Jedro

Kot merodajna vrednost ob pridobitvi kapitala je odločilna zgolj pogodba, ne pa tudi aneks k prodajni pogodbi, ki nabavno vrednost nepremičnine naknadno dviguje do višine, do katere je v nadaljevanju tožnik sporno nepremičnino odsvojil novima kupcema.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana davčnemu zavezancu odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 56.229,68 EUR po stopnji 20 % v znesku 11.245,94 EUR. Odločil je, da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanec v skladu z 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložil napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine za stanovanje z atrijem, ki ga je pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010, prodal pa dne 25. 8. 2011. V nadaljevanju se davčni organ sklicuje na 97. - 99. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje, da je zavezanec želel, da bi davčni organ upošteval kot nabavno vrednost nepremičnine vrednost iz aneksa h kupoprodajni pogodbi z dne 24. 8. 2011, s katerim je zvišal vrednost nepremičnine ob pridobitvi. Davčni organ slednjemu ni sledil, pač pa je upošteval vrednost nepremičnine iz kupoprodajne pogodbe z dne 28. 12. 2010 v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZDoh-2. Prodajna pogodba z dne 28. 12. 2010 je bila že prijavljena na Davčnemu uradu Ljubljana in je bil od tako ugotovljene vrednosti tudi odveden davek na promet nepremičnin. To pa pomeni, da je bila davčna osnova že razvidna iz pogodbe, kar se šteje za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve.

Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo št. DT-499-05-30/2012-2 z dne 22. 2. 2013 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je bila v odmernem postopku kot vrednost ob pridobitvi nepremičnine upoštevana vrednost 132.640,00 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi pa vrednost 196.078,34 EUR. Pri izračunu davčne osnove so bili upoštevani tudi stroški ob pridobitvi oz. stroški ob odsvojitvi. Ugotovljena davčna osnova je tako znašala 56.229,68 EUR. V zadevi je sporna vrednost nepremičnine ob pridobitvi. Dne 28. 12. 2010 je bila sklenjena prodajna pogodba med prodajalcem družbo A. d.o.o. ter štirimi kupci, med njimi tudi B.B. Del kupnine, ki je odpadel na B.B., je znašal 132.640,00 EUR. Dne 25. 8. 2011 je B.B. del svoje nepremičnine prodal kupcema C.C. in D.D. za kupnino 196.078,43 EUR. Dne 24. 8. 2011 pa je bil sklenjen aneks h kupoprodajni pogodbi z dne 28. 12. 2010 po katerem so pogodbene stranke določile novo višino kupnine, tako da znaša novo določen del kupnine, ki odpade na B.B., 196.078,43 EUR. Ne drži navedba pritožnika, da je bil tudi aneks s spremenjeno kupnino prijavljen davčnemu organu ter od njega odmerjen in plačan davek na promet nepremičnin. Tožnik tega z ničemer ne izkazuje. Kopija plačilnega naloga v višini 1.855,70 EUR, ki jo je predložil pritožnik, pa ne dokazuje ničesar, saj gre le za delno izpolnjen plačilni nalog brez potrdila oznake, da bi bil tudi plačan.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu ter vztraja na stališču, da je njegova pridobljena vrednost nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe in aneksa znašala 196.078,43 EUR. Toliko pa je znašala tudi odsvojena vrednost. Zato tožnik ni ustvaril nobenega dobička in ni bilo podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Cena je bila v prodajni pogodbi določljiva, kar je v skladu z Obligacijskim zakonikom. Cena za odmero davka od prometa nepremičnin ni bistveni element pogodbe, pač pa je le osnova, na podlagi katere se davek odmerja. Pri tem se sklicuje na 8. člen Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDNP-2). Pripominja, da mu je bil tudi izročen plačilni nalog za dodatno odmero davka, kar kaže na ustaljeno prakso organa prve stopnje. Meni, da je z izdajo plačilnega naloga organ prve stopnje štel, da je vrednost iz aneksa tudi pogodbena vrednost. Zato so dejanja v zvezi z izdajo odločbe o odmeri davka iz dobička v popolnem nasprotju. Ker je pogodbeno določilo, po katerem se kot nabavna vrednost kapitala šteje v prodajni pogodbi ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve, bilo vsebovano v prodajni pogodbi, je razlaga organa prve stopnje v nasprotju z lastnimi navedbami. V postopku tudi ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke. Izpodbijana odločba je bila izdana, ne da bi bila stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, čeprav so bila sporna. Njegov namen ni bil v izogibanju plačila davščin. Kolikor bo izpodbijana odločba obveljala, se bodo v državni proračun natekli le prihodki iz dohodnine tožnika. V nasprotnem primeru bi bili prihodki tudi plačilo dodatnega davka od prometa nepremičnin in večji kapitalski dobiček pravne osebe A. d.o.o., kjer je tožnik družbenik.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Aneks h kupoprodajni pogodbi je sicer bil predložen davčnemu organu, vendar je ta zavrnil odmero davka na promet nepremičnin od dodatne vrednosti v aneksu. Sodišču zato predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Ker dejanske okoliščine relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v (nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je po mnenju tožnika sporna nabavna vrednost nepremičnine v zvezi s katero se davek v konkretnem primeru tudi odmerja. Po mnenju davčnega organa je kot merodajna vrednost ob pridobitvi kapitala odločilna zgolj pogodba z dne 28. 12. 2010, ne pa tudi aneks k prodajni pogodbi, ki nabavno vrednost omenjene nepremičnine naknadno dviguje do višine, do katere je v nadaljevanju tožnik sporno nepremičnino odsvojil novima kupcema. Tudi po mnenju sodišča podlage za naknadno spreminjanje vrednosti nepremičnine ob pridobitvi glede na vse ugotovljene okoliščine ni. Kaj in kako v zvezi s prodajno pogodbo določa Obligacijski zakonik v danem primeru ni odločilno, saj gre za presojo davčnega in ne obligacijsko pravnega razmerja, po katerem je davčni organ vezan, da upošteva davčne predpise. Ti pa so bili tudi po mnenju sodišča v danem primeru pravilno upoštevani. Za obdavčitev so pravno relevantna le tista pomembna dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti. Dejansko postopanje davčnega organa, ki ga opisuje v zvezi z aneksom tožnik, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

V postopku odmere davka na promet nepremičnin je tožena stranka po mnenju sodišča lahko odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj so za slednje bili podani razlogi iz 144. člena ZUP, ki takšen postopek omogočajo. Katera dejstva in dokazi so pomembni za odločitev v omenjenem postopku, pa jih tožnik ni mogel predlagati in dokazovati, tožnik niti ne pove. Po mnenju sodišča v postopku tako ni prišlo do bistvenih kršitev pravil upravnega postopka.

Posledično je bila v danem primeru tudi sprejeta pravilna in zakonita odločba, tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Sodišče se zato strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev pojasnil prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopni organ. V kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljeni že v pritožbi, se sodišče nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1, ne da bi jih ponavljalo.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Ker sodišče v postopku pred izdajo odločbe tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.