Jedro

Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se moralo sodišče, kljub prekluziji, opredeliti do novih navedb iz zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Generalna policijska uprava, Uprava uniformirane policije, Specializirana enota za nadzor prometa, je z odločbo o prekršku samostojnega podjetnika A. A. s. p. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po devetnajstem odstavku 32. člena in devetem odstavku 34. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) v zvezi z 14.a členom ter prvim in drugim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Za prekršek po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1 mu je določil globo v višini 3.000,00 EUR, za prekršek po devetem odstavku 34. člena ZCes-1 pa globo v višini 2.000,00 EUR ter mu na podlagi drugega odstavka 27. člena ZP-1 izrekel enotno globo v znesku 5.000,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena in drugim odstavkom 58. člena ZP-1 mu je naložil plačilo stroškov postopka, in sicer sodno takso v višini 500,00 EUR.

2. Okrajno sodišče v Celju je zahtevo za sodno varstvo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in obdolžencu naložilo plačilo sodne takse v višini 500,00 EUR.

3. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante, in sicer zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanjo nista odgovorila.

B.

5. Prekrškovni organ je dne 7. 2. 2019 pri kontroli prometa opravil meritev skupine vozil, ki jo je vozil neposredni storilec prekrška B. B. Ugotovil je, da je skupna dolžina znašala 16,77 metra in s tem za 0,27 metra presegala dovoljeno dolžino, ki po Pravilniku o delih in opremi vozil (v nadaljevanju Pravilnik), Priloga II – Del A (Največje mere in mase vozil, poglavje 1.1.) za skupino vozil, sestavljeno iz sedlastega vlačilca s polpriklopnikom znaša 16,50 metra. Z vozilom take dolžine se lahko prevoz opravlja le na podlagi dovoljenja za izredni prevoz, ki ni bilo izdano (prekršek po devetnajstem odstavku 32. člena ZCes-1), poleg tega bi moralo biti vozilo označeno z napisom „izredni prevoz“ ter posebno opozorilno svetilko (prekršek po devetem odstavku 34. člena ZCes-1). Neposredni storilec, kateremu je bil na kraju prekrška izdan plačilni nalog, je očitana prekrška pri opravljanju registrirane dejavnosti samostojnega podjetnika ter z njegovim sredstvom, zato obdolženčeva odgovornost temelji na določbah 14. in 14.a člena ZP-1. 6. V hitrem postopku je obdolženi samostojni podjetnik na poziv prekrškovnega organa po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1 po svoji zagovornici podal pisno izjavo o dejstvih in okoliščinah prekrška. Navajal je, da ob nakupu tovornega in priklopnega vozila iz homologacije ni izhajalo, da bi šlo za skupino vozil, za katero bi moral pridobiti dovoljenje za izredni prevoz. Prav tako to dejstvo ni bilo ugotovljeno na rednih tehničnih pregledih. Tako ni mogel biti seznanjen, da skupina vozil potrebuje ustrezno dovoljenje in označbo kot izredni prevoz, zato ustreznih navodil vozniku niti ni mogel dati in ni mogel vršiti dolžnega nadzorstva. Predlagal je, da se v tej smeri opravijo poizvedbe pri C. C. d. o. o. in D. D. Prekrškovni organ navedbam ni sledil in je izdal citirano odločbo o prekršku.

7. V zahtevi za sodno varstvo pa je zagovornica nasprotovala opravljenim meritvam. Navedla je, da se po točki 2.4.1 Tehničnih specifikacij TSV-148, na katere se sklicuje Pravilnik, pri merjenju dolžine ne upoštevajo dvižne ploščadi, rampe za dostop in podobna oprema v stanju pripravljenosti za vožnjo, ki ne presega 300 mm, če ne povečuje koristnega prostora za obremenitev vozila. Na priklopniku je bila nameščena dvižna ploščad, krajša od 300 mm. Kontrolor podjetja E. E. d. o. o., ki je opravljal meritev, je dvižno ploščad napačno upošteval v izmero dolžine vozila. Predlagala je, da se angažira ustreznega izvedenca cestnoprometne stroke, ki bo potrdil, da skupina vozil nista presegala in tudi sedaj ne presegata največje dovoljene dolžine. Sodišče teh navedb ni upoštevalo, ker je štelo, da jih zaradi prekluzije (izgube pravice na strani obdolženca) ne more več upoštevati.

8. Sklicevalo se je na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1, po katerem prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da pa tega ni dolžan storiti niti odgovarjati na vprašanja, če se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati. Po tretji alineji 62. člena ZP-1 pa sme vlagatelj v zahtevi za sodno varstvo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v hitrem postopku. Ne glede na prekluzijo pa vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da je sodišče tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku.1

9. Zaradi zasledovanja načela materialne resnice bi se sodišče moralo, kljub prekluziji, do novih navedb vsebinsko opredeliti in raziskati vprašanje pravilnosti meritve. Vrhovna državna tožilka navaja, da bi moralo sodišče zato zaslišati obdolženca ter neposrednega storilca prekrška, po uradni dolžnosti pa bi moralo preveriti tudi, ali je bil neposredni storilec pravnomočno spoznan za odgovornega storitve prekrška, pri čemer je bil postopek o prekršku s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku ZSV 41/2019 dne 6. 7. 2020 zoper njega ustavljen. Drži sicer, da mora sodišče upoštevaje načelo materialne resnice samo izvesti dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne.2 Ni pa mogoče dolžnosti sodišča razlagati tako široko, da bi bilo slednje obvezano izvajati dokaze, tudi če ne razpolaga z nobeno informacijo, ki bi kazala na to, da je treba neko dejstvo raziskati. Vložnica zahteve ne navaja, da je sodišče razpolagalo s podatki o teku postopka zoper neposrednega storilca, zato z opustitvijo poizvedb v tej smeri ni zagrešilo zatrjevane postopkovne kršitve.

10. Je pa zagovornica v zahtevi za sodno varstvo predlagala postavitev ustreznega izvedenca, s katerim je želela dokazovati, da so bile meritve opravljene napačno. Vrhovno sodišče sprejema stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da je predmetni dokaz glede na sam način odkrivanja in dokazovanja obravnavanega prekrška materialnopravno relevanten dokaz, s katerim se storilec lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, vložnica zahteve za sodno varstvo pa je tudi določno navedla, katero dejstvo s tem dokazuje. Kljub temu pa ga sodišče ni izvedlo, niti v razlogih sodbe ni navedlo razlogov za takšno odločitev. Neizvedba predlaganega dokaza predstavlja kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj obdolžencu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V razlogih sodbe pa je tudi povsem izostala obrazložitev takšne odločitve sodišča, zato je podana tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. C.

11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Celju v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotovljene kršitve odpraviti ter v skladu z načeli materialne resnice in proste presoje dokazov presoditi o utemeljenosti vloženega pravnega sredstva. Ker je Vrhovno sodišče sodbo razveljavilo že na tej podlagi, se do drugih navedb vrhovne državne tožilke ni opredelilo.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbi Vrhovnega sodišča IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017, IV Ips 14/2018 z dne 11. 10. 2018. 2 Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017.