženj po sporni trasi ter mu za to določila rok 2 mesecev. Da je slednje razumeti kot opozorilo pred (bodočim) onemogočanjem uporabe poti izhaja tudi že iz vsebine k predlogu priložene sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 174/2020. V njej je tamkajšnje sodišče ugotovilo, da izpovedovanja več prič kažejo, da sta nasprotna udeleženca v preteklosti že večkrat ovirala možnost dostopa po sporni trasi. V 12. točki obrazložitve sklepa je sodišče pojasnilo, da je predlagateljeva zadnja (nevročena) vloga sprejeto stališče sodišča le še utrdila. Takšna pavšalna obrazložitev kaže, da je bila odločitev sodišča sprejeta (že) na podlagi presojanja verjetnosti navedb iz predhodnih vlog strank. Tako ne drži niti pritožbeni očitek, da se je sodišče pretežno in v bistvenem oprlo na predlagateljev (nevročen) odgovor na ugovor. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da mora postopek zavarovanja potekati hitro, zato sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ko v tej fazi še ni izvajalo predlaganih dokazov (obeh strank). Bistveno je, da sta bila nasprotna udeleženca seznanjena s predlagateljevimi relevantnimi trditvami, na katere sta imela možnost odgovoriti. Njuna pravica do izjave ni bila prizadeta.

7. Prav tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je v sklepu opredelilo do vseh ključnih in za presojo zadeve odločilnih ugovornih navedb. Pri tem je z vidika standarda verjetnosti zaključilo, da obstaja več argumentov za obstoj predlagateljeve terjatve, kot tistih, ki temu nasprotujejo. Drži, da sodišče ni izrecno odgovorilo na navedbe, da nasprotna udeleženca tožbe na vznemirjanje lastninske pravice nista vložila in da rok, ki sta mu ga določila v predhodnem pisnem pozivu še ni potekel. Vendar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, navedene trditve niti niso bistvene.

8. V nadaljevanju pritožba oporeka dopustnosti izdaje regulacijske začasne odredbe. Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora biti izkazana verjetnost upnikove terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) ter hkrati predpostavka iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je v okviru podane trditvene in ponujene dokazne podlage pravilno presodilo, da je predlagatelj izkazal tako verjetnost obstoja terjatve, kot preprečitev nastanka težko nadomestljive škode.

9. Sodišče prve stopnje je v točkah 7. - 9. obrazložitve sklepa prepričljivo pojasnilo prevladujoče razloge za verjetnost obstoja terjatve. Pri tem se je utemeljeno oprlo na listinska dokazila (zemljiškoknjižne izpiske, podatke PISO) in na ugotovitve sodbe P 174/2020, da predlagateljeve nepremičnine povezave z javno cesto nimajo ter da je po sporni trasi, čez parcelo nasprotnih udeležencev, potekala tudi pretekla redna raba. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče pri tem ni opredelilo do alternativno predlagane poti, saj je to obravnavalo tako v 8., kot 10. točki obrazložitve sklepa. Trditve strank v zvezi z alternativno traso poti so si diametralno nasprotujoče, sodišče zato v tej fazi postopka še ni bilo dolžno presojati ali je ustreznejša. To bo predmet nadaljnje obravnave nepravdnega postopka, kot je v sklepu ustrezno pojasnilo. Pri tem je pravilen tudi zaključek, da poleg nepremičnine na kateri stoji predlagateljeva stanovanjska hiša (parcela št. 527/7), dostopa do javne ceste nimata niti parceli 505/7 in 505/10. Ker po uporabnosti (parkirišče) in legi s parcelo 527/7 tvorita zaključeno celoto, je seveda smiselno, da se slednji zagotovi tudi njima. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje in se strinja, da je verjetnost obstoja terjatve vsekakor izkazana.

10. Nasprotna udeleženca nadalje obširneje nasprotujeta ugotovitvi sodišča, da je predlagatelju uspelo izkazati nastanek težko nadomestljive škode. Pri tem izpostavljata, da je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe presojati restriktivno, ter da s tem, ko sta napovedala sprožitev sodnega postopka in opustitev vožnje in hoje po njuni nepremičnini predlagatelju škoda ni avtomatsko nastala. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da sam pisni poziv nasprotnih udeležencev predlagatelju še ne izkazuje nastanka škode, ki bi ga bilo potrebno z izdajo začasne odredbe preprečiti. Vendar je potrebno zadevo obravnavati celostno in upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera. Tudi sodna praksa namreč poudarja, da gre pri težko nadomestljivi škodi za pravni standard, ki ga mora v konkretni zadevi glede na vse okoliščine primera napolniti sodišče, saj zakonsko ni definiran. Pri tem izhaja iz konkretnih in relevantnih dejstev, ki jih navede in izkaže predlagatelj. V obravnavani zadevi tako ne gre spregledati pretekla oviranja uporabe sporne trase, kot izhajajo iz pravnomočne sodbe, priložene k predlagateljevemu predlogu. Kot že pojasnjeno, iz več pričevanj izhaja, da nasprotna udeleženca nista vedno dopuščala uporabe sporne poti in sta njen prehod (tudi že) ovirala. V luči navedenega je sodišče prve stopnje njun pisni poziv upravičeno 'strožje' presojalo ter štelo, da nakazuje večjo verjetnost morebitnih bodočih in ponovnih oviranj dostopa po sporni trasi. Druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ je jasna. Upnik (predlagatelj) mora verjetno izkazati tudi, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Cilj izdaje začasne odredbe je torej, da se prepreči, da bi se predlagatelju dostop do stanovanjske hiše onemogočal. Ker je ta nujno eksistencialno potreben, lahko njegovo preprečevanje nedvomno privede do nastanka težko nadomestljive škode. Kot je upoštevajoč načelo sorazmernosti ugotovilo že sodišče prve stopnje, se s tem posledično prepreči prekomeren poseg v pravico do (spoštovanja) doma predlagatelja. Takšen poseg bi v primerjavi z (motečim) posegom v lastninsko pravico nasprotnih udeležencev, zagotovo pomenil nastanek hujših posledic. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pravilno ocenilo, da je poleg obeh zgoraj opisanih (nujnih, kumulativnih) pogojev za izdajo začasne odredbe, izkazan tudi naslednji. In sicer, da nasprotna udeleženca z izdajo (kasneje neutemeljene) začasne odredbe ne bi utrpela bolj neugodnih posledic, kot bi predlagatelju (lahko) nastale brez njene izdaje. Po mnenju pritožbenega sodišča so s takšnim stališčem sodišča prve stopnje upoštevana tudi materialnopravna izhodišča, ki jih je za izdajo regulacijske začasne odredbe v odločbi Up-275/97 nastavilo Ustavno sodišče. 11. Vsled navedenega je sodišče pritožbo nasprotnih udeležencev, kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 42. členom ZNP-1 in s 15. členom ZIZ).

12. Ker nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 42. členom ZNP-1 in s 15. členom ZIZ).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Parcel 505/7, 505/10 in 527/7, vse k. o. X. 3 M. Šipec, N. Plavšak in drugi, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, upravnimi sodišči, ustavnim sodiščem ter v upravnem postopku, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 250-251.