Up-165/00

10. 10. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 10. 10. 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I 98/01191-21 z dne 1. 3. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah št. I 1191/98-13 z dne 4. 5. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor zoper sklep o izvršbi, ker pooblaščenec ni izkazal pooblastila za zastopanje. Višje sodišče je na podlagi pritožbe pooblaščenca, ki ni izkazal pooblastila, potrdilo sklep sodišča prve stopnje in pooblaščencu naložilo povrniti stroške odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi, ki so po mnenju sodišča druge stopnje nastali po njegovi krivdi. Ustavni pritožnik meni, da ni dopustno, da bi sodišče pooblaščencu naložilo povrniti stroške postopka. Prav tako po njegovem mnenju sodišče ni ravnalo prav, ko mu je vročilo sklep, s katerim mu je naložilo povračilo stroškov.

Navaja, da ni bil stranka postopka niti ni bil v času vročitve sklepa več pooblaščenec, ker je svoji stranki pred tem odpovedal pooblastilo. Poleg tega naj bi mu sodišče vročilo sklep šele po njegovi urgenci in "mimo odredbe" sodnice. S tem ravnanjem naj bi mu sodišči prve in druge stopnje kršili pravico do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), pravico do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijana sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave), pravice do pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave), pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

Glede na to, da je bil ustavnemu pritožniku izpodbijani sklep vročen, je imel ustavni pritožnik možnost zoper njega vložiti vsa pravna sredstva, zato je njegovo sklicevanje na kršitev pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva nerelevantno. Prav tako tudi ne drži trditev ustavnega pritožnika, da od sodišča ni dobil ustreznega odgovora, zakaj prav on dolguje stroške odgovora na ugovor zoper sklep o izvršbi, saj je Višje sodišče v obrazložitvi te razloge navedlo.

Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je navedeni sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude