Jedro

V socialnih sporih je pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal oziroma, ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran.

Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica.

Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu.

Ker tožnica z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij za priznanje pravice do Zoisove štipendije, je bil z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 442,25 EUR zniža na znesek 237,65 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev1 odločbe prvotoženca št. ... z dne 4. 6. 2013 in odločbe drugotoženca št. ... z dne 18. 10. 2012 ter dodelitev Zoisove štipendije od 1. 9. 2012 dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da prvotožencu povrne 442,25 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Podana je kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vztraja, da ji je zahtevo za dodelitev Zoisove štipendije zavrnil prvotoženec, med tem ko je drugotoženec njegovo odločitev le potrdil. Ni bila dolžna poznati sodne prakse, po kateri je pasivno legitimirana stranka, ki je izdala dokončno odločbo. Na to ni bila opozorjena niti s pravnim poukom dokončne odločbe, zato je prišlo do pomanjkljivosti pri navedbi toženca. Nadalje vztraja tudi pri tem, da se pri dodeljevanju Zoisove štipendije ne bi smelo upoštevati ocene pri športni vzgoji. Bistvo tega spora je v zatrjevanju kršitve 14. člena Ustave RS, ker se po 10. členu Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij v dosežen uspeh šteje povprečje ocen vseh obveznih predmetov v zaključnem razredu osnovne šole, kar je tudi šport. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge, da se zasliši predlagane priče. Zoisova štipendija je bila dodeljena le učencem, ki so v zaključnem razredu dosegli povprečno oceno 5. Razlikovanje učencev pri pridobitvi Zoisove štipendije glede na športne sposobnosti je po njenem prepričanju nedopustno in krivično, saj je tovrstna štipendija namenjena nadarjenim otrokom. Učenci so morali že k vlogi za dodelitev štipendije predložiti dokazila o odkriti nadarjenosti, pri čemer se nadarjenost za šport ni testirala. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo lahko v enaki meri nedopustno tudi razlikovanje otrok glede na njihove različne kognitivne sposobnosti pri ostalih obveznih predmetih, ne more vzdržati, saj učenci, ki imajo pri matematiki ali slovenščini slabše ocene, niso mogli biti niti identificirani kot nadarjeni otroci, kar bi lahko izpovedala predlagana priča A.A.. Bila je nadarjena učenka, zato je nedopustno, da ji štipendija ni bila dodeljena zaradi telesnih značilnosti (velika je 158 cm) in slabšega vida, kar ji je onemogočalo doseganje nadpovprečnih rezultatov pri športu, da bi lahko bila ocenjena s 5. Gre za ustavno nedopustno diskriminacijo. Izpodbijana sodba s tem v zvezi ni ustrezno obrazložena. Sodišče je le pritrdilo argumentom drugotoženca, da bi lahko uveljavljala oprostitev sodelovanja pri predmetu športne vzgoje zaradi zdravstvenih razlogov. Zgolj zaradi majhne telesne postave in nošenja očal ni mogla niti hotela biti oproščena športa. Predlagani priči bi lahko pojasnili prav to, kdaj se učenca oprosti športa. Vsi učenci niso grajeni tako, da bi lahko pri športu dosegali vrhunske rezultate, očala pa so pri tem še dodatna ovira. Zato se na nekaterih šolah ocenjuje zgolj prizadevnost in napredek pri rezultatih, ne pa vrhunskih in odločnih rezultatov, kar se je zahtevalo na njeni šoli. Poudarja, da je zadnji letnik gimnazije zaključila s samimi peticami, poleg tega je tudi zlata maturantka. Prizadeva si za odpravo nedopustnega razlikovanja med otroci, ki so nadarjeni, vendar v neenakem položaju glede možnosti prejemanja Zoisove štipendije. Ne strinja se niti z odločitvijo o stroških postopka. O stroških prvotoženca je že bilo pravnomočno odločeno tako, da jih prvotoženec po 68. členu ZDSS-1 krije sam. Pritožbeno sodišče ob razveljavitvi sodbe odločitve v tem delu ni razveljavilo. Poleg tega ne gre za neocenljivo vrednost predmeta in bi lahko njegova vrednost glede na višino štipendije znašala največ 1000,00 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, napačno so odmerjeni le stroški postopka. V postopku ni prišlo do kršitev določb ZPP, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do v pritožbi uveljavljanih.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, ob pravilnih dejanskih in utemeljenih pravnih razlogih, ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti.

6. Do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza z zaslišanjem prič. Takšna kršitev bi sicer lahko predstavljala kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je navedene dokazne predloge sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi obrazložilo. Za to je imelo sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi. Sicer pa je predlagano zaslišanje prič za odločitev v tej zadevi iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju te sodbe, tudi nerelevantno.

K predmetu spora

7. V tej zadevi, ko tožnica izpodbija pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 4. 6. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012, gre za spor o pravici do Zoisove štipendije. Vloga za dodelitev Zoisove štipendije je bila tožnici zavrnjena, ker v zadnjem razredu osnovne šole ni dosegla povprečne ocene 5. Sporno je upoštevanje ocene iz predmeta športna vzgoja pri določitvi povprečne ocene v zadnjem razredu osnovne šole.

8. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru odločalo že dvakrat. Tožbo, vloženo zoper Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, je sodišče prve stopnje najprej zavrglo.3 Takšen sklep je pritožbeno sodišče razveljavilo4 in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da s tožnico upoštevaje 67. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)5 razčisti, zakaj je kot toženo stranko navedla Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, in že takrat poudarilo, da bo le v primeru, če bo navedla drugo toženo stranko in ne prvostopni organ, zadevo mogoče obravnavati vsebinsko, torej presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb ter s tem v zvezi utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje s tožnico navedenih odločilnih vprašanj v ponovljenem sojenju ni razčistilo, ker se nove glavne obravnave, na katero je bila pravilno vabljena, ni udeležila. Ker pa je pravočasno poslala vlogo z dne 5. 5. 2015, s katero sodišče na obravnavi, na kateri je obravnavanje zadeve zaključilo, ni razpolagalo, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo,6 utemeljeno na pomanjkanju pasivne legitimacije toženega Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, na podlagi tožničine pritožbe razveljavilo7 in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj se opredeli do navedb v vlogi z dne 5. 5. 2015, presodi, ali so izpolnjeni pogoji iz 67. člena ZDSS-1 in procesne predpostavke iz ZDSS-1 ter da, v kolikor so izpolnjene, v zadevi vsebinsko odloči. 9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju štelo, da je tožnica z vlogo z dne 5. 5. 2015 tožbo razširila na drugotoženca, kar je s tem, ko se je spustil v obravnavanje zadeve, konkludentno sprejel, in ob izpolnjenih procesnih predpostavkah z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do Zoisove štipendije utemeljeno zavrnilo.

K pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvotoženca

10. Tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotoženca, je z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da prvotoženec v tem sporu sploh ni pasivno legitimiran.

11. Socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Na podlagi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. V 81. in 82. členu ZDSS-1 je primarno uzakonjeno meritorno sojenje. Predmet sodne presoje v socialnem sporu, ko se o pravici odloča s posamičnim dokončnim aktom, kar je tudi procesna predpostavka za sodno varstvo, je tako zakonitost in pravilnost tega upravnega akta.

12. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, je v socialnih sporih pasivno legitimiran tisti organ oziroma nosilec javnih pooblastil, ki je izdal akt, s katerim se je upravni postopek končal, oziroma ki je izdal dokončno odločbo. Zoper posamični upravni akt, izdan na prvi stopnji, je praviloma dovoljena pritožba, o kateri odloči drugostopenjski organ z dokončno odločbo.

13. Prvotoženec je z izpodbijano prvostopenjsko odločbo z dne 18. 10. 2012 res zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do Zoisove štipendije, vendar je na njeno pritožbo dokončno odločbo z dne 4. 6. 2013 izdal drugotoženec, torej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pomeni, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije kot prvostopenjski organ, v tem sporu ni pasivno legitimiran. Drugačno tožničino stališče, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zmotno in zato nesprejemljivo. Na pomanjkanje pasivne legitimacije toženega javnega sklada, sedaj prvotoženca, je bila tožnica opozorjena že v prvem razveljavitvenem sklepu, zato njene navedbe, da ni bila dolžna poznati sodne prakse, v dokončni odločbi pa ni bila poučena o tem, kdo je tožena stranka, ne morejo biti uspešne.

14. Na podlagi obrazloženega pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper prvotoženca, niso utemeljene.

K pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženca

15. Utemeljene pa niso niti pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženca. Pravilen je namreč tudi zaključek sodišča prve stopnje, da pogoji za priznanje Zoisove štipendije ob neutemeljeno zatrjevani neustavnosti teh pogojev in diskriminaciji niso izpolnjeni. Tožnici z doseženo povprečno oceno 4,91 pri vseh obveznih predmetih zaključnega razreda osnovne šole, čeprav je bila identificirana kot nadarjena učenka, Zoisove štipendije ni mogoče priznati.

16. Zoisovo štipendijo je v spornem obdobju urejal Zakon o štipendiranju (ZŠtip).8 Pogoje za njeno pridobitev je določal v 24. členu, po katerem jo je lahko med drugim pridobil dijak, ki ima poleg splošnih pogojev po tem zakonu, v zaključnem razredu osnovne šole povprečno oceno najmanj 4,5 ali več in je bil v skladu s Konceptom: odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli identificiran kot nadarjen učenec. Na podlagi pooblastila iz 5. odstavka 24. člena ZŠtip je bil sprejet Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik)9, ki je v 3. členu določal, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije vsako leto do konca junija na spletni strani ter v sredstvih javnega obveščanja objavi javni poziv novim kandidatom za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije, da predložijo potrebno dokumentacijo za dodelitev štipendije. Okvirno višino sredstev, ki so na razpolago za pridobitev za posamezne stopnje izobraževanja določi minister, pristojen za delo. Štipendije se dodelijo vlagateljem, ki se v posameznih skupinah najbolje uvrstijo, do porabe sredstev.

17. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo v javnem pozivu za šolsko leto 2012/2013 štipendiranju novih štipendistov, ki so kandidirali na podlagi povprečne ocene v skupini osnovne šole, namenjenih 1.166.000,00 EUR. Navedeni znesek se je razdelil med kandidate, ki so dosegli najmanj povprečno oceno 5. Tožnica je dosegla povprečno oceno 4,9110 in torej potrebne povprečne ocene 5 ni dosegla. V povprečno oceno so bile pravilno upoštevane ocene pri vseh predmetih zaključnega razreda osnove šole, vključno z doseženo oceno pri predmetu športna vzgoja.

18. Po 10. členu Pravilnika se kandidati, ki so bili v skladu s Konceptom: odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli identificirani kot nadarjeni učenci, glede na dosežen uspeh v zaključnem razredu osnovne šole razvrstijo po vrstnem redu glede na povprečno oceno, in sicer od najvišje do najnižje povprečne ocene. Dosežen uspeh se določi tako, da se upošteva povprečje ocen vseh obveznih predmetov v zaključnem razredu osnovne šole. Enako je tudi za upravičenost do dodatka k štipendiji za učni oziroma študijski uspeh določeno v 29. členu ZŠtip. Upoštevati je treba ocene pri vseh obveznih predmetih zaključnega razreda osnovne šole, med katerimi je po 16. členu Zakona o osnovni šoli (ZOsn)11 tudi športna vzgoja oziroma šport. Takšna določba 10. člena Pravilnika, ki torej določa upoštevanje ocen pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole, niti po stališču pritožbenega sodišča ni v nasprotju s 14. členom Ustave RS.

19. Načelo enakosti pred zakonom oziroma prepoved diskriminacije je seveda ustavno varovana kategorija. V 14. členu Ustave RS je določeno, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Prepoved diskriminacije pomeni prepoved razlikovanja na osnovi osebnih značilnosti posameznika pri zagotavljanju, uresničevanju in varovanju temeljnih pravic. Načelo enakosti pa pomeni zagotavljanje enakopravnosti pravnih subjektov, tako da se bistveno enake primere obravnava enako in bistveno različne različno. To načelo je kršeno, kadar enako ali neenako pravno obravnavanje ni razumno in stvarno upravičeno. Tožnica zatrjuje kršitev 14. člena Ustave RS, ker naj bi bila zaradi manjših športnih sposobnosti, ki naj bi bili posledica telesnih značilnosti (velika je 158 cm in nosi očala), diskriminirana pri priznanju pravice do Zoisove štipendije.

20. Zakonodajalčevo polje proste presoje pri urejanju vprašanj s področja gospodarske in socialne politike, kamor sodi tudi pravica do Zoisove štipendije, je še posebej široko in ima na področju socialne varnosti široko polje samostojnega odločanja. V tem okviru so določeni tudi pogoji za priznanje Zoisove štipendije, med njimi tudi pogoj dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih v zaključnem razredu osnovne šole. Tako določen pogoj dosežene povprečne ocene je po stališču pritožbenega sodišča skladen z namenom dodeljevanja Zoisovih štipendij, ki so kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi izobraževanjem najbolj nadarjenih in talentiranih dijakov in študentov, ter njegova logična posledica. Prav določitev pogoja dosežene povprečne ocene pri vseh obveznih predmetih določenega razreda zagotavlja, da se Zoisova štipendija pod pogoji iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip res dodeli le najbolj in vsesplošno nadarjenim dijakom, torej tistim, ki dosegajo najvišje ocene pri vseh obveznih predmetih zaključnega razreda osnovnošolskega izobraževanja, in hkrati kot objektivni dejavnik, ki sicer temelji na različnih kognitivnih, psihičnih in drugih lastnostih oziroma značilnostih učencev, tudi telesnih, omogoča enakopravno obravnavanje vseh, ki kandidirajo k dodelitvi Zoisove štipendije. Vsi učenci osnovne šole namreč dobijo pri vseh obveznih predmetih v zadnjem letniku zaključno oceno. Prav s tem pa je zagotovljeno, da je dodeljevanje Zoisovih štipendij oziroma pogoj dosežene ocene pri vseh obveznih predmetih skladno s 14. členom Ustave. Telesna višina 158 cm in nošenje očal sicer po stališču pritožbenega sodišča načeloma ne predstavljata takšnih telesnih značilnosti, zaradi katerih pri predmetu športna vzgoja ne bi bilo mogoče doseči najvišje končne ocene. Bistveno pa je, da je imela tožnica, če bi bili podani utemeljeni razlogi, možnost uveljavljati oprostitev sodelovanja pri tem predmetu. Po 78. členu ZOsn se učenec, ki je iz zdravstvenih razlogov v celoti oproščen sodelovanja pri posameznem predmetu, iz tega predmeta ne ocenjuje. V kolikor obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi v povezavi s telesnimi značilnostmi, zaradi katerih je učenec oproščen sodelovanja pri katerem koli predmetu, tudi športni vzgoji, in torej iz tega predmeta nima ocene, se ta predmet v povprečno oceno ne upošteva, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

21. Ker tožnica torej z doseženo povprečno oceno 4,91 ni izpolnila pogojev iz 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZŠtip in 10. člena Pravilnika za priznanje pravice do Zoisove štipendije, zatrjevanje kršitve 14. člena Ustave RS pa ni utemeljeno, je bil z izpodbijano sodbo tudi tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje Zoisove štipendije zoper drugotoženca utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov ni utemeljena niti pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženca. Pritožbene navedbe v zvezi s tem, da se nadarjenost za šport ni testirala, in še druge, glede na vse obrazloženo za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.12 K pritožbi zoper II. točka izreka (stroški postopka)

22. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo utemeljeno odločalo tudi o stroških celotnega postopka, saj je pritožbeno sodišče ob razveljavitvi zavrnilne sodbe o glavni stvari razveljavilo tudi sklep o stroških postopka. Pri odmeri stroškov je pravilno štelo, da gre za spore o pravicah iz sistema socialne varnosti, pri katerih vrednost predmeta ni ocenljiva in skladno z 2. odstavkom 25. člena Zakona o odvetniških tarifah (ZOdvT)13 znaša 3.500,00 EUR. Vendar je s tem, ko je odločilo, da mora tožnica prvotožencu povrniti vse stroške postopka, delno zmotno uporabilo 68. člen ZDSS-1, na katerega opozarja tudi pritožba.

23. Po 1. odstavku 68. člena ZDSS-1 v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva krije zavod svoje stroške ne glede na izid postopka. Skladno s sodno prakso14 to velja tudi v sporih zoper nosilce javnih pooblastil in državne organe, torej tudi v obravnavanem sporu. V 3. odstavku 68. člena ZDSS-1 pa je določeno, da mora stranka nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila z zavlačevanjem postopka, zavajanjem sodišča ali kako drugače po svoji krivdi, ali če so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Prav takšna situacija, torej da je tožnica prvotožencu stroške povzročila na drug način po svoji krivdi, pa je podana tudi v konkretnem primeru, saj je bila tožnica na pomanjkanje pasivne legitimacije toženega javnega sklada oziroma prvotoženca opozorjena že v prvem razveljavitvenem sklepu z dne 7. 11. 2013. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica prvotožencu zato stroške za narok in pripadajoče materialne stroške povzročila na drug način po svoji krivdi.

24. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi 68. člena ZDSS-1 odločilo, da je tožnica dolžna povrniti prvotožencu stroške v višini 237,65 EUR, to je brez nagrade za postopek, ki jo je v znesku 167,70 EUR neutemeljeno priznalo sodišče prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča

25. Na podlagi vsega predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in stroškovni sklep v II. točki izreka sodbe na temelju 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, kot je razvidno z I. točke izreka te sodbe, torej znesek 442,25 EUR znižalo na znesek 237,65 EUR. V preostalem je na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Pravilno bi se tožbeni zahtevek glasil na odpravo izpodbijanih odločb. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Sklep opr. št. I Ps 2056/2013 z dne 23. 9. 2013. 4 Sklep opr. št. Psp 49/2013 z dne 7. 11. 2013. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 6 Sodba opr. št. I Ps 3144/2013 z dne 6. 5. 2015. 7 Sklep opr. št. Psp 589/2015 z dne 10. 3. 2016. 8 Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 51/08 s spremembami. 10 Pri vseh obveznih predmetih, razen pri športni vzgoji, kjer je bila ocenjena s 4, je imela oceno 5. 11 Ur. l. RS, št. 81/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 12 V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. 13 Ur. l. RS. št. 67/2008 s spremembami. 14 Na primer Psp 594/2010 in Psp 36/2011.