Jedro

Toženka je ocenila, da je odločitev, sprejeta s spornim plačilnim nalogom, pravilna in zakonita, na takšno oceno pa oprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožničine prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki jo ima v postopku z zahtevo za sodno varstvo Okrajno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 548/2024 z dne 16. 7. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev zahteve za sodno varstvo (v nadaljevanju ZSV) zoper plačilni nalog Policijske postaje Brežice z dne 5. 6. 2024 (v nadaljevanju plačilni nalog), za zastopanje v prekrškovni zadevi na prvi stopnji.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotavlja, da plačilni nalog tožnico bremeni storitve prekrškov, ki naj bi jih storila s tem, ko je kot lastnica vozila omogočila uporabo tega vozila osebi, ki ga ne sme voziti, in kot lastnica ni poskrbela, da ima vozilo sklenjeno zavarovanje, kot je predpisano. Za vsakega izmed prekrškov je bila tožnici izrečena globa 500,00 EUR. Pojasnjuje, da je tožnico pozvala k dopolnitvi tožbe na način, da posebej navede razloge, zaradi katerih meni, da bi bi ji bilo smotrno in potrebno dodeliti pravno zastopanje po odvetniku, upoštevaje dejansko stanje zadeve oziroma vsebino očitka in dokaze iz plačilnega naloga ter pravno podlago prekrškov. Tožnica kljub izrecnemu pozivu konkretnih razlogov ni navedla, pač pa so navedbe tožničinega pooblaščenca podane pavšalno in povsem mimo dejanskega stanja samega prekrška. Tožnica je bila seznanjena, da A. A., ki vozila ne bi smel uporabljati, vozi njeno vozilo, ki ni zavarovano, in je to očitno tudi dovolila, saj se je ob obravnavanju prekrška nahajala na sovoznikovem sedežu. Prošnja za dodelitev BPP je tako neutemeljena glede na načelo pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP ter zaradi neobstoja izgledov za uspeh. Toženka v zvezi s prvim razlogom, upoštevaje dejansko stanje in pravno podlago ter podane navedbe, zaključuje, da niti teža dejanja in zagrožena kazen niti kompleksnost zadeve ne kažejo, da bi bilo za uresničevanje pravice do sodnega varstva v prekrškovnem postopku tožnici potrebno (sorazmerno) in pravično dodeliti BPP. Tožnici kot sankcija grozi globa v skupnem znesku 1.000,00 EUR, a ta okoliščina sama zase ne odtehta dodelitve BPP. Skladno z določbami Zakona o prekrških (ZP-1) lahko storilec v primeru nezmožnosti plačila globe predlaga tudi nadomestitev plačila te z delom v splošno korist. Nadalje je dejansko stanje zadeve povsem enostavno: dovolitev vožnje osebi, ki ne bi smela uporabljati vozil, z vozilom, ki nima sklenjenega zavarovanja, pri čemer je bila tožnica sopotnica. Kljub laičnosti tožnice pa je zadeva enostavna tudi s stališča pravne podlage oziroma pravne zahtevnosti tolmačenja prekrškovnega predpisa. Glede na navedeno tožnica ne izkazuje verjetnih izgledov za uspeh in bi bila dodelitev BPP nerazumna.

3.Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da je bilo v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, bistveno so bila kršena pravila postopka. Tožnica očitanega prekrška ni storila. Denarna globa ji je bila izrečena neutemeljeno in enostransko s strani policije, ki Rome obravnava še posebej restriktivno in strogo. Če tožnica globe ne bo plačala (zaradi slabega socialnega stanja), ji grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo, kar je najhujši poseg države v svobodo posameznika. Tožnica ima pravico, da se zoper represivne ukrepe države brani s pravnimi sredstvi oziroma, v tem primeru, z ZSV po ZP-1. Tožnica je ZSV vložila, v sodnem postopku bo sodišče zaslišalo priče, in sicer policiste, ki so vodili prekršek, tožnica bo lahko podala zagovor, odvisno od izpovedb policistov bo tožnica predlagala tudi zaslišanje zanjo razbremenilnih prič. Logika odločanja organa za BPP bi v postopkih pomenila, da je upravičenost do BPP odvisna od tega, ali bo stranka v postopku uspela ali ne. Takšno odločanje vodi v nesprejemljivo prakso na način, da bi organ vezal upravičenost do BPP na uspeh oziroma na uspeh s pravnim sredstvom, pri čemer se toženka spušča v sodno vejo oblasti in nasploh v pristojnost inštančnih sodišč. Toženka očitno ne loči med nerazumnostjo in neutemeljenostjo ter se spušča v materialne in procesne analize konkretnih sodnih postopkov in postavlja v vlogo razsodnika oziroma sodišča. Toženkino odločanje je bilo zaznamovano s pristranskostjo do tožnice, saj je ta zoper sporni plačni nalog vložila legitimno in zakonito pravno sredstvo - ZSV. Z izpodbijano odločbo so kršene tožničine ustavne pravice do enakega varstva pravic, sodnega varstva ter enakosti pred zakonom. Tožnica sama ne zna sestaviti niti vložiti zahteve za sodno varstvo, zato potrebuje zagovornika. Je Romka brez osnovne izobrazbe in kot pripadnica najnižjega sloja prebivalstva pomoč zagovornika potrebuje še toliko bolj. V sodnem postopku se ni sposobna zagovarjati sama, niti ne zastopati ali varovati svojih interesov, temveč potrebuje kvalificirano pomoč odvetnika, ki ji edini lahko nudi strokovno pomoč, tudi v sodnem postopku, ko bo sodišče zasliševalo policiste, ki bodo nedvomno storili vse, da se plačilni nalog obdrži v veljavi. Tožnica si ne predstavlja, da bi morala sama na glavno obravnavo, niti ni vedela, kaj sploh pomeni vložitev ZSV, saj niti pravnega pouka ni razumela. Tožnica ne zna uporabljati računalnika, doma nimajo niti električne napeljave niti vode, zato ni sposobna napisati ZSV. Če je zoper oblastni akt države, ki posega v osebni ali premoženjsko pravni položaj posameznika, možno vložiti predvideno zakonito pravno sredstvo, ni mogoče govoriti o nerazumnosti zadeve. Zadeva bi bila nerazumna, če bi tožnica želela zoper policista, ki ji je izdal plačilni nalog, vložiti npr. odškodninsko tožbo iz takšnih ali drugačnih razlogov. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo kot nezakonito odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, ki naj ji naloži tudi povrnitev njenih stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

K I. točki izreka:

5.Tožba je utemeljena.

6.V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZSV zoper plačilni nalog, za zastopanje v prekrškovni zadevi na prvi stopnji. Svojo odločitev je toženka utemeljila z neobstojem izgledov za uspeh (24. člen ZBPP), upoštevaje še načelo pravičnosti in sorazmernosti dodelitve BPP.

7.Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh […]. Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

8.Navedena zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Tožnica tako nima prav, da organ že a priori ne sme presojati uspeha v postopku, saj mu tako presojo (v določenem obsegu, kot bo v nadaljevanju obrazloženo) nalaga sam zakon.

9.Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

10.Po presoji sodišča toženka v predmetni zadevi "očitne nerazumnosti" tožničine prošnje za dodelitev BPP ni uspel ustrezno utemeljiti.

11.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka v obrazložitvi odločbe pravilno povzela določbe Zakona o voznikih (ZOVZ-1) ter Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki se nanašajo na tožnici očitana prekrška ter predpisane globe, kot tudi navedla možnosti, ki jih ZP-1 določa za primer, če storilec globe ali stroškov postopka ni zmožen plačati.

12.Sodišče pa se ne strinja s pristopom toženke k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožničine prošnje. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka - kar po presoji sodišča utemeljeno ugovarja tožnica - v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti plačilnega naloga, ko je v izpodbijani odločbo navedla, da je "dejansko stanje zadeve povsem enostavno: dovolitev vožnje osebi, ki ne bi smela uporabljati vozil, z vozilom, ki nima sklenjenega zavarovanja, saj se je prosilka tudi sama ob obravnavanju prekrškovnega organa nahajala v vozilu na sovoznikovem sedežu". Toženka je dodala še, da je zadeva - kljub pravni laičnosti tožnice kot prosilke - enostavna tudi s stališča pravne podlage, uporabe prava oziroma pravne zahtevnosti tolmačenja prekrškovnega predpisa, pri čemer tožnica s tem v zvezi v tožbi izpostavlja svojo neukost, ki tudi po oceni sodišča presega (zgolj) pravno laičnost. Iz povedanega tako sledi, da je toženka ocenila, da je odločitev, sprejeta s spornim plačilnim nalogom, pravilna in zakonita, na takšno oceno pa oprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožničine prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki jo ima v postopku z zahtevo za sodno varstvo Okrajno sodišče, s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

13.Sodišče toženki ne more slediti niti v njenem sklicevanju na "načelo pravičnosti in sorazmernosti", kot (dodatnem) razlogu za zavrnitev tožničine prošnje. Sodišče s tem v zvezi najprej pojasnjuje, da se ZBPP v tretjem odstavku 24. člena (ki ga je toženka uporabila kot podlago za zavrnitev tožničine prošnje) sklicuje na načelo pravičnosti in morale, pri tem pa skladnosti z navedenim načelom ne predpisuje kot samostojen zavrnitveni razlog, pač pa v okviru ugotavljanja očitne nerazumnosti prošnje. Glede (napačnega) pristopa toženke k slednjemu se je sodišče že opredelilo. Ne glede na navedeno pa sodišče pojasnjuje še, da toženkine posplošene ugotovitve o (po mnenju slednje očitno nizki) višini globe, ki je bila izrečena tožnici, ter o možnosti nadomestitve plačila te z delom v splošno korist, brez kakršnegakoli upoštevanja dejanskega osebnega in socialnega položaja konkretne tožnice, pomenijo negiranje osnovnega namena dodeljevanja BPP po ZBPP, ki je v zagotovitvi, da lahko tudi osebe, ki jim šibek socialni položaj tega ne omogoča, tako (enakopravno) kot druge osebe, z boljšim socialnim položajem, uresničujejo (ustavno zagotovljeno) pravico do sodnega varstva. Da bi bilo uveljavljanje sodnega varstva zoper plačilni nalog, kot je bil v konkretnem primeru izdan tožnici, samo po sebi nepravično ali nemoralno, pa toženka po presoji sodišča ni uspela izkazati.

14.Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo. V skladu s četrtim in petim odstavkom istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka upoštevati mnenje sodišča, ki se tiče uporabe materialnega prava, ter o zadevi ponovno odločiti.

15.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16.Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

17.Izrek o stroških tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

18.Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se ji v skladu z drugim odstavkom 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV (odvetnik je zavezanec za DDV), skupaj tako v višini 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahteve tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

19.Priznane stroške je toženka dolžna tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24, 24/1, 24/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.