Jedro

Po utrjenem stališču sodne prakse vprašanje, ali kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, predstavlja predhodno vprašanje, ki ga ne more reševati zapuščinsko sodišče samo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo premoženje, ki spada v zapuščino (I. točka izreka) in da so zakoniti dediči v prvem dednem redu zapustničina sinova A. Č. in I. Č., zapustničine hčere V. Č., M. Č. in A. B. in zapustničin vnuk F. Š., vsak do 1/6 (II. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da je glede F. Š. zapustnica naredila oporoko, celotno zapuščino, upoštevaje oporoko, pa podedujejo ostali dediči vsak do 1/5 (III. in IV. točka izreka). Odločilo je še, da so V. Č., M. Č., A. B. in I. Č. dolžni A. Č. plačati sorazmeren del stroškov za popis in cenitev nepremične zapuščine z izvedenskim mnenjem in sicer vsak po 183,97 EUR (V. točka izreka).

2. Proti navedenemu sklepu se je pritožil dedič A. Č. in navedel, da je predlagal prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vloženi reviziji, sodišče pa o tem predlogu ni odločilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Če je sodišče na stališču, da je predhodno vprašanje glede statusa zaščitene kmetije pravnomočno rešeno s pravnomočno odločbo Upravne enote Grosuplje dne 21.10.2010 in da ni dolžno skladno z določbo 208. člena ZPP čakati na odločitev o izrednem pravnem sredstvu, bi moralo o tem odločiti s sklepom. Zapustnica je umrla 25.4.1998 in na dan smrti, ko se uvede zapuščinski postopek, je bila kmetija zaščitena. Pravnomočno je bil tudi že določen prevzemnik (pritožnik). Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je o dedovanju odločilo na podlagi napačnega zakona. Če bi sodišče v tej zadevi sodilo brez nepotrebnega odlašanja bi moralo že pred 2010 zaključiti zapuščinski postopek ter določiti ne le prevzemnika pač pa tudi izdati sklep o dedovanju. Zaradi nerazumno dolgega postopka so nasprotni dediči dosegli, da kmetija ni več zaščitena. Gre za zlorabo prava, ki ji sodišče ne more nuditi pravnega interesa. Sodišče se je postavilo na stališče, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabljajo določbe ZVKG. Pri tem je spregledalo, da je zapuščinski postopek trajal 15 let in da je bil že izdan vmesni sklep, s katerim je bil pritožnik določen za prevzemnika zaščitene kmetije. Pritožnik meni, da je s pravnomočnostjo vmesnega sklepa že določen način dedovanja, saj je bila v času dedovanja in tudi v času izdaje vmesnega sklepa ob prevzemniku zaščitene kmetije kmetija zaščitena kmetija. Tudi glede na ta sklep ne pride v poštev uporaba načelnega pravnega mnenja dne 27.6.1988. Sodišče pravnomočnost relativizira ko pravi, da je vezana na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji sklepa in v zvezi z njimi zavezuje stranke in sodišče (časovne meje pravnomočnosti). Tudi stališče sodišča, da tudi, če bi bila kmetija še zaščitena, to v obravnavani zadevi ne bi doseglo svojega namena, je napačno. V tem delu je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo vrednost kmetije 522.926,88 EUR in bi nujni deleži znašali 43.577,24 EUR, kar bi moral prejemnik izplačati v denarju. Sodišče je povzelo gospodarsko zmožnost kmetije, ki jo je izvedenec ocenil na 5.718,71 EUR letno in ugotovi, da bi v 10-tih letih lahko prevzemnik izplačal 57.178,10 EUR. Prevzemnik je star 75 let, ima hišo v Č. in mesečno pokojnino. Sodišče brez obrazložitve in brez izvedbe dokazov zmotno zaključi, da prevzemnik v 10-tih letih ne bi mogel izplačati vseh dedičev. Lahko bi jih izplačal na način, kot je ugotovil sodni izvedenec.

3. Dediči I. Č., A. B., M. Č. in V. Č. v odgovoru na pritožbo nasprotujejo stališčem pritožnika in so prepričani, da je sodba Upravnega sodišča RS pravilna. Nedvomno vmesni sklep, s katerim je bil pritožnik določen za prevzemnika kmetije, nima narave končnega sklepa o dedovanju, pritožnik pa z njim tudi ni bil razglašen za dediča predmetne kmetije. Menijo še, da vložena revizija ni dovoljena iz formalnih razlogov. Sodišče prve stopnje pravilno ni prekinilo postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o vloženi reviziji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Iz dokončne in pravnomočne odločbe (1) Upravne enote Grosuplje z dne 21.10.2010 izhaja, da kmetija (2), ki je predmet zapuščine, ob izdaji sklepa o dedovanju ne izpolnjuje več pogojev za zaščiteno kmetijo. V skladu z načelnim pravnim mnenjem z Občne seje VSS z dne 27.6.1988 mora imeti kmetija status zaščitene kmetije ves čas postopka (v trenutku zapustnikove smrti in v času izdaje sklepa o dedovanju), če naj se uporabljajo določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Če pride med zapuščinskem postopkom do spremembe statusa kmetije tako, da ni več zaščitena, pri odločitvi ni mogoče uporabiti določb ZDKG, temveč določbe Zakona o dedovanju (ZD).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, katerih bistvo je v tem, da navedeno načelno pravno mnenje v konkretnem primeru ni relevantno, ker je bil med postopkom že izdan vmesni sklep o prevzemniku zaščitene kmetije (3), ki je pravnomočen, s tem pa je bilo že odločeno o načinu dedovanja kmetije.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je pravnomočni sklep o prevzemniku zaščitene kmetije kvečjemu delni sklep in ne vmesni sklep, s katerim bi bilo odločeno o temelju (načinu dedovanja) zahtevka v smislu 315. člena ZPP (4). Res je, da iz sklepa VSL II Cp 4138/2006 z dne 14.2.2007 (na katerega se sklicuje pritožnik) izhaja, da niti ZD niti ZDKG ne izključujeta možnosti izdaje vmesnega sklepa o dedovanju, ki naj bi bil zlasti smotrn pri določitvi prevzemnika zaščitene kmetije, vendar je sodna praksa že večkrat poudarila, da je glede na vsebino zahtevkov vmesni sklep dopusten le pri denacionalizacijskih postopkih in postopkih zaradi določitve odškodnin. Le v teh postopkih gre lahko za primer, ko se izpodbija tako podlaga kot višina zahtevka, pa je stvar glede podlage zrela za razsojo (prim. prvi odstavek 315. člena ZPP). Na stališče, da je bilo s sklepom o določitvi prevzemnika zaščitene kmetije v obravnavani zadevi odločeno o „podlagi“ oziroma o temelju dedovanja, ni mogoče pristati tudi iz drugih razlogov. Status kmetije, ki narekuje način dedovanja, je bil namreč v času izdaje vmesnega sklepa sporen oziroma o njem v matičnem upravnem postopku še ni bilo odločeno (5). Po utrjenem stališču sodne prakse (6) vprašanje, ali kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, predstavlja predhodno vprašanje, ki ga ne more reševati zapuščinsko sodišče samo. Poseben režim dedovanja zaščitenih kmetij in poseben postopek za pridobitev statusa zaščitene kmetije je tudi v javnem interesu, zato mora sodišče v primeru, ko teče tak postopek pred upravnim organom, zapuščinski postopek prekiniti do odločitve pristojnega upravnega organa (prvi odstavek 13. člena v zvezi s 1. točko 206. člena ZPP in 163. členom ZD). Na odločbo, izdano o predhodnem vprašanju glede statusa kmetije, je sodišče vezano, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Na tem mestu je treba še poudariti, da se status kmetije ob izdaji sklepa o dedovanju sploh ni ugotavljal (niti kot predhodno vprašanje), ampak le kdo od dedičev v največji meri izpolnjuje pogoje za prevzemnika zaščitene kmetije iz 7. člena ZDKG. Višje sodišče se s pritožbeno spornim stališčem sodišča prve stopnje glede objektivnih in časovnih mej pravnomočnosti sklepa o določitvi prevzemnika zaščitene kmetije v celoti strinja in se zato le sklicuje na razloge, navedene v 12. in 13. točki obrazložitve, da jih ne bi ponavljalo.

9. Neutemeljene so nadalje pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni s posebnim sklepom odločilo o predlogu pritožnika za prekinitev postopka (7), zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da vloženo izredno pravno sredstvo ne utemeljuje prekinitve postopka (prim. drugi odstavek 208. člena ZPP), če pa sodišče prve stopnje predloga za prekinitev postopka ni izrecno zavrnilo s posebnim sklepom, to ne predstavlja niti relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zaradi prej navedenih razlogov, višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve (8) navedlo le rezervne razloge zanjo. Višje sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenih očitkov o napačno ugotovljenem dejanskem stanju glede pritožnikove zmožnosti izplačila ostalih dedičev.

11. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP oba v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo dediča zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -(1) Dne 4.6.2013 je bila izdana še Dopolnilna odločba zaradi spremembe identifikacijskih podatkov nepremičnin (iz ZK vložkov v parcelne številke in šifre k.o.).

(2) Status zaščitene kmetije je pridobila z odločbo z dne 14.8.1997, vpis v ZK izvršen 29.9.1999, po smrti zapustnice (25.4.1998).

(3) Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom z dne 29.10.2010, ki je pravnomočen, za prevzemnika (takrat še) zaščitene kmetije določilo pritožnika.

(4) Tako tudi VSL sklep I Cp 2379/2009 z dne 4.9.2009, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

(5) Na dan izdaje vmesnega sklepa 29.10.2010 odločba UE Grosuplje (da kmetija, ki je predmet dedovanja, ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo) z dne 21.10.2010 še ni bila dokončna, sodišče prve stopnje pa je bilo z njo že seznanjeno.

(6) Glej npr. sklep VSL I Cp 3446/2010 z dne 9.2.2011 in v njem navedene judikate.

(7) Ker je pritožnik zoper odločitev Upravnega sodišča o statusu kmetije vložil revizijo, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločalo.

(8) Sodišče prve stopnje je navedlo, da tudi, če bi bila kmetija še vedno zaščitena, uporaba določb ZDKG ne bi dosegla svojega namena, ker upoštevaje gospodarsko zmožnost kmetije in okoliščine na strani pritožnika le ta tudi v desetih letih ne bi mogel izplačati vseh dednih deležev, ne da bi bila s tem znatno prizadeta gospodarska zmožnost ali celovitost zaščitene kmetije.