Jedro

Tožnik ni izgubil delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti pa bi imel pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, če bi dopolnil starost 65 let in zato ne bi imel pravice do zaposlitve oziroma premestitve, tega pogoja pa ne izpolnjuje. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 27. 8. 2014 in št. ... z dne 2. 6. 2014 ter razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je izpodbijana sodba popolnoma nepravilna in nezakonita. Meni, da je tožnik v celoti nezmožen za delo in pri njem ne gre za to, da ima nerealna pričakovanja, in da je v ekonomskem strahu za svoje preživetje, pač pa gre za to, da se je tožnik hudo poškodoval pri delu, ko je padel na gradbišču in ima od takrat dalje tudi hude psihične težave, da ne more več delati. Zaradi slabega zdravstvenega stanja in psihičnih težav tožnik tudi ni mogel priti na narok dne 18. 2. 2016. Tožnik se ne strinja z izvedeniškim mnenjem, saj je izvedenec napačno povzel tožnikovo zdravstveno stanje, ker bolj upočasnjeno in nerazločno govori. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti drugega izvedenca medicinske stroke. Neposreden vzrok za vse tožnikove zdravstvene težave je poškodba pri delu, dolgotrajno zdravljenje, nemožnost pridobitve odškodnine zaradi poškodbe pri delu, trajna brezposelnost, izključenost iz družbe ter veliko pomanjkanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je zadevo v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Po takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. V tem postopku sta predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 27. 8. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 2. 6. 2014. Toženec je z njima zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je v novem, sedaj obravnavanem postopku ugotovil, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

6. Iz podatkov v spisu in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik že z odločbo z dne 12. 5. 2004 od 18. 3. 2004 zaradi fizičnih zdravstvenih težav razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Dne 9. 12. 2013 pa se je začel nov postopek za uveljavljanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. Glede na dokumentacijo gre pri tožniku za stanje po zlomu radiusa in skafoida levega zapestja ter za prilagoditveno motnjo in zmerno depresivno epizodo. Osebni zdravnik v predlogu aprila 2014 poroča, da je na levem zapestju vidna brazgotina in da je gibljivost desnega zapestja zavrta. Zaradi prilagoditvene motnje in zmerne depresivne epizode je psihiater tožniku predpisal psihofarmako terapijo. Po poročilu kliničnega psihologa z dne 5. 3. 2014 so pri tožniku intelektualne sposobnosti, ugotovljene leta 2009, padle iz slabega povprečja na mejni nivo, čustvovanje pa je depresivno. Na osebnem pregledu na invalidski komisiji tožnik ni deloval globlje depresivno, prav tako ni prisotnih drugih psihopatoloških simptomov.

8. Kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in da pri njem ni prišlo do bistvenih sprememb v zdravstvenem stanju, je sodišče prve stopnje zaradi zatrjevanih psihičnih težav in ker je tožnik uveljavljal I. kategorijo invalidnosti, zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaprosilo za mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti še sodnega izvedenca psihiatra, ki ga je glede na tožnikove pripombe na mnenje, še zaslišalo.

9. Sodni izvedenec je bil mnenja, da ni psihiatričnih razlogov za širjenje stvarnih omejitev pri delu in da tudi do dneva dokončne odločbe z dne 27. 8. 2014, pri njem ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, ampak gre za preostalo delovno zmožnost, zmanjšano za manj kot 50 %. Izvedenec je ugotovil, da psihiatrična preiskava pri tožniku ni odkrila znamenj prave duševne bolezni v smislu katerekoli od različic shizofrenije ali čustvene motnje s psihotičnim obeležjem. Prav tako psihiatrična preiskava ni odkrila razumske manjrazvitosti, pač pa mejno razumsko opremljenost in izraženo nevrotično nadgradnjo s pasivnimi pričakovanimi težnjami. Na ustnem zaslišanju je izvedenec dodatno pojasnil, da je tožnik razvil odškodninsko nevrozo. Takšno stanje ni posledica nobene resne duševne bolezni - psihoze, ki bi ga invalidizirala in mu tudi ne preprečuje običajnega delovanja v okolju.

10. Po tem, ko se je sodišče še z zaslišanjem izvedenca prepričalo, da je mnenje o tožnikovi delazmožnosti celovito, izčrpno, popolno in koherentno, v pravilnost mnenja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno ni dvomilo ter zaključilo, da zaradi zatrjevanih psihičnih težav ni prišlo do sprememb v invalidnosti ali do nastanka novega primera invalidnosti po 63. členu v zvezi s 93. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2).

11. Ker tožnik ni izgubil delovne zmožnosti v smislu I. kategorije invalidnosti, kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti pa bi imel pravico do invalidske pokojnine le pod pogojem, če bi dopolnil starost 65 let in zato ne bi imel pravice do zaposlitve oziroma premestitve, tega pogoja pa ne izpolnjuje, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot neutemeljen pravilno zavrnilo. Sodišče je dejansko stanje glede tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delovne zmožnosti dovolj razčistilo in z dodatnim zaslišanjem izvedenca odpravilo tudi vse nejasnosti in dvome, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na mnenje. Že iz tega razloga in ker tožnik prvič šele v pritožbi predlaga postavitev drugega izvedenca, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Tudi sicer zgolj nestrinjanje z mnenjem, ne more biti razlog za pridobitev drugega izvedenskega mnenja. Nadalje pa je ob ugotovitvi, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, irelevantno tudi vztrajanje, da je razlog za vse zdravstvene težave poškodba pri delu.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.