Jedro

Vrhovno sodišče je na predlagano vprašanje glede dobrovernosti odgovorilo že v zadevi II Ips 176/2013 z dne 21. 5. 2015.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah ID znak..., parc. št. 348/0 (ID ...) in ID znak ... (ID ...), parc. št. 349/0, obe k. o. X. do celote. Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Toženka v predlogu za dopustitev revizije nasprotuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je bil tožnik dobroverni posestnik spornih nepremičnin. Izpostavlja dejanske okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da tožnik od leta 2001 dalje ni posestnik spornih zemljišč. Izpodbija dokazno oceno, da je bila mati toženke zgolj navidezna stranka ("slamnati mož") pri sklenitvi kupne pogodbe. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do zatrjevane kršitve pravice do zasebne lastnine. Opozarja, da starši tožnika niso bili dobroverni, saj so vedeli, da je kot lastnica spornih nepremičnin vknjižena mati toženke. Lastniško stanje pa je bilo znano tudi tožniku. Predlaga dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj: 1. Ali je dopustna vložitev tožbe zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, čeprav tožnik ni niti posredni posestnik spornih nepremičnin; 2. Ali je mogoč obstoj posesti, ki ni navzven vidna, trajna, ne izključuje tretjih oseb in tožniku ne omogoča dostopnosti stvari; 3. Ali se je tožnik odpovedal posredni posesti, ko je toženki predlagal vknjižbo v zemljiško knjigo; 4. Ali se je sodišče dolžno opredeliti do vseh pritožbenih navedb; 5. Ali lahko sodišče samovoljno odloči, da ima tožnik nepremičnine v posesti, čeprav ne more izkazati posredne posesti, oziroma čeprav mu dejanski posestnik od leta 2014 ne priznava posredne posesti; 6. Ali se mora pritožbeno sodišče opredeliti do pritožbenih navedb, s katerimi je toženka izpodbijala dokazno oceno; 7. Ali ima večjo dokazno težo listina, ki je notarsko overjena in omogoča vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (kupoprodajna pogodba z dne 9. 4. 1954, do katere se sodišče ne opredeli), ali fotokopija nepodpisanega in neoverjenega pisma, ki ni predložen v izvirniku; 8. Ali se lahko pritožbeno sodišče sklicuje na dejstva, ki jih stranki v postopku nista navajali in jih prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo (tj. da so bili predmet dedovanja le zemljiškoknjižni vložki); 9. Ali je sodišče dolžno upoštevati določila Evropske konvencije za človekove pravice (ki ščitijo zasebno lastnino fizičnih oseb) in 33. člen Ustave RS (ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine) pri tožbenih zahtevkih, ki povzročijo odvzem lastninske pravice, ali mora v dvomu dati prednost zemljiškoknjižnemu lastniku; 10. Ali seznanjenost z zemljiškoknjižnim stanjem izključuje dobrovernost tožnikovih pravnih prednikov in 11. Ali se priposestvovalna doba prekine, če se tožnik seznani z zemljiškoknjižnim stanjem.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani1, zato je Vrhovno sodišče predlog toženke zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče je namreč na predlagano vprašanje glede dobrovernosti odgovorilo že v zadevi II Ips 176/2013 z dne 21. 5. 2015.