Jedro

Tožnik ima kot vlagatelj zahtevka za pridobitev koncesije zgolj pravico do sodelovanja v postopku v smislu, da ima pravico prijaviti se kot kandidat na morebitni javni razpis za podelitev koncesije in sodelovati v postopku razpisa do njegovega zaključka ob enakih procesnih jamstvih kot vsi ostali prijavljeni kandidati. Nima pa iztožljive pravice do pridobitve zahtevane koncesije na področju zdravstvenega varstva. Normativni okvir upravnega odločanja, kakor tudi obseg in meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem je toženka zavrnila tožnikov zahtevek za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvenih pregledov športnikov, so podani v določilih prvega odstavka 41. in prvega odstavka 42. člena ZZDej. Tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala toženka (ne)podelitev koncesije na področju osnovnega zdravstvenega varstva presoditi tudi v luči določil 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko prvega odstavka 15. člena in 1. točko prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, saj navedena zakona materialnopravno ne urejata podeljevanja koncesij v zdravstvu, ampak to področje materialnopravno ureja ZZDej kot lex specialis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Mestna uprava Mestne občine Ljubljana ob sklicevanju na 1. odstavek 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 23/05 – UPB2 in nadaljnji) zavrnila zahtevek tožeče stranke za podelitev koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zdravstvenih pregledov športnikov v Mestni občini Ljubljana z dne 9. 12. 2011, z dopolnitvami z dne 31. 1. 2012 in 27. 3. 2012, po dne 24. 4. 2012 opravljeni ustni obravnavi, na kateri je tožnik posredoval pisno pojasnilo k vlogi za podelitev koncesije, skupaj s pismom podpore Olimpijskega komiteja Slovenije (v nadaljevanju: OKS) z dne 4. 4. 2012 in zapisnikom seje Razširjenega strokovnega kolegija Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa (v nadaljevanju: RSK) z dne 1. 7. 2011. Njuno vsebino povzema v obrazložitvi in navaja, da iz njune vsebine izhaja, da je v Sloveniji namenjeno premalo sredstev za izvajanje dejavnosti na področju zdravstvenih pregledov športnikov in na voljo premalo usposobljenega kadra.

V obrazložitvi dalje navaja, da je tožnik v svojem pojasnilu k vlogi za podelitev koncesije navedel podatke, pridobljene s strani MOL in ZZZS (plan in realizacije točk ter obiskov, skupaj z indeksoma za leti 2010 in 2011) ter podal svoje pojasnilo glede teh podatkov in zahteval pridobitev novih dejstev in izvedbo novih dokazov, češ da se v podatkih ZZZS skrivajo različne zdravstvene storitve, a le malo preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov. Poleg tega je še predlagal, da naj prvostopni organ od ZZZS pridobi podatke o vrstah zdravstvenih pregledov, ki so bile v okviru obstoječega programa obračunane v letih 2010 in 2011, ter na tak način ugotovi število dejansko opravljenih preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov, kot tudi, ali je plan letno opravljenih preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov dejansko dosežen. Tožnik je še navedel, da so po njemu znanih podatkih v Sloveniji le štirje zdravniki specialisti medicine dela, prometa in športa z usmeritvijo v medicino športa, kot tudi, da nihče od njih vse od decembra 2011 ne izvaja zdravstvenih pregledov športnikov pri trenutnem izvajalcu preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov v MOL, kar nakazuje vprašljivo kvaliteto izvajanja teh storitev.

Navaja še, da je tožnik dodatno predlagal, da se obstoječa sredstva za 2 strokovna tima razdeli med tožnikom in drugim izvajalcem tako, da se tožniku podeli koncesijo za 1,5 strokovnega tima, drugemu izvajalcu pa 0,5 strokovnega tima, oziroma podrejeno, da se poveča obseg programov preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov.

V nadaljevanju svoje obrazložitve prvostopni organ povzema določila 2. odstavka 3. člena ter 1. odstavka 41. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) in 1. odstavka 42. člena ZZDej ter izpostavljena stališča sodne prakse v sodbah Upravnega in Vrhovnega sodišča RS št. U 608/2003 in I Up 1360/2002, na katera se sklicuje pri svoji odločitvi ob ugotovitvi, da trenutno ni nerazporejenih programov na zadevnem področju zdravstvenih pregledov športnikov ter da na tem področju tudi ni v teku javni razpis za podelitev koncesij.

Drugostopni organ v svoji obrazložitvi podrobno navaja pravne in dejanske razloge za svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper navedeno prvostopno odločbo kot neutemeljene na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo odločbe prvostopnega organa pravilen in da je tudi odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena glede na dejanske ugotovitve in pravno podlago, na katero se je oprl prvostopni organ pri izdaji sporne odločbe, ter stališča sodne prakse v izpostavljenih sodbah Upravnega sodišča RS št. U 608/2003, U 1419/2003 in U 1936/2001. Tožnik v tožbi z dne 10. 9. 2012, dopolnjeni 24. 9. 2012, uveljavlja tožbene ugovore nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Uvodoma kronološko opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi ter povzema svoje pritožbene navedbe in razloge za odločitev upravnih organov prve in druge stopnje. V tej zvezi izpostavlja določila 146. člena ZUP, na podlagi katerih mora biti stranki na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik omogočeno, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih, da sodeluje pri izvedbi dokazov, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče. Tem pravilom naj prvostopni organ po mnenju tožnika ne bi zadostil, češ da ni izvedel vseh s strani tožnika predlaganih dokazov z zaslišanjem predlaganih prič, in sicer dr. A.A., prim. prof. dr. B.B., predsednika RSK, ter predstavnikov OKS in ZZZS, niti s pridobitvijo podatkov ZZZS za leta 2009, 2010 in 2011, kot tudi ne s pridobitvijo mnenj Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter Ministrstva za zdravje, kar vse naj bi po oceni tožnika vodilo k zaključku, da ni bil dosežen plan obiskov za preventivne zdravstvene preglede športnikov z vidika dejansko opravljenih preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov. V tožbi nadalje očita tudi neizpolnjevanje kadrovskih pogojev sedanjega koncesionarja. Tožnik meni, da bi z izvedbo predlaganih dokazov upravni organ prišel do zaključka, da se del s koncesijo prenesenih pooblastil za izvajanje preventivnih zdravstvenih pregledov športnikov lahko prenese na novega koncesionarja, potencialno tudi na tožnika. Kar se tiče očitka o neizpolnjevanju kadrovskih pogojev sedanjega koncesionarja, naj bi navedeno vodilo k zaključku, da trenutni koncesionar ne izpolnjuje več pogojev za izvajanje pooblastil, prenesenih nanj s koncesijsko pogodbo, predvsem kadrovskih, v smislu točke 8.2. Pravilnika za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni (Uradni list RS, št. 19/98 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravilnik). Tožnik zato meni, da bi morala tožena stranka trenutnemu koncesionarju odvzeti koncesijo na področju predhodnih in obdobnih zdravstvenih pregledov športnikov v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju: MOL). Tožnik posebej opozarja podporo Olimpijskega komiteja Slovenije in Razširjenega strokovnega kolegija Kliničnega inštituta za medicino, dela, prometa in športa, češ da ju je prvostopenjski organ preprosto prezrl. Sprašuje se, ali bo sploh kdaj objavljen javni razpis za podelitev koncesije. Nadalje toženi stranki očita nepravilno uporabo Zakona o športu (v nadaljevanju: ZSpo), in sicer 43. člena v zvezi s 37. členom ZSpo, dodatno pa tudi 13. člena v povezavi z 8. točko 1. odstavka 15. člena in 1. točko 1. odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 72/06-UPB3 in nadaljnji), kar zadeva predhodne in obdobne zdravstvene preglede športnikov, financiranih s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS), češ da ju tožena stranka pri svojem odločanju ni uporabila, upoštevajoč, da ni nerazporejenih programov na področju zdravstvenih pregledov športnikov in da ni bil objavljen noben nejavni razpis za to področje. Tožnik sodišču predlaga, da naj po izvedbi dokazov z vpogledom taksativno naštetih listin ter z zaslišanjem prič, in sicer neimenovanega predstavnika OKS, neimenovanega predstavnika ZZZS in predsednika RKS primarija prof. dr. B.B. ter z zaslišanjem tožnika, oziroma zanj direktorja C.C. ter dr. A.A., ki delata zanj, sodišče samo odloči o stvari, oziroma podrejeno, da naj izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje ter mu naloži, da izvede vse predlagane dokaze.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) vložila odgovor na tožbo in sodišču predložila predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih ugotovitvah in pravni podlagi, ki je navedena v izpodbijani odločbi, saj meni, da je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno ter da so bili uporabljeni tudi ustrezni procesni in materialni predpisi. Tožbo označuje kot neutemeljeno in v celoti prereka tožbene navedbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno ob sklicevanju na stališča sodne prakse v sodbah št. U 608/2003, U 1419/2003 in U 1936/2001 poudarja, da je javni razpis izhodišče za podelitev koncesije za izvajanje javne službe na področju osnovne zdravstvene dejavnosti, kamor sodijo preventivni zdravstveni pregledi športnikov. Navaja, da v primeru koncesije ne gre zgolj za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za opravljanje določene dejavnosti, za kar gre pri izdaji dovoljenja, temveč se s koncesijo prenašajo na koncesionarje določena pooblastila, ki koncesionarja zavezujejo k izvajanju izbrane dejavnosti. Interesent za dodelitev koncesije ima tako pravico le do določenega postopka, nima pa pravice do odločitve o dodelitvi koncesije. Poudarja še, da v času, ko je tožnik podal vlogo za podelitev koncesije, na zadevnem področju opravljanja javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti ni bilo nerazporejenih programov zdravstvenih pregledov športnikov, niti ni bil objavljen noben javni razpis za podelitev koncesij s tega področja, zato ni bilo osnove za podelitev zahtevane koncesije tožniku. Enako navaja v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2012. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2012 podaja odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter vztraja pri navedbah in dokazih, ki jih je podal v tožbi.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožnikovemu predlogu, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, sledilo in je glavno obravnavo razpisalo dne 31. 1. 2014. Vabilo je vročilo toženi stranki in tožniku po njegovem zastopniku C.C., ki je dne 29. 1. 2014 sodišču posredoval lastnoročno podpisano pooblastilo za zastopanje odvetniku, ki je na glavni obravnavi izrecno vztrajal pri dotedanjih navedbah in tožbenem zahtevku. Pooblaščenka tožene stranke, ki je odvetniško pooblastilo predložila na naroku za glavno obravnavo, je izpovedala, da vztraja pri vseh navedenih dejstvih in dokazih ter pri pravnih stališčih v skladu s sodno prakso, da pravica do dodelitve koncesije ni iztožljiva pravica, temveč je koncesijo treba podeliti na podlagi javnega razpisa, ki pa ga v konkretnem primeru ni bilo v teku, zato je izpodbijana odločba pravilna, tožnik pa nima iztožljive pravice niti do podelitve koncesije, niti pravice, da bi zahteval izvedbo javnega razpisa za podelitev koncesije, nasprotovala pa je tudi tožbenemu očitku o kršitvi pravil postopka, ker ZUP ne določa, da bi bilo potrebno izvesti vse predlagane dokaze. Kar zadeva navedbe tožnika, češ da v mreži javne zdravstvene službe na primarnem nivoju v MOL na področju medicine športa ni več zagotovljena javna korist v skladu s 5. členom ZZDej, kar naj bi morala tožena stranka konsolidirati s prerazporeditvijo obstoječih programov, oziroma z zagotovitvijo dodatnih programov zdravstvenih pregledov športnikov, je odgovorila, da četudi bi tožena stranka na ustni obravnavi v upravnem postopku izvedla vse s strani tožnika predlagane dokaze, to še ne bi moglo privesti do ugoditve njegovi vlogi – to pa je bila prošnja za podelitev koncesije in ne zahteva za izvedbo javnega razpisa, a vsekakor ni v javnem interesu, da se koncesije podeljuje brez javnega razpisa.

Tožnik je po svoji statusno pravni obliki delniška družba, pravna oseba, ki je lahko v pravnem prometu zastopana le po pooblaščencu, ki je fizična oseba, torej po svojem zastopniku C.C., izvršnem direktorju, ki mu je bilo vabilo za glavno obravnavo 31. 1. 2014 tudi pravočasno in pravilno vročeno. Vendar je zakoniti zastopnik tožnika C.C. dne 23. 1. 2014 za zastopanje v tem sporu pooblastil odvetnika, ki je dejansko pristopil na narok za glavno obravnavo dne 31. 1. 2014. Ni pa na glavno obravnavo, četudi je bilo zanj vabilo pravilno in pravočasno izkazano, pristopil tožnikov zakoniti zastopnik C.C. in se razpisane glavne obravnave ni osebno udeležil, ne da bi svojo odsotnost napovedal, pojasnil ali opravičil. Zato sodišče s strani tožnika predlaganega dokaza z zaslišanjem direktorja C.C. ni izvedlo.

Dokazne predloge po zaslišanju predlaganih prič – pri tožniku zaposlene dr. A.A. in primarija prof. dr. B.B., predsednika RSK, ter neimenovanih predstavnikov OKS in ZZZS, je sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj tožnik namreč v tej zvezi v svojem dokaznem predlogu po zaslišanju prič niti ne navaja, o čem konkretno naj bi bile predlagane priče sploh zaslišane, oziroma o čem naj bi pričale pred sodiščem, kar enako velja tako za predlagani neimenovani priči, kot tudi za poimensko navedeni priči, to sta pri tožniku zaposlena dr. A.A. in primarij prof. dr. B.B., predsednik RSK, medtem ko tožnik tretje in četrte predlagane priče individualno niti poimensko ni opredelil niti ni določno navedel, o čem konkretno naj bi priče sploh izpovedale. Kar se tiče opredelitve poslednjih dveh predlaganih prič zgolj na podlagi navedbe njunih delodajalcev, četudi priči nista ne poimensko in tudi ne kakorkoli drugače individualno opredeljeni, razen v svojstvu predstavnika OKS in ZZZS, ni mogoče spregledati, da je tožnik že predložil v upravni spis pisni mnenji OKS oziroma podatke ZZZS, ki jih tožena stranka niti ne ne izpodbija, ampak le navaja, da na zadevnem področju zaenkrat ni nerazporejenih programov in da ni v teku javni razpis. Teh ugotovitev, da v času odločanja tožene stranke ni bilo nerazporejenih programov in ni bil v teku noben javni razpis, tožnik v tožbi ne izpodbija, zato jih sodišče šteje za med strankama nesporne.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov v predloženem upravnem spisu je razvidno in med strankama tudi ni sporno, da v času odločanja obeh upravnih organov prve in druge stopnje ni bilo nerazporejenih programov in tudi ni bilo v teku nobenega razpisa za podelitev predmetne koncesije. Zato po presoji sodišča dodatno dokazovanje s pričami in pridobivanjem podatkov ZZZS ter mnenj ministrstev ni (bilo) potrebno in pri tem posledično tudi ne gre za kršitev pravil postopka, kar tožnik neutemeljeno uveljavlja ob sklicevanju na določila 146. člena ZUP. Po oceni sodišča namreč ni podlage za tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka v smislu določil 146. člena ZUP, saj je bil tožnik dne 24. 4. 2012 na ustni obravnavi v upravnem postopku pred upravnim organom prve stopnje zaslišan po svojem zakonitem zastopniku in mu je bila s tem na učinkovit način dana možnost v skladu z določilom 1.,2., 3. in 4. odstavka 146. člena v povezavi z 9. členom ZUP sodelovati v ugotovitvenem postopku in se ga udeleževati ter dajati potrebne podatke, kakor tudi braniti svoje pravice (tudi procesno-pravne narave) in z zakonom zavarovane koristi, kot tudi navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami ter dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Prav tako je bilo tožniku na ustni obravnavi dne 24. 4. 2012 ustno na zapisnik v upravnem postopku omogočeno, da se je izrekel o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku, upravni organ pa izpodbijane odločbe ni izdal preden ni bila tožniku dana možnost, da se izreče o vseh relevantnih okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku.

Kar pa zadeva tožbeni ugovor materialno pravne narave, sodišče v skladu s stališči, ki so se izoblikovala in ustalila v upravno sodni praksi v sodnih odločbah, ki sta jih izpostavila upravna organa prve in druge stopnje, sledi stališču tožene stranke, da ima tožnik kot interesent oziroma vlagatelj zahtevka za pridobitev koncesije zgolj pravico do sodelovanja v postopku v tem smislu, da ima pravico prijaviti se kot kandidat na morebiten javni razpis za podelitev koncesije in nadalje do sodelovanja v postopku javnega razpisa vse do njegovega zaključka ob enakih procesnih jamstvih, kakor vsi preostali prijavljeni kandidati, nima pa v konkretnem primeru iztožljive pravice zahtevati meritorno odločitev o pridobitvi zahtevane koncesije, so s tem po mnenju sodišča hkrati v dejanskem in v pravnem pogledu opredeljene tudi meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja, ki jih v normativnem pogledu opredeljujejo določila 1. odstavka 41. in 1. odstavka 42. člena ZZDej. Navedeno pomeni, da je s tem sočasno določen tako normativni okvir upravnega odločanja, kakor tudi obseg in meje ugotavljanja relevantnega dejanskega stanja v konkretnem primeru, v katerem gre za odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahtevka tožnika za podelitev koncesije za opravljanje javne službe na področju zdravstvenih pregledov športnikov na podlagi 1. odstavka 42. člena ZZDej.

Zakonodajalec je določila 42. člena ZZDej v sistematiki navedenega zakona uvrstil s preostalimi določili členov od 41 do 44 v V. poglavje, v katerem so, čeprav sicer dokaj skopo, materialnopravno urejena vprašanja koncesij za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti. Tako je določil, da v skladu z določbo 41. člena ZZDej javno službo v zdravstveni dejavnosti lahko opravljajo na podlagi koncesije domače in tuje pravne in fizične osebe, če izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje. V 1. odstavku 42. člena ZZDej pa je določil, da koncesijo za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti podeli z odločbo občinski oziroma mestni upravni organ, pristojen za zdravstvo s soglasjem ministrstva, pristojnega za zdravje. V 2. odstavku 42. člena ZZDej je še določil, da koncesijo za opravljanje javne službe v drugih zdravstvenih dejavnostih podeli z odločbo ministrstvo, pristojno za zdravje.

Med strankama ni sporno, da se s strani tožnika uveljavljani zahtevek za dodelitev koncesije za opravljanje javne službe v zdravstveni dejavnosti na področju zdravstvenih pregledov športnikov uvršča med koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti iz 1. odstavka 42. člena ZZDej. Prav tako med strankama tudi ni sporno vprašanje glede tožnikovega izpolnjevanja pogojev za opravljanje navedene zdravstvene dejavnosti, saj tožena stranka teh navedb ni kakorkoli izpodbijala oziroma jim ni nasprotovala.

Sporno pa za tožnika ostaja pravno vprašanje, ali gre v konkretnem primeru pri odločanju prvostopnega organa na podlagi 1. odstavka 42. člena ZZDej za nepravilno uporabo materialnega prava, kar tožnik očita toženi stranki, češ da v svojo presojo relevantnega pravnega, posledično pa tudi dejanskega stanja, ni vključila določil 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko 1. odstavka 15. člena in 1. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, kar tožnik zgolj posplošeno zatrjuje oziroma pavšalno navaja, ne da bi to svojo trditev kakorkoli argumentirano pojasnil. Tožnik namreč konkretno in določno ne navede nobenega svojega razloga za postavljeno trditev o nepravilni uporabi materialnega prava, to je določb 43. člena ZSpo (ki v 1. odstavku določa, da so prehodni in obdobni zdravstveni pregledi, ki jih financira ZZZS, obvezni za športnike, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih nacionalnih panožnih športnih zvez; natančnejše pogoje za opravljanje preventivnih zdravstvenih pregledov določi na podlagi 2. odstavka 43. člena ZSpo minister, pristojen za zdravstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za šport) v povezavi z 8. točko 1. odstavka 15. člena (po kateri se med zavarovance po tem zakonu uvrščajo vrhunski športniki in vrhunski šahisti – člani telesnokulturnih in šahovskih organizacij v Republiki Sloveniji, ki niso zavarovani iz drugega naslova) in 1. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ (v kateri so taksativno naštete pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerih plačilo je v celoti zagotovljeno je z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, med katerimi je v 18. alineji opredeljena zdravstvena storitev „predhodni in obdobni zdravstveni pregledi za športnike, ki nastopajo na uradnih tekmovanjih nacionalnih panožnih športnih zvez“), niti teh trditev ne pojasni s pomočjo uporabe nobene izmed v pravni teoriji in sodni praksi uveljavljenih metod razlage pravnih norm. Iz citiranih določb 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko 1. odstavka 15. člena in 1. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ pa sama po sebi ne izhaja nobena pristojnost niti obveznost tožene stranke, ki bi jo v materialno pravnem pogledu morala vključiti v obrazložitev izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o zahtevku tožnika za pridobitev koncesije na zadevnem področju zdravstvenih storitev, kar nenazadnje med strankama niti ni sporno.

Pravica do pridobitve koncesije pa kot taka sama po sebi ne izhaja kot ratio legis niti iz besedila 41. člena ZZDej in prav tako tudi ne iz nobene izmed citiranih določb ZSpo niti ZZVZZ, na katere se sklicuje tožnik v tožbi. Navedeno stališče potrjuje tudi teleološka razlaga (po namenu) glede na s strani tožnika izpostavljenih določb ZSpo in ZZVZZ, s katerimi pa toženi stranki niso podeljene kakršnekoli pristojnosti niti pooblastila za odločanje o podelitvi koncesije s področja primarnega zdravstvenega varstva, za kar gre v obravnavani sporni zadevi.

Sodišče torej meni, kot je v primerljivih zadevah že večkrat navedlo, med drugim tudi v sodbah, ki sta jih izpostavila že upravna organa prve in druge stopnje, da pridobitev koncesije (na zadevnem področju osnovnega zdravstvenega varstva) ni iztožljiva pravica. Tožena stranka se je do tega vprašanja opredelila še pred izdajo sporne prvostopne odločbe, zato pravilno v postopku ni izvajala dokazov o dejstvih izven navedenega dejanskega okvira in zato tudi obravnavane vloge tožnika ni presojala izven okvira postavljenega zahtevka. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka.

Po stališču tožnika naj bi tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ker naj bi prezrla določila 43. člena ZSpo v povezavi z 8. točko 1. odstavka 15. člena in 1. točko 1. odstavka 23. člena ZZVZZ, oziroma se do njih ni opredelila. Vendar sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen, saj tožnik nima prav, ko zatrjuje, da bi morala tožena stranka (ne)podelitev koncesije na področju osnovnega zdravstvenega varstva presoditi v luči citiranih določb ZSpo in ZZVZZ, saj navedena zakona materialnopravno ne urejata podeljevanja koncesij v zdravstvu, temveč to področje materialno-pravno ureja ZZDej, kot je pravilno pojasnila že tožena stranka in je torej s tem zakonom (lex specialis) določen tudi materialno-pravni okvir, v katerem pristojni upravni organ ugotavlja (v skladu s procesnimi določili ZUP) za odločitev relevantna dejstva kot dejanske podlage odločitve v posameznem konkretnem primeru.

Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2: Izrek o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, če sodišče tožbo zavrne, za kar gre v obravnavani zadevi, kakor tudi, če sodišče tožbo zavrže ali se postopek ustavi.