Jedro

Izpraznitev stanovanja zaradi nezakonite vselitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da se mora izseliti iz poslovnega prostora, sobe št. 26 v izmeri 18,7 m2 v ... ter jo prazno vrniti tožeči stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj jo revizijsko sodišče spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, ali pa naj jo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Nadstropje v stavbi, v kateri toženka živi, je poslovni prostor. Kljub temu so kot pravna podlaga za izpraznitev uporabljene določbe zakona o stanovanjskih razmerjih. Treba bi bilo uporabiti določila zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Celoten objekt je predmet denacionalizacije, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbo 88. člena zakona o denacionalizaciji. Določba 155. člena stanovanjskega zakona namreč ne velja, kadar gre za poslovne prostore.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določba pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

V razlagi pravne podlage, po kateri naj bi pravice do uporabe sporne sobe toženki ne bilo mogoče odvzeti, je ta nedosledna. Prvotno je namreč trdila, da soba predstavlja stanovanje, katerega izpraznitev je mogoče utemeljevati le s pravili zakona o stanovanjskih razmerjih, v reviziji pa se postavlja na stališče, da gre za poslovni prostor in uporabo pravil zakona o poslovnih stavbah in prostorih. Omenjena nedoslednost je sicer le ilustrativna, saj je uporaba materialnega prava stvar sodišča. Vendar pa kaže tudi na različnost tožbene in revizijske trditvene podlage, ki se nanaša na dejansko stanje in na revizijski stopnji posega v področje prepovedi revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP. Dejanski status spornega prostora je namreč ugotovljen kot stanovanje, ki se sicer nahaja v poslovni stavbi. Taka dejanska podlaga pa glede na čas nezakonite vselitve narekuje uporabo določb tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih, konkretno njegovega 50. člena, ki predvideva izpraznitev stanovanja ob nezakoniti vselitvi. Materialno pravo je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabljeno.

Revizijska trditev, da je stavba, v kateri se nahaja sporna soba, predmet denacionalizacije, zaradi česar nobeno razpolaganje z njo ni dopustno (88. člen zakona o denacionalizaciji), pa ne glede na neuporabnost navedene določbe za obravnavani primer predstavlja revizijsko novoto, ki pa je glede na izrecno določbo 3. odstavka 385. člena ZPP ni dopustno uveljavljati.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uadni list RS, št. 1/91-I).