Jedro

Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin, zaradi katerih je tožnik kršil 11. člen Navodila 637 in tega, da ni s kršitvijo zasledoval niti dalj časa trajajočega in tudi ne naklepnega oškodovanja toženkinega premoženja, ne gre za take kršitve, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke nerazumno pričakovati, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi mogla nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Zato je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen dodatni pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 10. 2019 nezakonita in da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja (točka I izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga ponovno vpisati v matično evidenco ZPIZ, mu za obdobje od prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 1. 2. 2021 in od 7. 3. 2021 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, od 1. 2. 2021 pa do 7. 3. 2021 pa razliko med plačo, ki bi jo prejel pri toženi stranki in plačo pri drugem delodajalcu ter mu po plačilu dajatev in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.511,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izvršitev dalje do plačila vse v roku 8 dni (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po pritožbenem stališču opustitev obvestitve delodajalca o dejstvu, da delavec dejansko prebiva na drugem naslovu, kot je tisti, za katerega prejema povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav gotovo pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za kršitev po 36. členu ZDR-1 in hkrati za kršitev prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1. Opozarja na odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 55/2017, v kateri je bila presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker delavka tega, da na delo prihaja iz drugega kraja, kot ga je sporočila delodajalcu. Šlo je zgolj za dva dneva oziroma dva prihoda. Zaradi tega argumentacija sodišča v obravnavani zadevi, da je tožnik že dne 2. 9. 2019, ko je spoznal, da je njegovo bivanje v A. trajnejšega značaja prijavil spremembo in zato ni šlo za t. i. hujšo kršitev, pravno zgrešena. Povsem možno je, da je bil tožnik ves čas pri materi v A. in se od tam vozil na in z dela, kar izhaja iz pričanj prič in detektivovega zapisnika, pa glede na oceno sodišča tudi iz materine pisne izjave. Sodišče je namreč ocenilo, da ta izjava potrjuje dejstvo, ki ga dokazuje toženka, in sicer da je tožnik v dnevih iz detektivskega poročila na delo in z dela odšel iz A., dokončno pa se je preselil šele septembra. Nasprotnega, da se je na delo vozil iz B. tožnik ni dokazal. Dejstvo, da je prijavil spremembo bivališča med časom ko je tožena stranka izvajala nadzor, kaže na to, da se je ves čas zavedal, da bi spremembo kraja iz katerega se vozi na in z dela moral storiti, vendar tega, ker je vedel, da bo dobil povrnjenih manj stroškov prevoza ni storil, kar kaže na namen pridobiti si premoženjsko korist. Tožniku je bila nedvomno znana vsebina 11. člena Navodila o pogojih in načinu obračunavanja povračila stroškov za prevoz na in z dela, ker je februarja 2018 vložil vlogo za povračilo stroškov s kraja začasnega prebivališča in se hkrati zavezal delodajalcu sporočiti vsako spremembo, ki lahko vpliva na pravico do povračila ali na višino povračila. Po pritožbenem stališču je izpolnjen tudi pogoj iz 109. člena ZDR-1, saj je v izredni odpovedi tožena stranka navedla, da v tožnika nima več zaupanja, na naroku pa izpovedala, da si v tako velikem sistemu kot je toženka, ne more privoščiti stihije in je posledično nujno spoštovanje delovnopravnih pravil ter nesprejemljivo, da nekdo, ki dela pri toženi stranki, neupravičeno prejema izplačilo potnih stroškov. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati predlog tožene stranke za uporabo 118. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru prevladuje interes tožene stranke, da s tožnikom ne nadaljuje delovnega razmerja, ker so medsebojni interesi porušeni do te mere, da nadaljevanje ni možno. V zvezi s tem opozarja na odločitvi VSRS v zadevah opr. št. VIII Ips 54/2017 in VIII Ips 255/2016, zato je njen predlog po sodni razvezi utemeljen.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je neutemeljena in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne. Ne nasprotuje ugotovitvam detektiva o gibanju tožnika, ker te ne nasprotujejo preostalim izvedenim dokazom. Tožnik se je v poletnih mesecih, ko se je mamino zdravstveno stanje poslabšalo, pri njej dejansko večkrat oglasil, ponavadi pred ali po službi. Živel je v B. in ker ga je mama klicala po dvakrat na dan in se je naveličal po večkrat na dan voziti na relaciji B. A., se je odločil, da se bo preselil v A.. Sodišče in tožena stranka si napačno razlagata 11. člen Navodila 637 oziroma besedno zvezo "kraj dejanskega prihoda na delo in odhoda z dela". Po tej razlagi bi se moral tožnik na delo pripeljati direktno iz B. in se z dela odpeljati direktno v B.. Tožnik pa je iz B. k materi prišel pred delom ali pa po delu in se je nato vrnil v B.. Zato bi bilo pravilno, da bi v primerih suma storitve tovrstnih kršitev toženka detektivu naložila, da ugotavlja, ali se ta dnevno vrača v kraj bivališča, odkoder se mu priznavajo stroški, tega nadzora pa detektiv ni opravljal. Pravilen je zaključek sodišča, da za izredno odpoved niso izpolnjeni pogoji iz točke 2.2. - 4. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav bi moralo ob pravilni uporabi določb pravilnika ugotoviti, da je tožnik kvečjemu storil kršitev po 5. alineji 6. člena pravilnika in sicer lažjo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti – neprijavljanje nastalih sprememb glede prebivališča, osebnega in družinskega stanja v primerih, ko se to zahteva s splošnimi akti ali navodili strokovne službe družbe. Pravilna je tudi zavrnitev predloga tožene stranke za razvezo pogodbe o zaposlitvi, saj so podane navedbe zgolj pavšalne, razveza pogodbe o zaposlitvi pa predstavlja izjemo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišča prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka pa se nanje le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že odločalo. S sklepom opr. št. Pdp 482/2020 z dne 5. 11. 2020 je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 229/2019 z dne 10. 7. 2020, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, razveljavilo. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj se ni opredelilo, ali je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotila pritožbenega sodišča in odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi lažnega prikazovanja kraja, iz katerega se je vozil na delo in z dela, zaradi tega pa mu je izplačevala višje povračilo stroškov, kot bi mu jih izplačevala iz kraja, iz katerega se je dejansko vozil na delo in z dela. Ugotovila je, da ima njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadaljnji), zato mu je na podlagi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pred tem pa je tožniku omogočila zagovor; - da je imel tožnik na podlagi prvega odstavka 130. člena ZDR-1 pravico do povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, da je dne 21. 2. 2018 podal vlogo, s katero je uveljavljal povrnitev stroškov iz B. v višini kilometrine za uporabo lastnega osebnega prevoznega sredstva za prevoz na in z dela, od 2. 9. 2019 pa je uveljavljal povračilo stroškov iz A.; - da je na podlagi prvega odstavka 11. člena Navodila 637 tožene stranke povračilo na podlagi obrazca mogoče uveljavljati samo za tekoči mesec in naslednje mesece in zato tožnik povračila ni mogel uveljavljati za mesec avgust 2019 in da mora delavec za vsako spremembo podatkov v 8 dneh vložiti nov obrazec v primeru, če se je več kot trikrat mesečno vozil na delo in z dela iz drugega kraja, kot ga je navedel v oddanem obrazcu; - da je tožena stranka detektiva pooblastila za kontrolo pravilnosti podatkov in da iz poročila detektiva, ki je tožnika kontroliral v A., izhaja, da je tožnik iz tega kraja odšel na delo in se po delu vrnil vsaj med 8. in 9. avgustom, med 12. in 13. avgustom in med 28. in 29. avgustom in da je v A. prespal vsaj med 23. in 24. avgustom 2019, v ostalih v poročilu navedenih pa se je pogosto nahajal v A.; - da tožnik s tem ni kršil delovne obveznosti po 1. alineji 110. člena ZDR-1, ki mu jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka. Na podlagi tožnikove prepričljive izpovedi je ugotovilo, da je tožnik moral prevzeti skrb za bolno mater, kar je terjalo pogostejšo navzočnost na njenem domu, saj se ji je zdravstveno stanje v maju 2019 poslabšalo in je zaradi tega moral vzeti dopust, ponovno pa tudi v mesecu avgustu 2019, ko se je odločil, da se bo zaradi pogostega nahajanja na materinem domu in predvidenega šolanja, preselil k njej. Zaradi vseh teh okoliščin je sodišče ugotovilo, da namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist pri tožniku ni dokazan, zato njegova kršitev nima vseh znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, za katero je potreben direktni naklep; - da ima tožnikovo ravnanje znake kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je, kot izhaja iz izpovedi detektiva, da so vsi zapisi verodostojni in podatka, da so naslov v B. preverili le 8. 8. 2019, ko so se na podlagi zapisa na poštnem nabiralniku o naslovu prepričali ter na podlagi izpovedi tožnika, da je bival tudi v B., sodišče ugotovilo, da tožnik sicer ni ves mesec bival v A., je pa kršil določbo 11. člena Navodila 637 o pogojih in načinu obračunavanja povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, saj se je več kot trikrat mesečno vozil na delo in z dela iz drugega kraja, spremembe podatkov pa toženi stranki ni prijavil, s tem pa je kršil tudi določbo 36. člena ZDR-1. Tožnik se je zavedal, da mora spremembo kraja, od koder prihaja na delo in kamor se z dela vrača, toženi stranki sporočiti v roku 8 dni, saj je to storil 21. 2. 2018, zato je ravnal hudo malomarno, ko je dopustil, da mu tožena stranka stroške obračunava po zadnjem obvestilu tožene stranke, s tem pa je storil tudi kršitev iz 37. člena ZDR-1. Delavec se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za hujše kršitve delovnih obveznosti skladno s 4. členom Pravilnika o odgovornosti delavcev za kršitve pogodbenih in drugih obveznostih iz delovnega razmerja št. ... tožene stranke, v katerem je določeno, da je mogoče delavcu po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 odpovedati pogodbo o zaposlitvi v primeru kršitev, ki imajo za posledico smrt, hudo telesno poškodbo, ogrozitev človeških življenj, škodo večjo od 25.000,00 EUR ali ogrožanje ali bistveno motenje delovnega procesa ali bistveno oteženo poslovanje, saj teža tožnikove kršitve tem merilom ni primerljiva; - da pa tudi ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka, saj ne gre za hujše kršitve delovnih obveznosti in bi tožena stranka s tožnikom delovno razmerje lahko nadaljevala vsaj do izteka odpovednega roka, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, posledično pa je ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku; - da s strani tožene stranke predlagana razveza pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, saj kršitev ni bila povezana z delovnim procesom, v katerem je tožnik pri toženi stranki delal, okoliščine obravnavanega primera pa se od preostalih šestih podobnih primerov razlikujejo, še posebej zaradi okoliščin, ki so bile razlog za ugotovljeno prihajanje in odhajanje tožnika z dela, zaradi katerih ni bilo možno upoštevati izpovedi direktorice tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnika in zato potreba po njegovem delu ne obstaja več.

8. Tožena stranka se v pritožbi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbe 36. in 37. člena ZDR-1, opozarja pa na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. VIII Ips 55/2017, v kateri je bila delavki izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zgolj zaradi dveh prihodov na delo iz drugega kraja. V zvezi s tem graja odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavnem sporu ni šlo za hujšo kršitev, kot pravno popolnoma zgrešeno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sklicevanje na odločitev vrhovnega sodišča v zvezi z obravnavano zadevo ni ustrezno. Odločitev vrhovnega sodišča se nanaša na zadevo, v kateri je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonito podana iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je imelo ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tožnikovimi prihodi in odhodi z dela zaključilo, da je kršil določbo 11. člena Navodila 637, ker se je na delo in z dela več kot trikrat mesečno vozil na delo iz drugega kraja, njegova kršitev pa ni imela znakov kaznivega dejanja, kot mu je v izredni odpovedi očitala tožena stranka, ki tega zaključka tudi s pritožbo ne oporeka. Tudi ostale okoliščine so bile v zadevi, na katero se sklicuje pritožba, drugačne kot pri tožniku. Tožnica je kršitev storila z direktnim naklepom, v obravnavanem primeru pa je bila pri tožniku ugotovljena malomarnost. Tožnik, ki se je zavedel svoje obveznosti do delodajalca, se je za dokončno preselitev k materi v A. odločil šele konec avgusta, ko je ugotovil, da ni smiselno, da še naprej živi tudi v B., njegov namen ni bil pridobiti si premoženjsko korist. 9. Sodišče je utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da se je k materi v A. pripeljal včasih že pred delovnim časom in da je po delu po navadi odšel najprej k njej, da pa je prebival tudi v B., verjelo pa je tudi prepričljivemu pričanju detektiva, da so zapisi v poročilu verodostojni. Ker je bil naslov tožnikovega prebivališča v B. preverjen le 8. 8. 2019, je sodišče pravilno zaključilo, da ni ves mesec avgust na delo prihajal iz A., kar pa za ugotovitev kršitve ni bistveno. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je tožnik na delo več kot trikrat prišel iz A. in da tožene stranke o tem ni obvestil v 8 dneh. Pri tem pa ni pomembno, da je o spremembi toženo stranko obvestil preden je ta prejela poročilo detektiva o nadzoru.

10. Iz poročila ne izhaja, prav tako pa tudi ne iz izpovedi prič, da bi tožnik v avgustu prebival pri materi. Ker je detektiv nadzoroval le prebivališče tožnikove matere v A., je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je več kot trikrat na delo prišel iz A., pravilna. Zaradi tega so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik kršil določbi 36. in 37. člena ZDR-1, vendar pa je glede na okoliščine obravnavanega primera pravilno odločilo, da ne gre za hujšo kršitev. Izredna odpoved je skrajni ukrep delodajalca, zaradi hujših kršitev delovne discipline ali pa takih kršitev, da bi bilo od delodajalca nerazumno zahtevati, da delavca med odpovednim rokom zadrži na delu. Tožena stranka je hujše kršitve, zaradi katerih se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, opredelila v 4. členu Pravilnika 621. Glede na to določbo je sodišče utemeljeno ugotovilo, da tožnikova kršitev s težo opredeljenih kršitev ni primerljiva. Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin, zaradi katerih je tožnik kršil 11. člen Navodila 637 in tega, da ni s kršitvijo zasledoval niti dalj časa trajajočega in tudi ne naklepnega oškodovanja toženkinega premoženja, ne gre za take kršitve, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke nerazumno pričakovati, da delovnega razmerja s tožnikom ne bi mogla nadaljevati vsaj do izteka odpovednega roka. Zato je pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen dodatni pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. 12. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlagano razvezo pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sicer upoštevalo izpoved direktorice, da je v velikih sistemih kot je tožena stranka potrebno striktno upoštevati predpise, zato od delavcev pričakuje striktno spoštovanje pravil, kršitve pa dosledno kaznuje in do kršitelja nima več zaupanja, vendar pa je glede na ugotovitev, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi izredno odpoved utemeljevala, da kršitev ni bila direktno povezana z delovnim procesom in ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavanega primera, saj je potrebno vsak primer kršitve obravnavati individualno, izpovedi direktorice o izgubi zaupanja do tožnika ni sledilo. Direktorica ni vedela, na katerem delovnem mestu je tožnik zaposlen, zato tudi ni sledilo njeni izpovedi o objektivni nepotrebnosti dela, ki ga je opravljal tožnik in je predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo. Obe v pritožbi navedeni odločitvi VSRS potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za sodno razvezo tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Golo sklicevanje tožene stranke na naravo dejavnosti, kot je bilo v obravnavanem primeru, za razvezo pogodbe o zaposlitvi na zadošča. Ker so navedbe tožene stranke in tudi izpoved njene direktorice zelo splošne, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožnikovo ravnanje vplivalo na medsebojne odnose tako, da zaradi tega nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ne bi bilo več mogoče. 13. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk po OT za sestavo pritožbe in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 274,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačil.