Jedro

Tožniki so 2. 3. 2020 vložili tožbo za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za čas od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2012 (gre za obdobje, ko so bili zaposleni pri pravnem predniku toženca). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da vtožujejo terjatev iz delovnega razmerja, ki je zaradi poteka petletnega zastaralnega roka iz 202. člena ZDR-1 zastarala, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnike od 1. 11. 2005 (petega tožnika pa od 3. 1. 2011) do 31. 12. 2012 prijaviti v obvezno dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja (KAD), za navedeno obdobje s KAD skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in v korist tožnikov vplačati prispevke po 12 % prispevni stopnji od njihovih bruto vsakomesečnih plač. Odločilo je, da so prvi štirje tožniki dolžni tožencu plačati vsak 531,96 EUR stroškov postopka, peti tožnik pa 145,50 EUR.

2. Tožniki se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožujejo zoper sodbo. Navajajo, da je postopek uveljavljanja zahtevka uredila šele novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji), ki je v 200. členu prispevke iz naslova obveznega dodatnega poklicnega zavarovanja izenačila s prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da gre za situacijo iz petega odstavka 126. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji), saj je obstajal zakonski razlog (neureditev postopka izterjave v zakonu), zaradi katerega zastaranje ni moglo pričeti teči. Tožniki so šele v letu 2017/2018 izvedeli, da jim delodajalec ni plačeval obveznih prispevkov, zato o teku zastaranja pred tem letom ni mogoče govoriti. Zastaranje ne more pričeti teči, dokler je nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti, krivdnega ravnanja toženca ali dalj časa trajajočega tesnega in pomembnega razmerja, zaradi katerega bi bil razumno gledano začetek civilnega postopka s čisto človeškega vidika neprimerna in pretirana žrtev. Sodišče je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), 8. člen ZPP ter 22. in 50. člen Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker ni izvedlo vseh dokazov. V postopek bi lahko kot stranskega intervenienta vključilo KAD. Ker gre za socialni spor, bi moralo uporabiti načelo materialne resnice. Tožniku ni zagotovilo procesnih jamstev, ki veljajo v socialnih sporih, zato je kršilo 22. člen URS in 6. člen EKČP. Tožniki so zatrjevali tudi pripoznanje dolga, saj naj bi bila sklenjena pogodba o njihovi vključitvi v zavarovanje. Ne KAD ne Inšpektorat RS za delo od toženca nista zahtevala vplačila vseh prispevkov, čeprav sta bila to dolžna. Pritožniki nasprotujejo tudi odločitvi o stroških postopka, saj bi bilo treba upoštevati, da jih je zastopal pooblaščenec sindikata. Poleg tega v socialnem sporu zavarovanec stroškov ne plača, zato so tožniki v neenakopravnem položaju in so jim bili kršeni 2., 14. in 50. člen URS.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožniki so 2. 3. 2020 vložili tožbo za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za čas od 1. 11. 2005 do 31. 12. 2012 (gre za obdobje, ko so bili zaposleni pri pravnem predniku toženca). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da vtožujejo terjatev iz delovnega razmerja, ki je zaradi poteka petletnega zastaralnega roka iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) zastarala, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sporih Pdp 157/2022 in Pdp 83/2021 (v katerem je bil toženec ista stranka kot v tem sporu in obravnavane podobne dejanske okoliščine).

7. Pritožbeno poudarjanje tožbene trditve, da so bili tožniki v letu 2017/2018 obveščeni o vključitvi v poklicno zavarovanje, vendar naj bi bili vplačani prispevki le za obdobje po letu 2012, za prej pa ne, ne vpliva na drugačno presojo zastaranja.1 Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, je bila tožnikom, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za poklicnega gasilca, pravica do poklicnega zavarovanja v vtoževanem obdobju priznana že na podlagi 14.a člena Zakona o gasilstvu (ZGas; Ur. l. RS, št. 71/1993 in nadaljnji) v skladu s splošnimi predpisi (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji). Okoliščina, da pred letom 2017/2018 med delodajalcem (tožencem oziroma njegovim pravnim prednikom) in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnike, zato ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožniki ne bi mogli vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, torej v 5-letnem zastaralnem roku po 1. 11. 2005 (oziroma peti tožnik po 3. 1. 2011). V zvezi s tem je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da delodajalca niso mogli nadzirati, ali plačuje prispevke za poklicno zavarovanje, ker ima nadzor nad tem KAD oziroma davčni organ. Obvestilo o izvajanju zakonsko priznane pravice bi namreč lahko pridobili tako od delodajalca kot od KAD.

8. Pritožba se zavzema za uporabo petega odstavka 126. člena ZDavP-2, na podlagi katerega se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ne more opraviti davčne izvršbe. Takšno zavzemanje, ki ga tožniki v prvostopenjskem postopku sicer niso uveljavljali, ni utemeljeno. Citirana določba se nanaša na izterjavo neplačanih prispevkov za poklicno zavarovanje, ki jo je mogoče izvesti le na podlagi izvršilnega naslova, tj. obračuna teh prispevkov, ki temelji na pogodbi o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, sklenjeni med delodajalcem in KAD. Tak izvršilni naslov v primeru tožnikov za vtoževano obdobje ne obstaja. Tudi sicer ni predmet tega spora izterjava prispevkov. Glede na obrazloženo za presojo zastaranja v tem sporu niso ključne pritožbene navedbe o tem, kdaj so bile vnesene v ZPIZ-2 (200. člen) določbe o izterjavi neplačanih prispevkov za poklicno zavarovanje in o tem, da se prispevki za poklicno zavarovanje davčno obravnavajo kot prispevki za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma te pritožbene navedbe ne predstavljajo pravno relevantnega razloga za zadržanje zastaranja.

9. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je sklenitev pogodbe o vključitvi tožnikov v poklicno zavarovanje v letu 2017/2018 predstavljala pripoznavo dolga. Dejstva, da je toženec za tožnike na podlagi tako sklenjene pogodbe plačal prispevke za poklicno zavarovanje od 1. 1. 2013 dalje, ni mogoče šteti kot pripoznavo dolga za plačilo prispevkov tudi za vtoževano obdobje, saj gre za terjatve, ki se nanašajo na različna obdobja. Glede na to sklenitev omenjene pogodbe in plačilo prispevkov ne predstavlja pretrganja zastaranja vtoževane terjatve v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

10. Pritožba se s sklicevanjem na članek Procesni vidiki zastaranja (objavljen v Pravnem letopisu 2015) sklicuje, da zastaranje ne more pričeti teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti, krivdnega ravnanja toženca ali dalj časa trajajočega tesnega in pomembnega razmerja, zaradi katerega bi bil razumno gledano začetek civilnega postopka s čisto človeškega vidika neprimerna in pretirana žrtev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniki obstoja takih okoliščin v prvostopenjskem postopku niso zatrjevali, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tej zvezi je neupoštevno tudi sklicevanje pritožbe na stališča o zastaranju v sodnih odločbah, ki obravnavajo povsem drugačno vrsto spora in dejanske okoliščine, kot jih izpodbijana sodba. Sodna odločna Up-1177/12 tako obravnava odškodninsko odgovornost države v primeru "izbrisanih", predmet zadeve Howald Moor (ESČP) pa je bila odškodninska odgovornost delodajalca za poklicno bolezen.

11. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, 8. člena ZPP ter 22. in 50. člena URS, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikov in ni opravilo poizvedb glede sklenjene pogodbe o vključitvi v obvezno poklicno zavarovanje (iz nje bi bila razvidna prispevna stopnja in obdobje plačanih prispevkov oziroma za katero obdobje niso bili plačani). Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da zaradi ugotovljenega zastaranja izvedba teh dokazov ni bila potrebna.

12. Pritožbeno zatrjevanje, da kljub svoji dolžnosti ne KAD ne Inšpektorat RS za delo (po drugem odstavku 350.a člena ZPIZ-2) nista zahtevala od toženca vplačila vseh prispevkov, ne more vplivati na drugačno odločitev v tem sporu, saj ta poteka med drugimi osebami, tj. tožniki in delodajalcem.

13. Pritožba zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko v postopek kot stranskega intervenienta vključilo KAD. V ZPP ni določb, ki bi nalagale sodišču samovoljno vključitev tretje osebe kot stranskega intervenienta v pravdo. Predloga za poziv KAD-u v smislu prvega odstavka 199. člena ZPP tožniki v prvostopenjskem postopku niso podali.

14. Zmoten je pritožbeni očitek, da gre v tej pravdi za socialni spor. Pritožbeno sodišče je v zadevi R 11/2022 z dne 6. 4. 2022 (in drugih) zavzelo stališče, da spor v zvezi s plačilom prispevkov za poklicno zavarovanje ne izhaja iz zavarovalnega, temveč iz delovnega razmerja, ter predstavlja individualni delovni spor po točki b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. člen URS in 6. člen EKČP, ker za tožnike ni uporabilo procesnih jamstev, ki veljajo v socialnih sporih.

15. Pritožba neuspešno nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Ker tožniki v sporu niso uspeli, jim je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno naložilo, da povrnejo tožencu potrebne stroške, in sicer je vsakemu naložilo plačilo v sorazmerju z deležem njegove terjatve od celotne vrednosti spornega predmeta. Drži, da je tožnike zastopal pooblaščenec sindikata, vendar bi bila ta okoliščina lahko pomembna le, če bi tožniki v sporu uspeli deloma, saj bi le v tem primeru sodišče na podlagi drugega odstavka 38. člena ZDSS-1 lahko odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da v socialnem sporu zavarovanec stroškov ne plača, saj je bilo že obrazloženo, da v tej pravdi ne gre za socialni spor. Glede na to je zmotno tudi zatrjevanje neenakopravnega položaja tožnikov in očitek, da so jim z odločitvijo o stroških postopka kršeni 2., 14. in 50. člen URS.

16. Upoštevajoč obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka materialnopravno pravilna. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Tudi v Pdp 83/2021 je bilo npr. glede zatrjevanja tožnika, da do prejema potrdila o vključitvi v poklicno zavarovanje ni vedel, da toženec in pravni prednik nista plačala prispevkov za obdobje pred vključitvijo, zavzeto stališče, da ta okoliščina ne predstavlja podlage za zadržanje ali pretrganje zastaranja.