Jedro

Pridobitev lastninske pravice z nakupom v stečajnem postopku oziroma pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe je originarna pridobitev lastninske pravice, ne glede na to, ali je prodajalka - družba v stečaju v trenutku prodaje imela razpolagalno sposobnost.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 303/17, solastninske pravice do 4/5 na nepremičnini parc. št. 303/16 in solastninske pravice do 3/5 na nepremičnini parc. št. 303/19, vse k. o. ..., v korist toženkine pravne prednice MI. d.o.o.) in zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (vpiše se lastninska pravica v korist M. d.o.o. - v stečaju). Zavrnilo je tudi vmesni ugotovitveni zahtevek, da so pogodbe med družbama M. d.o.o. - v stečaju in MI. d.o.o. z dne 20. 3. 2002 v delu, ki se nanašajo na stanovanja iz izreka, prenehale veljati. Presodilo je, da stečajni upravitelj ni imel odstopnega upravičenja po 121. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS št. 67/1993, v nadaljevanju ZPPSL), ker je pogodbena stranka – družba v stečaju že v celoti izpolnila pogodbo, odstopno upravičenje pa je možno le, če nobena od strank pogodbe ni niti delno izpolnila, zato so prodajne pogodbe veljavne in izpodbijane vknjižbe (so)lastninske pravice niso materialnopravno neveljavne.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, a z drugačnimi materialnopravnimi razlogi. Navedlo je, da je v posledici odstopa stečajne upraviteljice, upoštevajoč trditveno podlago tožnice (ne glede na veljavnost odstopa), pravna prednica tožnice (lahko) pridobila kondikcijski (vrnitveni) zahtevek, ne pa tudi lastninske pravice spornih nepremičnin oziroma nepremičnin, ki so bile predmet tangiranih pogodb (le-ta je z vknjižbo prešla na pravno prednico toženke oziroma toženko). Poleg tega pravna prednica tožnice v trenutku sklepanj zavezovalnega posla s tožnico (njeno pravno prednico) ni imela razpolagalnega upravičenja, zato tega tudi ni mogla veljavno prenesti na tožnico, s čimer bi ta pridobila aktivno legitimacijo za uveljavljanje izbrisne tožbe (kršitev pravice določene osebe na nepremičnini). Tožnica (njena pravna prednica) je (iz obligacijskega razmerja s prodajalko) pridobila le upravičenje zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti izročitve nepremičnin tako, da bo na njih pridobila lastninsko pravico (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakona (v nadaljevanju OZ)), ne pa tudi kakšne pravice na navedenih nepremičninah.

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, II DoR 367/2010 z dne 16. 6. 2011, dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: (1) ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina pravna prednica pridobila le zahtevek za izstavitev za vpis sposobne listine in ni aktivno legitimirana za izbrisno tožbo; (2) ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do očitka, da je odstop od pogodb pravno veljaven; ter (3) ali je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica v skladu s sklepom o dopustitvi revizije vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka . Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi, oziroma podredno, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje ali samo druge stopnje razveljavi in se zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja pravno vprašanje pridobitve lastninske pravice s prodajo v stečajnem postopku. Opozarja na pravno mnenje občne seje z dne 14. 12. 1994 in na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 516/2001. Trdi, da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice. Stališče sodišča druge stopnje zato odstopa od uveljavljene sodne prakse. Nadalje meni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do očitka, da je odstop od pogodb pravno veljaven. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijana sodba nerazumljiva, skoraj polovica obrazložitve je v oklepajih, kar močno otežuje razumevanje prebranega besedila. Preizkus sodbe je zato bistveno otežen.

5. Toženki je bila revizija vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), kot izhaja iz 3. točke tega sklepa.

Glede vprašanja, ali je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP:

8. Revizijski očitek o nerazumljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe je utemeljen. K temu sicer ne prispeva toliko podajanje vsebine v oklepajih, ampak predvsem uporaba besedne zvez e

„pravna prednica tožnice“. Tako je na primer povsem nerazumljiva navedba: »Poleg tega pravna prednica tožnice v trenutku sklepanj zavezovalnega posla s tožnico (njeno pravno prednico) ni imela razpolagalnega upravičenja, zato tega tudi ni mogla veljavno prenesti na tožnico.« Razumeti je mogoče, kot da je pravna prednica tožnice sama s sabo sklenila pogodbo, kar je nesmiselno. Prav tako ni mogoče ugotoviti, na katere družbe se trditev nanaša. Razumevanje obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še dodatno oteženo, saj nižji sodišči sploh nista ugotavljali dejanskega stanja, niti nista navedli, katere trditve so bile nesporne oziroma katere so sporne. Zaradi navedenega lahko revizijsko sodišče in tudi pravdni stranki zgolj domnevajo, kaj je imelo sodišče druge stopnje v mislih oziroma na katero družbo se posamezna trditev nanaša. Brez pravnega predznanja pa izpodbijane sodbe sploh ni mogoče razumeti, vsaka obrazložitev pa mora biti razumljiva ne samo pravno kvalificiranemu bralcu, ampak tudi sami stranki, ki ni prava vešča. Zaradi navedenega so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi nejasni, zato je ni mogoče preizkusiti, s tem pa je sodišče druge stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že zaradi navedenega razloga je bilo treba sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje naj v ponovnem sojenju bolj jasno navede, na katero družbo se posamezna trditev nanaša, zato naj se izogiba besedni zvezi „pravna prednica« oziroma naj jo uporablja skupaj z imeni relevantnih družb. Glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožničina pravna prednica pridobila le zahtevek za izstavitev za vpis sposobne listine in ni aktivno legitimirana za izbrisno tožbo:

9. Kot je bilo že pojasnjeno pod prejšnjo točko, ni mogoče nedvoumno ugotoviti, na katero družbo se posamezna trditev nanaša, zato tudi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kakšno stališče je sodišče druge stopnje zavzelo. Če je sodišče druge stopnje menilo, da prodajalka - družba v stečaju ni imela razpolagalnega upravičenja, zato ga tudi ni mogla veljavno prenesti na tožnico oziroma njeno pravno prednico, zaradi česar tožnica razpolaga zgolj z zavezovalnim pravnim poslom, je takšno stališče materialnopravno zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica oziroma njena pravna prednica predmetne nepremičnine veljavno kupila v stečajnem postopku (sklep St 211/2002 z dne 6. 3. 2006, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 41/2006 z dne 23. 5. 2006). Pridobitev lastninske pravice z nakupom v stečajnem postopku(1) oziroma pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe pa je originarna pridobitev lastninske pravice, kar pomeni ne glede na to, ali je prodajalka - družba v stečaju v trenutku prodaje imela razpolagalno sposobnost. Glede vprašanja, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do očitka, da je odstop od pogodb pravno veljaven:

10. Sodišče druge stopnje se res ni opredelilo do pritožbenega očitka, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da odstop stečajne upraviteljice ni bil pravno veljaven, vendar s tem ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 360. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), saj ni povsem prezrlo pritožbenih razlogov s tem v zvezi, pač pa je zavzelo stališče, da to niti ni bistveno za odločitev, ker je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že iz drugega razloga (tožnica razpolaga zgolj z obligacijsko pravico, zato nima aktivne legitimacije). Če je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, kot izhaja iz prejšnje točke, ki pa je materialnopravno zmotno, pa postane ponovno relevantno vprašanje pravne veljavnosti odstopa stečajne upraviteljice. Opustitev navedbe razlogov o tem je zato kvečjemu posledica zmotne uporabe materialnega prava, v tem primeru pa bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem sojenju izčrpati pritožbo in odgovoriti tudi na očitke s tem v zvezi.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj: Pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 12. 1994 in II Ips 516/2001: Kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti različno varovani glede na to, po katerem od več možnih načinov so kupili premoženje, torej na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo. Tudi neposredna pogodba predpostavlja zbiranje ponudb morebitnih kupcev. Zato predstavlja nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo, originaren način pridobitve lastninske pravice. Prvotoženka je torej s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 26. 06. 1990 v javnem stečajnem postopku originarno pridobila lastninsko pravico na celi sporni nepremičnini, in sicer ne glede na zemljiškoknjižno stanje.