Jedro

Po 285. čl. ZPP je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za to, da se ponudijo in dopolnijo dokazila. Zato bi moralo že sodišče prve stopnje, v skladu z določbami o materialnem procesnem vodstvu, pred odločitvijo o zadevi stranki pozvati, da jo predložita.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za priznanje stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1. sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v znesku 19.066,00 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B.S. na dan izdaje sodne odločbe; za obresti v višini in po obrestni meri, kot jih priznava B. d.d. za devizne vloge v EUR na vpogled od 28.12.2004 do izdaje sodne odločbe in za zakonske zamudne obresti od kapitaliziranega zneska glavnice in obresti iz 1. in 2. alinee v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B.S. na dan izdaje sodne odločbe, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe do plačila ter v 3. točki izreka sklepa za stroške izvršilnega postopka v znesku 73.509,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2005 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 69.823,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 15-ih dneh; pod točko 2 pa je pobotni ugovor tožene stranke v višini 5.008.400,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od v tej točki izreka sodbe določenih posamičnih glavnic z njihovo zapadlostjo dalje do plačila zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki in predlaga njeno razveljavitev. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, ko je sodbo oprlo na listino, ki sploh ni bila predmet dokaznega postopka. Leasing pogodbo je kot listinski dokaz predlagala tožena stranka, tožeča stranka te pogodbe kot dokaz sploh ni predlagala. Zato je sodišče v dokaz njenih navedb ne bi smelo upoštevati. Pa tudi sicer te listine ni bilo mogoče upoštevati v dokaznem postopku, ker jo je tožeča stranka predložila sodišču šele na drugem naroku. S tem je sodišče kršilo določila 286. člena ZPP. Navedeno kršitev postopka pa je sodišče storilo tudi s tem, ko je kot dokazno listino, v dokaznem postopku upoštevalo izpisek iz poslovnih knjig tožeče stranke z dne 28.12.2004 (priloga A3 spisa). Tudi na ta izpisek se tožeča stranka tekom pravde ni sklicevala, te listine pa tudi ni predlagala kot dokaz. Zato se sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka ne bi smelo opreti na navedeno listino. Tudi izrek sodbe je po oceni tožene stranke nerazumljiv in nejasen. O takšnem tožbenem zahtevku, kot mu je ugodilo, sodišče sploh ne bi smelo odločati. Bistvena kršitev pa je podana tudi zaradi neobrazloženosti sodbe glede vseh podanih navedb in ugovorov tožene stranke in sicer tistih, ki so se nanašale tako na izpisek iz poslovnih knjig tožeče stranke; na dejstvo, da tožeča stranka ne razpolaga z izvirno knjigovodsko listino; glede zastaranja terjatve tožeče stranke in tudi pobotnega ugovora (v višini 4.708.400,00 SIT s pp). Tožeča stranka je sicer na prvem naroku dne 21.6.2006 navedla temelj tožbenega zahtevka, za te navedbe pa ni predlagala dokazov. Do vključno prvega naroka tožeča stranka tudi ni podala navedb in predlagala dokazov glede višini tožbenega zahtevka. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko se je oprlo zgolj na pogodbo o leasingu, ne da bi pri tem upoštevalo določila 132. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 14.1.2002 na podlagi verižne kompenzacije plačala tožeči stranki znesek 3.663.601,96 SIT ter da je bil navedeni znesek vplačan za kritje pologa, DDV in manipulativnih stroškov, kot to izhaja iz 5. člena pogodbe. Pri odločanju o pobotnem ugovoru pa ni upoštevalo, da je tožena stranka upravičena do vračila pologa na podlagi dejstva razdrte pogodbe. Upoštevati bi moralo tudi navedbe tožene stranke, da je bila v vsakem leasing obroku v znesku 652,44 EUR vključena kupnina v deležu 82,56% oz. v znesku 538,69 EUR do katere zaradi razdrtja pogodbe tožeča stranka ni več upravičena in glede katere obstaja nasprotna terjatev tožene stranke na temelju razdrtja pogodbe in vrnitve. Napačen pa je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka dolguje vse vtoževane leasing obroke, ker je nepremičnino uporabljala. Tožena stranka bi lahko terjala le toliko, kolikor bi znašala zakupnina za predmet leasinga, v ta namen je zato tožena stranka predlagala postavitev izvedenca, sodišče pa tega dokaza ni izvedlo in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upoštevati pa bi morala tudi določila 14. člena pogodbe ter v zvezi s tem, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke preuranjen tudi zaradi tega, ker tožeča stranka nepremičnine sploh še ni prodala. Pri upoštevanju s strani tožene stranke izvršenih vplačil pa bi moralo sodišče upoštevati in samo ugotoviti zakonsko določen vrstni red, to pa je, da je tožena stranka s plačili poravnavala najstarejše zapadle obveznosti. Polog bi morala tožeča stranka ob razdrtju pogodbe vrniti toženi stranki, ali pa ga upoštevati kot plačilo leasing obrokov. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožena stranka ugovarja v pobot nasprotno terjatev z obrestmi in sicer 5.008.400,38 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila posameznih zneskov. Tudi glede obrestnega dela tožbenega zahtevka sodba nima razlogov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Dejstvo, da sodišče v dokaznem sklepu, sprejetem na naroku dne 9.10 2006, ni navedlo, da se v dokazne namene prebere tudi Pogodba o finančnem leasingu, ki sta jo stranki sklenili dne 24.11.2001 in ki je bila sodišču na tem naroku s strani tožeče stranke tudi predložena, sicer tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa je ta relativnega značaja (1. odst. 339. čl. ZPP) in bi bila upoštevna le, če je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ob dejstvu, da sta obe pravdni stranki to pogodbo oziroma njena konkretna določila uporabljali kot trditveno podlago svojih navedb, da sta bili obe z njeno vsebino seznanjeni, saj sta jo prav oni sklenili in nenazadnje, da se je z njo seznanilo tudi sodišče, saj mu je bila predložena, zgolj okoliščina, da je iz dokaznega sklepa izpadlo, da se v dokaznem postopku ta pogodba tudi prebere, po mnenju pritožbenega sodišča v nobenem pomenu ne more vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To še zlasti, ker v tem primeru tudi ne gre za dokaz, za katerega bi veljala prekluzija, kot to zmotno trdi pritožba.

Po 285.čl. ZPP je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za to, da se ponudijo in dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Zato in ker sta obe stranki svojo trditveno podlago opirali prav na določila te pogodbe, tožena stranka pa je celo navedla, da jo kot dokaz svojih trditev prilaga (kar pomeni, da je bil dokaz pravočasno ponujen), bi moralo že sodišče prve stopnje, če pogodba s strani tožeče stranke na naroku ne bi bila predložena, v skladu z določbami o materialnem procesnem vodstvu pred odločitvijo o zadevi stranki pozvati, da jo predložita, saj sicer o zadevi sploh ne bi bilo mogoče odločiti. Zato v tem primeru o prekluziji tega dokaza pač ni mogoče govoriti. Iz navedenih razlogov pa so tudi nesprejemljive pritožbene trditve, da sodišče te listine ne bi smelo uporabiti v dokaz navedb tožeče stranke.

Protispisne pa so trditve tožene stranke, da se tožeča stranka ni sklicevala na izpisek iz poslovnih knjig z dne 28.12.2004 (priloga A3 spisa). Na ta izpisek iz poslovnih knjig se je namreč tožeča stranka izrecno sklicevala že v izvršilnem predlogu, saj je prav ta izpisek predstavljal verodostojno listino, s katero je izkazovala svojo terjatev do tožene stranke. Ob takem stanju je tudi nerazumljiva pritožbena trditev, da naj bi se s tem izpiskom ne izkazovala višina vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče sicer meni, da je res izrek izpodbijane sodbe nekoliko neobičajen in zaradi tega na prvi pogled težje razumljiv, ne strinja pa se s pritožbeno trditvijo, da bi bil nerazumljiv in nejasen. To še zlasti, ker ne držijo pritožbene trditve, da ne bi bilo jasno na kateri dan se preračuna glavnica v tolarsko protivrednost po srednjem tečaju Banke Slovenije (kar sedaj niti ni več pomembno) in do kdaj tečejo obresti v višini in po kakšni obrestni meri. Ti elementi so iz izreka sodbe razvidni. Res je sicer, da ni določen znesek kapitalizirane glavnice, je pa ta določljiv, da pa zakonske zamudne obresti od te kapitalizirane glavnice tečejo od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, pa je tudi jasno navedeno. Zato tudi teh očitkov pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Tudi pritožbena trditev o neobrazloženosti sodbe „glede vseh podanih navedb in ugovorov tožene stranke“ ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Najprej velja opozoriti, da se sodišču v obrazložitvi svojih odločb ni treba opredeljevati do vseh navedb strank tudi tistih, ki za odločitev niso relevantne, ali pa so očitno nesmiselne. Bistveno kršitev s tem v zvezi pa tudi ne predstavlja dejstvo, da se sodišče konkretno ne opredeli do konkretne navedbe, če je mogoče že konkludentno sklepati iz drugih navedb na njegovo stališče. Zlasti pa se niti ne more opredeljevati do navedb, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh niso bile uveljavljene, kar velja za pritožbeno trditev glede neobrazloženosti ugovora zastaranja, ki ga tožena stranka pred sodiščem prve stopnje sploh ni uveljavljala. Ker je tožena stranka prvotni pobotni ugovor, ki je glasil na znesek 4.708.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2001 „popravila tako“ (list. št. 10 spisa), da uveljavlja v pobot nasprotno terjatev v višini 5.008.400,38 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov glavnic, kot so razvidne iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe in z njihovo zapadlostjo, se sodišču prve stopnje glede prvotnega v pobotu uveljavljenega zahtevka v višini 4.708.400,00 SIT pač ni bilo potrebno v obrazložitvi izpodbijane sodbe posebej izrekati.

Pritožba pa tudi nima prav, kolikor napada višino s sodbo prisojenega zahtevka in dejstvo, da je pobotni ugovor tožene stranke sodišče prve stopnje zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem popolnoma strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku dejansko v 14. členu med strankama sklenjene Pogodbe o leasingu. V tej določbi sta se namreč pravdni stranki dogovorili, da je leasingojemalec v primeru razveljavitve dolžan poleg že dospelih obrokov leasinga in morebitnih stroškov za popravilo plačati odškodnino za razveljavitev pogodbe v višini vsote obrokov, ki bi jih bil dolžan plačati do izteka pogodbe. Pritožba ima sicer prav v tistem delu, ko izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem odškodnine za razveljavitev pogodbe v višini obrokov, ki bi jih bil dolžan leasingojemalec plačati od razveljavitve pogodbe do izteka pogodbe, saj ti niso predmet tožbenega zahtevka. Da pa je do teh, ki jih je uveljavljala (obroki do razveljavitve pogodbe), tožeča stranka nedvomno upravičena je iz pogodbe povsem jasno razvidno. Ker sta pravdni stranki posledice razveljavitve pogodbe pogodbeno uredili, ima sodišče prve stopnje popolnoma prav, ko v izpodbijani sodbi zaključuje, da zaradi tega splošnih določb Obligacijskega zakonika o razdrtju pogodbe in posledicah razdrtja za obravnavani primer ne pridejo v poštev. Zato tudi stališča tožene stranke, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do uporabnine ne morejo biti upoštevna. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je znašal dolg tožene stranke na dan 31.12.2004 19.066,22 EUR. Pri obračunu tega dolga pa je tožeča stranka, kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izpisku odprtih postavk tožeče stranke (A3) že poravnala 21.151,98 EUR. Skupna terjatev tožeče stranke bi torej, neupoštevaje že izvršena plačila s strani tožene stranke znašala 40.218,20 EUR. Dejstvo, da je tožeča stranka na račun zmanjšanja dolga – opravljenih vplačil s strani tožene stranke v višini 21.151,98 EUR upoštevala zneske, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pobot, nenazadnje tudi za toženo stranko ni sporno (glej zapisnik o naroku z dne 21.6.2006 list. št. 24 spisa). Ob takem stanju pa je seveda jasno, da ne more teh vplačil tožena stranka še enkrat uveljavljati v okviru pobotnega ugovora. Zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega zahtevka tožene stranke povsem utemeljena. Trditev, da tožena stranka s katero je tožeča stranka razdrla pogodbo o leasingu zaradi tega, ker je zamujala s plačili obrokov, ni bila v zamudi, je neresna. Trditev, da sodišče obrestnega dela tožbenega zahtevka ni obrazložilo pa pritospisna (stran 6 sodbe). Ker je bil polog vračunan v znesku 3.663.601,96 SIT (glej 5.čl. Pogodbe) in je bil ta znesek, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe (5.stran obrazložitve) tudi upoštevan pri plačilih tožene stranke, so pritožbene trditve, da bi se tako moralo ravnati brepredmetne. Ker je tožeča v tem postopku uveljavljala le plačilo glavnice in zamudne obresti od 28.12.2004, pri čemer sploh ni vtoževala do tega datuma zapadlih in neplačanih obresti, so tudi očitki tožene stranke o vrstnem redu vračunavanja neupoštevni.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo tožeči stranki stroškov odgovorov na pritožbo, saj v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi.