Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.

Izrek

I.Pritožbi obdolžene A. A. se ugodi, pritožbama zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev C. C., D. D. in E. E. pa se delno ugodi, in se izpodbijana sodba v odločbi o krivdoreku, odločbi o kazenski sankciji, odločbi o premoženjskopravnem zahtevku in odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da:

1)se obdolženo A. A.

iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da naj bi z obdolženim B. A. v času od julija 2017 do januarja 2020 v Ljubljani ne ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in tako 16 delavcev, zaposlenih v družbi F., d. o. o., s sedežem na naslovu ..., mat. št. ..., prikrajšala in jim omejila pravice, ki jim pripadajo, s tem, da A. A. kot direktorica navedene družbe in B. A. kot njen dejanski poslovodja, ki sta skupaj vodila navedeno družbo:

1.v nasprotju s 44. členom v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 21/2013 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDR-1), in v nasprotju s 130. in 131. členom ZDR-1 nista poskrbela za plačilo plač, regresov za letni dopust in povračil stroškov v zvezi z delom, in sicer delavcem:

1.1.G. G. plače za januar 2020, povračil stroškov v zvezi z delom za januar 2020 in del regresa za letni dopust za leto 2019;

1.2.H. H. plač in povračil stroškov v zvezi z delom za junij in julij 2019 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019;

1.3.D. D. del regresa za letni dopust za leto 2018 in regresa za letni dopust za leto 2019;

1.4.I. I. plače in povračil stroškov v zvezi z delom za oktober 2019, sorazmernega dela regresa za letni dopust 2019;

1.5.J. J. plač za marec in april, del oktobra 2019, povračil stroškov v zvezi z delom za oktober 2019 in del regresa za letni dopust za leto 2019;

1.6.K. K. sorazmerni del regresa za letni dopust 2019;

1.7.C. C. plač za april, junij in julij 2019, povračil stroškov v zvezi z delom za junij 2019 ter del regresa za letni dopust za leto 2017 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019;

1.8.L. L. plače in povračila stroškov v zvezi z delom za junij 2019 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019;

1.9.M. M. sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019;

1.10.N. N. dela regresa za letni dopust za leto 2018 in regresa za letni dopust za leto 2019;

1.11.O. O. sorazmerni del regresa za letni dopust 2019;

1.12.P. P. sorazmerni del regresa za letni dopust 2019;

1.13.E. E. plač in povračil stroškov v zvezi z delom za junij in julij 2019 ter sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019;

s čimer vse sta G. G., H. H., I. I., J. J., C. C., L. L., M. M. in E. E. prikrajšala in jim omejila pravice do plače in regresa za letni dopust, G. G., H. H., I. I., J. J., C. C., L. L., M. M. in E. E. prikrajšala in jim omejila pravice do povračila stroškov v zvezi z delom, D. D., K. K., N. N., O. O. in P. P. pa prikrajšala in jim omejila pravice do regresa za letni dopust;

2.v nasprotju s 44. členom v zvezi s 134. členom ZDR-1 in 3. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 5/1996 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPSV), s 144., 152., 153. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 96/2012, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPIZ-2) ter drugim odstavkom 352. člena in 353. členom v zvezi z 283. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDavP-2) nista poskrbela za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost za izplačane plače zaposlenim delavcem, in sicer prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti iz njihovih bruto plač, in sicer za

2.1.G. G. za čas od septembra 2019 do decembra 2019, pri čemer za december 2019 obračun prispevkov REK-1 ni bil oddan;

2.2.R. R. za čas od septembra 2019 do novembra 2019;

2. 3.H. H. za čas od septembra 2019 do novembra 2019;

2. 4.I. I. za september 2019;

2.5.J. J. za september, november in december 2019 ter januar 2020, pri čemer za december 2019 in januar 2020 obračuna REK-1 nista bila oddana;

2.6.M. M. za čas od septembra do novembra 2019;

2.7.S. S. za čas od septembra do novembra 2019;

2.8.Š. S. za čas od septembra do novembra 2019;

2.9.O. O. za september 2019, pri čemer obračun prispevkov REK-1 ni bil oddan;

2.10.P. P. za julij, september in oktober 2019, pri čemer za julij in oktober 2019 obračuna prispevkov REK-1 nista bila oddana;

s čimer vse sta jim omejila pravice do plače po 44. členu ZDR-1,

z neplačilom z ZPIZ-2 predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zgoraj navedene delavce, kar je v nasprotju s 152., 153. in 158. členom v zvezi s 3. in 6. členom ZPIZ-2, v zvezi z drugim odstavkom 352 člena ZDavP-2, pa sta zgoraj navedene delavce, prikrajšala za pravico, da bi se jim plača v zgoraj navedenih časovnih obdobjih na podlagi 30. člena ZPIZ-2 upoštevala v izračun pokojninske osnove;

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku člena 196 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Oškodovance G. G., H. H., D. D., I. I., J. J., C. C., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P. in E. E. se z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki v delu, ki se nanaša na obdolženo A. A., na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki obdolženke na podlagi prvega odstavka člena 96 ZKP obremenjujejo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

2.V pogojni obsodbi, izrečeni obdolženemu B. A., se posebni pogoj ne določi.

3.Oškodovance G. G., H. H., D. D., I. I., J. J., C. C., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P. in E. E. se z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki v delu, ki se nanašajo na obdolženega B. A., na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napoti na pravdo.

II.V preostalem se pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev C. C., D. D. in E. E. zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženega B. A. in obdolženo A. A. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženima je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri je obdolženemu B. A. na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, obdolženi A. A. pa na podlagi istega zakonskega določila določilo zaporno kazen tri mesece, pri tem pa obema določilo preizkusno dobo treh let, pod posebnim pogojem, da v roku enega leta oškodovancem povrneta povzročeno škodo, kot izhaja iz točke II izreka sodbe. V točki II izreka sodbe je odločilo, da sta obdolžena dolžna oškodovancem povrniti premoženjskopravne zahtevke, in sicer G. G., H. H., D. D., I. I., J. J., C. C., L. L., M. M., N. N., O. O., P. P. in E. E., pri čemer je posamezne plačilne obveznosti opredelilo le vsebinsko (plača in povračilo stroškov ter regres za določeno časovno obdobje). Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da sta dolžna obdolžena B. A. in A. A. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo so vložili pritožbo: 1. obdolžena A. A. sama, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnih zahtevkih in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; 2. zagovorniki obdolženega B. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter o premoženjskopravnih zahtevkih in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega B. A. oprosti obtožbenega očitka, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer drugemu sodniku posamezniku; ter 3. pooblaščenci oškodovancev C. C., D. D. in E. E. zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da priglašene premoženjskopravne zahtevke navedenih oškodovancev v določenem delu naloži v plačilo obdolžencema, s presežkom pa te oškodovance napoti na pravdo, podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba obdolžene A. A. je utemeljena, pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev pa sta delno utemeljeni.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze ter jih v ustrezni meri posamično in sintezno ovrednotilo, vendar pa zmotno zaključilo, da je kaznivo dejanje obdolženi A. A. dokazano s potrebno stopnjo gotovosti. Ob tem je, v škodo obdolženca, prekoračilo zakonsko pravico v delu, ki se nanaša na določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi, izrečeni obdolženemu B. A. (kršitev kazenskega zakona po 5. točki člena 372 ZKP v zvezi s tretjim odstavkom člena 57 KZ-1 in kršitvijo načela zakonitosti v delu izreka kazenske sankcije) in o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev odločilo v nasprotju z zakonom.

5.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obdolžene A. A. in jo iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbenega očitka, posledica izrečene oprostilne sodbe pa je tudi odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih v delu, ki se nanaša na obdolženo A. A., ter o stroških kazenskega postopka v tem delu: oškodovance, ki so prijavili premoženjskopravne zahtevke zoper obdolženo A. A., je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pot pravde, s stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebnimi izdatki obdolžene pa v primeru, da se dajo izločiti iz skupnih stroškov, na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenilo proračun. V skladu s tretjim odstavkom člena 57 KZ-1 je drugostopenjsko sodišče odločilo, da se v pogojni obsodbi, izrečeni obdolženemu B. A., posebni pogoj ne določi, ter na podlagi pravil adhezijskega postopka oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki v delu, ki se nanaša na obdolženega B. A., na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V preostalem je pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

6.Navedene odločitve je sprejelo na podlagi petega odstavka člena 392 ZKP v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, tretjim odstavkom člena 105 ZKP in prvim odstavkom člena 96 ZKP (izrek oprostilne sodbe v delu, ki se nanaša na obdolženo A. A., s posledično odločitvijo o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka v tem delu) ter na podlagi prvega odstavka člena 394 ZKP (sprememba odločbe o kazenski sankciji, izrečeni obdolženemu B. A., ter odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih v delu, ki se nanaša na obdolženega B. A.); na podlagi 391. člena ZKP je pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

K pritožbi obdolžene A. A.

7.Tudi obdolženi A. A. se je očitalo, da skupaj z obdolženim B. A. ni ravnala po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov, ko sta skupaj vodila gospodarsko družbo, ona kot direktorica in on kot dejanski poslovodja, ter nista poskrbela za plačilo plač, regresov za letni dopust ter stroškov v zvezi z delom ter predpisanih prispevkov za socialno varnost. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da obdolženki kaznivo dejanje ni dokazano z gotovostjo pri čemer svojo presojo opira na okoliščine, katere je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, vendar na podlagi njih napravilo zmoten dejanski zaključek, da je obdolženka z obdolženim B. A. soodločala o plačilu prejemkov in prispevkov iz delovnega razmerja kot odločilnem dejstvu. Senat sodišča druge stopnje tako opozarja na raven obdolženkine izobrazbe (dokončana osnovna šola) in vrsto njenih zadolžitev v inkriminiranem obdobju (delo perice, v zvezi s čimer je odrejala konkretne naloge drugim delavcem), pri čemer ne spregleda, da je podpisovala pogodbe o zaposlitvi ter bila seznanjena z nezakrivljeno finančno situacijo v posledici požara in z dejstvom, da se skuša ohraniti poslovanje družbe na račun neplačevanja delavcev.

8.Vendar pa okoliščina, da je dejansko opravljala nekatere naloge v svojstvu direktorice navedene družbe in si celo želela preživetja družbe, v katere poslovanje je bila nedvomno emocionalno vpeta kot žena obdolženega B. A., na način izbire "manjšega zla", ter kljub temu, da je bila po Zakonu o gospodarskih družbah zavezana poskrbeti, da bodo delavcem plačane plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja, v konkretnih okoliščinah ne zadostuje za gotovost zaključka, da je o plačilih delavcem lahko tudi dejansko soodločala in na ta način, preko opustitev potrebnih odredb, povzročila nastanek prepovedane posledice. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim odločanjem izpostavilo izpovedbe kot prič zaslišanih računovodkinje T. T. in delavcev H. H., D. D., I. I., J. J., K. K.,C. C., L. L., M. M., N. N. in E. E. ter direktorja U., d. o. o. V. V. in očitno sprejelo dejstvo, da je bil za odločitve v zvezi z izplačili delavcem pristojen oziroma glavni obdolženi B. A. (izpovedbe prič T. T., H. H., D. D., I. I., J. J., M. M., N. N., E. E.), ob tem pa okoliščino, da je bila tudi obdolženka vpeta v poslovanje družbe (preko dajanja navodil za konkretne naloge, dogovarjanja o pogojih dela, podaje predloga za sporazumno odpoved delovnega razmerja, podpisa pogodb o zaposlitvi in sporazumnih odpovedih o zaposlitvi ter posojilne pogodbe med predmetno družbo in U., d. o. o., izročitve gotovinskih zneskov iz naslova sklenjene posojilne pogodbe; priče H. H., D. D., I. I., J. J., K. K., C. C., L. L., E. E., V. V.) napačno presodilo kot ključno obremenilno zanjo na področju odločanja v zvezi s plačili delavcem. Sodišče druge stopnje enako kot sodišče prve stopnje izpovedbe navedenih prič ocenjuje kot verodostojne, vendar pa na podlagi njihovih izpovedb zaključuje dejansko drugače kot sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na subjekt dejanskega odločanja o plačilih predpisanih prejemkov in prispevkov delavcem.

9.Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je izvršitveno ravnanje z gotovostjo dokazano tudi obdolženi A. A., obrazložilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar navedeni razlogi pritožbenega sodišča, upoštevaje sicer s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovitev o delitvi pristojnosti in nalog med obdolžencema, ne prepričajo. Prvostopenjsko sodišče se je tako sklicevalo na zagovor obdolženega B. A., ki da je pojasnila o poslovanju podjetja podajal v prvi osebi množine ter na dejstvo, da sta se za ohranitev poslovanja F., d. o. o. odločila oba obdolženca skupaj, in da je obdolžena A. A. podpisovala ključne dokumente (med drugim tudi tripartitno pogodbo med F., d. o. o., U., d. o. o. in Z., d. o. o. v zvezi z dogovorom, da Z., d. o. o. za opravljene storitve F., d. o. o. plačuje neposredno najemnine U., d. o. o.).

10.Sodišče druge stopnje v zvezi z navedenim opozarja, da je podpisovanje ključnih dokumentov naloga direktorja, pri čemer se je, glede na izpovedbo priče V. V., le-ta o načinu sodelovanja s predmetno F., d. o. o. v času finančne krize, ki je neposredno in pomembno vplivala na položaj zaposlenih v F., d. o. o., dogovoril z obdolženim B. A.; na presojo, da je bilo področje delavskih prejemkov v domeni obdolženega B. A., iz katere je bila obdolžena A. A. izvzeta, ne more vplivati niti prvostopenjska zaznava o načinu izražanja obdolženca ter želji obdolženke, da se družba ohrani pri življenju, upoštevaje, da je bila F., d. o. o. družinsko podjetje B. A., s tem pa posredno tudi njegove žene A. A.

11.Iz navedenih razlogov, katere je v ključnem utemeljeno izpostavila obdolženka v svoji pritožbi, je sodišče druge stopnje, upoštevaje peti odstavek člena 392 ZKP v zvezi s prvim odstavkom člena 394 ZKP, tej pritožbi ugodilo in obdolženo A. A. iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP oprostilo obtožbenega očitka, posledica take odločitve pa je tudi odločba o premoženjskopravnih zahtevkih in stroških kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebnih izdatkih obdolženke, oboje v navedenem delu. Do drugih pritožbenih navedb obdolžene A. A., ki se nanašajo na zatrjevanje gotovinskih plačil delavcem, določeno zaporno kazen in preizkusno dobo ter posebni pogoj v pogojni obsodbi, izrečeni obdolženki, ter na odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, se drugostopenjski senat glede na sprejeto odločitev, da se obdolženo A. A. oprosti obtožbenega očitka, ob obravnavi njene pritožbe posebej ne opredeljuje.

K pritožbi zagovornikov obdolženega B. A.

12.Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da se obdolženemu B. A. očita kot čas storitve obdobje od julija 2017 do januarja 2020, pri čemer je zadnja v konkretni zadevi upoštevna novela KZ-1, ki je začela veljati 2. 7. 2017,

predpisala strožji abstraktni dejanski stan, ki terja zaključek, da za obstoj očitanega kaznivega dejanja zadostuje že eventualni naklep. Očitek obdolžencu je oblikovan kot opustitveno ravnanje, zato je treba predmetno kaznivo dejanje opredeliti kot trajajoče - s formalnim in materialnim dokončanjem izvršitvenega ravnanja (vzpostavitev protipravnega stanja ter njegovo vzdrževanje do trenutka, ko nastopi objektivna absolutna nezmožnost plačila obveznosti delavcem). Po pravni teoriji velja, da se za čas storitve kaznivega dejanja, ki določa uporabo kazenskega zakona, pri trajajočih kaznivih dejanjih upošteva materialno dokončanje izvršitvenega ravnanja, torej trenutek prenehanja protipravnega stanja.

13.Vrhovno sodišče RS je sicer sprejelo stališče, da kaznivo dejanje ni podano v primeru nezakrivljenega slabega finančnega stanja, ko delodajalec meni, da bo z nadaljevanjem poslovanja lahko ohranil pravno osebo pri življenju, pa čeprav na račun delavcev, vendar se navedeno stališče nanaša na čas pred začetkom učinkovanja novele KZ-1E, ko je bil za obstoj kaznivega dejanja potreben direktni naklep; po noveli KZ-1E, ki velja za konkretno obravnavano situacijo, pa za obstoj kaznivega dejanja zadostuje že eventualni naklep, zato odločitev delodajalca za neplačevanje delavcev kot "manjše zlo" v primerjavi s prenehanjem poslovanja pravne osebe v pogojih nezakrivljene slabe finančne situacije, že lahko pomeni inkriminirano ravnanje. O tem, da po omenjeni noveli za storitev očitanega kaznivega dejanja zadostuje že eventualni naklep, se je izrekla tudi pravna teorija. Pritožniki zato brezpredmetno izpostavljajo, da požar kot razlog nezakrivljenega slabega finančnega stanja, v katerem je obdolženi B. A. prihodke F., d. o. o. plasiral v poslovanje, ne pa za plačilo obveznosti delavcem, izključuje obstoj kaznivega dejanja.

14.Že sodišče prve stopnje je, ko se je utemeljeno sklicevalo na zagovora obeh obdolženih ter izpovedbe V. V., Ž. A., X. A. ter delavcev, pravilno ugotovilo, da je prišlo do požara v marcu 2019, in, ker to ni bilo potrebno, upravičeno zavrnilo dokazni predlog obrambe v zvezi z razlogom poslabšanja finančnega stanja F., d. o. o. Sodišče druge stopnje se pridružuje tudi prvostopenjski ugotovitvi, da je obdolženi B. A. prihodke, katere je pravna oseba še pridobivala, plasiral v nadaljnje poslovanje, upajoč, da bo F., d. o. o. lahko ohranil pri življenju, ter ob tem pristal na to, da delavci ne bodo dobili vseh prejemkov, do katerih so bili upravičeni (plača, stroški v zvezi z delom, regres, prispevki).

15.Pritožniki ne obrazložijo, zakaj predlagajo postavitev izvedenca finančne stroke šele v pritožbi (določba četrtega odstavka člena 369 ZKP); še bolj ključno pa je, da izvedba tega dokaza ni materialnopravno relevantna. Oba obdolženca in vsi delavci, zaslišani kot priče, pa tudi priča Ž. A. so skladno opisovali, da je obdolženi B. A. želel ohraniti podjetje pri življenju in zato celo zaposloval nove delavce, pri tem pa ravnal na škodo zaposlenih, saj F., d. o. o. v posledici uničene opreme ni imela dovolj prihodkov. Sodišče prve stopnje je torej, utemeljeno, sprejelo tezo obrambe, da obdolženi ni zaradi osebnih koristi finančno izčrpaval F., d. o. o., pač pa je prihodke, kolikor jih je pravna oseba še uspela imeti, plasiral nazaj v poslovanje, kar zahteva zaključek, da se pregled poslovanja z izvedencem, za katerega se očitno zavzemajo pritožniki, izkazuje kot povsem odvečen. Ker je bistvo kaznivega dejanja očitek, da obdolženi z odločitvijo za izbiro "manjšega zla" ni podelil prednosti stabilnemu sistemu socialne varnosti, pač pa želji po ohranitvi poslovanja podjetja, čemur nenazadnje pritrjujejo tudi zagovorniki v pritožbi, pritožbeno prizadevanje v smeri odreditve izvedenstva finančne stroke sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljeno.

16.S pritožniki se je treba strinjati, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek o direktnem naklepu obdolženega B. A., vendar upoštevaje spredaj poudarjeno, da zadostuje za storitev kaznivega dejanja že eventualni naklep, navedeno ravnanje obdolženega B. A. v okoliščinah nezakrivljenega slabega finančnega stanja F., d. o. o. že predstavlja kaznivo dejanje, storjeno z eventualnim naklepom. Pritožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na realnost načrta za reševanje podjetja ter na obdolženčev korekten odnos do oškodovancev, se tako izkazujejo, vsaj v luči prizadevanja za zaključek o izključitvi kaznivosti obdolžencu očitanega ravnanja, kot brezpredmetne, sodišče druge stopnje pa prepoznava njihovo pomembnost v zvezi z ugotovitvijo, da je sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilno ugotovljenih dejanskih okoliščin (požar in uničenje opreme; slabo finančno stanje; poskus obdolženega B. A., da na račun delavcev s preostalimi dohodki vzdržuje pravno osebo pri življenju) pravno zmotno sklepalo na obdolženčev direktni naklep.

17.Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da so oškodovanci vse, do česar so bili upravičeni, v delu plač, stroškov iz dela ter regresa, dobili z gotovinskimi poplačili. Pravilna je utemeljitev sodišča prve stopnje v točki 57, 58 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in tudi opozarjanje zagovornikov v pritožbi, da delavci ne bi delali zastonj, zavrača kot neutemeljeno. Obramba spregleda, da je večina kot prič zaslišanih delavcev izpovedala, da so želeli pomagati podjetju, da preživi, in zato čakali, da se finančna situacija izboljša, oziroma so le preprosto čakali na realizacijo obljube o izboljšanju finančnega stanja podjetja (priče G. G., E. E., H. H., D. D., I. I., J. J., C. C., L. L., N. N., O. O.).

18.Sodišče prve stopnje je v zadostni meri pojasnilo svoj poseg v konkretni dejanski stan (skrajšanje inkriminiranega obdobja do februarja 2020) s poudarkom, da je s februarjem 2020 nastopilo obdobje kovidne situacije, ko gospodarska družba ni imela več dohodkov in obdolženi B. A. ni imel več objektivne možnosti za manipulacijo s prihodki F., d. o. o. Neupravičene so zato pritožbene navedbe, da je v tem delu sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP.

19.Je pa treba ugoditi zagovornikom obdolženega B. A. v delu, ki se nanaša na določitev posebnega pogoja v izrečeni pogojni obsodbi, saj je le-ta neizvršljiv. V tem delu je prvostopenjsko sodišče prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (kršitev po 5. točki člena 372 ZKP v zvezi s tretjim odstavkom člena 57 KZ-1); posebni pogoj, vezan na odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, ki je prav tako neizvršljiva, predstavlja izrek kazenske sankcije v nasprotju z načelom zakonitosti po členu 28 Ustave RS, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu odločilo, da se posebni pogoj v pogojni obsodbi, izrečeni obdolženemu B. A., ne določi. Pritožniki sicer uveljavljajo v tem delu tudi, da je določitev posebnega pogoja vsebinsko neupravičena, do česar pa se pritožbeno sodišče, glede na spredaj sprejeto stališče, ne opredeljuje.

20.Utemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o premoženjskopravnih zahtevkih, iz navedenih razlogov, v nasprotju z zakonom (četrti odstavek člena 374 ZKP), je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo (drugi odstavek člena 105 ZKP). V posledici sprejetega stališča, da način oblikovanja odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih v izpodbijani sodbi ne izpolnjuje minimalnih standardov za njegovo vsebinsko presojo, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do pritožbenih navedb obrambe obdolženega B. A., da oškodovanci razpolagajo že z drugim izvršilnim naslovom.

K pritožbi pooblaščencev oškodovancev

21.Sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih predhodno, pritrjuje pritožbi, da odločba o premoženjskopravnih zahtevkih ni izvršljiva in zato ne more predstavljati izvršilnega naslova. Zavrača pa pritožbene navedbe, da bi v delu izpostavljenih premoženjskopravnih zahtevkov sodišče prve stopnje moralo le-tem ugoditi in obdolžencu B. A. naložiti v plačilo konkretne zneske, v preostalem pa navedene oškodovance napotiti na pravdo.

22.Pritožniki izpostavljajo, da prijavljenim premoženjskopravnim zahtevkom v postopku obdolženca nista nasprotovala, sklicujejo pa se tudi na plačilne liste določenih delavcev. Ob pavšalnosti takega pritožbenega zatrjevanja ter upoštevaje, da je sodišče prve stopnje na podlagi celovite presoje podatkov spisa (kolektivna pogodba, pogodbe o zaposlitvi, povzetki obračunov dohodkov za delavce na zahtevo inšpekcije, podatki inšpektorata, stečajni spis, izpis prometa F., d. o. o., seznam zavarovanih oseb F., d. o. o., izpisi njihovih TRR-jev, sporazumne odpovedi delavnega razmerja, premoženjskopravni zahtevki, lastnoročni podpisi delavcev v zvezi z gotovinskimi izplačili, elektronska komunikacija delavcev z delodajalcem, plačilni listi posameznih delavcev, delovnopravna dokumentacija, dokumentacija v zvezi s posojilno pogodbo med F., d. o. o. in U., d. o. o.) in izpovedb prič (oškodovancev, Ž. A., V. V. in računovodkinje) upravičeno na ravni gotovosti moglo ugotoviti le, za katera časovna obdobja posamezne obveznosti delavcem niso bile plačane, ne pa tudi, kolikšne točno so te obveznosti bile, saj je bila dokumentacija nepopolna, personalni dokazi pa v zvezi s številčno opredelitvijo škode nezanesljivi, sodišče druge stopnje v tem delu, ker podatki kazenskega spisa ne dajejo podlage niti za delno razsojo, pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

23.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo pritožbi obdolžene A. A., deloma pa pritožbama zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščenke oškodovancev C. C., D. D. in E. E. v preostalem pa pritožbi zagovornikov obdolženega B. A. in pooblaščencev oškodovancev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP). Sodišče druge stopnje se namreč strinja tudi z izrekom pogojne obsodbe z določeno zaporno kaznijo in preizkusno dobo,

kot izhaja iz prvostopenjske sodbe za obdolženega B. A. (teža kaznivega dejanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine, navedene v točki 63 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ob predpisanem kaznovalnem okviru),

v zvezi s pritožbo zagovornikov obdolženega B. A. pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kršitve po prvem odstavku člena 383 ZKP.

-------------------------------

1Novela KZ-1E.

2Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), uredniki Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, koordinator projekta Boštjan Koritnik, druga knjiga, točka 41, stran 1122 in nasl.

3Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), uredniki Damjan Korošec, Katja Filipčič, Stojan Zdolšek, koordinator projekta Boštjan Koritnik, druga knjiga, točka 68, stran 346.

4Pritožniki kazenske sankcije v tem delu ne izpodbijajo konkretizirano, zato sodišče druge stopnje navedeni del presoja na podlagi člena 386 ZKP.

5katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno (nezakrivljeno slabo finančno stanje F., d. o. o. in vlaganje preostalih prihodkov F., d. o. o. za namen njenega preživetja), uporabilo kot dejansko podlago za pravni zaključek o eventualnem naklepu, kar pa ključno ne vpliva na presojo teže storjenega kaznivega dejanja.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 105, 105/2, 105/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.