21. 9. 2012

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Jadrana Bajca in Orjane Zonta Bajec, oba Koper, ki ju zastopa mag. Gregor Velkaverh, odvetnik v Kopru, na seji 21. septembra 2012

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 130/2009 z dne 23. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 357/2008 z dne 11. 12. 2008 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 164/2008 z dne 11. 3. 2008 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 432., 433. in 434. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 ­– uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov, da se ugotovi, da je Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Ljubljana, dolžna priznati veljavnost pogodb o prostovoljnem zavarovanju za dodaten obseg pravic z dne 29. 2. 1996, ki sta ju pritožnika sklenila z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije – Skladom dodatnega zavarovanja, in da se ugotovi, da ti pogodbi zavezujeta toženo stranko k prenosu pogodb na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna zagotoviti prenos navedenih pogodb na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji v nespremenjenem obsegu zavarovanja, kot izhaja iz pogodb, in zagotoviti pritožnikoma vse pravice iz pogodb v enakem obsegu. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Pritrdilo je stališču nižjih sodišč, da glede prenosa zavarovalnega portfelja Sklada na zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji niti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) niti po kakšnem drugem zakonu ni obstajala kontrahirna dolžnost zavarovalnic v smislu prvega odstavka 27. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR). Strinjalo se je s presojo, da je v obravnavani zadevi nastopil primer iz 137. člena ZOR (nezmožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka), zaradi česar je prišlo do razveze pogodb.

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22., 33. in 50. člena Ustave. Ne strinjata se s stališčem, da na podlagi določb drugega in tretjega odstavka 434. člena ZPIZ-1 toženo stranko glede "prenosa pogodb" veže (le) obveznost prizadevanja. Menita namreč, da mora tožena stranka prenesti pogodbe z nespremenjeno vsebino (tj. pod enako ugodnimi pogoji). Prav tako se ne strinjata s presojo, da se v primeru neuspeha po splošnih pravilih civilnega prava šteje, da je nastopil položaj naknadne nezmožnosti izpolnitve (137. člen ZOR), zaradi česar prenehajo obveznosti pogodbenih strank. Pritožnika sta hkrati z ustavno pritožbo vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 432., 433. in 434. člena ZPIZ-1, saj menita, da so navedene določbe v neskladju z 2., 33. in 50. členom Ustave. Ustavnemu sodišču predlagata, naj ugotovi protiustavnost izpodbijanih določb, če se razlagajo na način, da ni zagotovljen prenos zavarovalnih pogodb Sklada dodatnega pokojninskega zavarovanja na Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d.d., Ljubljana, oziroma če ni zagotovljena ustrezna odškodnina zaradi krivdnega prenehanja teh pogodb s strani navedene družbe.

3.Svoje mnenje o navedbah v pobudi je Ustavnemu sodišču posredovala Vlada Republike Slovenije. Navedbe pobudnikov zavrača kot neutemeljene. Enako meni v odgovoru na pobudo Državni zbor Republike Slovenije, poleg tega pa dodaja, da pobudnika v sodnem postopku nista uveljavljala očitkov o protiustavnosti izpodbijane ureditve, ampak le drugačno razlago materialnega prava, kot so jo sprejela sodišča.

4.Pobudnika sta se opredelila tako do mnenja Vlade kot tudi do odgovora nasprotnega udeleženca. Vztrajata pri svojih trditvah, glede vprašanja materialne izčrpanosti očitkov o protiustavnosti ureditve pa navajata, da sta ves čas postopka uveljavljala iste argumente. Vsebinsko naj bi med celotnim rednim postopkom opozarjala na nevzdržnost stališča, da so zavarovalne pogodbe prenehale. Pobudnika oz. pritožnika menita, da zahteva po materialni izčrpanosti pravnih sredstev pomeni prav to, tj. da pritožnik iste razloge uveljavlja že v postopku pred rednimi sodišči in ne prvič pred Ustavnim sodiščem.

B. – I.

5.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih pravnih sredstvih).

6.Pritožnika utemeljujeta očitke o kršitvi človekovih pravic z navedbami o uporabi domnevno protiustavnih določb ZPIZ-1 oziroma njihovi ustavno sporni razlagi in uporabi. Vendar pritožnika trditev o tem, da so izpodbijane določbe v neskladju z 2., 33. in 50. členom Ustave ter da razlaga izpodbijanih določb ZPIZ-1 krši 2., 14., 22., 33. in 50. člen Ustave, v reviziji (niti pred tem v pritožbi) nista uveljavljala. Uveljavljala sta le kršitve pravdnega postopka (razlogi o odločilnem dejstvu naj bi bili v nasprotju z listino v spisu ter kršitev pravice do izjave) in zmotno uporabo materialnega prava (vprašanje prenehanja veljavnosti pogodb se v obravnavani zadevi ne bi smelo presojati po ZOR, ZPIZ-1 naj bi določil, da se zavarovalne pogodbe prenesejo na toženo stranko, s čimer ji je podelil status zavarovalnice za zavarovanja ukinjenega Sklada). To pomeni, da pravnih sredstev po vsebini nista izčrpala. Zato je Ustavno sodišče njuno ustavno pritožbo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

8.Izpodbijane določbe ZPIZ-1 ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnika sta sicer vložila ustavno pritožbo, vendar jo je moralo Ustavno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v 6. točki, zavreči. Glede na navedeno morebitna ugoditev pobudi ne bi mogla vplivati na njun pravni položaj. To pomeni, da pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa za presojo ustavnosti 432., 433. in 434. člena ZPIZ-1. Zato je Ustavno sodišče njuno pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič Predsednik