Jedro

Vrhovno sodišče RS ni dopustilo izjeme od siceršnje zakonske prepovedi uveljavljanja izpodbojnih oz. ničnostnih zahtevkov zaradi možnosti korekcije morebitnih "navadnih" napak, storjenih v postopku prodaje premoženja stečajnega postopka, katerih obstoj je (bilo) možno uveljavljati tudi tekom samega postopka prodaje z ustreznimi pravnimi sredstvi v samem stečajnem postopku. To bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se s prepovedjo uveljavljanja zahtevkov zavaruje kupca premoženja stečajnega dolžnika. Dopustnost teh zahtevkov je potrebno obravnavati z restriktivnim pristopom in jih dopustiti (in vsebinsko obravnavati) zgolj takrat, ko so dejansko izkazane "sumljive okoliščine", ki kažejo na zlorabo postopka, in ne zgolj na morebitne nepravilnosti v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) zahteva ugotovitev, da je Pogodba o prodaji poslovnega deleža v družbi D. d.o.o. (v nadaljevanju: Pogodba o prodaji poslovnega deleža), katere predmet je bila prodaja 49% poslovnega deleža, ki je bila sklenjena v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Mariboru St 194/2011 med prvo toženo stranko (v nadaljevanju: prvo toženko) kot prodajalcem in drugo toženo stranko (v nadaljevanju: drugo toženko) kot kupcem, pravno neveljavna in se zato razveljavi ter pri pristojnem sodišču pri subjektu vpisa D. d.o.o. (v nadaljevanju: D. d.o.o.) kot družbenik izbriše druga toženka, in sta toženki dolžni skleniti novo prodajno pogodbo s tožnico, z besedilom, ki bo smiselno enako ter pod enakimi pogoji, kot jo je imela pogodba med toženkama. Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je Pogodba o prodaji poslovnega deleža nična in pravno neveljavna ter se zato pri pristojnem sodišču pri subjektu vpisa D. d.o.o. kot družbenik izbriše druga toženka (točka II izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna prvi toženki povrniti pravdne stroške v višini 9.478,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. V obširni pritožbi primarno izpostavlja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih oz. so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Navedeno velja najprej glede zaključka sodišča prve stopnje, da je neutemeljen očitek tožnice, da druga toženka v trenutku podaje ponudbe ni imela pravne subjektivitete. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo dejstvo, da v spisu obstajata dva Akta o ustanovitvi (druge toženke), z dvema različnima datumoma (z dne 24. 3. 2014 in z dne 26. 3. 2014), in se tako tudi ni opredelilo do trditev tožnice, ki argumentirano meni, da je verodostojen le kasnejši akt, kar pomeni, da je bila ponudba druge toženke z dne 25. 3. 2014 nezakonita. Posledično so zgrešena tudi izvajanja sodišča prve stopnje glede poslovanja druge toženke kot t.i. preddružbe.

Kljub takšnim dejstvom je prva toženka sestavila pogodbo za drugo toženko in je tako kršila temeljna načela stečajnega prava o enakopravnosti položajev upnikov, saj ni razumne obrazložitve za položaj, v katerem bi upravitelj sprejel nezakonito ponudbo družbe, ki sploh še ni sklenila akta o ustanovitvi.

Sodišče prve stopnje se prav tako ni vsebinsko opredelilo glede navedb tožnice, da stečajna upraviteljica tožnici ni poslala vsebinsko enake pogodbe, kot jo je poslala drugi toženki, saj je v pogodbi naveden različen rok plačila, s tem pa je huje kršila stečajno zakonodajo na področju pravilnega obveščanja predkupnega upravičenca. Medtem ko je stečajna upraviteljica določila, da mora tožnica plačati kupnino v roku 15 dni, je namreč drugi toženki omogočila, da je (po podaljšanju roka) kupnino plačala v 173 dneh, šteto od podpisa pogodbe s strani druge toženke.

Prav tako se sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo do zatrjevanega dejstva, da prodajna pogodba z drugo toženko ni vključevala določila v skladu s 1. točko tretjega odstavka 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki določa, da je potrebno upoštevati razvezni pogoj, v kolikor bo uveljavljena predkupna pravica.

Brez konkretne obrazložitve pa je sodišče prve stopnje opravičilo sicer ugotovljeno kršitev določbe tretje alineje 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP glede dolžnosti predkupnega upravičenca opozoriti, da bo predkupna pravica prenehala, če je ne uveljavi na predpisan način.

Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita opustitev dolžnega materialnega procesnega vodstva (kršitev 285. člena ZPP), ker tožnice ni predhodno opozorilo na pomanjkljivost njenega procesnega gradiva. Prav tako sodišče prve stopnje ni predhodno sprejelo zakonitega dokaznega sklepa - strankam ni bilo predhodno pojasnjeno, kateri dokazi in zakaj točno so bili zavrnjeni.

V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožba sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo določbe tretje alineje 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP in nepravilno tolmačenje tretjega odstavka 339. člena ZFPPIPP. Slednje je posledica zmotno ugotovitve dejanskega stanja oz. neupoštevanja vseh relevantnih dejstev o določenem roku plačila. Ker je bil v konkretnem primeru rok za plačilo kupnine (dan drugi toženki) daljši od treh mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe, tožnica meni, da je bil stečajni dolžnik zavezan k odstopu od pogodbe.

Mnenje o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pritožba uvodoma opira na očitek, da sodišče prve stopnje ni spoštovalo nadrejenega sodišča, ker ni izvedlo dokazov, kot mu je to bilo naloženo, posledično pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Vezano na že predhodno povzete očitke procesnih kršitev pritožba sodišču prve stopnje očita pomanjkanje ugotovitev o obstoju dveh prodajnih pogodb z različnima vsebinama (ena namenjena tožnici, druga namenjena drugi toženki, z različnimi roki za plačilo kupnine) in pomanjkanje ugotovitev o obstoju in verodostojnosti drugega Akta o ustanovitvi druge toženke z dne 26. 3. 2014. Zmotna je nadalje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ločitveni upnik pravočasno podal svoje soglasje za podaljšanje roka za plačilo kupnine. Slednji se je namreč izjasnil glede podaljšanja roka šele po preteku pogodbenega roka, pri čemer niti ni podal soglasja, ampak je navedel, da nima kompetenc za odobritev podaljšanja roka. S svojim ravnanjem je stečajna upraviteljica kršila prvi odstavek 339. člena ZFPPIPP, ki določa, da rok za plačilo kupnine ne sme biti daljši od treh mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe.

Pritožba dodaja, da ločitveni upnik ni bil pozvan za soglasje k prodaji, kar predstavlja kršitev 345. člena ZFPPIPP. Pogodba je bila sklenjena dne 25. 4. 2014, upraviteljica pa je podala predlog za izdajo soglasja k prodajni pogodbi z izbranim ponudnikom dne 24. 4. 2014, torej že en dan prej. Po drugi strani pa je upraviteljica priložila kot dokaz sporočilo ločitvenega upnika z dne 6. 5. 2014, čeprav je stečajno sodišče izdalo soglasje k sklenitvi pogodbe že dne 28. 4. 2014. Nazadnje pritožba uveljavlja še kršitev ustavnih pravic tožnice iz 22. in 25. člena Ustave RS, kar utemeljuje z navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni povsem razvidno, katere so vse tiste dokazane relevantne navedbe, ki so bile za odločitev bistvenega pomena, oz. ni razvidno, ali se je sodišče sploh seznanilo tudi z argumenti tožnice. Da bi sodišče lahko ugotovilo obstoj okoliščin, ki kažejo na zlorabo postopka, bi moralo upoštevati predloženo procesno gradivo tožnice in izvesti predlagane dokaze z zaslišanjem prič oz. pravdnih strank, ali podrobneje vpogledati in prečitati listinsko dokumentacijo, česar pa ni storilo, razumnih razlogov za svojo opustitev pa ni navedlo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oz. jo podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnice prereka kot neutemeljene, pri čemer se argumentirano in obširno opredeljuje do posameznih pritožbenih očitkov, ter kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano odločbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi, da je Pogodba o prodaji poslovnega deleža, ki je bila med toženkama sklenjena v okviru stečajnega postopka nad prvo toženko pred Okrožnim sodiščem v Mariboru St 194/2011, in katere predmet je bila prodaja 49% poslovnega deleža družbe D. d.o.o., pravno neveljavna in se zato razveljavi, s posledičnim izbrisom druge toženke kot družbenika navedene družbe in z obveznostjo toženk, skleniti novo prodajno pogodbo s tožnico, z enako vsebino ter pod enakimi pogoji, kot jo je imela pogodba, poslana drugi toženki. S podrednim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva (zgolj) ugotovitev, da je citirana Pogodba o prodaji poslovnega deleža „nična in pravno neveljavna in se zato razveljavi“ ter se posledično druga toženka izbriše kot družbenik subjekta vpisa D. d.o.o.. Toženki sta zahtevku nasprotovali v bistvenem s trditvami o nedopustnosti zahtevka (peti odstavek 342. člena ZFPPIPP) in tudi o siceršnji neutemeljenosti navedb glede kršitve predkupne pravice tožnice v postopku prodaje predmetnega poslovnega deleža. Izpostavili sta še, da je bilo o tem vprašanju že odločeno v stečajnem postopku.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbena zahtevka zavrnilo na podlagi presoje, da niso izkazane s strani tožnice zatrjevane „sumljive“ okoliščine v zvezi s prodajo poslovnega deleža, ki bi kazale na zlorabo postopka prodaje v stečajnem postopku na škodo tožnice. Ob tem je dodalo, da se z vsemi zatrjevanimi kršitvami stečajnega sodišča in stečajne upraviteljice ni ukvarjalo, ker bi s tem posegalo v pristojnost stečajnega sodišča, ki je v stečajnem postopku že presojalo in zavrnilo očitke, da so bile pri prodaji storjene nepravilnosti, ki bi vplivale na zakonitost postopka prodaje.

8. Z zaključki in presojo sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in obširne razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 6 do vključno 31 obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa je dodati in izpostaviti naslednje:

9. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presodilo zgolj tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

10. Prav tako pred vsebinsko obravnavo pritožbenih navedb pritožbeno sodišče izpostavlja določena izhodišča, pomembna za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu.

11. Primarno tako velja izpostaviti določbo petega odstavka 342. člena ZFPPIPP. V skladu s slednjo udeleženec, ki ni uspel na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb, upnik, predkupni upravičenec (sem sodi tožnica) ali tretja oseba ni upravičen niti v stečajnem postopku niti v drugem postopku uveljavljati (1) zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, (2) zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe pod enakimi pogoji z njim, (3) zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali (4) kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe.

12. Načelno torej velja zakonska prepoved uveljavljanja zahtevkov, kot jih v obravnavanem gospodarskem sporu uveljavlja tožnica. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 zavzelo stališče, da takšna prepoved ne velja neomejeno in da je potrebno v določenih primerih dopustiti pravno varstvo zoper postopke prodaje v stečajnem postopku. To so primeri zlorabe postopka, za katero po oceni Vrhovnega sodišča RS gre npr. takrat, če se izkaže, da sta pogodbeni stranki v okviru pravno dopustne prodaje premoženja stečajnega dolžnika na podlagi javne dražbe prekoračili pravno dopustne meje takšne prodaje. Konkreten primer, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je bila prodaja solastnega deleža nepremičnine v naravi (s kupoprodajo gostinskega lokala) namesto v njenem idealnem delu in vprašanje „izvotljenosti“ upravičenja predkupnega upravičenca, če bi se izkazalo, da ni bil pravilno obveščen o tem, kaj je bil dejansko predmet prodaje. Pritožbeno sodišče navedeno izpostavlja iz razloga, ker Vrhovno sodišče RS ni dopustilo izjeme od siceršnje zakonske prepovedi uveljavljanja izpodbojnih oz. ničnostnih zahtevkov zaradi možnosti korekcije morebitnih „navadnih“ napak, storjenih v postopku prodaje premoženja stečajnega postopka, katerih obstoj je (bilo) možno uveljavljati tudi tekom samega postopka prodaje z ustreznimi pravnimi sredstvi v samem stečajnem postopku. To bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, da se s prepovedjo uveljavljanja zahtevkov zavaruje kupca premoženja stečajnega dolžnika. Dopustnost teh zahtevkov je potrebno obravnavati z restriktivnim pristopom in jih dopustiti (in vsebinsko obravnavati) zgolj takrat, ko so dejansko izkazane „sumljive okoliščine“, ki kažejo na zlorabo postopka, in ne zgolj na morebitne nepravilnosti v postopku.

Izhajajoč iz pravkar navedenega je (tudi) pritožbeno sodišče mnenja, da posamezne zatrjevane kršitve v postopku prodaje, kot jih (tudi) v pritožbi uveljavlja tožnica, ne kažejo na zlorabo postopka s strani pogodbenih strank oz. konkretno stečajne upraviteljice prve toženke, ob tem, da so bile že v pretežni meri presojane v samem postopku prodaje premoženja prve toženke.

K pritožbenim očitkom bistvenih kršitev določb postopka in kršitev ustavnih pravic:

13. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so izrazito funkcionalne narave in zajemajo tri temeljne kombinacije: (1) nerazumljiv ali protisloven izrek, (2) pomanjkanje sleherne obrazložitve, pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve in protislovna obrazložitev ter (3) nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.1 Prepoznati jih je mogoče tako, da se vprašamo, ali je sodbo sploh mogoče preizkusiti. Zoper sodbo, ki je v objektivnem pogledu ni mogoče preizkusiti, se namreč ni mogoče pritožiti. Tako je tudi skopa in celo slaba, površna in pomanjkljiva obrazložitev še vedno obrazložitev, če je kljub tem pomanjkljivostim mogoč njen preizkus, je pa lahko podan kateri izmed preostalih pritožbenih razlogov (zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in napačna uporaba materialnega prava).

Izpodbijana sodba ima razloge o vseh dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne (v teh so po oceni pritožbenega sodišča zajeti razlogi o vseh pravnorelevantnih dejstvih v zadevi), razlogi pa niso nejasni in med seboj v nasprotju, zato je vsekakor mogoč njen preizkus. Pritožbeno sodišče že na tem mestu izpostavlja, da se dileme, ki jih pritožba odpira v zvezi z obstojem dveh Aktov o ustanovitvi druge toženke in v zvezi z vsebinsko različnostjo pogodb poslanih drugi toženki in tožnici (glede rokov za plačilo kupnine), ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za odločitev v tej zadevi, kot bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

14. Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi pomanjkanja opredelitve sodišča prve stopnje do navedb in dokazov tožnice, in ki ga pritožba navezuje tudi na očitke o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da se je v nadaljevanju obrazložitve opredeljevalo le do tistih navedb in izvedenih dokazov, ki so pravnorelevantni za odločitev v zadevi in pri tem pravilno pojasnilo, da se mu ni potrebno opredeljevati do vsake izjave in do vseh navedb strank.

Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice v zvezi z obstojem dveh Aktov o ustanovitvi druge toženke in je tako v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe govora le o Aktu z dne 24. 3. 2014 (priloga A27 spisa), ne pa tudi o Aktu z dne 26. 3. 2014 (priloga A28 spisa), vendar to po oceni pritožbenega sodišča v zadevi nima bistvenega vpliva. Ponudbo z dne 25. 3. 2014 (priloga A29) je stečajna upraviteljica prve toženke prejela dne 26. 3. 2014, ko je bila druga toženka z vpisom v sodni register že tudi formalno ustanovljena. Ob tem, da je zakoniti zastopnik druge toženke s kasnejšim podpisom prodajne pogodbe tudi potrdil in odobril veljavnost predhodno dane ponudbe, v nobenem primeru ni mogoče govoriti o „nezakonitosti“ ponudbe, ne glede na pomisleke, ki jih ima tožnica glede dveh Aktov o ustanovitvi druge toženke, ki se nahajata v spisu. K navedenemu pritožbeno sodišče še dodaja, da okoliščina ustanovitve druge toženke v času podaje ponudbe, sama po sebi v ničemer ne nakazuje na kakršnokoli zlorabo postopka prodaje, saj do ustanovitev gospodarskih družb v praksi pogosto prihaja ravno iz ciljnih razlogov izpeljave določenih projektov ali za upravljanje določenega premoženja (v konkretnem primeru poslovnega deleža v družbi D. d.o.o.).

Prav tako drži, da se sodišče prve stopnje ni konkretneje opredelilo do trditev toženke, da stečajna upraviteljica tožnici ni poslala vsebinsko enake pogodbe, kot jo je poslala drugi toženki, saj je v pogodbi navedla različen rok plačila in tako huje kršila stečajno zakonodajo na področju pravilnega obveščanja predkupnega upravičenca. Tudi navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v zadevi nima posebnega pomena. Primarno zato, ker je bilo že na matičnem področju (v stečajnem postopku, glej obrazložitev sklepa Cst 244/2014 z dne 12. 6. 2014, priloga B7 spisa) odločeno, da ne drži, da stečajni dolžnik ni izvedel postopka po 347. členu ZFPPIPP in da je bila tožnica kot predkupna upravičenka pozvana na uresničitev predkupne pravice, pa za to očitno ni bila zainteresirana, zaradi česar je bilo dano soglasje stečajnega sodišča k sklenitvi prodajne pogodbe med toženkama. Drugič pa zato, ker tudi izhajajoč iz dejstva, da imata pogodbi določen različen rok za plačilo kupnine, kar pomeni, da nista vsebinsko smiselno enaki, to sicer pomeni, da je podana kršitev 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP, ne omogoča pa hkrati nadaljnjega sklepanja o tem, da je šlo za zlorabo v postopku prodaje. Tudi samo dejstvo, da je bil drugi toženki omogočen precej daljši rok plačila (v osnovi 90 dni) kot tožnici (15 dni), ne nakazuje jasno na zlorabo s strani stečajne upraviteljice, kot to zmotno meni pritožba. Iz vsebine osnutka pogodbe o prodaji poslovnega deleža v družbi D. d.o.o., ki je bil poslan tožnici v podpis, (priloga A13, B29 spisa) je razvidno (drugi odstavek II. člena pogodbe), da je kupec (tožnica) dolžan kupnino plačati v 15 dneh skladno z določilom 3. točke drugega odstavka 347. člena ZFPPIPP. Iz tega je mogoče sklepati, da stečajna upraviteljica ni samovoljno določila (tako kratkega) roka za plačilo kupnine, čeprav se je dejansko zmotno sklicevala na rok iz citirane določbe, ker ni šlo za primer prodaje premoženja na javni dražbi, ampak na podlagi zbiranja ponudb (to pa je pravno urejeno v tretjem odstavku citiranega člena).

Povsem v zadostni meri pa se je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve opredelilo do navedb tožnice v zvezi z izostankom pravnega pouka v pozivu tožnici za sklenitev pogodbe (priloga A6 spisa), saj je zavzelo stališče (ki vsebuje vrednostno oceno), da izostanek opozorila ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi imela za posledico neveljavnost pogodbe. Takšna presoja kakšne dodatne obrazložitve ne terja.

15. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v postopku opustilo dolžno materialno procesno vodstvo (kršitev 285. člena ZPP).

V tem kontekstu je naprej očitno neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje „dobesedno ni izvedlo nobenega transparentnega dokaznega postopka“, da ni ugotavljalo obstoja zatrjevanih okoliščin glede zlorabe postopka in da se „v izvedbo dokazov sploh ni spustilo in ni neposredno izvedlo prav nobenega dokaza“. Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč evidentno dokazuje prav nasprotno.

Ne more pa pritožba uspeti s sicer konkretiziranim očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. I Pg 597/2015 ni izvedlo, ker ga tožnica ni ustrezno substancirala, tožnico na to opozoriti in jo pozvati na konkretizacijo tega dokaznega predloga. Ker gre za očitek relativne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), bi morala tožnica pojasniti, zakaj je ta kršitev (in kako) vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Tega pa tožnica v pritožbi ni storila, saj še zmeraj ni pojasnila niti tega, vpogled v katere listine iz navedenega spisa predlaga, kot tudi ne tega, katere svoje pravnorelevantne trditve dokazuje z vpogledom v te listine.

Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni sprejelo „zakonitega dokaznega sklepa“ in da ni obrazložilo, katere dokaze in zakaj točno so bili zavrnjeni. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so določno navedeni vsi izvedeni dokazi, medtem ko so v 6. točki obrazložitve navedeni dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo in razlogi za njihovo neizvedbo. Ni pa podana kršitev določb postopka, če sodišče prve stopnje na sami obravnavi, na kateri zavrne izvedbo dokazov, podrobneje ne pojasni razlogov za zavrnitev; zadošča, da to stori v izpodbijani odločbi, s čimer je strankama dana možnost seznanitve z razlogi zavrnitve in vložitve pravnega sredstva.

V tem kontekstu je neutemeljeno tudi pritožbeno izvajanje, „da tožnica pred odločitvijo sodišča z njegove strani ni na pravilen in zakonit procesen način izvedela, vse z namenom morebitne dopolnitve svojega procesnega gradiva, ali v konkretnem primeru njeno procesno gradivo že kar takoj omogoča sklep, da sta toženki ravnali na korekten način...“. Tožnica s temi navedbami sodišču prve stopnje v bistvu očita, da bi jo moralo (pa ni) že med postopkom seznaniti s tem, da njeno procesno gradivo ne zadošča za utemeljenost njenih trditev in ji s tem dati možnost, da ga dopolni tako, da bo v postopku uspela.

Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem2. Zgoraj izražena zahteva oz. pričakovanje tožnice nedvomno presega dolžnosti, ki jih ima sodišče na temelju določb o materialnem procesnem vodstvu. Tožnici bi namreč s tem dejansko prekomerno pomagalo, taka prekomerna pomoč stranki pa bi lahko utemeljeno vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem.

16. Že ob upoštevanju doslej obrazloženega se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici z izpodbijano odločitvijo kršilo več ustavnih pravic. Pritožba se pri tem sklicuje na 15. člen (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. člen (enako varstvo pravic) in 25. člen Ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Zatrjevane kršitve povezuje tudi s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, iz katerega izhaja obveznost sodišča, da svojo odločitve v sodbi ustrezno obrazloži. Kot že predhodno navedeno, je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje izpodbijano odločitev zadostno obrazložilo in pojasnilo, zakaj ni sledilo zatrjevanjem in dokazom tožnice, da je bil stečajni postopek glede prodaje poslovnega deleža drugi toženki zlorabljen. Dolžnost sodišča je, da odgovori na relevantna vprašanja, ne pa na vsa, kar velja tudi za dokazne predloge, za katere sodišče šteje da za zadevo niso relevantni.

K pritožbenemu razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja:

17. Pritožbeno sodišče v tej zvezi uvodoma izpostavlja, da je bilo deloma na očitke glede tega pritožbenega razloga odgovorjeno že pri obravnavi pritožbenih očitkov kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako pritožbeno sodišče zavrača uvodne očitke pritožbe k temu pritožbenemu razlogu (pod Ad4.), str. 9 pritožbe), da sodišče prve stopnje ni spoštovalo napotkov nadrejenega sodišča, ker ni izvedlo dokazov, kot mu je to bilo naloženo (posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je bilo z razveljavitvenim sklepom Višjega sodišča v Kopru Cpg 146/2016 z dne 13. 10. 2016 (list. št. 198 do 200 spisa) sodišču prve stopnje naloženo zgolj, da mora v ponovljenem postopku „v okviru izvedbe dokaznega postopka upoštevati (ocenjevati) tudi navedbe tožnice o obstoju okoliščin v zvezi s konkretno prodajo v stečaju, ki kažejo na možnost zlorabe postopka“. Navedenemu je sodišče prve stopnje v novem sojenju in v sedaj izpodbijani sodbi nedvomno sledilo in tako o kakršnemkoli „nespoštovanju nadrejenega sodišča“ ne more biti govora.

18. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke in presojo glede (ne)obstoja zatrjevanih okoliščin v zvezi z izvedbo postopka prodaje poslovnega deleža prve toženke v družbi D. d.o.o., ki naj bi kazale na zlorabo postopka na škodo predkupnega upravičenca (tožnice), obširno obrazložilo v točkah 15 do vključno 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, te razloge pa kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja pomen okoliščine, da se je o pravilnosti in zakonitosti izpeljanega postopka prodaje odločalo že tekom stečajnega postopka, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje v 30. in 31. točki obrazložitve.

19. Kot je že bilo predhodno pojasnjeno, pritožba z obširnimi izvajanji glede okoliščin, ki se nanašajo na ustanovitev druge toženke (dva akta ustanovitvi, vprašanje njune verodostojnosti, pooblastil podpisnikov, itd.), ne more biti uspešna že iz razloga, ker ne gre za dejstva, ki bi imela odločilen pomen za presojo v obravnavanem gospodarskem sporu, saj ne izkazujejo zlorabe postopka. Po oceni pritožbenega sodišča to velja tudi za pritožbene navedbe o tem, da je prva toženka sestavila pogodbo za drugo toženko, kljub temu da je vedela oz. bi morala vedeti za nezakonitost ponudbe druge toženke (ker je ta datirala na 25. 3. 2014, druga toženka pa je bila v sodni register vpisana dne 26. 3. 2014). Zakaj naj bi pri tem stečajna upraviteljica „kršila temeljna načela stečajnega prava o enakopravnosti položajev upnikov“, kot to trdi pritožba, ni jasno. Prav tako ne gre soglašati s pritožbenim stališčem, da ni „razumnega razloga, zakaj bi stečajni upravitelj takšno ponudbo sprejel“. Bistveno je, da je stečajna upraviteljica ponudbo prejela v času, ko je druga toženka že obstajala kot pravni subjekt in da je bila ponudba poslana pravočasno, zaradi česar je povsem razumljivo, da jo je upoštevala. Nasprotno bi bilo nerazumljivo in v nasprotju z interesi in cilji stečajnega postopka, če bi se stečajna upraviteljica že zaradi takšne „malenkosti“ (ki ji tožnica po oceni pritožbenega sodišča daje absolutno prevelik pomen) odrekla možnosti prodati premoženje stečajnega dolžnika po potencialno najugodnejši ponudbi (ceni).

20. Glede pritožbenih trditev o „izostanku razlogov glede vsebinske različnosti pogodbe poslane drugi toženke in pogodbe poslane tožnici“ je pritožbeno sodišče že podalo razloge v četrtem odstavku 14. točke obrazložitve te sodbe, ti razlogi pa so povsem adekvatni tudi za odgovor na očitke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tej zvezi, zaradi česar se pritožbeno sodišče nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje.

21. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi ostala dejstva v zvezi s pravilnostjo obveščanja tožnice o nameravani prodaji in pozivom na uveljavitev predkupne pravice (22. do 24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na tem temelju pa je pravilno nadalje zaključilo (25. točka obrazložitve), da tožnica ni na pravilen način uveljavila svoje predkupne pravice, pri čemer je povsem pravilno kot neutemeljene zavrnilo razloge na strani tožnice, ki naj bi potrditvah slednje onemogočali izpeljavo pridobitve sredstev za nakup poslovnega deleža v tako kratkem času.

22. Povsem posplošeno je nadalje izvajanje pritožbe, da dejstvo, da prodajna pogodba z drugo toženko ni vključevala določila v skladu s 1. točko tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP, kaže na to, da stečajna upraviteljica razveznega pogoja zavestno ni vključila v pogodbo, iz česar naj bi izhajalo, da se je že vnaprej opredelila da predkupna upravičenka ne bo uveljavljala predkupne pravice. Tožnica je bila s strani stečajne upraviteljice nesporno pozvana k uresničitvi predkupne pravice (pa le te ni uveljavila na zakonsko predpisan način), pogodba, sklenjena s (katerimkoli) kupcem premoženja pa je že na citirani zakonski podlagi sklenjena pogojno, ne glede na to, ali je pogoj vključen v besedilo pogodbe, ali ne.

23. Neutemeljeno je nadalje tudi (sicer obširno) pritožbeno izvajanje glede zaključka sodišča prve stopnje (27. točka obrazložitve) o tem, da se je ločitveni upnik strinjal s podaljšanjem roka (drugi toženki) za plačilo kupnine. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica v tej zvezi izpostavlja okoliščine, ki za odločitev niso bistvene. Nepomembno je tako dejstvo, da se je ločitveni upnik šele dne 29. 9. 2014 preko elektronske pošte (priloga B41 spisa) opredelil do podaljšanja plačilnega roka, kot tudi, da je stečajna upraviteljica šele 12 dni po poteku pogodbenega roka naslovila na ločitvenega upnika elektronsko sporočilo o podaljšanju roka plačila. Bistveno v tej zvezi je zgolj, da je kupec (druga toženka) pravočasno zaprosila za podaljšanje roka plačila (pritožba ne trdi, da tega ni storila pravočasno) in da je stečajna upraviteljica odobrila podaljšanje roka po pridobitvi soglasja ločitvenega upnika. Pritožba glede vsebine elektronskega sporočila ločitvenega upnika tudi sicer izpostavlja zgolj del besedila, ki ji ustreza, t.j. „da kot ločitveni upnik nimamo kompetenc za odobritev“, ne pa tudi nadaljevanja besedila, v katerem ločitveni upnik „predlaga zgolj strinjanje s predlogom odloga“ in da se „S. strinja s podaljšanjem roka plačila do navedenega datuma“. Nedvomno je torej ločitveni upnik soglašal s podaljšanjem roka za plačilo kupnine, kar pa je nenazadnje tudi v njegovem interesu, kot tudi v interesu stečajnega postopka, ki je v tem, da se sklenjena prodajna pogodba dokončno realizira in s tem napravi korak k zaključku postopka.

K pritožbenemu razlogu zmotne uporabe materialnega prava:

24. Pritožba v tej zvezi najprej sodišču prve stopnje očita nepravilno uporabo določbe iz tretje alineje 2. točke tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP z utemeljitvijo, da naj bi kljub ugotovljeni kršitvi te določbe s strani stečajne upraviteljice, sodišče prve stopnje to kršitev opravičilo „le na splošno, brez obrazložitve“. Kot že predhodno obrazloženo, slednje ne drži, saj je sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj meni, da sicer podana kršitev iz citirane določbe (prva toženka v pozivu tožnici kot predkupni upravičenki ni dala pravnega pouka o prenehanju predkupne pravice). S presojo, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi imela za posledico ničnost oz. neveljavnost pogodbe, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Bistveno je, da je bila tožnici nesporno dana možnost predkupno pravico uveljaviti, pa je ni uresničila na predpisan način.

25. Prav tako neutemeljeno pritožba problematizira podaljšanje roka za plačilo kupnine iz vidika določbe 339. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da zakonska ureditev ne pritrjuje stališču tožnice, da bi morala prva toženka odstopiti od pogodbe zaradi nepravočasnega plačila kupnine in da drugi toženki tako ne bi smela podaljšati roka za plačilo. Pravilno je tudi presodilo, da v pogodbi določen razvezni pogoj (za primer nepravočasnega plačila kupnine) ne pomeni, da stečajna upraviteljica ne bi smela podaljšati roka plačila. V tej zvezi pritožba zmotno meni, da ima stečajni dolžnik izbiro (odstopiti ali ne odstopiti od pogodbe) zgolj v primeru, ko 15 dnevna zamuda s plačilom kupnine (tretji odstavek 339. člena ZFPPIPP) traja znotraj treh mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe. Iz določbe 339. člena ZFPPIPP tudi po oceni pritožbenega sodišča to ne izhaja. Dejstvo, da je v prvem odstavku te določbe določen maksimalni rok za plačilo kupnine tri mesece po sklenitvi prodajne pogodbe, ne pomeni avtomatsko (brez izrecno predpisane zakonske posledice), da je v primeru zamude tega roka pogodba razvezana po samem zakonu ali da je stečajni dolžnik zavezan k odstopu od pogodbe, kot to zmotno meni pritožba. Ne glede na pravkar obrazloženo pa je pritožbeno sodišče tudi v zvezi s to okoliščino mnenja, da ne izkazuje ali nakazuje na kakršnokoli zlorabo postopka na škodo tožnice kot predkupnega upravičenca.

K izreku te sodbe:

26. Glede na obrazloženo je odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka v celoti materialnopravno pravilna in zakonita, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi prva toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

1 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, stran 306 2 tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008.