Jedro

Ker se o isti upravni zadevi že vodi upravni oziroma sodni postopek, je bila tožničina vloga zavržena na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Pravilnost in zakonitost že izdane zavrnilne odločbe pa se bo presojala v upravnem sporu, ki ga tožnica že sprožila pred Upravnim sodiščem RS.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju Zbornica) zavrgla tožničino vlogo za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem nad delom zdravnice A.A. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 10. 2. 2014 vložila vlogo za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem nad delom zdravnice A.A., zaradi izdaje domnevno neresničnega zdravniškega potrdila. Zbornica ugotavlja, da je Ministrstvo za zdravje RS z odločbo 021-116/2013/9 z dne 3. 1. 2014 zavrnilo tožničino vlogo za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem nad delom zdravnice A.A., zaradi izdaje domnevno neresničnega zdravniškega potrdila, ter da je tožnica zoper navedeno odločbo vložila tožbo pred Upravnim sodiščem RS. Zato je, glede na to, da se o isti upravni zadevi že vodi upravni oziroma sodni postopek, tožničino vlogo zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožničino pritožbo zoper navedeni sklep je zavrnilo Ministrstvo za zdravje kot drugostopenjski organ. Zavrača tožničine ugovore, da gre v tožničini vlogi z dne 10. 2. 2014 za drugačen zahtevek kot je zahtevek, o katerem že teče upravni oziroma sodni postopek. Strinja se s prvostopenjskim organom, da se navedeni zahtevek nanaša na isto dejansko stanje, ustrezna pravna podlaga pa se ni spremenila od izdaje odločbe v prejšnjem postopku.

Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in ga izpodbija v tožbi. Navaja, da je na Zbornico vložila nov zahtevek, potem ko je prejela odločbo Ministrstva za zdravje z dne 3. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izvedbo izrednega strokovnega nadzora s svetovanjem nad delom zdravnice A.A.. Iz navedene odločbe namreč izhaja, da naj bi tožnica predlagala le izvedbo strokovnega nadzora s svetovanjem nad delom omenjene zdravnice, ne pa tudi odvzema licence. Zato je v novem predlogu tožnica izrecno poudarila, da predlaga odvzem licence omenjeni zdravnici. Zbornica se je novemu tožničinemu predlogu izognila tako, da ga je zavrgla z utemeljitvijo, da glede tega že poteka postopek, ki je predmet upravnega spora I U 296/2014. Tožnica v nadaljevanju navaja, da je izdaja lažnega zdravniškega potrdila kaznivo dejanje. Zbornica kot nosilka javnega pooblastila bi morala ugotoviti ali je potrdilo lažno ali ne ter v primeru, da je potrdilo lažno, omenjeni zdravnici odvzeti licenco za opravljanje poklica. Tožnica nadalje pojasnjuje, da Zbornica na podlagi prve tožničine vloge ni hotela izvesti postopka, zaradi česar je tožnica vložila pritožbo zaradi molka ter je o zadevi odločalo Ministrstvo za zdravje. Med drugim se sklicuje na 52. člen Pravilnika o zdravniških licencah, po katerem se lahko zdravniku začasno ali trajno odvzame licenco zaradi večje strokovne pomanjkljivosti ali napake pri delu. Navaja tudi Pravilnik o organizaciji in delu razsodišča Zdravniške zbornice Slovenije, v katerem so določeni disciplinski ukrepi ter varstveni ukrepi. Tožnica pojasnjuje, da se je na podlagi lažnega zdravniškega potrdila B.B. izognila zaslišanju v sodnem postopku, ki poteka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani. Zaslišanje B.B. je bilo opravljeno šele po tem, ko je s strani sodišča imenovani zdravnik ugotovil, da je zdravniško potrdilo z dne 1. 10. 2012, lažno. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani akt razveljavi (pravilno odpravi) in Zbornici naloži, da v roku 30 dni odloči ali je zdravnica A.A. izdala lažno zdravniško potrdilo in če ga je izdala, da ji izreče sankcijo zaradi te kršitve. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožničin tožbeni zahtevek in se sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Predmet tega upravnega spora je izključno presoja zakonitosti izpodbijanega sklepa in torej izključno vprašanje njegove skladnosti s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

V zadevi ni sporno, da je tožnica že zahtevala (januarja 2013) strokovni nadzor nad delom A.A., ker je slednja izdala zdravniško potrdilo B.B. za potrebe sodnega postopka. Prav tako ni sporno, da je o navedeni zahtevi odločalo Ministrstvo za zdravje z odločbo z dne 3. 1. 2014, s katero je tožničino zahtevo zavrnilo in zoper katero je tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče RS, kjer se zadeva vodi pod I U 296/2014. Sporno pa je, ali gre pri tožničinem novem zahtevku (z dne 7. 2. 2014) za drugačno zahtevo, na kar se sklicuje tožnica, ki meni, da bi Zbornica morala navedeno zahtevo obravnavati po vsebini.

Za presojo zakonitosti sklepa o zavrženju nove tožničine zahteve je pravno pomembno le ali sta pravna podlaga za odločitev in (pravno relevantno) dejansko stanje glede na tisto, ki je obstojalo v času prvega odločanja, ostala nespremenjena. Tudi po presoji sodišča je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da se pravna podlaga in dejansko stanje, na kar je tožnica oprla svojo novo zahtevo, od izdaje zavrnilne odločbe ni spremenilo. Sodišče se strinja tudi z zaključkom drugostopenjskega organa, da je tožnica v novi zahtevi za izvedbo strokovnega nadzora postavila zahtevo, da se zdravnici A.A. odvzame licenca za opravljanje dela, vendar kot sankcijo, torej kot posledico ugotovitev strokovnega nadzora.

Ker je bilo o tožničini zahtevi za strokovni nadzor že odločeno (zahteva zavrnjena), je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožničini ugovori pa neutemeljeni. Pravilnost in zakonitost že izdane zavrnilne odločbe pa se v tem postopku ne presoja. Slednja je predmet presoje v upravnem sporu I U 296/2014. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsak stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.