Jedro

V tožbi so navedeni le akti, ki jih iz različnih razlogov ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo, kjer v uvodnem delu navaja, da jo vlaga zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2014, medtem ko v tožbenem zahtevku zahteva, da se odpravi odločba Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 28. 4. 2015. K tožbi je priložil odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2014, torej tisto odločbo, za katero v uvodnem delu tožbe navaja, da jo izpodbija. Iz navedene odločbe je razvidno, da je bila z njo zavrnjena prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Prošnja je bila vložena na podlagi določb prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Z navedeno odločbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik dne 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in da je imel 23. 12. 1990 prijavljeno stalno bivanje v Republiki Sloveniji in da je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V tej odločbi je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil sicer odhod tožnika iz Slovenije posledica izbrisa, vendar pa v nadaljevanju postopka ni dokazov, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, na kar bi kazala njegova ravnanja v tem petletnem obdobju. Prvostopenjski organ je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje določa ZUSDDD, saj ni dokazov, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.

2. Tožnik je k tožbi priložil tudi odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-49/2016/2 (1312-18) z dne 20. 6. 2016, s katero pa ni bila zavrnjena pritožba zoper prej citirano odločbo, ampak je bila z njo zavrnjena pritožba zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 24. 3. 2016, katere pa tožnik v svoji tožbi ne izpodbija. Z njo je prvostopenjski organ v ponovnem postopku zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

3. Tožnik, kot je bilo že navedeno, v tožbi na prvi strani najprej navaja, da je tožba vložena zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2014, na kar pod točko 1 tožbe navaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 2140-49/2016/2 (1312-18) z dne 20. 6. 2016 zavrnilo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2015, v tožbenem zahtevku pa predlaga, naj sodišče odpravi odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 28. 4. 2015 in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi narave svoje odločitve sodišče tožbenih navedb v tem sklepu ne povzema.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v svoji drugostopenjski odločbi z dne 20. 6. 2016 in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Tožnik v tožbenem zahtevku zahteva, naj se odpravi odločba Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 28. 4. 2015, sodišče pa je ob vpogledu v upravni spis ugotovilo, da odločba s tako številko in s takim datumom ne obstaja, pač pa je tožnik priložil odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2014. Vendar je sodišče ugotovilo, da je bila ta odločba z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-144/2014/2 (1312-14) z dne 19. 6. 2014 odpravljena. Nadalje je tožnik v začetku tožbe navedel, da je prejel odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 20. 6. 2016, s katero naj bi po njegovih navedbah ministrstvo zavrnilo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2015. Pri tem pa je sodišče ugotovilo, da z navedeno odločbo Ministrstvo za notranje zadeve ni zavrnilo pritožbe zoper to odločbo, ki jo tožnik citira, ampak je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo z dne 20. 6. 2016 zavrnilo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 24. 3. 2016. 7. Iz vseh navedenih razlogov je tožba do tolikšne mere nerazumljiva, da je sodišče ni moglo obravnavati in je zato s sklepom št. I U 1088/2016-13 z dne 1. 9. 2017 tožnika pozvalo, naj tožbo v roku 15 dni dopolni oziroma popravi. V tem sklepu je tožniku pojasnilo, da v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Tožniku je pojasnilo, da se v njegov pravni položaj dejansko posega z odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 24. 3. 2016, s katero je bila v ponovljenem postopku zavrnjena njegova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Iz navedenih razlogov je tožbo poslalo v popravo oziroma dopolnitev z navodilom, naj ponovno navede akt, ki ga želi izpodbijati v tem upravnem sporu. V sklepu je tožnika sodišče pozvalo, naj sporoči, ali izpodbija tudi odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-49 z dne 24. 3. 2016, hkrati ga je tudi pozvalo, naj popravi ime tožene stranke tako, da se glasi: Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za notranje zadeve. Kot je bilo že navedeno, je sodišče tožniku postavilo rok 15 dni za popravo tožbe. V istem sklepu je sodišče tožnika tudi opozorilo, da v kolikor ne bo dopolnil oziroma popravil tožbe v skladu z navodili v danem roku, pa sodišče zaradi tega zadeve ne bo moglo obravnavati, bo tožba zavržena na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi je razvidno, da je pooblaščenec za sprejemanje pisanj bil dne 7. 9. 2017 obveščen, kje se nahaja navedeno pisanje (sklep sodišča) in določen rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Navedeno je, da naslovnik pisma ni dvignil v 15 dneh, zato mu je bilo pismo puščeno v hišnem predalčniku dne 25. 9. 2017. Skladno s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku se šteje, da je osebna vročitev fizični osebi opravljena z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če pa ga ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika opozoriti. V vsakem primeru je pooblaščenec za sprejemanje pisanj sklep o popravi tožbe prejel 25. 9. 2017 v predalčniku. Tožnik niti v 15 dneh po vročitvi sklepa o popravi tožbe niti do izdaje tega sklepa tožbe ni popravil. 8. Drugi odstavek 31. člena ZUS-1 določa, da če tožnik v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi navaja različne opravilne številke aktov z različnimi datumi, ki jih želi izpodbijati. Tožnik na prvi strani tožbe navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj št. 214-1250/2013-25 z dne 28. 4. 2014. Sodišče ugotavlja, da ta odločba ne obstaja več, saj jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 2140-144/2014/2 (1312-14) z dne 19. 6. 2014 odpravilo, torej te odločbe ni mogoče izpodbijati. V nadaljevanju tožbe pod točko 1 tožnik omenja odločbo Upravne enote Kranj z isto številko, vendar z datumom 28. 4. 2015, pri čemer v obravnavani zadevi dne 28. 4. 2015 ni bila izdana nobena odločba, temveč sta bili na prvi stopnji izdani najprej odločba z dne 28. 4. 2014, ki je bila kasneje odpravljena, pozneje pa še odločba z dne 24. 3. 2016, ki pa jo je drugostopenjski organ potrdil. Tudi v tožbenem zahtevku je navedeno, da se izpodbija odločba z dne 28. 4. 2015, čeprav, kot je bilo omenjeno, na ta dan v tej zadevi ni bila izdana nobena odločba, torej take odločbe ni mogoče izpodbijati. Če pa je mišljena odločba z dne 28. 4. 2014 in gre zgolj za pomoto, pa je bilo že pojasnjeno, da je bila prvotna odločba odpravljena in je torej ni mogoče izpodbijati. K tožbi pa je bila priložena prva odločba, torej tista, ki je bila že odpravljena, ne pa odločba št. 214-1250/2013-49 z dne 24. 3. 2016, ki je bila izdana v ponovljenem postopku in glede katere je sodišče tožnika pozvalo, ali jo izpodbija, vendar pa v postavljenem roku ni odgovoril. Iz vseh navedenih razlogov je tožba do tolikšne mere nerazumljiva, da je sodišče ne more obravnavati, hkrati pa sodišče tudi ugotavlja, da odločba z dne 28. 4. 2014, ki jo tožnik navaja v tožbi, ne obstaja več zaradi odprave s strani drugostopenjskega organa, oziroma odločba z dne 28. 4. 2015 v tej upravni zadevi sploh ni bila izdana, kar pomeni, da so v tožbi navedeni akti, ki jih iz navedenih razlogov ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo zavrglo iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in drugega odstavka 31. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb tožeče stranke v tožbi ni posebej opredeljevalo.

K točki II izreka:

10. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka.