Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev verjetno izkazana, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zgolj dejstvo, da je bila na toženčevi nepremičnini, to je poslovni stavbi tožene stranke, v kateri deluje radio, vpisana hipoteka za zavarovanje posojila, samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Drugega aktivnega ravnanja dolžnika (tožene stranke), ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu (odpravnina), onemogočena ali precej otežena, pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zato predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, da sodišče toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke prepove odtujitev oziroma obremenitev nepremičnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke, ki je zahtevala, da sodišče toženi stranki v zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke v višini 12.418,70 EUR s pripadki prepove odtujitev oziroma obremenitev nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., da se prepoved odtujitve ali obremenitve vpiše v zemljiško knjigo pri parc. št. ... k.o. ..., s tem da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi in velja do pravnomočne odločitve v glavni stvari. Zahtevala je tudi povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatev zavrnilo na podlagi stališča, da je tožeča stranka s svojimi navedbami in predloženimi listinami sicer izkazala za verjetno, da terjatev zoper toženo stranko obstoji, ni pa izkazala nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatev otežena oziroma onemogočena. Tožnica navaja, da ravnanja tožene stranke vodijo v smer zmanjšanja njenega premoženja, zato obstaja resna nevarnost, da za poplačilo tožničine terjatve ne bo ostalo nobenega premoženja več. Podatki o premoženju tožene stranke, ki jih je predložila, se nanašajo na stanje več kot deset mesecev nazaj, tožena stranka pa ni predložila nobenih podatkov, ki bi izkazovali obseg njenega premoženja v času izdaje začasne odredbe. Tožena stranka bi v namen dokazovanja svojih navedb morala predložiti aktualne podatke o svojem premoženjskem stanju, sodišče pa se ne bi smelo opirati na neaktualne podatke tožene stranke. Da je tožena stranka ves čas aktivno zmanjševala svoje premoženje, dokazuje ravno hipoteka na parc. št. ... k.o. … v višini 97.500,00 EUR s pripadki z zapadlostjo 1. 12. 2016, ki je ustanovljena in vknjižena v korist A.A.. Tožena stranka navaja, da naj bi šlo za posojilo, ki je nastalo v letu 2011 in je bilo leta 2016 le podaljšano, vendar tožnica meni, da je to nemogoče, saj je bila A.A. dne 7. 4. 2016 stara 18 let in ni mogoče, da bi dala takšno posojilo leta 2011, ko je bila stara 13 let. Izjava notarja ni zadosten dokaz, saj notar ni dolžan preverjati resničnosti denarnega toka, sodišče pa se ni prepričalo, ali je ustanovljena hipoteka res ustanovljena za resnično terjatev, ali pa je ustanovljena z namenom zmanjšanja plačilne sposobnosti tožene stranke. Ustanovitev hipoteke namreč ravno sovpada z vložitvijo tožbe tožeče stranke v konkretnem postopku. Namen začasne odredbe je v preprečitvi nevarnosti zmanjševanja premoženja, ki bo služilo poplačilu tožnice, vendar obstaja nevarnost nadaljnjih obremenitev premoženja tožene stranke. Premoženjsko stanje tožene stranke ni takšno kot ga prikazuje, ampak je zelo slabo, tožena stranka pa ni uspela pridobiti toliko sredstev od Ministrstva B. kot v preteklih letih, kar izhaja iz članka Gorenjskega glasa z dne 22. 6. 2016 in iz letnega javnega projektnega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letih 2014 do 2016, kjer je vidno, da je bil obseg sredstev v letu 2015, ko je bila direktorica tožnica, bistveno višji kot v drugih letih. Teh dokazov tožnica ni mogla predlagati prej, ker ni vedela za navedbe in dokaze tožene stranke in da jim bo sodišče nekritično sledilo.

Sodišče ni zaslišalo tožnice, čeprav bi kot nekdanja direktorica vedela izpovedati o premoženjskem stanju tožene stranke ter o tem, da tožena stranka od polovice leta 2014 dalje ni imela nobenih kreditov, ter da je rast prihodkov v letu 2015 posledica poslovanja tožnice (kot direktorice), po njenem odhodu, predvsem v letu 2016, pa se je premoženjsko stanje alarmantno poslabšalo, tako da je prišlo do odpuščanj zaposlenih.

Tožnica izpostavlja, da začasna odredba toženi stranki ne bo povzročila nobene škode oziroma bo ta bistveno manjša kot tista, ki jo bo utrpela tožnica, če začasna odredba ne bo izdana.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa, ker je sodišče o predlogu odločilo pravilno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek istega člena) ter 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po določbi 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je terjatev verjetno izkazana, vendar pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe skladno iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ker tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da je bila na toženčevi nepremičnini, to je poslovni stavbi tožene stranke, v kateri deluje radio C., vpisana hipoteka za zavarovanje posojila v višini 97.500,00 EUR z zapadlostjo 1. 12. 2016, v korist A.A., samo po sebi ne predstavlja nevarnosti v smislu 270. člena ZIZ. Drugega aktivnega ravnanja dolžnika – tožene stranke, ki bi pomenilo nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožnice, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, onemogočena ali precej otežena, pa tožeča stranka ni konkretizirala. Zgolj splošne navedbe o domnevnem bistvenem poslabšanju likvidnosti oziroma finančnih težavah tožene stranke, ki naj bi se pojavile v letošnjem letu, pa ne zadoščajo. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo predložene podatke o poslovanju tožene stranke – zlasti bilanco stanja na dan 31. 12. 2015, ker drugih podatkov niti tožnica ni predložila, niso utemeljene njene pritožbene navedbe, da zaključki sodišča temeljijo na neaktualnih podatkih. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo predložene listine, tudi notarski zapis z dne 26. 9. 2016, iz katerega izhaja, da gre za zavarovanje dejansko prejetega posojila (iz preteklega obdobja) in je na tej podlagi zaključilo, da ni izkazano, da bi bil namen ustanovitve hipoteke v letu 2016 v tem, da bi se onemogočilo plačilo vtoževane terjatve oziroma, da bi se tožena stranka izognila plačilu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje vezano na kratke roke za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, so neutemeljeni tudi očitki, da bi bilo potrebno pred izdajo začasne odredbe zaslišati tožnico. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlagano začasno odredbo zavrnilo, pravilna.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, tako kot izhaja iz izreka (2. odstavek 365. člena ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora (154., 155. člen ZPP).