Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku (policistu) iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (očitala mu je, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola), je bila v sodnem postopku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, namreč samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja. Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato ni podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (tudi v tem delu) zavrne in v IV. točki izreka tako, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.225,00 EUR.

Pritožba tožnika se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdi.

Tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene pritožbene stroške v znesku 465,60 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 7.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (I. točka izreka). Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati odškodnino za materialno škodo v bruto znesku 1.300,00 EUR ter mu, po plačilu ustreznih davkov in prispevkov od plač, plačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu (za odškodnino za nematerialno škodo v višini 16.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti znesek 346,44 EUR (IV. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navaja, da so duševne bolečine pri tožniku trajale izjemno dolgo obdobje (več kot tri leta). V tem času se je tožnik počutil izrazito neugodno. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da je tožnikovo zdravstveno stanje trajno in se bo le postopoma izboljšalo, pri čemer prejšnjega ne bo doseglo. Iz obrazložitve izpodbijane sodne je mogoče razumeti, da je tožniku znesek odškodnine zaradi duševnih bolečin prisojen le za obdobje enega leta in enega meseca. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo okoliščine, da tožnik opravlja poklic policista. Sodna praksa namreč stoji na stališču, da je škoda večja v primerih, kjer predstavlja osebna neoporečnost temeljni pogoj za opravljanje poklica (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS – v nadaljevanju VS RS, opr. št. II Ips 572/1998 z dne 25. 8. 1999). Prisojena odškodnina bistveno odstopa od primerljivih odškodnin že ustaljene sodne prakse v primerih posega v pravice osebnosti (glej npr. sodbo VDSS, opr. Pdp 1078/2011 z dne 19. 4. 2012 in opr. št. Pdp 1448/2010 z dne 4. 4. 2011). Priglaša pritožbene stroške.

Zoper izpodbijano sodbo (smiselno zoper ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča sodne prakse, da sodna razveljavitev disciplinske odločbe samo po sebi še ne pomeni, da je tožena stranka tožniku kršila temeljne človekove pravice in svoboščine, zaradi česar je odškodninsko odgovorna (pritožbi prilaga sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 379/2009 z dne 13. 9. 2011). Tožena stranka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pri izpeljavi postopka reintegracije ni ravnala nedopustno. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi zanemarilo dejstva, da je tožena stranka pričela s postopkom reintegracije takoj po prejemu pravnomočne sodbe in tožniku že dne 25. 6. 2008 vzpostavila plačo, dne 13. 6. 2008 mu je poslala vabilo na usposabljanje za tajne podatke in zdravniški pregled, le dejanski nastop dela je bil 1. 7. 2009. Tožena stranka je postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vodila zakonito, kar potrjuje sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1061/2008 z dne 25. 5. 2008, saj pritožbeno sodišče v primeru evidentne kršitve postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadeve ne bi vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti je treba upoštevati specifičnost dela v policiji. Policist z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti, onemogoči dokazovanje, da je bil na delu pod vplivom alkohola. Neposredno nadrejeni delavec mu v takšnem primeru tudi ne more odrediti strokovnega pregleda, saj ne gre za kaznivo dejanje ali prekršek, ampak ga lahko pošlje le na zdravniški pregled. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe priče A.A., da se varnostna preverjanja za dostop do tajnih podatkov lahko zavlečejo in trajajo tudi nekaj mesecev. Izpovedal je tudi, da je Urad za ... predlog podal 4. 8. 2008, napotnica, s katero je bil tožnik napoten k pooblaščenemu zdravniku, pa je bila podpisana šele 22. 1. 2009, za kar so obstajali povsem objektivni razlogi, na katere tožena stranka v okviru vodenja postopka preverjanja tajnih podatkov ni mogla vplivati. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. To je nadalje nekritično upoštevalo tožnikove navedbe o škodi, ki mu je nastala, kljub temu, da je izvedenka medicinske stroke doc. dr. B.B., dr. med. navedla, da ni objektivnih podatkov o tožnikovem zdravstvenem stanju in, da njeno mnenje temelji le na opisu tožnika in, da znakov bolezni ob pregledu v letu 2012 ni bilo. Po mnenju izvedenke bi tožnik potreboval psihoterapevtsko podporo in najverjetneje tudi zdravljenje z antidepresivi. Vse to bi lahko dobil v okviru zdravljenja odvisnosti od alkohola. Zloraba alkohola (oziroma odvisnost) je bila v preteklosti že identificirana kot problem tudi pri njegovem osebnem zdravniku. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni dovolilo, da bi izvedenki zastavila vprašanje: „Kaj bi v celoti prenehanje uživanja alkohola tožniku pomenilo za njegovo zdravstveno in delovno zmožnost?“. Neutemeljeno je upoštevalo tudi tožnikove navedbe, da k zdravniku ni šel zaradi oddaljenosti od njegovega kraja bivanja. Pritožbi prilaga nalog izvedenki z dne 3. 4. 2012. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se v uvodu pritožb zgolj pavšalno sklicujeta pravdni stranki, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar pa je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po drugi alinei prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Tožniku je očitala, da je bil dne 7. 1. 2006 na delovnem mestu pod vplivom alkohola. S sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelek v Novi Gorici, opr. št. Pd 75/2007 z dne 19. 10. 2007 v zvezi z sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1584/2007 z dne 9. 5. 2008 sta bila sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika razveljavljena, toženi stranki je bila naložena reintegracija tožnika v 15 dneh ter ustrezna reparacija. Iz navedenih sodnih odločb izhaja, da je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno, ker tožena stranka ni dokazala razloga za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (da je tožnik dne 7. 1. 2006 na delo prišel pod vplivom alkohola). Ugotovljeno je bilo, da nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Tožena stranka je v posledici razveljavitve sklepov o odpovedi delovnega razmerja, tožnikovo reintegracijo izvedla šele 1. 7. 2009 (sodba o razveljavitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je postala pravnomočna 9. 5. 2008, izvršljiva pa 8. 6. 2008), ko je tožnik ponovno začel opravljati delo na delovnem mestu policista v PP I.. Razlog za pozno vključitev tožnika nazaj na delo k toženi stranki je bila izvedba postopka vmesnega varnostnega preverjanja.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali osebnostne pravice ter za strah. Trdi, da ga je tožena stranka le na podlagi sumničenj nadrejenega obdolžila, da je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola in ni naredila vsega, da bi se v to prepričala, saj mu ni odredila strokovnega pregleda. Tožnik je trdil, da je tožena stranka ravnala nezakonito tudi zato, ker ga ni v roku 15 dni pozvala nazaj na delo. Izvajala je namreč postopek vmesnega varnostnega preverjanja zaradi suma na njegovo odvisnost od alkohola, za kar ni imela zakonite podlage, njen sum pa se je nato ponovno izkazal za neutemeljenega. Z ozirom na navedeno od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine, in sicer za nepremoženjsko (za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in kršitve dostojanstva znesek 20.000,00 EUR in za prestan strah 3.000,00 EUR) in premoženjsko škodo (zaradi izgube na dohodku za čas od julija 2008 do julija 2009 v znesku 1.300,00 EUR), ki mu je nastala v posledici navedenega ravnanja tožene stranke.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu ZDR, kjer je določeno, da mu jo mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), je, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Da nastane nepogodbeno razmerje odgovornosti za škodo, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1) ravnanje tožene stranke mora biti protipravno oz. nedopustno, 2) tožniku mora nastati (pravno priznana) škoda, 3) podana mora biti vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4) odgovornost tožene stranke za škodo.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno materialnopravno izhodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je tožena stranka z nedopustnim ravnanjem – nezakonito odpovedjo ter več kot leto dni trajajočim postopkom reintegracije (povezano s sumom tožnikovega uživanja alkohola oziroma njegovo domnevno odvisnostjo od alkohola) posegla v tožnikovo čast in dobro ime oziroma osebno dostojanstvo, saj je bila prizadeta tožnikova zavest o njegovi lastni vrednosti pa tudi ugled oziroma dobro ime, ki ga je imel v družbi. Ugotovilo je obstoj vseh elementov civilnega delikta in tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisodilo znesek 7.000,00 EUR (za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti in kršitve dostojanstva znesek 5.000, 00 EUR in za prestan strah 2.000,00 EUR), iz naslova premoženjske škode pa zahtevani znesek 1.300,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna, ker ocenjuje, da v tem sporu niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, in sicer ni podan obstoj nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku razveljavljena, ker nadrejeni delavec po tem, ko je tožnik odklonil preizkus alkoholiziranosti, tožniku ni odredil še strokovnega pregleda, na podlagi katerega bi se dalo ugotoviti, da je bil tožnik v spornem obdobju pod vplivom alkohola. Dejstvo, da je tožena stranka sprejela nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je storila napake pri presoji dokazov o tožnikovi alkoholiziranosti na delovnem mestu, pa po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi še ne predstavlja nedopustnega ravnanja.(1) Nedopustno ravnanje tožene stranke bi bilo namreč podano šele v primeru, če bi pri svojem odločanju zavestno ravnala zoper predpise, vendar tožnik v postopku na prvi stopnji nikoli ni podal trditev v tej smeri (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi nezakonito izrečene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka torej ni ravnala arbitrarno in samovoljno, ampak nezakonito, ker ni storila vsega, da bi se ustrezno prepričala o tožnikovi alkoholiziranosti. Takšna napačna presoja pa ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je nadalje v zvezi z izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja s strani tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka imela zakonito podlago (določbo 25.c člena Zakona o tajnih podatkih, ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001) za izvedbo tega postopka. Postopek je bil sicer izveden v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj tožnik iz tega razloga več kot 12 mesecev ni izvajal nalog, kar je razlog za ponovno izvedbo postopka varnostnega preverjanja. Ugotovilo je tudi, da je navedeni postopek trajal neobičajno dolgo, ker je tožena stranka preverjala sum tožnikove odvisnosti od alkohola, ki se je nato izkazal za neutemeljenega in da tožena stranka tudi ni izkazala podlage za sum, da je tožnik odvisen od alkohola. Tožena stranka prav tako ni uredila razmerja med pravdnima strankama z izdajo začasne odredbe oziroma, dela ni organizirala tako, da tožnik do tajnih podatkov ne bi imel dostopa. Glede na navedeno je zaključilo, da je postopek vmesnega varnostnega preverjanja trajal neobičajno dolgo in da je tožena stranka tudi z več kot leto dni trajajočem postopkom reintegracije (povezano s sumom tožnikovega uživanja alkohola oziroma njegovo domnevno odvisnostjo od alkohola) ravnala nedopustno v smislu predpostavke civilnega delikta. Pritožbeno sodišče se tudi s tem materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Ocenjuje namreč, da tako ugotovljeno ravnanje tožene stranke, povezano z izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja, ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Tožena stranka je imela zakonito podlago za izvedbo postopka vmesnega varnostnega preverjanja. Dejstvo, da je do izvedbe postopka prišlo zaradi tega, ker tožnik zaradi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi več kot 12 mesecev ni izvajal nalog, samo po sebi ne zadostuje za navedeni zaključek sodišča prve stopnje o nedopustnem ravnanju tožene stranke. Prav tako dejstvo, da je takšen postopek trajal neobičajno dolgo, zato, ker je tožena stranka preverjala tudi sum, da je tožnik odvisen od alkohola, ne pomeni nedopustnega ravnanja. Tožnik je opravljal poklic policista, kjer predstavlja osebna neoporečnost temeljni pogoj za opravljanje poklica. Glede na takšno naravo tožnikovega dela je bila tožena stranka dolžna, da vsakršen dvom o tožnikovi alkoholiziranosti ovrže. To je bila nenazadnje dolžna storiti tudi zaradi varnosti ljudi in premoženja.

Tudi sicer delodajalec ne ravna nezakonito, če zaradi suma odvisnosti od alkohola pošlje delavca na zdravstveni pregled. Pravno podlago za to mu daje Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nadalj.), ki v 10. členu med drugim določa, da je delodajalec v primeru, če obstaja sum na bolezen odvisnosti, ki lahko vplivajo na delovno zmožnost delavca, upravičen delavca poslati na usmerjen preventivni zdravstveni pregled. V primeru, ko delodajalec oceni, da takšen sum obstaja, je upravičen ravnati na navedeni način. Pritožbeno sodišče stoji na stališču, da ocena delodajalca, da obstaja sum odvisnosti delavca, ni podvržena sodni presoji. Sodišče prve stopnje zato ni imelo podlage za presojo, ali je tožena stranka v tem sporu dokazala zadostno podlago za sum na tožnikovo odvisnost od alkohola. Ne glede na navedeno pa je sodišča prve stopnje, že ob upoštevanju okoliščine, ki med pravdnima strankama tudi ni sporna, da je tožnik kritičnega dne odklonil test alkoholiziranosti, materialnopravno napačno ocenilo, da tožena stranka v postopku vmesnega varnostnega preverjanja ni izkazala podlage za takšen sum.

Z ozirom na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo, da je podano nedopustno ravnanje tožene stranke zaradi več kot leto dni trajajočega postopka reintegracije. Nenazadnje pa pri tem tudi ni nezanemarljivo dejstvo, da je tožena stranka v tem času tožniku (z izjemo dodatkov, ki so vezani na dejansko opravljanje dela) ves čas izplačevala plačo, čeprav dejansko ni opravljal dela. Glede na navedeno toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da razmerja med pravdnima strankama ni uredila z izdajo začasne odredbe, kot je to neutemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje. To je prav tako ugotovilo, da je tožena stranka tožniku po tem, ko je pridobila mnenje primarija C.C., dr. med psihiatra in psihoterapevta (dopis z dne 20. 3. 2009 – priloga B21) o tožnikovi neoporečnosti, odločila, da dovoljenje za dostop do tajnih podatkov za tožnika ostane v veljavi (odločba z dne 31. 3. 2009 – priloga A10) in tožnika nato 1. 7. 2009 tudi dejansko reintegrirala nazaj na delo, tako, da ta sedaj ponovno opravlja svoj poklic v PP I..

Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da so na strani tožene stranke bile podane predpostavke zatrjevane odškodninske odgovornosti za vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo v smislu določbe 131. člena OZ v zvezi z 184. členom ZDR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP ugodilni del izpodbijane sodbe (I. in II. točka izreka) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Pritožbo tožnika pa je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu (III. točka izreka) potrdilo, saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu interevenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnik v tem sporu ni uspel, zato mora toženi stranki povrniti njene utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Celotne stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje odmerilo v skupnem znesku 1.225,00 EUR. Odmera teh stroškov ni predmet pritožbene graje. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo odmero priglašenih stroškov tožene stranke sodišča prve stopnje. Zaradi (delne) spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako sam krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi z odgovorom na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 465,60 EUR (nagrada za postopek). Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnik svoje pritožbene stroške krije sam, toženi stranki pa mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti njene pritožbene stroške v znesku 465,60 EUR.

1. Glej smiselno odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije – v nadaljevanju VS RS, opr. št. VIII Ips 512/2007 z dne 6.4.2009, II Ips 798/2006 z dne 12.2.2009, II Ips 838/2006 z dne 28.5.2009, II Ips 16/2008 z dne 10. 9. 2009, VIII Ips 344/2009 z dne 9. 5. 2011, VIII Ips 379/2009 z dne 13. 9. 2011 in številne druge.