Jedro

Izključitveni razlog za pridobitev socialnovarstvenega prejemka je podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje, oziroma se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč. Tožnik si z neodplačnim prenosom svojega lastniškega deleža, to je ene četrtine stanovanja, v katerem živi, ni ustvaril takšnega položaja, da si zaradi tega ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje, zato ni podan izključitveni razlog za priznanje pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2014 ter odločbo št. ... z dne 23. 10. 2012 v drugem odstavku glede odločitve o varstvenem dodatku ter zadevo glede presoje varstvenega dodatka, vrnilo toženi stranki v novo odločanje. Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka, v višini 519,45 EUR v 15 dneh po prejemu pravnomočne sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je pri tožniku zaradi neodplačnega prenosa lastniškega deleža do ene četrtine na stanovanju, ki se nahaja na naslovu A., B., podan krivdni razlog po 28. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre). Sama vrednost odsvojenega lastniškega deleža za obstoj krivdnega razloga po 28. členu citiranega zakona ni relevantna, saj je le-ta v vsakem primeru, ne glede na vrednost deleža v višini 12.012,00 EUR, kot jo je ocenil tožnik ali v višini 15.015,00 EUR po oceni GURS, podan, le da je od njegove vrednosti odvisno časovno obdobje, za katero bi si tožnik ob prodaji oziroma odplačnemu prenosu tega deleža, lahko zagotovil lastna denarna sredstva za preživljanje in za kritje drugih življenjskih stroškov, ki jih zajema varstveni dodatek. Tožnik si je z neodplačnim prenosom lastninske pravice na svojem deležu nedvomno poslabšal položaj svoje materialne varnosti. Zato ne vzdrži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik z neodplačnim prenosom svojega deleža na stanovanju na mamo celo izboljšal svojo materialno varnost. Tako organ prve stopnje, kot tudi organ druge stopnje sta upoštevala dejansko stanje v času od vložitve vloge do odločanja organa, kar v konkretni zadevi pomeni, da bi si tožnik, ki je svoj delež na nepremičnini prenesel neodplačno na svojo mamo z darilno pogodbo dne 11. 5. 2012, to je v obdobju 6 mesecev pred odločanjem organa, s prodajo tega deleža ob predpostavki, da bi tožnik delež prodal za ceno 12.012,00 EUR in upoštevaje minimalni dohodek za varstveni dodatek v obdobju uveljavljane pravice v višini 449,80 EUR, zagotovil lastna sredstva za preživljanje in ostale življenjske stroške najmanj za obdobje 26 mesecev. Tožnik si je namreč pravico dosmrtne osebne služnosti užitka na odsvojeni nepremičnini izboril šele 24. 12. 2013 na podlagi pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti na nepremičnini, torej več kot eno leto kasneje od dneva odločanja prvostopnega organa o pravici do varstvenega dodatka. Zato navedeno dejstvo za morebitno izključitev krivdnega razloga ni relevantno. Glede izvajanj sodišča prve stopnje v zvezi z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine pojasnjuje, da tožena stranka nikakor ni zatrjevala, da bi se kot krivdni razlog upoštevalo dejstvo, da država zaradi neodplačne odsvojitve tožnikovega lastniškega deleža ne more vpisati zaznambe na njegovo odsvojeno nepremičnino, temveč je tožena stranka želela le poudariti, da je tožnik z odsvojitvijo svojega deleža na nepremičnini morebiti želel obiti določbo 53. člena ZSVarPre o obremenitvi premoženja oziroma o vknjižbi zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnega premoženja v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. To pa še dodatno kaže na utemeljenost krivdnega razloga v smislu definicije iz 28. člena zakona, saj bi bil lahko tožnik upravičen do varstvenega dodatka tudi v primeru, da bi ostal lastnik odsvojenega deleža stanovanja, ker v njem dejansko živi in ima prijavljeno stalno prebivališče in izpolnjuje pogoje iz 27. člena ZSVarPre, vendar bi se mu glede na 53. člen zakona, na deležu vpisala zaznamba v korist Republike Slovenije. Njegovo ravnanje ni bilo potrebno, niti si s tem ni izboljšal materialne varnosti, saj si v trenutku odsvojitve deleža ni izboril pravice osebne služnosti užitka. Zato si je z navedenim ravnanjem dejansko bistveno poslabšal svoj materialni položaj, saj ni imel nobene pravne podlage za zahtevo ustanovitve osebne služnosti užitka na odsvojeni nepremičnini, ki je bila kasneje odvisna zgolj od dobre volje obdarovanke. Po mnenju tožene stranke je tožnik s tem, ko je odsvojil nepremično premoženje v njegovi lasti svoji materi C.C., nedvomno vplival na nedoseganje minimalnega dohodka za varstveni dodatek, ki bi mu v primeru, da bi nepremičnino odsvojil na odplačen način, lahko pripadal in s katerim bi si lahko zagotovil sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju. Meni, da je zaradi ugotovitve obstoja krivdnega razloga iz 28. člena ZSVarPre, pri tožniku onemogočena vsebinska presoja upravičenosti do pravice do varstvenega dodatka. Odločitev sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je lahko sam vplival, zato ni upravičen do varstvenega dodatka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavani zadevi sta predmet sodne presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 23. 10. 2012. Med strankama je sporno, ali se tožnikovo ravnanje neodplačnega prenosa ene četrtine deleža stanovanja, v katerem živi, z darilno pogodbo na svojo mater, lahko šteje kot krivdno ravnanje iz 28. člena ZSVarPre, ki pri tožniku onemogoča vsebinsko presojo upravičenosti do pravice do varstvenega dodatka.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 3. 10. 2012 na pristojni center za socialno delo podal vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka ter kritja do polne vrednosti zdravstvenih storitev in prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za državljane Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožnik, ki je bil solastnik ene četrtine stanovanja z ID znakom ... na posameznem delu št. ... v stavbi ... k. o. ..., B., je dne 11. 5. 2012 z darilno pogodbo ta delež prenesel na mamo C.C. kot solatnico preostalih deležev. Iz rednega izpiska zemljiške knjige z dne 26. 6. 2014, pa je razvidno, da je bila na podlagi pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti užitka na nepremičnini, v korist tožnika dne 24. 12. 2013 vknjižena pravica dosmrtne osebne služnosti užitka ter da je tožnik od leta 2010 dalje invalid I. kategorije, ker je pridobitno nezmožen za delo.

7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZSVarPre, pri odločanju pa je potrebno uporabiti tudi Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 110/2011, v nadaljevanju ZDIU-12). Po 2. členu ZSVarPre je varstveni dodatek varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom ali posameznicam, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Temeljno izhodišče socialne varnosti določeno v 6. členu citiranega zakona je, da je vsakdo po svojih zmožnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pomeni, da si morajo upravičenci na podlagi vseh možnosti, ki jih imajo, primarno sami zagotoviti sredstva za preživljanje. Šele potem, ko izčrpajo vse možnosti, pa si kljub temu ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje, so upravičeni do socialnovarstvenega prejemka. Po načelni določbi 49. člena ZSVarPre imajo zaradi zagotovitve socialne varnosti pravico do varstvenega dodatka osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo, ali so starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje bile lahko upravičene, ali katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljen na način, ko velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu in zaradi tega niso upravičene do denarne socialne pomoči, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov, določenega na način iz 50. člena ZSVarPre.

Glede na peti odstavek 4. člena ZDIU-12, ki se uporablja v letu 2012, pa se ne glede na prvi odstavek 27. člena ZSVarPre, denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po ZSVarPre, ki dosega ali presega vrednost 13.780,00 EUR. Do denarne socialne pomoči pa tudi ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Za takšne razloge štejejo zlasti razlogi, navedeni v drugem odstavku 28. člena citiranega člana. Med drugim je v 11. točki drugega odstavka določeno, da je takšen izključitveni razlog za pridobitev socialnega prejemka, izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je sama vplivala.

8. Glede na takšno pravno ureditev je izključitveni razlog za pridobitev socialnovarstvenega prejemka podan v primeru vsakega takšnega krivdnega ravnanja, zaradi katerega si upravičenec iz razlogov na njegovi strani, ni zagotovil minimalnega dohodka za preživljanje, oziroma se je iz krivdnih razlogov znašel v situaciji, ko je moral zaprositi za denarno socialno pomoč.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v predsodnem postopku ni meritorno odločala o uveljavljenih pravicah, ker je štela, da je tožnik odsvojil delež na nepremičnini in da je izpolnjeno v 11. točki 28. člena ZSVarPre opredeljeno krivdno ravnanje. Glede na že citirano 11. točko 28. člena ZSVarPre je vprašanje, ali si je tožnik z neodplačnim prenosom svojega lastniškega deleža, to je ene četrtine stanovanja, v katerem živi, ustvaril tak položaj, da si zaradi tega ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje.

10. S takšnim ravnanjem zaradi neodplačne odsvojitve lastniškega deleža, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni izgubil sredstev za preživljanje oziroma, da bi si poslabšal materialni položaj do takšne mere, da bi zaradi tega moral zaprositi za varstveni dodatek. Brez podlage in zmotno je razlogovanje pritožbe, da bi si tožnik z odplačnim prenosom zagotovil sredstva za preživljanje. Ravno v primeru odplačnega prenosa bi si tožnik materialni položaj dolgoročno poslabšal, najmanj za ceno mesečne najemnine stanovanje. V kolikor bi tožnik lastniški delež stanovanja prodal ali na drug odplačni način prenesel, si zagotovo dolgoročno ne bi zagotovil sredstev za kritje življenjskih stroškov, kar je namen varstvenega dodatka. Za samo odločitev pa ni relevantno, ali je bil tak neodplačni prenos potreben, niti ali je tožnik s takšnim neodplačnim prenosom želel obiti določbo 53. člena ZSVarPre.

11. Ker si tožnik z neodplačnim prenosom deleža stanovanja na svojo mamo, ni v ničemer poslabšal svoje materialne varnosti, niti ni izgubil sredstev za preživljanje, po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan dejanski stan iz 11. točke ali katerekoli druge točke in stanja iz 28. člena ZSVarPre, torej, da bi šlo za krivdne razloge, zaradi katerih si tožnik sam ni mogel zagotoviti sredstev za preživljanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijani odločbi odpravilo in na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 tožbenemu zahtevku ugodilo ter naložilo tožencu, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožniku izda nov upravni akt glede varstvenega dodatka.

12. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.