Jedro

Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbama sodišč prve in druge stopnje kršena določba prvega odstavka 224. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15.2.2007 R.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 500,00 EUR s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanca S.S. je s premoženjskopravnim zahtevkom 230.848,20 SIT napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 11.1.2008 ob reševanju pritožbe zagovornika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti in R.G. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP).

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP zaradi kršitve kazenskega zakona, to je 224. člena KZ, ker je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Predlagal je, da Vrhovno sodišče, ker je vložena zahteva v obdolženčevo škodo, le ugotovi, da je bil zakon kršen, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obdolžencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in pritrdil odločitvi sodišča druge stopnje, ki je po njegovem mnenju pravilna, saj v opisu kaznivega dejanja ni navedena višina nastale škode, zaradi česar ni mogoče ugotoviti pravilne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja, to je, ali gre za kaznivo dejanje po prvem ali po drugem odstavku 224. člena KZ.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je R.G. spoznalo za krivega, da je tujo stvar poškodoval na ta način, da je 27.12.2003 med četrto in peto uro v S.G. na parkirnem prostoru na osebnem avtomobilu, last S.S., z rokami odlomil nosilec levega vzvratnega ogledala ter z nogami brcnil v prednji desni smernik, vse to poškodoval ter s tem lastniku vozila povzročil škodo. Dejanje je storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zaradi akutne alkoholiziranosti.

Višje sodišče je ob preizkusu te sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil s prvostopenjsko sodbo v škodo obdolženca kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). V obrazložitvi svoje odločbe je ponovilo nekatera znana pravnoteoretična izhodišča (in stališča sodne prakse) glede vsebine in dosega obravnavane inkriminacije. Med drugim je poudarilo, da mora imeti stvar, ki je predmet kaznivega dejanja, določeno vrednost in da mora s storilčevim ravnanjem nastati določena škoda. V konkretnem primeru pa po mnenju višjega sodišča v opisu ni navedeno oziroma ocenjeno, kolikšna škoda je s kaznivim dejanjem nastala. Kot navaja, prvostopenjski izrek ni sklepčen oziroma konkretiziran v zadostni meri, da bi se lahko preizkusil, saj mora izrek prvostopenjske sodbe pri obravnavanem kaznivem dejanju vsebovati vsaj približno oceno nastale škode, da se lahko ugotovi pravilna kvalifikacija kaznivega dejanja, torej ali gre za kaznivo dejanje po prvem ali drugem odstavku 224. člena KZ, saj je od tega odvisna tudi stvarna pristojnost sodišča, ki bo v zadevi sodilo (okrajno ali okrožno sodišče). Zaradi navedenih razlogov je prvostopenjsko sodbo spremenilo in obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, ker dejanje, zaradi katerega se preganja, ni kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je takšno stališče višjega sodišča napačno oziroma, da ni v skladu z zakonom. Meni, da ima opis vse bistvene zakonske znake kaznivega dejanja po 224. členu KZ. V njem je navedena ena od treh možnih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja, to je poškodovanje tuje stvari, povsem določno pa so v opisu konkretizirane tudi poškodbene posledice. Višina škode sama zase po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne pojasnjuje bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu KZ.

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču zahteve iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te odločbe.

Opis slehernega kaznivega dejanja v sodbi (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP) in obtožnici (2. točka prvega odstavka 269. člena ZKP) mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Pomembno je, da opis obsega vse prvine posameznega kaznivega dejanja, v prvi vrsti vanj sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja (v sodbi, obtožnem aktu, sklepu o preiskavi itd.) zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. Sodišče od primera do primera presoja, ali je opis kaznivega dejanja (ki predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt) konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe.

Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči, ali napravi nerabno. Če je povzročena škoda velika, je podana hujša oblika kaznivega dejanja (drugi odstavek 224. člena KZ). Poškodovanje tuje stvari na enega od naštetih načinov mora biti v opisu dejanja konkretizirano z dejstvi in okoliščinami, ki pojasnjujejo način poškodovanja in posledico. Bistvo poškodovanja je v tem, da postane kaj slabše, neuporabno. Kaznivo dejanje sodi med premoženjske delikte. Zato kazenskopravno varstvo tuje stvari predpostavlja, da ima stvar določeno vrednost, in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda, brez tega ni kaznivega dejanja. Iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 224. člena KZ ne izhaja, da bi bila višina škode odločilno dejstvo oziroma zakonski znak kaznivega dejanja. Drugače je v primeru drugega odstavka te določbe, kjer je velika škoda (126. člen KZ) zakonski znak oziroma kvalifikatorna okoliščina, ki dejanju daje značaj hujšega kaznivega dejanja. To seveda ne pomeni, da se sodišče tudi v primeru storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku ni dolžno ukvarjati z vprašanjem, v kolikšni meri je bila zaradi poškodovanja zmanjšana vrednost oziroma uporabnost stvari oziroma z vprašanjem premoženjske škode na tuji stvari. Višina škode je v tem primeru pomembna predvsem za presojo teže kaznivega dejanja, s tem pa tudi za izbiro in odmero kazenske sankcije. Ugotavljanje in dokazovanje višine škode v navedenem smislu sodi v obrazložitev sodbe, pri čemer ni potrebno, kot zmotno ugotavlja višje sodišče, da je višina škode navedena tudi (že) v opisu kaznivega dejanja.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje vložniku zahteve, da so v opisu kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ: določno je navedena in konkretizirana tuja stvar kot predmet poškodovanja, način poškodovanja in v povezavi z obrazložitvijo sodbe, ki skupaj z izrekom tvori celoto, tudi obseg poškodbenih posledic. Zato višje sodišče takšnemu opisu kaznivega dejanja neutemeljeno očita „nesklepčnost“ oziroma nedoločnost. Ugotovitev, da je izrek nejasen in da ga ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje vsaj približne ocene nastale škode, pa izražajo kvečjemu očitek absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (nejasnost izreka), ne pa kršitev kazenskega zakona (1. točka 358. člena ZKP), zaradi katere je višje sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in izreklo oprostilno sodbo. Takšne sodbe pa tudi ni mogoče razumno utemeljiti z argumentom, da zaradi „pomanjkljivosti“ opisa, na katero se sklicuje višje sodišče, ni mogoče ugotoviti, ali gre za kaznivo dejanje po prvem ali drugem odstavku 224. člena KZ, saj je sodišče vezano na dejanje, opisano v obtožnem aktu (prvi odstavek 354. člena ZKP).

Sprejeto stališče, da je opis kaznivega dejanja po prvem dostavku 224. člena KZ „sklepčen“ oziroma popoln, kljub temu, da ne navaja višine škode, v ničemer ne zmanjšuje vloge državnega tožilca (drugi odstavek 16. člena ZKP), ki je dolžan navajati dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Ne zmanjšuje pa tudi vloge sodišča pri presoji utemeljenosti obtožbe, kajti tudi sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje v obdolženčevo korist kršena določba prvega odstavka 224. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP.