Jedro

Besedno zvezo „prepreči pregled na kraju samem“ iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 je treba razlagati tako, da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 321-22-8188-2006-25 z dne 14. 12. 2006 se odpravi in zadeva vrne Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanih za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevke za EKO0: za krmne površine za travniški sadovnjak različnih sadnih vrst na površini 0,74 ha, za krmne površine za trajno travinje na površini 9,19 ha, za premijo za ovce in koze (mleka ne tržijo) na površini 26 ha, za dodatno premijo za ovce in koze (mleka ne tržijo) na površini 26 ha, za dodatno plačilo za ovce in koze (mleko ne tržijo) na površini 26 ha; zahtevek za OMD za OMD – gorsko višinsko na površini 9,93 ha; zahtevek za SKOP za košnjo strmih travnikov nagiba 35 – 50 % na površini 2,09 ha, za košnjo strmih travnikov nagiba nad 50 % na površini 5,93 ha in za ohranjanje intenzivnega travinja na površini 9,93 ha (1. točka izreka). O morebitnih ostalih zahtevkih za pomoči na živali bo odločeno s posebno odločbo (2. točka izreka). Kmetijsko gospodarstvo obsega 0,00 GVŽ krmnih površin (3. točka izreka). V postopku izdaje odločbe posebni stroški niso nastali (4. točka izreka). Agencija je kot razlog za zavrnitev zahtevkov navedla, da tožnica pristojni osebi ni omogočila opraviti pregleda na kraju samem. Zahtevke je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Uredbe 796/2004/ES zavrnila v celoti.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo in se pri tem sklicevalo na Zakon o splošnem upravnem postopku in predpise, ki urejajo uveljavljanje zahtevkov za površine za leto 2006 in to: Uredbo o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2006, Uredbo Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 30. 4. 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o nekaterih shemah podpor za kmete, z vsemi spremembami, Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o nekaterih shemah podpor za kmete ter o spremembi Uredb (EGS) št. 2019/93, (ES) št. 1452/2001, (ES) št. 1453/2001, (ES) št. 1454/2001, (ES) št. 1868/94, (ES) št. 1251/1999, (ES) št. 1254/1999, (ES) št. 1673/2000, (EGS) št. 2358/71 in (ES) št. 2529/2001 in Uredbo Komisije (ES) št. 1973/2004 z dne 29. 10. 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 v zvezi s shemami podpor iz naslova IV in IVa navedene uredbe glede uporabe zemljišč v prahi za proizvodnjo surovin, Uredbo o plačilnih ukrepih Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004 – 2006 za leto 2006. Drugostopenjski organ navaja, da je dejansko stanje razvidno iz zapisnika o kontrolnem pregledu z dne 24. novembra 2006. Iz pripomb kontrolorke je razvidno, da je tožeči stranki dne 23. novembra 2006 ob 17. uri telefonsko sporočila oziroma najavila datum terenskega pregleda, ki je bil določen za 24. novembra 2006 ob 11.30 uri. Kontrolorka je izvajala kontrolo ob napovedanem času. Po njenih navedbah nosilke kmetijskega gospodarstva kljub predhodni najavi pregleda ni bilo na kmetiji. Kontrolorki je živali – ovce v hlevu dovolil videti tožničin oče. Ker pa ta ni imel pritožničinega pooblastila, ni bilo mogoče opraviti potrebnega pregleda dokumentacije. Tako ni bilo mogoče izvesti celotne kontrole odprave nepravilnosti, ugotovljene ob prvotnem pregledu dne 7. 9. 2006. Na podlagi navedenega je drugostopenjski organ ocenil, da ne more slediti tožničinim trditvam v pritožbi, da je kontrolorka 23. novembra 2006 poklicala na stacionarno telefonsko številko kmetijskega gospodarstva, kjer pa tožnica več ne živi in je zato že pri oddaji zbirne vloge za 2006 navedla telefonsko številko svojega mobilnega telefona, na katerem je vedno dosegljiva. Oče, ki živi na kmetijskem gospodarstvu, je bolan in nevešč uporabe telefona ter je zato ni obvestil o najavljeni kontroli. (Pri)tožnica je trdila, da je kontrolorko poklicala še istega dne po telefonu, kontrolorka je potrdila, da je bil ogled dejansko opravljen in ji naročila, naj pride podpisat zapisnik v Ljubljano. Na (pri)tožničine ugovore drugostopenjski organ odgovarja, da je v primeru, ko je datum pregleda sploh najavljen, najavljen na način, kot ga je opisala kontrolorka. Ne sprejema (pri)tožničinih trditev, da je oče ni bil sposoben obvestiti o kontrolnem pregledu, saj je iz navedb v pritožbi razvidno, da je (pri)tožnica poklicala kontrolorko dne 24. 11. 2006 in to po izvedeni kontroli. Iz tega zaključuje, da je bila tožeča stranka očitno obveščena o izvedbi kontrole, saj je poznala telefonsko številko kontrolorke. Upravni organ ocenjuje opis dogodkov s strani kontrolorke precej bolj konsistenten in logično sprejemljiv kot navedbe tožeče stranke. Meni, da kontrolorka ni imela nikakršnega interesa za šikaniranje tožeče stranke, saj jo ne pozna. Ugotavlja, da v konkretnem primeru navzočnost tožeče stranke niti ni bila nujna, ker je pregledu prisostvoval tožničin oče. Ker pa ni bil pooblaščen za izstavitev dokumentacije (oz. do nje ni imel dostopa), pregleda ni bilo mogoče izvesti v celoti. Temu bi se bilo mogoče izogniti tako, da bi tožeča stranka očetu omogočila dostop do dokumentacije in mu izstavila svoje pisno pooblastilo. To bi mogla in morala storiti, še posebej zato, ker nima naslova na kmetijskem gospodarstvu, zavedati pa se je nedvomno morala možnosti izvedbe naknadnega kontrolnega pregleda zaradi odprave nepravilnosti, ugotovljenih ob prvem pregledu. Drugostopenjski organ še dodaja, da je bila pritožnica seznanjena, da so pregledi praviloma nenajavljeni, saj je bil tak tudi prvi pregled. V tem primeru pa je bil pregled najavljen, ker pa ob najavljeni uri na kmetijskem gospodarstvu ni bilo (pri)tožnice, njen oče pa ni imel potrebnega pooblastila, kontrolorka pregleda dejansko ni mogla izvesti. Na podlagi takega dejanskega stanja, ki očitno kaže, da je bila onemogočena oprava pregleda na kraju samem, je bilo treba zahtevke za pomoč zavrniti.

Tožeča stranka izpodbija prvostopenjsko odločbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi onemogočila opravo kontrolnega pregleda. Navaja, da na kmetijskem gospodarstvu živita samo dve ostareli osebi, oče in babica, ki sta potrebni pomoči, sama pa ne živi več na tem naslovu. S člani družine in s pomočjo sosedov ju vsakodnevno obiskuje, skrbi zanju in jima prinaša hrano. Srbi tudi za ovce, deloma pa zanje skrbi tudi oče. Oče je bolan in telefon uporablja samo toliko, da se nanj oglaša, ni pa sposoben telefonirati ter veliko stvari pozabi. Zato mu tudi ne more zaupati dokumentov. Ker tožnica ne živi na kmetiji, ampak na posestvu svojega moža, je pri oddaji zbirne vloge za leto 2006 navedla številko svojega mobilnega telefona, na katerega je vedno dosegljiva. Pri prvi kontroli, pri kateri je bila ugotovljena le ena nepravilnost in sicer, da ena ovca ni imela ušesne številke, je bila slučajno prisotna. V zapisniku ponovne kontrole dne 24. 11. 2006 ni navedeno, katere nepravilnosti se je ugotavljalo. Ovce so bile na razpolago za pregled in kontrolorka je lahko ugotovila, da so bile vse oštevilčene. Zapisano v tem zapisniku, da se je kontrolorka dan pred inšpekcijskim pregledom najavila, ne ustreza dejanskemu stanju, ker se kontrolorka ni prijavila na telefonsko številko, navedeno v prijavi. Tožnica navaja, da ni imela možnosti, da bi na zapisnik podala pripombe. Vsekakor pa bi morala biti zaslišana pred izdajo odločbe. Zapisnik je prejela šele na pisno zahtevo dne 29. 3. 2007. Z vsebino zapisnika tudi ni bila seznanjena, ko je podajala ustno pritožbo na zapisnik. Tožeča stranka meni, da zaradi prej podanih navedb pregleda ni mogoče šteti za najavljeni pregled, saj je kontrolorka o svojem prihodu obvestila na stacionarni telefon ostarelega in bolnega očeta. V zapisnik ni zapisala niti njegovega imena, ampak samo oče. Pustila pa mu je listek s svojo telefonsko številko. Iz tega bi lahko ugotovila, da oče ni izpolnil njene zahteve in je ni mogel obvestiti o kontroli. Tožeča stranka navaja, da je kontrolorko na dan pregleda poklicala na številko, ki jo je ta pustila pri očetu in ji povedala, da o pregledu ni bila obveščena. Nato je kontrolorko poklicala po telefonu še naslednji dan in takrat ji je kontrolorka rekla, naj pride v Ljubljano na Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja podpisat zapisnik. Tega tožnica ni storila, ker je po razgovoru s kmetijsko svetovalko pričakovala, da ji bo kontrolorka zapisnik poslala po pošti. Podpisa zapisnika ni odklonila. Zato je kontrolorka v zapisniku neupravičeno zapisala, da tožnica po ponovnem dogovoru ni želela sodelovati. Torej ne drži, da pristojni osebi ni omogočila opraviti ogleda na kraju samem. Ugotovilo bi se lahko samo to, da ni prišla podpisati zapisnika. Tožeča stranka navaja, da je kot dober gospodar v vlogi zapisala številko svojega mobilnega telefona. Očeta za pregled ni pooblaščala, ker je nesposoben izvajati kakršnokoli dejavnost in je prav zato navedla svoj telefon. Meni, da je upravni organ na podlagi nepravilnih ugotovitev sprejel prehudo sankcijo. Predlaga, da se odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33100-489/2007 z dne 18. 4. 2007 in Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 321-22-8188-2006-25 z dne 14. 12. 2006 odpravita. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, povečanih za 20 % DDV, skupaj z zakonitimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Sodišče je dne 12. 11. 2009 opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožeča stranka vztrajala pri tožbenih navedbah, da ni vedela, da bo 24. 11. 2006 opravljen ponovni pregled in to iz razlogov, na katere ni mogla vplivati. V zvezi z njenim telefonskim pogovorom s kontrolorko je še pojasnila, da je njeno telefonsko številko dobila pri očetu, ko mu je prinesla kosilo, in je kontrolorko takoj poklicala. Le-ta ji je rekla, da kontrola ni bila opravljena do konca in da ne bo dobila podpore za leto 2006 ter odložila slušalko. Ko jo je ponovno poklicala, ji je kontrolorka rekla, naj pride naslednji ponedeljek podpisat zapisnik. Ničesar pa ni od nje zahtevala v zvezi z dokončanjem pregleda. Vztrajala je pri trditvi, da na svojo telefonsko številko ni prejela nobenega klica. Ji je pa oče povedal, da je dan pred pregledom kontrolorka klicala na stacionarno številko. Vendar tega tožnici do pregleda ni sporočil. Tožena stranka je vztrajala pri odgovoru na tožbo. Ker stacionarne številke kmetijskega gospodarstva na zbirni vlogi tožeče stranke ni bilo, je zatrjevala, da je kontrolorka obvestilo o pregledu sporočila tožeči stranki na številko njenega mobilnega telefona, s katero je razpolagala.

Kot priča zaslišana kontrolorka A.A. je izpovedala, da se konkretnega pregleda več ne spominja in se lahko sklicuje samo na navedbe v zapisniku. Izhajajoč iz vsebine zapisnika je pojasnila, da bi za ugotovitev, ali je bila napaka, ugotovljena ob prvem kontrolnem pregledu, odpravljena, morala upoštevati stanje ušesnih znamk pri ovcah in stanje po dokumentaciji. Ko je izvedela, da tožničin oče ni njen pooblaščenec, je gotovo reagirala tako, da je ugotovila, da kontrole na predpisan način ni mogoče opraviti, zato je delo končala. Iz prakse svojega delovanja je menila, da je na dan pregleda tožnico najbrž skušala pripraviti do tega, da bi bil pregled opravljen, kar pa ni bilo sprejeto. Zanikala je, da bi tožečo stranko napotila na podpis zapisnika v Ljubljano. Verjetno je tožnici svetovala, naj gre po kopijo zapisnika v Ljubljano, ker je tožnica želela zapisnik imeti. Dopustila je možnost, da je pri pregledu pustila tožničinemu očetu svojo telefonsko številko, čeprav to ni bila njena navada. Kako je prišlo do tega, da je na samokopirnem odtisu zapisnika z dne 24. 11. 2006 njena telefonska številka, se ni spominjala. V zvezi z enakim zapisom telefonske številke kmetijskega gospodarstva pa je izjavila, da te številke ni imela oziroma je ni poznala. Priča se ni spominjala, kakšnem vtis je nanjo naredil tožničin oče in kolikokrat in kdaj je govorila s tožečo stranko. Na podlagi navedb v zapisniku pa je izpovedala, da je s tožnico govorila prvič, ko je najavila pregled in drugič naslednji dan po končanem pregledu. Pojasnila je tudi svojo prakso, da v primerih dislociranega bivanja nosilca kmetije le tega pokliče še med pregledom. Za konkretni primer se ni spominjala, ali je poklicala tožnico med pregledom ali šele kasneje iz pisarne. Pojasnila je tudi, da takrat, ko je šla na pregled, ni vedela, da tožnica ne živi na kmetijskem gospodarstvu.

O razlagi drugega odstavka 23. člena Uredbe št. 796/2004/ES je sodišče postavilo vprašanje za predhodno odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je o njem odločilo s sodbo št. C-536/09 z dne 16. 6. 2011. Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporna dejanska ugotovitev, da je tožeča stranka preprečila opravo kontrolnega pregleda, ki ga je kontrolorka na njenem kmetijskem gospodarstvu opravljala 24. 11. 2006, in posledično pravni zaključek o zavrnitvi uveljavljanih zahtevkov, temelječ na drugem odstavku 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. 4. 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete, po katerem se zahtevki za pomoč zavrnejo, če kmet ali njegov zastopnik prepreči opravo pregleda na kraju samem.

SEU je v sodbi št. C-536/09 z dne 16. 6. 2011 razložilo, da je besedno zvezo „prepreči pregled na kraju samem“ iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 treba razlagati tako, da poleg namernih dejanj zajema tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil. Obrazložitev prvostopenjske odločbe vsebuje le ugotovitev, da tožeča stranka ni omogočila opraviti pregleda na kraju samem. Drugostopenjski upravni organ je to, za tožnico neugodno dejansko stanje preveril na podlagi zapisa kontrolorke v zapisniku z dne 24. 11. 2006. Kontrolorka je zapisala, da pri inšpekcijskem pregledu nosilke kmetijskega gospodarstva kljub njeni predhodni najavi dne 23. 11. 2006 ob 17 uri ni bilo na gospodarstvu, po ponovnem dogovoru pa ni želela sodelovati. Živali ji je dovolil videti njen oče, ki pa ni imel pooblastila, zato pregleda dokumentacije ni bilo moč opraviti ter kontrola odprave nepravilnosti ni bila opravljena. Sodišče ugotavlja, da je tak zapisnik glede na določbo 76. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 24/06-UPB, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP), ki določa sestavine zapisnika, pomanjkljiv. Iz zapisa ne izhaja, na katero telefonsko številko je kontrolorka najavila pregled oziroma komu je sporočila, da bo naslednjega dne pregled opravila (drugi odstavek 76. člena ZUP zahteva, da zapisnik obsega natančen in kratek potek ter vsebino opravljenega dejanja). Vsebinsko nepopoln je zapis, da tožeča stranka po ponovnem dogovoru ni želela sodelovati (ni navedeno, ali je kontrolorka klicala tožečo stranko ali obratno; kdaj sta se tožnica in kontrolorka pogovarjali – ali med pregledom ali po tem, ko je kontrolorka že zapustila kmetijo (po petem odstavku 76. člena ZUP se zapisnik piše med opravljanjem uradnega dejanja, po drugem odstavku 77. člena ZUP se dopolnitev že sklenjenega zapisnika zapiše v dodatku); o čem sta se pogovarjali – ali je kontrolorka tožnici sporočila, da pregleda ni mogla opraviti ali ji je naročila, kaj naj stori, da bo omogočila pregled ali le, da naj v Ljubljano pride podpisat zapisnik). Iz zapisnika tudi ni razvidno, kdaj je kontrolorka zaključila pregled oziroma zapustila kmetijo. Ker tožeča stranka ni bila navzoča na pregledu, na zapisnik ni mogla dati pripomb in ga tudi ni podpisala (sodišče se je iz podatkov upravnega spisa prepričalo, da je bil zapisnik tožnici poslan 28. 3. 2007).

Po določbi 80. člena ZUP je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona, javna listina in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Zaradi navedenih pomanjkljivosti, s katerimi je obremenjen zapisnik o kontrolnem pregledu z dne 24. 11. 2006, so utemeljeni ugovori glede verodostojnosti zapisnika kot dokaza o poteku in vsebini dejanj v postopku kontrolnega pregleda.

Po presoji sodišča pa je drugostopenjski organ tudi premalo kritično prevzel zapisana dejstva kot resnična. Tožnica jih je v pritožbi izpodbijala z navedbami, da je kontrolorka pregled napovedala s klicem na stacionarno telefonsko številko kmetijskega gospodarstva, kjer pa tožnica ne prebiva, in ne na številko mobilnega telefona, ki jo je kot kontaktno številko navedla v svoji vlogi. O pregledu je bila seznanjena, ko je na dan pregleda prišla na kmetijo in je še tega dne telefonirala kontrolorki, ki ji je naročila, naj gre podpisat zapisnik v Ljubljano. Na podlagi posrednih, a med seboj povezanih dokazov njenih trditev, po oceni sodišča ni mogoče enačiti z neresničnimi, upoštevajoč pri tem, da kontrolorka v postopku v upravnem sporu zaradi časovne odmaknjenosti pregleda svojega zapisa tudi ni mogla več dodatno pojasniti. Drugostopenjski organ je verodostojnost tožničinim trditvam odrekel glede na njene navedbe, da je kontrolorko poklicala na njeno telefonsko številko, torej ji je bila številka očitno poznana. Tožnica je v tožbi pojasnila, da je za kontrolorkino telefonsko številko izvedela naslednji dan, to je na dan pregleda, ko je očetu prinesla kosilo. Glede na to, da kontrolorka, zaslišana v sodnem postopku, ni zanikala možnosti, da je svojo telefonsko številko pustila tožničinemu očetu ob pregledu kmetijskega gospodarstva, sodišče tožničino pojasnilo sprejema. Razumnega dvoma tudi nima o njeni izjavi, da je oče ni obvestil o kontrolorkinem telefonskem klicu dne 23. 11. 2006, kar je tožnica opravičila z njegovo starostjo in zdravstvenim stanjem (prebolel je dve kapi), zaradi česar ni bil sposoben dojeti pomena tega sporočila. Na resničnost tožničinih navedb je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je na obrazcu za samodejno kopijo zapisnika o pregledu odtis ročno izpisane telefonske številke ... in besed A. Ti podatki ustrezajo stacionarni telefonski številki kmetijskega gospodarstva, njegovemu domačemu imenu (po pojasnilu tožnice pravilno B.) in napovedanemu času izvedbe kontrole ter kažejo na to, da jih je kontrolorka zapisala na listič, položen na formular zapisnika, ko je pridobivala podatke o kmetijskem gospodarstvu, kjer bo opravila pregled. Kontrolorka z nobenim konkretnim pojasnilom ni ovrgla tožničinih trditev, da jo je na dan pregleda poklicala tožnica. Zgolj na podlagi opisa načina dela (da je njena praksa, da v primerih dislociranega bivanja nosilca kmetijskega gospodarstva ona le-tega pokliče še med pregledom in si prizadeva pregled ustrezno opraviti), sodišče še ne more šteti za dokazano, da je tako postopala tudi v obravnavanem primeru. Nesporno je, da sta se tožnica in kontrolorka pogovarjali na dan pregleda. Verjeti pa je tožnici tudi, da se je tega dne seznanila s kontrolorkino telefonsko številko, saj je tudi ta številka izpisana na samodejnem odtisu zapisnika. Če naj bi kontrolorka še med opravljanjem pregleda tožnico poklicala (kakršna je sicer njena delovna praksa), da pride na kmetijsko gospodarstvo, sodišče ne vidi nobenega razumnega razloga, da se tožnica temu ne bi odzvala, saj je tudi sicer prišla na kmetijo. V tožbi pa je tožnica tudi pojasnila, da zapisnika naslednji delavnik ni prišla podpisat na Agencijo RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, ker je v Ljubljano težko potovala (v času pregleda je imela dva otroka, tretjega pa je pričakovala). O tem se je posvetovala s kmetijsko svetovalko na Kmetijskem zavodu Kranj in v skladu z njenim nasvetom pričakovala, da bo zapisnik dobila po pošti.

Navedeni argumenti dokazne vrednosti vsakega posameznega dokaza in njihove medsebojne primerjave dajejo po oceni sodišča zadostno podlago, da je mogoče dejanske ugotovitve opreti na tožničine izjave, da o pregledu ni bila vnaprej obveščena tožnica ampak njej oče, da je bila tožnica o pregledu seznanjena šele, ko je na dan pregleda prišla k očetu, pregled pa je bil tedaj že končan, da je tožnica še tega dne kontrolorko poklicala na njeno telefonsko številko in da jo je kontrolorka napotila na podpis zapisnika v Ljubljano. Drugostopenjski organ, ki se je glede spornih dejstev oprl na nepopoln zapis dejanj v postopku pregleda, je zmotno ugotovil dejansko stanje.

S pojasnilom drugostopenjskega organa, da se pregledi praviloma ne najavljajo, se sodišče strinja. Drugi odstavek 23. člena Uredbe 796/2004 ne določa obveznosti, da se kmeta obvesti o pregledu na kraju samem, ampak je sestavina relevantnega dejanskega stanja te določbe le preprečitev pregleda. Vnaprejšnje obvestilo je odvisno od narave pregleda. Potrebno je, če je navzočnost kmeta nujna, da se lahko pregled izvede. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe SEU št. C 536/09. V obravnavanem primeru po mnenju sodišča gre za tak primer, saj je kontrolorka na sodni obravnavi pojasnila, da je odpravo napake, ugotovljene ob prvem pregledu dne 7. 9. 2006 (ena neoznačena ovca), čemur je bil namenjen drugi pregled, treba preveriti po stanju ušesnih znamk pri ovcah in po stanju dokumentacije. Če tožeča stranka o pregledu ni bila obveščena vnaprej in niti na dan pregleda, pa bi morala biti, da bi pregled bilo mogoče uspešno izvesti, njene nenavzočnosti ni mogoče opredeliti kot preprečevanje pregleda, kot to v svoji odločbi šteje drugostopenjski organ.

Sodišče drugostopenjskemu organu tudi ne more pritrditi v njegovem stališču, da bi tožnica morala za zastopanje pooblastiti očeta (mu omogočiti dostop do potrebne dokumentacije), kar bi zadostovalo za uspešno izvedbo terenskega pregleda (da oče ni bil tožničin pooblaščenec, med strankama ni sporno). Tožnica je pojasnila, da očeta za zastopanje ni pooblastila, ker glede na svoje zdravstveno stanje za te naloge ni sposoben. Ker kmet nosi posledice dejanj in opustitev svojega zastopnika, je takšno njeno ravnanje docela logično. Da ni bila dolžna za zastopanje pooblastiti očeta zato, ker ne živi na kmetijskem gospodarstvu, pa sodišče povzema iz sodbe SEU št. C-536/2009, da je 23. člen Uredbe št. 796/2004 treba razlagati tako, da kmet, ki ne živi na kmetijskem gospodarstvu, katerega nosilec je, ni dolžan postaviti zastopnika, ki bi bil na kmetijskem gospodarstvu praviloma vsak čas dosegljiv. Kaj pa bi tožnica morala storiti, da ji ne bi bilo mogoče očitati, da je pregled preprečila in ali je tako ravnala, je treba oceniti na podlagi razlage SEU v navedeni sodbi, da preprečitev pregleda obsega poleg namernih dejanj tudi vsako dejanje ali opustitev, ki jo je mogoče pripisati malomarnosti kmeta ali njegovega zastopnika, če je bilo zaradi tega preprečeno, da bi bil pregled na kraju samem v celoti opravljen, kadar kmet ali njegov zastopnik ni sprejel vseh ukrepov, ki se lahko od njega razumno zahtevajo za zagotovitev, da bi se ta pregled v celoti opravil. V tem okviru je treba oceniti, ali je tožnica pri uveljavljanju zahtevkov ravnala dovolj skrbno, da je pristojnemu organu omogočila preverjanje, ali za to izpolnjuje zahtevane pogoje.

Tožnica je v zbirni vlogi (obrazec A) v rubriki „kmetijsko gospodarstvo“ navedla podatke o kmetiji (številko KMG MID, naslov), v rubriki „nosilec kmetijskega gospodarstva“ pa svoje podatke, svoj naslov (ki se razlikuje od naslova kmetijskega gospodarstva) in telefonsko številko svojega mobilnega telefona. Po pribavljenih podatkih živi na kmetiji, ki je v bližini njenega kmetijskega gospodarstva. Tja pa po svojih navedbah redno prihaja, ker skrbi za ostarelega očeta in babico. Da to drži, je mogoče sklepati iz poteka dogodkov v obravnavani zadevi, ko je tožnica tudi na dan pregleda prišla na kmetijo. Ob navedenih razpoložljivih podatkih bi jo kontrolorka med pregledom lahko poklicala in pozvala k sodelovanju (o tem kako in o čem je tekel pogovor med kontrolorko in tožnico, se sodišče sklicuje na svojo uvodno dokazno oceno), ali se morebiti oglasila pri njej (če drži tožničina navedba, podana na glavni obravnavi, da se je kontrolorka pri njenem sosedu zanimala, kje je doma in se peljala mimo njene domačije). Tožnica je po presoji sodišča ob uveljavljanju zahtevkov povzela potrebne ukrepe – navedla je podatke, preko katerih je bila dosegljiva in s tem omogočila, da se zagotovi njena prisotnost, če je bilo njeno sodelovanje nujno. Potrebno skrbnost je pokazala tudi tako, da je takoj po tem, ko je izvedela za pregled, poklicala kontrolorko.

Iz vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožničino ravnanje v zvezi s konkretnim pregledom dne 24. 11. 2006 ni kazalo na namen njegovega preprečevanja, niti ga ni mogoče okvalificirati kot tako malomarnega, da bi bil za to pregled preprečen. Tožnica je že ob uveljavljanju zahtevkov, to je že pred pregledom povzela ukrepe, na podlagi katerih je lahko razumno pričakovala, da je zadostila zahtevam za učinkovito preverjanje, ali izpolnjuje pogoje za dodelitev kmetijskih pomoči. Sklep glede dejanskega stanja, da je preprečila pregled na kraju samem dne 24. 11. 2006, je napačen.

Po presoji sodišča torej upravni organ ni imel dejanske podlage, da bi odločil v smislu sankcije iz drugega odstavka 23. člena Uredbe št. 796/2004, tj. zavrnil zahtevke, ki jih je tožnica uveljavljala. Takšna odločitev je materialnopravo nepravilna in jo je sodišče moralo odpraviti. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ, kateremu zadevo vrača, upoštevati dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče v tej sodbi, ter o tožničinih zahtevkih ponovno odločiti.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah zmotno ugotovljena in je narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker ni bil pravilno uporabljen materialen predpis. Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter stroške priznalo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) v višini 350 EUR, povečani za uveljavljeni DDV. Stroške mora v višini in roku, ki je določen v izreku sodbe, povrniti tožena stranka.