Jedro

Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe gre za tako imenovano nepravo opustitveno dejanje, pri katerem pa ni treba, da bi sodišče v izreku sodbe uporabilo pravno konstrukcijo iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1. Element neprave opustitve je pri tem kaznivem dejanju umeščen že na abstraktni ravni kot zakonski znak, ki se kaže v zlonamernem onemogočanju izvršitve sodne odločbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 21. 12. 2016 obsojeno M. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo denarno kazen v višini 240 dnevnih zneskov po 13,00 evrov, to je 3.120,00 evrov, ki jih je dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, v primeru neuspešne prisilne izterjave pa bo sodišče za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 60272/2012 z dne 6. 6. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 60272/2012 z dne 11. 12. 2013, pravnomočna dne 2. 1. 2014, ni preklicalo. Obsojenko je sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), naložilo pa ji je plačilo potrebnih izdatkov oškodovanca in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7. 6. 2017 pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornica vztraja, da iz konkretnega dela opisa ne izhaja očitano kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe, sodišči nižjih stopenj pa tudi nista v zadostni meri obrazložili pojma verbalne in neverbalne komunikacije, s katero naj bi obsojenka zlonamerno onemogočala izvršitev sodne odločbe. Zagovornica na več mestih zahteve uveljavlja pomanjkljivo obrazložitev sodbe višjega sodišča in se ne strinja z reševanjem obravnavane družinske problematike s pomočjo kazenskorepresivnih metod. Vrhovnemu sodišče predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da obsojenko oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru z dne 13. 4. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Na enaka pritožbena navajanja, kot jih zagovornica izpostavlja tudi v zahtevi, je pravilno in obširno odgovorilo višje sodišče in utemeljeno zavrnilo njene navedbe o nekonkretiziranem opisu kaznivega dejanja. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenki in njeni zagovornici, ki izjave nanj nista podali.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Iz uvodnih zagovorničinih navedb je mogoče razbrati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker naj ne bi bil opis kaznivega dejanja dovolj konkretiziran, predvsem glede očitka o verbalni in neverbalni komunikaciji. Vrhovno sodišče njenega očitka ne sprejema. Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1 stori med drugim storilec, ki zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe. Omenjeno določbo je obravnavalo že Ustavno sodišče, v zvezi s katero je pojasnilo, da je na abstraktni ravni sestavljeno iz izvršitvenega ravnanja kot objektivnega dela biti inkriminacije – onemogočanja, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, in posebnega storilčevega namena kot subjektivnega dela biti inkriminacije – zlonamernosti. Storilec mora onemogočati izvrševanje odločbe glede mladoletne osebe zlonamerno oziroma z zlobnimi nameni. Za obstoj kaznivega dejanja torej ne zadošča, da storilec izvrši izvršitveno ravnanje, ampak mora pri tem ravnati zlonamerno.1

7. Konkretni del opisa v obravnavanem primeru vsebuje obe komponenti očitanega kaznivega dejanja, saj se obsojenki očita, da na točno določene dneve oziroma posamezna obdobja ni omogočila stikov med svojo hčerko S. U. in njenim očetom J. U., kot so bili določeni s pravnomočnim sklepom o stikih (objektivni del inkriminacije), pri tem pa je ravnala zlonamerno. Zlonamernost se je kazala tako, da obsojenka ob prihodih J. U. na stik s hčerko S. pogosto ni odprla vhodnih vrat, ni se javljala na njegove telefonske klice in ni odgovarjala na njegova SMS sporočila, prav tako S. ni vzpodbujala in pripravila na stik, s svojo verbalno in neverbalno komunikacijo pa je S. celo sporočala, da se s stiki ne strinja, kar vse kaže na to, da stikom očitno nasprotuje (subjektivni del inkriminacije). Takšen opis kaznivega dejanja je dovolj konkretiziran, saj je na podlagi obsojenkinih izvršitvenih ravnanj jasno razviden njen nepošten namen, da prepreči izvrševanje stikov med S. in očetom, ki se je med drugim kazal tudi preko njene verbalne in neverbalne komunikacije. Takšna vrsta komunikacije, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje tudi obrazložili in pojasnili, na kakšen način jo je obsojenka izvajala nad hčerko, že sama po sebi predstavlja dovolj konkretizirano izvršitveno ravnanje zlonamernega onemogočanja, medtem ko je točnejša vsebina takšnega izvršitvenega ravnanja predmet dokaznega postopka in obrazložitve sodbe. Na ta očitek obrambe sta zato pravilno odgovorili že sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve sodbe) in sodišče druge stopnje (6. in 7. točka obrazložitve sodbe).

8. Glede verbalne in neverbalne komunikacije zagovornica neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta je podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Dolžnost sodišča, da vsebinsko napolni zakonske znake in pravno odločilna dejstva pojasni v razlogih sodbe, izhaja iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, kar v konkretnem primeru velja tudi za obrazložitev zlonamernega onemogočanja izvršitve sodne odločbe z vidika obsojenkine verbalne in neverbalne komunikacije s hčerko, kot se ji očita v konkretnem delu opisa. Obe vrsti komunikacije sta pojasnjeni z obsojenkinim navzven vidno izraženim nenaklonjenim sprejemom hčerinega očeta na njenem domačem naslovu in njeni odklonilni drži do izvrševanja stikov (hitro odpiranje vrat hčerinemu očetu, takoj zatem pa zapiranje in zaklepanje vrat vpričo hčerke, njena stalna prisotnost ob hčerkinih enostavčnih odklonitvah stikov, njene opustitve dolžnosti, da hčerko pripravi na vnaprej dogovorjene stike; 6. - 10. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 8., 11., 13. in 14. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe). Sodišči nižjih stopenj sta upoštevali tudi obe poročili Centra za socialno delo Ljubljana Vič Rudnik, na katerem so potekali stiki pod nadzorom uslužbencev centra neposredno po kritičnem obdobju. Tudi na teh srečanjih je obsojenka pošiljala hčerki dvojna sporočila, v katerih vpričo S. sicer ni izrecno nasprotovala stikom, a je s S. komunicirala z odrezavim tonom in načinom, S. vlekla v sobo, povzdigovala glas, jo strašila oziroma grozila, da jo bo tam pustila in na tak način kazala odklonilno stališče do stikov (11. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Višje sodišče je poudarilo, da je obsojenkino zlonamerno onemogočanje izvršljive sodne odločbe predstavljala kombinacija njenih neposrednih in posrednih preprečitev stikov, ki so izvirali predvsem iz njene odklonilne drže in zamer do oškodovanca, ki jih ni premostila, temveč jih je prenašala na hčerko in na tak način posegala v njuno pravico do medsebojnih stikov. Obe vrsti obsojenkine komunikacije do hčerke sta v omenjenih točkah obeh nižjestopenjskih sodb pojasnjeni s konkretnimi in obširnimi razlogi ter logično umeščeni v okvir obsojenkinega zlonamernega onemogočanja izvršitve sodne odločbe.

9. Pri obravnavanem kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe gre za tako imenovano nepravo opustitveno dejanje, pri katerem pa ni treba, da bi sodišče v izreku sodbe uporabilo pravno konstrukcijo iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1. Element neprave opustitve je pri tem kaznivem dejanju umeščen že na abstraktni ravni kot zakonski znak, ki se kaže v zlonamernem onemogočanju izvršitve sodne odločbe. Odločba, izdana v družinskopravnem (oziroma nepravdnem) postopku, predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega se uresničuje pravica posameznega starša do stikov z otrokom, posledično pa se vzpostavlja garantna dolžnost „rezidenčnega“ starša, da izvršitev takšne odločbe omogoči. Z odločbo se uredi pravno razmerje med posameznim staršem in njegovim otrokom, s čimer se določijo tudi stiki med njima, katerih namen je v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka v samostojno odraslo osebo. Z neizvršitvijo sodne odločbe, ne da bi za to obstajali opravičljivi razlogi (na primer hujša bolezen, nepričakovana zadržanost starša ali kakšen drug razlog, ki ga ni mogoče uvrstiti v kategorijo zavestnega onemogočanja stikov), se poseže v razmerje med nerezidenčnim staršem in otrokom ter posledično krši načelo največje otrokove koristi, s čimer se uresniči prepovedana posledica. V čem bi morala obsojenka preprečiti nastanek prepovedane posledice, je v konkretnem delu opisa razvidno iz dejstva, da je šlo za pravnomočno izvršljivo sodno odločbo. Te so po splošno znanem dejstvu brez izjeme zavezujoče in vsebujejo zapovedne norme, na kakšen način naj njen naslovnik ravna in s tem izpolni svojo dolžnost. Dodatna konkretizacija obsojenkine dolžnosti, da spoštuje sodne odločbe in jih uresničuje, zato v izreku kazenske sodbe ni potrebna. Z neupoštevanjem naloženih dolžnosti (omogočanja stikov med očetom kot nerezidenčnim staršem in njegovo hčerko) brez opravičljivih razlogov je obsojenka kršila svojo garantno dolžnost in v nepravi opustitvi izvršila kaznivo dejanje. Jasno je tudi, v čem je predstavljala obsojenkina opustitev za nastanek prepovedane posledice enak pomen, kot storitev. Z očitanimi (opustitvenimi) ravnanji je obsojenka posegala v vsebino odločbe, preprečevala stike in onemogočala otrokov zdrav in celosten razvoj v samostojno odraslo osebo (prepovedana posledica), kar bi lahko storila tudi z aktivnimi storitvenimi ravnanji (npr. s fizičnim in psihičnim maltretiranjem otroka, z grobimi postopki, ki presegajo običajne vzgojne metode), s čimer je zadoščeno pogoju po tretjem odstavku 17. člena KZ-1. Ob tem je treba poudariti tudi posebnost tega kaznivega dejanja, ki v sebi skriva blanketno naravo: dolžnost preprečiti prepovedano posledico izvira iz izvršljive sodne odločbe, v kateri je zapisana posebna starševska dolžnost, ki ni neposredno uzakonjena v normah kazenskega zakona, temveč v dopolnilnih predpisih s področja družinskega in nepravdnega prava (npr. razmerja in stiki med starši in otroki). Bistveno za kazensko sodbo je, da je v opisu konkretizirano, v njeni obrazložitvi pa pojasnjeno, v čem se kaže zlonamerno onemogočanje sodne odločbe – pravno odločilna dejstva se zato tičejo tistih storilčevih ravnanj oziroma opustitev, s katerimi brez opravičljivega razloga onemogoča izvršitev sodne odločbe in tako ravna v nepravi opustitvi. Slednja pa predstavlja pravno konstrukcijo splošnega dela KZ-1, ki v obrazložitvi sodbe pri tem kaznivem dejanju ne terja dodatnih pojasnil in razlogov, zato zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijani pravnomočni sodbi pojasnili (15. točka prvostopenjske sodbe ter 8. in 14. točka drugostopenjske sodbe), da ni bilo nobenega opravičljivega razloga za preprečitev stikov med očetom in hčerko, da je bil obsojenkin edini cilj očetu preprečiti stik z njegovo hčerko (in mu zaradi konfliktnega odnosa na ta način škodovati), da je obsojenka odrasla oseba in mati treh otrok, ki se je zavedala pomembnosti stikov otroka s starši in je vedela, da s svojim ravnanjem škoduje tako očetu, kot tudi hčerki, o čemer je bila poučena tudi s predhodno pravnomočno obsodbo za istovrstno kaznivo dejanje (sodba je postala pravnomočna dne 2. 1. 2014), kar vse izkazuje, da je obsojenka zavestno in hote preprečevala stike med hčerko in bivšim partnerjem in jima na tak način škodila. S tem sta se obe nižjestopenjski sodišči do obsojenkinega direktnega naklepa in zavestnega onemogočanja stikov opredelili dovolj natančno, zato uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11. Zagovornica na več mestih zahteve na splošni ravni podaja nestrinjanje s stališči višjega sodišča in zatrjuje, da se ne strinja z njegovim zaključkom o zlonamernosti obsojenke, da je višje sodišče neutemeljeno sledilo opisu kaznivega dejanja, da je napačno interpretiralo neverbalno komunikacijo obsojenke, da je samo prepisovalo razloge prvostopenjske sodbe in da ni prepoznalo kompleksnosti družinske problematike in razvojne psihologije. S takimi navedbami zagovornica ostaja na ravni komentarja in ne navaja ničesar, kar bi bilo mogoče kvalificirati kot kršitev zakonitosti, ki jo je mogoče preizkusiti. Očita tudi, da se višje sodišče ni opredelilo do posameznih pritožbenih očitkov, predvsem glede instituta neprave opustitve in glede direktnega naklepa. S tema navedbama sicer nakazuje na relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki pa jo uveljavlja nesubstancirano, saj niti ne zatrjuje niti ne izkaže vpliva kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Očitek o odsotnosti razlogov o direktnem naklepu tudi sicer netočen, ker je na enake pritožbene navedbe odgovorilo višje sodišče na način, kot je pojasnjen v predhodni obrazložitvi te sodbe. Poleg tega ne drži, da je višje sodišče le prepisovalo razloge iz druge obsodilne sodbe I K 60272/2012, s katero je bila obsojenka spoznana za krivo istovrstnega kaznivega dejanja, ki ga je storila v letu 2011 in 2012, sodba pa je postala pravnomočna dne 2. 1. 2014. Višje sodišče je v 8. in 14. točki obrazložitve odgovorilo na pritožbene očitke glede okoliščin, ki kažejo na obsojenkin direktni naklep, pri čemer je bila pravnomočna obsodba le ena izmed okoliščin, na podlagi katere je višje sodišče sklepalo o obsojenkinem direktnem naklepu, pri tem pa v ničemer ni prepisovalo razlogov iz citirane pravnomočne sodbe, zato tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS ni podana.

12. Z vsemi ostalimi navedbami pa zagovornica bodisi neposredno bodisi pod videzom kršitve zakonitosti uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Zagovornica očita napačne ugotovitve, predvsem višjega sodišča, da hčerka odklanja stike z očetom zaradi obsojenkinih zamer do njega; obsojenko prikazuje kot pozitivno osebnost, na kar kažejo njene številne vloge v upravnih in civilnih postopkih, s čimer izpodbija tudi obsojenkin direktni naklep; diskreditira oškodovanca – obsojenkinega bivšega partnerja in S. očeta ter mu očita, da je bil tudi sam nesposoben vzpostaviti primeren odnos do hčerke; poudarja, da je bila volja hčerke v kazenskem postopku premalo upoštevana in izpostavlja posamezne (za obsojenko obremenilne) izjave hčerke, ki naj bi jih dala učiteljicam in očetu zato, da bi jim ugajala. Gre za zagovorničino oceno dejstev, ki je nasprotna pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato z zahtevo ne more biti uspešna. Ob tem je treba poudariti, da obsojenka ni bila obsojena zaradi njenih negativnih čustev do bivšega partnerja, pri čemer obrazložitev obeh nižjestopenjskih sodišč ne pomeni obsodbe njenega razmišljanja o bivšem partnerju, temveč nasvet, kako naj ravna, da se bo v bodoče izognila nadaljnjim posledicam kršenja kazenskih predpisov. Tudi naknadno pridobljeno izvedensko mnenje in poročilo Centra za socialno delo, ki ju je zagovornica priložila zahtevi in s pomočjo katerih zatrjuje, da je hčerka S. sedaj v novih postopkih urejanja stikov, v katerih je bilo ugotovljeno, da dosedanji stiki niso v njeno korist, za obravnavano pravnomočno končano kazensko zadevo niso relevantni. Zagovornica namreč spregleda, da se z zahtevo za varstvo zakonitosti ugotavljajo in obravnavajo kršitve zakonitosti v pravnomočni sodbi in v sodnem postopku, ki je tekel pred tem, ne ugotavlja pa se vsebina stikov niti se jih ne spreminja zaradi zasledovanja največje otrokove koristi, ker je to predmet drugega, družinskopravnega oziroma nepravdnega postopka. V omenjenih postopkih se opravlja test sorazmernosti in upoštevajo določbe Družinskega zakonika in Ustave RS, kar vse je upoštevano v sodnih odločbah, ki so zavezujoče in jih morajo starši spoštovati. Z obravnavanim kaznivim dejanjem država ne nadomešča civilnopravnih postopkov in se tudi ne vmešava v izvrševanje pravic, ki izvirajo iz stikov, temveč s kazenskim pregonom in obsodbo spozna za krivega in kaznuje tistega storilca, ki brez opravičljivega razloga ne upošteva sodne odločbe in zlonamerno onemogoča izvršitev stikov med staršem in otrokom.

C.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenko, ob upoštevanju premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi ter ob hkratnem upoštevanju dejstev, da ji je bila izrečena denarna kazen, naloženo plačilo sodne takse pred obema nižjestopenskima sodiščema in da gre za mater treh otrok, do katerih ima dolžnost preživljanja, oprostilo plačila sodne takse.

1 Primerjaj na primer Odločbi Ustavnega sodišča Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018.