Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil. Samo z navedbo revizijskih razlogov, brez natančne in konkretne navedbe pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, pa revident trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnil. Neuspeh s pravnim sredstvom oziroma z zahtevo za izrek ničnosti, sam zase še ni zelo huda posledica v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. To tudi niso stroški, ki bi mu z odstranitvijo oziroma izvršbo nastali. Revidentove splošne in nekonkretizirane navedbe: o posegu v premoženjske pravice, o novih postopkih in stresu pa glede na to, da je trditveno in dokazno breme na njegovi strani, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tudi ne zadoščajo.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbi tožene stranke, št. 0613-14/2005-61 z dne 7. 3. 2011 in št. 0613/14/2005-62 z dne 8. 3. 2011. Tožena stranka je z odločbo, št. 0613-14/2005-61 z dne 7. 3. 2011, zavrnila revidentov predlog za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe, št. 06113-310/2006-106-813 z dne 23. 7. 2009, in sklepa o podaljšanju roka, št. 06113-310/2006-114-8103 z dne 25. 9. 2009, inšpektorice za okolje Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ), ki sta bili izdani inšpekcijskemu zavezancu A. A., s. p., to je revidentovemu pravnemu predniku. Z odločbo, št. 0613/14/2005-62 z dne 8. 3. 2011, pa je tožena stranka ob odločanju o revidentovi pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe prvostopenjskega organa, št. 06113-310/2006-142 (8103) z dne 19. 1. 2011, navedeni sklep v 2. točki izreka odpravila in nadomestila z novo 2. točko, s katero je odločila, da je obveznost iz 1. točke izreka inšpekcijske odločbe z dne 23. 7. 2009 dolžan izpolniti revident. Z navedeno inšpekcijsko odločbo je bilo revidentovemu pravnemu predniku naloženo, da mora iz tam navedenih zemljišč odstraniti odpadno železo, odpadne stroje, izrabljena vozila in odpadne sode z odpadnim parafinom in jih oddati pooblaščenemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

7. Dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil samo s sklicevanjem na to zakonsko določbo, pomembnega pravnega vprašanja pa ni izpostavil. Navedel je sicer revizijske razloge, vendar samo z njihovo navedbo, brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve, trditvenega in dokaznega bremena za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnil. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012 in X Ips 92/2013). Zato revident uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal, da je revizija v tej zadevi dovoljena iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja. Po citirani določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

9. Revident je navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker v veljavi ostajata odločbi, ki sta nični in po vsebini na nedovoljen način posegata v njegove premoženjske pravice večjega obsega, kar je mogoče oceniti po prostem preudarku, glede na podatke spisa. Navedel je še, da je izvršba, to je odvoz njegovih stvari, drag poseg. Vse to bi bilo zanj zelo mučno, ker je ostarela oseba in uradni postopki zanj predstavljajo hud stres.

10. S temi navedbami revident zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 11. Neuspeh s pravnim sredstvom oziroma z zahtevo za izrek ničnosti sam zase namreč še ni zelo huda posledica v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo huda posledica tudi ni strošek, ki mu bi oziroma je z izvršbo nastal. 12. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) bi moral revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil. Zelo hudih posledic ni konkretiziral. Njegove navedbe so splošne in nekonkretizirane, zato za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadoščajo.

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

14. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). O oprostitvi oziroma obročnemu plačilu sodnih taks je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom I U 685/2011 z dne 23. 4. 2013, ki je postal pravnomočen 10. 5. 2013.