Jedro

Ker tožnik ni dokazal prehoda posesti premičnih stvari na toženko, neutemeljeno zahteva plačilo vrednosti izgubljenih ali uničenih stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.942.792,10 SIT (sedaj 41.490,54 EUR), sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Glavni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je bila presoja, da tožnik ni dokazal prehoda spornih premičnin v posest toženke, zato neutemeljeno zahteva plačilo njihove vrednosti.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzetku poteka postopka, razlogov obeh sodišč iz prvega sojenja, razlogov za spremembo zahtevka za vrnitev stvari v zahtevek za plačilo njihove vrednosti ter razlogov obeh sodišč iz drugega sojenja tožnik v obširni reviziji povzema in delno tudi dobesedno prepisuje trditve iz svoje pritožbe proti prvostopenjski sodbi iz drugega sojenja. Zatrjuje, da je predložil jasne in neizpodbite dokaze o neposredni posesti toženke nad spornimi premičninami. Gre za nekaj reverzov in popis blaga z dne 3.1.1992, do česar se prvostopenjsko sodišče v razlogih svoje sodbe ni opredelilo, odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeno opozorilo pa ni bil ustrezen. Zato sta obe sodišči storili bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V nadaljevanju tožnik graja razloge prvostopenjskega sodišča o teh listinah. Res sicer iz reverzov ne izhaja, da je stvari izročil tožnik, vendar sta po njegovem mnenju sodišči te listine nepravilno presodili, zato obstaja nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodb o listinah in samo vsebino listin. Tožnik pojasnjuje, zakaj je drugačno stališče sodišč napačno, zatrjuje, da so prav te listine poslovna dokumentacija, da njihov neobstoj pri toženki ni pomemben in tudi ne dejstvo, da niso v celoti skladne s takratnimi predpisi. Razloge prvostopenjskega sodišča razume tako, da je ugotovilo, da je tožnik lastnik spornih stvari, ki da so bile v posesti toženke, pa čeprav brez take njene volje. Opozarja tudi na izpoved priče J. T. in trdi, da je odgovor pritožbenega sodišča na enako pritožbeno trditev neustrezen. Gre za oceno le dela izpovedi te priče, zato tožnik povzema celotno njeno izpoved. Sklicevanje le na del izpovedi, da je popis stvari naredila na izrecno tožnikovo željo, pomeni enako procesno kršitev zaradi nasprotja med zapisnikom o izpovedi o odločilnih dejstvih in med razlogi sodbe o teh dejstvih. Izostanek ocene tudi drugega odločilnega dela izpovedi priče pomeni pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik zato podaja svojo dokazno oceno izpovedi te priče. V nadaljevanju graja razloge prvostopenjskega sodišča o (ne)dobrovernosti posesti, nato pa vsebinsko povzema in delno dobesedno prepisuje svoje pritožbene trditve v zvezi z mnenjem izvedenke ekonomske stroke. Vztraja, da je sodišče postavilo izvedenki pravna vprašanja (ali sta imeli pravdni stranki za katerikoli predmet sklenjeno veljavno pogodbo ali kakšen drug sporazum, na podlagi katerega je toženka sprejela sporne stvari v uporabo ali hrambo), na katera bi moralo odgovoriti samo, da bi morala izvedenka odkloniti odgovor na taka vprašanja, pa se je vseeno spustila v ugotavljanje dejanskega stanja in celo sama izvajala del dokaznega postopka ter pribavila izjavo predstavnice toženkine pravne službe, česar ni predlagala nobena od pravdnih strank. Tako glede nezatrjevanih dejstev kot glede nepredlaganih dokazov je bilo kršeno razpravno načelo, tožniku pa je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Isto velja za pribavo listin, ki jih toženka ni sama predložila v spis. S tem si je izvedenka ustvarila napačen vtis, da je tožnik oseba, ki ponareja poslovne listine, zaradi česar je izvedenka navedla, da ni predložil zadostnih dokazov. Gre za kršitev razpravnega načela, načela kontradiktornosti in načela neposrednosti. Tožnik na koncu vztraja tudi pri razlogih svoje pritožbe o nepravilnosti sklepa o zavrnitvi njegovega predloga za izločitev izvedenke, saj odgovor pritožbenega sodišča po njegovem ni dovolj konkreten. Pristranskost izvedenca se odrazi ravno skozi njegovo konkretno ravnanje v postopku, izvedenka v tej zadevi pa je eklatantno presegla svoje pristojnosti.

Revizijsko sodišče ni upoštevalo tožnikove vloge z dne 20.8.2008, ker jo je vložil po izteku revizijskega roka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenimi razlogi in omejenim obsegom izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Tako po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče in stranke so vezani na dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko in potrdilo drugostopenjsko sodišče. Zato ni mogoče upoštevati nobenih trditev revidenta, ki te dejanske ugotovitve kakorkoli obhajajo, dopolnjujejo ali spreminjajo. Kakorkoli pomeni tudi navidezno uveljavljanje procesnih kršitev.

Glavna in odločilna dejanska ugotovitev v tej zadevi je, da tožnik, ki je bil direktor toženkine poslovne enote, ni dokazal prehoda (zatrjevano) svojih premičnih stvari v toženkino posest. Njihovo vrnitev je najprej zahteval z lastninsko tožbo na podlagi prvega odstavka 37. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nadalj.). V drugem sojenju je na podlagi trditve, da stvari pri toženki zaradi njihovega uničenja ali odtujitve ni več, tožbo spremenil in uveljavljal denarni zahtevek za plačilo vrednosti spornih stvari ter se skliceval na tretji odstavek 39. člena istega zakona. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ob nedokazanem prehodu spornih stvari v toženkino posest materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč za zavrnitev tožbenega zahtevka, pa tudi razlogi pritožbenega sodišča, da razlogi o dobrovernosti posesti, če posest ni dokazana, ne morejo biti pomembni.

Iz povzetih revizijskih trditev jasno izhaja, da tožnik vsebinsko izpodbija prav omenjeno odločilno dejansko ugotovitev o nedokazanem prehodu spornih stvari v toženkino posest, saj izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je prestala tudi pritožbeni preizkus, o pomenu reverzov in listine o popisu blaga, pa tudi oceno izpovedi priče J. T. Svoje trditve sicer prikazuje v preobleki procesnih kršitev, do katerih pa po presoji revizijskega sodišča ni prišlo. Na enake pritožbene trditve je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Njegov odgovor je sicer v primerjavi z obširnimi pritožbenimi trditvami kratek, vendar zadosten. Zaradi revizijskega vztrajanja revizijsko sodišče k razlogom pritožbenega sodišča še dodaja, da drugačne strankine ocene izvedenih dokazov ni mogoče opredeliti kot procesno kršitev sodišča iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Povedano velja tako za same listine kot za celovitost izpovedi priče. Dejstvo, da je sodišče kot odločilen štelo en del izpovedi priče, stranka pa meni, da je odločilen drugi del izpovedi, pomeni drugačno strankino dokazno oceno od dokazne ocene sodišča, ne pa uveljavljane procesne kršitve v obliki zatrjevanega nasprotja med vsebino zapisnika o pričini izpovedi ter razlogih sodbe o njeni izpovedi oziroma v obliki pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na tožnikove pritožbene trditve v zvezi z izvedenskim mnenjem na peti strani svoje odločbe. Revijsko sodišče še dodaja, da nobeno od šestih vprašanj, ki jih je sodišče postavilo izvedenki ekonomske stroke v sklepu z dne 16.8.2002, ni tako, kot zatrjuje revizija in od izvedenke ne zahteva pravne presoje. Tudi sam tožnik v sklepu postavljenim vprašanjem ni ugovarjal. Izvedenka je morala pregledati obsežno knjigovodsko dokumentacijo v toženkinih poslovnih knjigah za obdobje več let, da je lahko odgovorila na postavljena vprašanja. Jasno in evidentno je, da in zakaj toženka ni predložila samemu sodišču te dokumentacije, pomembnejše dele pa je svojemu mnenju priložila izvedenka. "Zaslišanje" toženkine pravnice ni tako dejanje, kot ga skuša prikazati tožnik. Gre za pisno izjavo v zvezi s štampiljko, za katero je bil tožnik zadolžen. Nobeno od sodišč te izjave ni upoštevalo. Kakšen vtis je imela ta izjava na izvedenko, je le tožnikovo sklepanje, saj v njenem mnenju ni nobenih razlogov o domnevnem tožnikovem ponarejanju poslovnih listin. Izvedenka je v zvezi s tožnikovimi ugovori proti njenemu mnenju podala pisno dopolnitev, kateri tožnik ni ugovarjal. Odgovarjala je tudi ustno na vprašanja strank na obravnavi, vendar je tožnik postavil le eno vprašanje, pa še to samo o vrednosti spornih stvari. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da naj bi bilo v zvezi z delom izvedenke, ki naj bi po njegovi (napačni) oceni prekoračila svoja pooblastila, kršeno več v reviziji naštetih načel pravdnega postopka. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi razlogom pritožbenega sodišča, da je bila materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikove zahteve za izločitev izvedenke, ker ni nobenega resnega razloga za dvom v njeno nepristranost in objektivnost. Tožnikovo neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.