Jedro

Presoja odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval 30.12.1998 med služenjem vojaškega roka, ko je zaradi brezobzirne vožnje višjega vodnika vojake premetavalo po kamionu. Zaradi močnega udarca v tožnikovo glavo je prišlo do udarnine na bradi, odkrušenja protetičnih nastavkov prvega levega in obeh desnih spodnjih sekalcev ter zvina obeh čeljustnih sklepov. Od toženke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Po ugotovitvi o obstoju podlage odškodninske terjatve je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 1.000.000 SIT odškodnino v znesku 950.000 SIT (3.964,28 EUR), za strah vseh zahtevanih 100.000 SIT (417,29 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti vseh zahtevanih 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR), skupaj torej 3.050.000 SIT (12.127,42 EUR). Preseženi tožbeni zahtevek je zavrnilo, odločilo pa je tudi o odškodnini za premoženjsko škodo in o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo za 300.000 SIT tako, da znaša skupna prisoja odškodnine za nepremoženjsko škodo na pritožbeni stopnji 2.750.000 SIT (11.475,54 EUR). V ostalem je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi kot revizijsko sporni znesek navede 2.650.000 SIT (11.058,25 EUR), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da "pritožbeno sodišče reviziji ugodi in napadeni sodbi razveljavi oziroma spremeni". Izpodbija prisojo odškodnine za telesne bolečine, ki niso bile tako hude glede na dejstvo, da je šlo za zlom nastavkov zob in ne za zlom lastnih zob, res pa je imel tožnik zaradi poškodb čeljustnih sklepov težave pri zdravljenju zob. Prisoja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je previsoka, ker je tožnik zaradi posledic prizadet le pri igranju na instrument, težave pri odpiranju ust pa je pritožbeno sodišče opredelilo kot telesne bolečine. Zato prisojena odškodnina ni v skladu s sodno prakso.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožnik je bil v času škodnega dogodka star petindvajset let. Diagnozo njegove poškodbe je revizijsko sodišče povzelo v začetku obrazložitve te odločbe. Intenzivnost, stopnja in obseg telesnih bolečin v času zdravljenja ter sedanjih in bodočih so ugotovitve dejanske narave, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo s podrobno analizo pisnega izvedenskega mnenja dveh izvedencev, pisne dopolnitve tega mnenja in ustne dopolnitve obeh izvedencev na obravnavi. Razloge o tej obliki nepremoženjske škode je navedlo na straneh 9 do 11 svoje sodbe. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da revizijsko poudarjanje le dveh ugotovitev in izpuščanje vseh ostalih prav tako ali še bolj pomembnih ugotovitev ni samo nekorektno, ampak pomeni tudi nedovoljen poskus izkrivljanja dejanskega stanja (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odmere odškodnine za strah revizija ne graja.

Za toženkino revizijsko grajo prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti velja podoben odgovor kot pri telesnih bolečinah. Pritožbeno sodišče je kot telesne bolečine opredelilo le težave pri odpiranju ust pri zobozdravniških pregledih in ne kar na splošno, kot je razumeti revizijo. Tožnik tudi ni onemogočen samo pri igranju instrumentov (trobente in lovskega roga), pač pa ima trajne posledice v obliki zmanjšane sposobnosti pri vseh tistih življenjskih aktivnostih, ki so kakorkoli povezane z odpiranjem ust: pri hranjenju, grizenju, žvečenju, zaradi česar se mora izogibati trdi hrani in je predvsem kuhano, meso pa mora razrezati na minimalne koščke, pri čiščenju in umivanju zob, pri kihanju, zehanju itd., zaradi česar prestaja in bo prestajal duševne bolečine. Težave so bile v dokaznem postopku objektivizirane z dodatno opravljeno preiskavo magnetne resonance, ki je potrdila dislokacijo oziroma premaknitev ploščic v obeh čeljustnih sklepih. Tožnik zato odpira usta le za dva dobra centimetra namesto običajnih štiri centimetre.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo vse kriterije za odmero pravične odškodnine iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Škoda je konkretizirana in individualizirana, prisojena odškodnina zanjo pa je ustrezno umeščena v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah. Umestitev je revizijsko sodišče primerjalo s prisojo v odškodninskih zadevah, ki so zbrane v računalniški evidenci in tudi v pisni obliki v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001. Kot izhodišče za primerjavo je vzelo povprečno neto plačo v času sojenja na prvi stopnji. Podoben primer je v knjigi opisan pod številko 133, ko je bilo enajstletnemu oškodovancu pri podobni, vendar lažji poškodbi tako glede na samo zdravljenje kot glede na posledice prisojeno 18 povprečnih plač in je bila revizija tožene stranke zavrnjena. Tožniku je prizadejana nekoliko večja škoda, pravnomočno pa mu je prisojeno skupaj 16,97 povprečnih plač. Zato ni mogoče pritrditi revizijski graji, da gre za previsoko prisojeno odškodnino.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno toženkino revizijo.