Jedro

Revizijsko navajanje (ki sicer predstavlja novoto) o tem, da tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot vodja področja, je za odločitev nepomembno. Tožnica je imela sklep o razporeditvi na delovno mesto vodja področja z dne 31.7.2002, poleg tega pa je to delo tudi dejansko opravljala. Ker je šlo za dogajanje pred letom 2003, pogodbeni odnos v delovnih razmerjih ni bil tako pomemben, kot je danes v spremenjenem sistemu, zato dejstvo, da ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama ne pomeni, da tožnica ni bila razporejena na novo delovno mesto. Revizijska navedba, da tožena stranka zaradi tega, ker s tožnico ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za dela vodja področja, tej take pogodbe ne more odpovedati, bi bila zato povsem nesprejemljiva tudi v primeru, če ne bi predstavljala revizijske novote.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je redna odpoved pogodbe zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23.1.2004 nezakonita in da se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delala.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prva stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni zavzelo stališča glede pritožbenih navedb, iz katerih je razvidno šikanozno ravnanje tožene stranke v zvezi s tožnico. Poleg tega tožnica nikoli ni podpisala pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja področja, za katero ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Poleg tega očitki o fakturah, ki niso bile izstavljene niso bili utemeljeni, saj je fakture izdajalo računovodstvo. Do zamud pri izstavljanju faktur je prihajalo tudi zato, ker so morale biti vezane na K. Italija in zato, ker je tožnica bila z delom preobremenjena. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala, da je sodišče ne dovoli, ampak jo zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse, za odločitev relevantne dokaze, ki so bili potrebni, da je lahko ugotovilo sporno dejansko stanje. Ugotovilo je tudi, da ni mogoče šteti, da so vsi komercialisti delali na podoben način kot tožnica in da ni mogoče šteti, da bi bila tožnica s strani tožene stranke šikanirana. S tem se je sicer indirektno opredelilo tudi do navedb tožnice glede elektronske pošte in glede revizijskega poročila, kar naj bi sicer dokazovalo šikanozno obravnavanje tožnice. Pa tudi sicer pošta v obliki, kot je bila sodišču posredovana, ki opozarja na napake pri delu in poročilo, s katerim se želi ugotoviti, če in kje prihaja do napak pri poslovanju, ne more pomeniti šikaniranja posameznika, sporazum z dne 22.1.2004 pa tudi ne pomeni šikane, ampak prej poizkus sporazumne finančne sanacije nastalega stanja ob že tako predvideni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 3. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov s strani delodajalca, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon določa v drugem odstavku 88. člena ZDR, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga zato, ker je tožnica ob tem, ko je predhodno že bila v disciplinskem postopku, ponavljala svoje napake in delovnih obveznosti ni izpolnjevala oziroma jih ni izpolnjevala pravilno. Zaradi tega je, po ugotovitvi sodišča, tožena stranka ocenila, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice ni več mogoče, ker je bilo med partnerjema porušeno zaupanje, s tem pa so že bili izpolnjeni vsi pogoji za prenehanje delovnega razmerja.

Revizijsko navajanje, ki predstavlja novoto, in je zato v reviziji ni mogoče uveljavljati, da tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi kot vodja področja, je kot je tožnici že pravilno pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, za odločitev nepomembno. Kaže pa na način, na katerega tožnica skuša uveljavljati svoje pravice iz delovnega razmerja in ob svojih nekonsistentnih navedbah pričakuje jasne odgovore sodišča. Tožnica je imela sklep o razporeditvi na delovno mesto vodja področja z dne 31.7.2002, poleg tega pa je to delo tudi dejansko opravljala. Ker je šlo za dogajanje pred letom 2003, pogodben odnos v delovnih razmerjih ni bil tako pomemben, kot je danes v spremenjenem sistemu, zato dejstvo, da ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama seveda ne pomeni, da tožnica ni bila razporejena na novo delovno mesto. Razporejena je bila s sklepom z dne 31. 7. 2002, s katerim je bila tudi razvrščena v višji tarifni razred in ji je bila določena višja plača. Tega se je očitno ves čas zavedala tudi tožnica sama, saj je na primer v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da ji je tožena stranka ponudila odstop z delovnega mesta vodje področja in prevzem dela komercialista I, s čemer je med drugim povezovala tudi šikanozno ravnanje tožene stranke, česar tožeča stranka ni sprejela. Zato bi bila revizijska navedba, da tožnica zaradi tega, ker ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za dela vodja področja, tožnici take pogodbe ne more odpovedati povsem nesprejemljiva tudi v primeru, če ne bi predstavljala revizijske novote.

Ker je bil v postopku dokazan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi.

Zaradi navedenih razlogov revizijsko sodišče reviziji ni ugodilo, ampak jo je v skladu z določbo 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sklep o stroških je revizijsko sodišče sprejelo v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.