Jedro

Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil (dolus generalis). Tako pravilo velja tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe, medtem ko glede kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja za ugotovitev naklepa storilca v razmerju do odvzema življenja ne zadoščajo iste okoliščine, kot se kažejo pri splošnem naklepu v razmerju do telesnih poškodb.

Če obdolženec v svoji obrambi zatrjuje neko dejstvo (onus preferendi), slednjega ni dolžan dokazati, marveč je sodišče dolžno njegovo trditev preizkusiti. Če pa ostane obdolženec v pogledu dokazovanja pasiven, s tem prevzema tveganje, da bo sodišče o dejstvih sklepalo na podlagi izvedenih dokazov in da bodo zaradi njegove neaktivnosti dejstva, ki so mu v korist, ostala neugotovljena.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 18.12.2002 obsojenega D.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ in obsojencu izreklo kazen tri leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pridržanja od 10.12.2000 od 20.00 ure do 12.12.2000 do 10.40 ure in od 15.12.2000 od 12.20 ure do 22.12.2000. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka - povprečnine v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na štiri leta in šest mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika odvetnika B.G. je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega D.R. zaradi kršitev "materialnega prava" in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, kršitev kazenskega zakona pa vložniki uveljavljajo na podlagi drugačne cene dejanskega stanja.

Zato meni, da je zahteva neutemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložniki v zahtevi zatrjujejo, da obsojenec temeljnega kaznivega dejanja ni storil z direktnim naklepom ampak iz malomarnosti in da zato niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 135. člena KZ. S temi navedbami uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, torej da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Da je tako, je razvidno tudi iz stališča vložnikov, da bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje v pravnomočni sodbi pravno opredeliti po 3. odstavku 135. člena KZ. Obsojenčevi zagovorniki svoje naziranje utemeljujejo s sklicevanjem na ugotovitve dokaznega postopka, iz katerih po njihovem mnenju ne izhaja, da je obsojenec hotel oškodovancu S.J. z udarcem prizadejati tako poškodbo, zaradi katere bi bilo v nevarnosti njegovo življenje. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je sprejelo sklep, da je obsojencu dokazana tudi voljna komponenta direktnega naklepa pri storitvi temeljne oblike kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Prav tako izpostavljajo, da zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi še ne dokazuje tudi storilčeve privolitve v nastalo posledico, kaj šele hotenje, da bi ta nastala. Poudarjajo, da je obsojenec med postopkom vseskozi ponavljal, da je hotel oškodovanca z udarcem le odvrniti od nadaljnjega izzivanja, ne pa ga kakorkoli hudo poškodovati. V konkretnem primeru po mnenju vložnikov nikakor ni mogoče argumentirano trditi, da bi obsojenec kaznivo dejanje storil tudi, če bi vedel, da bo življenje oškodovanca zato v nevarnosti. Da je tako, je razvidno tudi iz obsojenčeve navedbe na glavni obravnavi, da se mu še sanjalo ni, da bi lahko s svojim ravnanjem spravil v nevarnost življenje oškodovanca. Navajajo tudi, da je bil obsojenec ob storitvi kaznivega dejanja komaj dva meseca polnoleten, torej v taki starosti, ko se biopsihični in socialni razvoj posameznika praviloma še ne konča, ko je bolj dojemljiv za različne zunanje vplive in zato tudi ne še ustrezno zrel ter emocialno uravnovešen. Zato da je po videnju obsojenčevih zagovornikov v konkretnem primeru očitno, da je obsojenec glede temeljne oblike kaznivega dejanja ravnal kvečjemu z zavestno malomarnostjo. Z vsemi temi navedbami vložniki ponujajo drugačno dokazno presojo, kot jo je sprejelo sodišče v napadeni pravnomočni sodbi. Po 2. odstavku 420. člena ZKP na tej podlagi tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Pri telesnih poškodbah velja, da se ne dajo vnaprej odmeriti in se zato šteje, da je storilec, ki je zavestno in voljno napadel telo drugega, imel v naklepu tudi poškodbo, ki jo je z napadom dejansko povzročil (dolus generalis). Glede na ureditev v posebnem delu kazenskega zakonika velja tako pravilo tudi za temeljno obliko posebno hude telesne poškodbe. Glede kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja pa za ugotovitev naklepa storilca v razmerju do odvzema življenja ne zadoščajo iste okoliščine, kot se kažejo pri splošnem naklepu v razmerju do telesnih poškodb. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec na tleh ležečega oškodovanca, ki je bil obrnjen proti S.J. in v takšnem položaju, da se objektivno ni mogel braniti, s precejšnjo silo brcnil v desni predel glave. Na podlagi teh okoliščin je zaključilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, torej da se je svojega dejanja zavedal in hotel oškodovanca posebej hudo poškodovati. Da bi bilo tako sklepanje nerazumno, ni mogoče trditi.

Vložniki v zahtevi izpodbijajo tudi ugotovitve o obsojenčevi malomarnosti glede oškodovančeve smrti, kot hujše posledice.

Navajajo, da po subjektivnem kriteriju, pomembnem pri presoji nezavestne malomarnosti, od nikogar ne moremo zahtevati več, kot zmore. Poudarjajo, da je bil obsojenec ni imel izkušenj s pretepi in fizičnim nasiljem, da je bil pod vplivom alkohola in da zato od njega ni mogoče zahtevati, da bi se moral ob storitvi dejanja zavedati tudi možnosti, posebno še glede, kot se je izkazalo pozneje, na neobičajno tanko oškodovančevo temensko kost, da lahko pride do smrti oškodovanca. S temi navedbami vložniki po vsebini zavračajo ugotovitev v izpodbijani pravnomočni sodbi, da bi se glede na način prizadejanja udarca v vitalni del oškodovančevega telesa, izkušenost obsojenca "uporabi noge", ker je v preteklosti treniral nogomet, dejstvu, da je bil udarec za oškodovanca nepričakovan, obsojenec moral in mogel zavedati, da lahko zaradi takšnega ravnanja S.J. tudi umre. Trditve vložnikov v zahtevi se tudi v tem obsegu opirajo na drugačno dokazno oceno in izhajajo iz drugačnih odločilnih dejstev, kot so ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Na podlagi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Obsojenčevi zagovorniki ne problematizirajo obsojenčeve krivde glede hujše posledice z vidika utemeljitve v prvostopenjski sodbi.

Prvostopenjsko sodišče je namreč zapisalo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da zaradi njegovega ravnanja lahko oškodovanec tudi umre (1. odstavek na 5. strani sodbe), kar je element nezavestne malomarnosti, v 3. odstavku na 4. strani pa, da se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do usodnih poškodb, pri čemer pa da je lahkomiselno mislil, da taka posledica (smrt) ne bo nastala (1. odstavek na 5. strani sodbe), kar pa sta elementa zavestne malomarnosti.

Vložniki izpodbijajo dejansko stanje tudi z navedbami, da se obsojenec ni mogel niti moral zavedati, da ima oškodovanec tako občutljivo kost in da lahko z brco povzroči smrt oškodovanca.

Poudarjajo, da takšen udarec praviloma sploh ne povzroči poškodb, ki povzročijo oškodovančevo smrt, po teoriji adekvatne vzročnosti pa se sme kot vzrok določene posledice vzeti le tisti dejavnik, ki redoma in praviloma ali vsaj statistično relevantno pogosto povzroči prav takšno posledico, kakor je nastala v konkretnem primeru. Sklicujejo se na izvid izvedenca sodno-medicinske stroke, da je bila oškodovančeva lobanjska kost "zelo neobičajno" tanka, nato pa ponujajo svojo presojo, da bi v primeru, če bi oškodovanec imel normalno debelo kost, do poke ne prišlo in smrt ne bi nastopila. Te navedbe so v skladu z izvedenskim mnenjem izvedenca sodno-medicinske stroke asist. T.Z., doktorja medicine, le glede debeline oškodovančeve lobanjske kosti, v ostalem pa ne. Izvedenec je namreč pojasnil, da je oškodovančeva smrt nastopila kot izključna posledica hude in napredujoče oteklosti možganov po topi poškodbe glave oziroma udarcu v glavo in zlomu desne senčnice, lobanjske baze ter obtolčenine možganov. Pri tem se je določno opredelil tudi glede vprašanja, ki ga poudarja zahteva in določno navedel, da na obseg zloma lobanjskega svoda in lobanjske baze tanka lobanjska kost ni bistveno vplivala, saj je takšna kost bolj elastična in se vede kot elastično telo, dokler ni presežena njena elastična odpornost (list. št. 99). Kolikor vložniki izpodbijajo zakonitost sodbe na tej podlagi, zato tudi ne morejo biti uspešni.

Z navedbo v zahtevi, da sodišče prve stopnje pri izbiri kazni ni upoštevalo določbe 1. odstavka 94. člena KZ, saj je obsojenec kaznivo dejanje storil kot mlajši polnoletnik, ob izreku sodbe pa je bil star le 20 let, obsojenčevi zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ampak izpodbijajo primernost obsojencu izrečene zaporne kazni. Po 1. odstavku 94. člena KZ sodišče storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil 21 let, izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če spozna, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje, primerneje namesto kazni zapora izreči tak ukrep. Vložniki ne trdijo, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ampak zatrjujejo, da bi glede obsojenčevo osebnostno nezrelost, za katero je značilna želja po dokazovanju pred sovrstniki, moralo uporabiti določbe 1. odstavka 94. člena KZ. S trditvijo, da bi moralo sodišče ob pravilni ugotovitvi stopnje obsojenčeve krivde uporabiti pravno kvalifikacijo po 3. odstavku 135. člena KZ, ki s seboj nosi tudi nižjo zagroženo kazen, obsojenčevi zagovorniki izpodbijajo kazensko sankcijo na podlagi pravne presoje obsojenčevega ravnanja, za katero je bilo že ugotovljeno, da ni pravilna. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pritožnikom tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavljajo kršitev 1. odstavka 265. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe. Po tej določbi sodišče odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, ki je ena najnižjih stopenj verjetnosti oziroma dvoma, ki ga morajo okoliščine vzbuditi pri sodišču, da je bila pri obdolžencu zaradi duševnih bolezni ali duševno nenormalnih stanj obdolženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. V našem kazenskem postopku je dokazno breme (onus probandi) primarno na upravičenem tožilcu, subsidiarno pa je tudi sodišče obvezano dokazati vsa dejstva, ki obdolženca obremenjujejo ali razbremenjujejo (načelo materialne resnice, člen 17 ZKP). Obdolženec ima kot procesni subjekt možnost podajati dokazne predloge ter v obrambi polemizirati z dokaznim pomenom izvedenih dokazov. Če obdolženec v svoji obrambi zatrjuje neko dejstvo (onus preferendi), slednjega ni dolžan dokazati, marveč je sodišče dolžno njegovo trditev preizkusiti. Do tu ima zahteva prav. Obsojenec in njegov zagovornik na glavni obravnavi izvedenstva psihiatrične stroke nista predlagala. Tega ni storil niti obsojenčev zagovornik, ki je v pritožbi sicer izpodbijal pravilnost ugotovitve prvostopenjski sodbi glede vpliva alkoholiziranosti na sposobnost obsojenčevega razumevanja pomena dejanja in obvladovanja lastnega ravnanja. O kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe na tej podlagi ni mogoče govoriti. Če pa ostane obdolženec v pogledu dokazovanja pasiven, s tem prevzema tveganje, da bo sodišče o dejstvih sklepalo na podlagi izvedenih dokazov in da bodo zaradi njegove neaktivnosti dejstva, ki so mu v korist, ostala neugotovljena. Vložniki navajajo, da bi sodišče v skladu z načelom iskanja materialne resnice moralo postaviti izvedenca sodne medicinske stroke, ki bi lahko ugotovil, ali je bila intoksinacija z alkoholom pri obsojencu zares prisotna, kajti šele nato bi lahko sklepalo o stopnji obsojenčeve prištevnosti, s tem pa po vsebini izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je prve stopnje je ocenilo obsojenčeve navedbe in pričevanja A.R., D.Č. in T.K. ter nato ugotovilo, da sum, da je bila obsojenčeva prištevnost zaradi alkoholiziranosti izključena ali zmanjšana, ni dokazan. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, obe sodišči pa sta svoji stališči razumno utemeljili. Zato vložniki, ki zatrjujejo drugače, tudi v tem obsegu izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega D.R., niso podane, vložili pa so jo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po ugotovitvi, da ni utemeljena, zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni D.R. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.